Tiavanaku ali Tivanaku (ajmarsko in kečuansko Tiwanaku, špansko Tiahuanaco ali Tiahuanacu) je pomembno predkolumbovsko arheološko območje v Boliviji, Južna Amerika. Okoli leta 200 pr. n. št. je bila na tem mestu ustanovljena poljedelska vaška skupnost, v njeni bližini pa mnoge podobne vasi. Arhitektura megalitov, kultura in družbena ureditev Tiavanaka so močno vplivali na kasnejši inkovski imperij. Bilo je glavno mesto imperija, ki se je raztezal v današnjem Peruju in Čilu med 300-1000 n. št..
Tivanaku andski učenjaki priznajo kot enega najpomembnejših civilizacij pred inkovskega imperija; bil je ritualna in upravna prestolnica velike državne oblasti približno petsto let. Ruševine starodavnega mesta ležijo blizu jugovzhodne obale jezera Titicaca v občini Tivanaku, provinci Ingavi, departma La Paz, približno 72 km zahodno od La Paza.
Najdišče je bilo prvič zabeleženo v pisni zgodovini španskega konkvistadorja Pedra Cieza de León. Do ostankov Tivanakuja je prišel leta 1549, medtem ko je iskal inkovsko mesto Qullasuyu.
Ime, pod katerim je bil Tiwanaku znan svojim prebivalcem je morda izgubljeno, saj niso poznali pisave. Puquina jezik je poudaril kot najverjetnejšega jeziku starodavnih prebivalcev Tivanakuja.
Kulturni razvoj in kmetijstvo Območje okrog Tivanakuja je bilo morda naseljeno že 1500 pred našim štetjem z malimi kmetijskimi vasmi. Večina raziskav je se nanaša na obdobja Tivanaku IV in V med 300 in 1000 n. št., v katerem je vladavina na oblasti precej narasla. V obdobju med 300 pred našim štetjem in 300 n. št., so za Tivanaku domnevali, da je bil moralni in kozmološki center, v katerega so mnogi ljudje romali. Raziskovalci verjamejo, da je dosegel ta položaj pred širitvijo imperija. Leta 1945 je Arthur Posnansky ; Vols. III–IV, La Paz, Bolivia: Minister of Education ocenil, da Tivanaku datira 15.000 pred našim štetjem, kar temelji na njegovih arhao-astronomiskih tehnikah. V 21. stoletju so strokovnjaki odločno zatrdili, da so datumi Posnanskyga neveljavni in "žal zlorabljeni archao-astronomski dokazi.« , 616 pp. Lega Tivanakuja med jezerom in suhim višavjem omogoča ključne vire rib, ptic, rastlin in pašnih površin za kamele, zlasti lame. , 424 pp. Kotlina Titicaca je najbolj produktivno okolje na območju, s predvidljivimi in obilnimi padavinami. Kultura Tivanaku je razvila napredno kmetovanje. Na vzhodu je območje Altiplana zelo suho. Tivanaku so razvili prepoznavno kmetijsko tehniko, znano kot "poplavljene-dvigovanje polj" (suka kollus) na visoki nadmorski višini kotline Titicaca. Takšna polja so se pogosto uporabljala v regionalnem kmetijstvu, skupaj z namakanjem, travniki, terasastimi polji in qochas (umetni ribniki).
Umetno narejen nasip za sejanje je bil ločen s plitvim kanalom, napolnjenim z vodo. Kanali so dovajali vlago za gojenje pridelkov, pa tudi absorbirali toploto sončnega sevanja čez dan. Ta toplota se je postopoma sproščala v precej hladnih nočeh in zagotavljala toplotno izolacijo proti endemični zmrzali v regiji. Sledovi podobnega upravljanja krajine so našli v regiji Llanos de Moxos (amazonske poplavne ravnice Moxos). . Sčasoma so v kanalih gojili užitne ribe. Nastalo blato so izkopali za gnojilo.
Suka kollu so proizvajali izjemne donose. Medtem ko iz tradicionalnega kmetovanja v regiji običajno dobimo 2,4 ton krompirja na hektar, iz sodobnega (z umetnimi gnojili in pesticidi) dobimo približno 14,5 ton na hektar; suka kollu kmetijstvo je dalo povprečno 21 ton na hektar.
Sodobni kmetijski raziskovalci so ponovno uvedli tehniko suka kollu. Zanimivo je, da so eksperimentalna suka kollu polja ustvarjena leta 1980 pod okriljem Čikaške Univerze Alan Kolata in Oswalda Rivera, utrpela le 10% padec proizvodnje. Kolata, Alan L. Valley of the Spirits: A Journey into the Lost Realm of the Aymara, Hoboken, New Jersey: John Wiley and Sons, 1996. Razvoj, ki so ga uvedli Tivanaku za zaščito proti zmrzali v agrarne civilizaciji je neprecenljiv.
Kot je rasla populacija se je začela specializacija v določenih spretnostih. Povečalo se je število obrtnikov, ki so delali v lončenino, nakit in tekstil. Kot kasnejši Inki, so imeli Tivanaku nekaj komercialnih ali tržnih institucij. Kultura se je oprla na elite. Smith, Michael E. (2004), "The Archaeology of Ancient Economies," Annu. Rev. Anthrop. 33: 73-102. To pomeni, da so elite imperija imele vso gospodarsko moč. Izbrani poklici so bili poljedelci, pastirji, živinorejci, itd Taka ločitev poklicev je spremljala hierarhijo razslojevanja znotraj imperija. Bahn, Paul G. Lost Cities. New York: Welcome Rain, 1999.
Elite Tivanaku so živeli znotraj štirih sten, ki so bile obdane z jarkom. Ta jarek, po mnenju nekaterih, je imel namen ustvariti podobo svetega otoka. Znotraj obzidja je bilo veliko podob namenjenih človeškemu izvoru, ki naj bi jih videle le elite. Nižji sloji so morda le vstopali v to strukturo v obredne namene, saj je bil dom najsvetejše od svetišča.
Vzpon in padec Tivanakuja Okoli leta 400 se je stanje v Titicaca bazenu začelo razvijati in zgrajen je bil urbani center Tivanaku. Tivanaku so se razširili v Yungas in prinesli svojo kulturo in način življenja mnogim drugim kulturam v Peruju, Boliviji in prebivalcem severnih regij Argentine in Čila. To ni bila samo vojaška ali nasilna kultura. Da bi razširili svoj doseg so Tivanaku uporabljali politiko ustvarjanja kolonij, se pogajali o trgovinskih sporazumih in vzpostavljali državne kulte. McAndrews, Timothy L. et al. 'Regional Settlement Patterns in the Tiwanaku Valley of Bolivia'. Journal of Field Archaeology 24 (1997): 67–83.
Drugi so bili pripravljeni vstopiti v Tivanaku imperij zaradi verskih prepričanj. Obstajajo dokazi, da so bile osnove nekaterih kipov vzete od drugih kultur in prinešene v glavno mesto Tivanaku, kjer so bili kamni postavljeni v podrejenem položaju do bogov Tivanaku. To kaže na moč njihovega imperija. Blom, Deborah E. and John W. Janusek. "Making Place: Humans as Dedications in Tiwanaku", World Archaeology (2004): 123–41. Tiwanaku so izvajali tudi človeška žrtvovanja, na vrhu stavbe, znane kot Akipana. Ljudem so drobovje raztrgali takoj po smrti in ga vsem pokazali. Ti je bila najbrž oblika rituala predanosti bogov. Raziskave so pokazale, da en človek, ki je bil žrtvovan, ni bil rojen v Titicaca bazenu, kar pušča prostor misli, da so bili žrtve najverjetneje ljudje izven te družb.
Skupnost je narasla v urbanih področjih med 600 in 800 in postala pomembna regionalna sila v južnih Andih. Po prvih ocenah naj bi mesto zavzemalo približno 6,5 kvadratnih kilometrov, v svojem maksimumu z med 15.000-30.000 prebivalci. Satelitsko slikanje je konec 20. stoletja pokazalo raziskovalcem, da so morali drastično dvigniti svoje ocene prebivalstva. Ugotovili so, da je obseg fosiliziranega suka kollu v vseh treh osnovnih dolinah Tivanaku, imel zmogljivosti za med 285.000 in 1.482.000 ljudi.
Imperij je še naprej rasel, absorbiral kulture namesto da bi jih izkoreninili. William H. Isbell navaja, da je "Tiahuanaco doživel dramatično preobrazbo med letoma 600 in 700, vzpostavil nove monumentalne standarde državne arhitekture in močno povečano stalno prebivalstvo." Isbell, William H. 'Wari and Tiwanaku: International Identities in the Central Andean Middle Horizon'. 731-751. Arheologi so našli opazno Tivanaku keramiko v kulturah, ki so postale del imperij. Tivanaku je dobil svojo moč preko trgovine med mesti znotraj imperija. Elite so dobile svoj status z nadzorom presežka živilih, pridobljenih iz vseh regij, ki so jih razdelili med vse ljudi. Nadzor nad čredami lam je postal zelo pomemben za Tivanaku. Živali so bile bistvenega pomena za prevoz pridelkov in blaga med centrom in periferijo imperija. Živali so morda prav tako simbolizirale razdaljo med nižjimi sloji in elitami.
Moč elit je še naprej rasla skupaj s presežkom sredstev do približno leta 950. V tem času je nastal dramatičen premik v ozračju, kot je značilno za to regijo."Lake Titicaca study sheds new light on global climate change" , Stanford News Service, 25 January 2001. Znaten upad padavin je zajel področje Titicaca in nekateri arheologi menijo, da se je zgodila velika suša. Mnoga izmed mest, ki so bila najbolj oddaljena od jezera Titicaca, so proizvedla manj pridelkov. Ker ni bilo presežka hrane, je moč elit začela padati. Zaradi lege na dvignjenih področijih, je glavno mesto postalo zadnji kraj kmetijske proizvodnje. Z nadaljevanjem sušeso se ljudje preselili drugam ali pomrli. Tivanaku je izginil okoli leta 1000. V posameznih krajih so nekateri ostanki ljudi Tivanaku, kot je Uros, ki bi lahko bili neposredni potomci. Ob severni meji države Tivanaku se je nova moč začela pojavljati v začetku 13. stoletja, Inkovski imperij.
Leta 1445 je Pachacuti Inca Yupanqui (deveti Inka) začel osvajati regije okoli jezera Titicaca. Jih vključil in razvil, kar je ostalo od Tivanaku kulture, uradniki Inke so bili nadgrajeni nad obstoječimi lokalnimi uradniki. Kečua je bil določen kot uradni jezik in čaščenje sonca kot uradna religija. Tako so bili zadnji sledovi Tivanaku civilizacije integrirani ali uničeni.
Arhitektura in umetnost
Za Tivanaku monumentalno arhitekturo so značilna dela iz velikih kamnov izjemne obdelave. V nasprotju z gradbenim slogom kasnejših Inkov, Tivanaku kamnita arhitektura običajno uporablja pravokotno klesane bloke v pravilnih oblikah. Njihove monumentalne strukture so pogosto opremljene z izpopolnjenim kanalizacijskim sistemom. Sistemi za odvodnjavanje struktur Akapana in Pumapunku imajo kanale, sestavljene iz rdečih blokov peščenjaka, ki so skupaj povezani (baker / arzen / nikelj) z bronastimi elementi. I-oblikovani elementi v Akapani so bili narejeni s hladnim kovanjem ingotov. Vezni elementi v Pumapunku pa so bili narejeni z vlivanjem staljene kovine v obliki črke I. Lechtman, Heather N., MacFarlane, and Andrew W., 2005, "La metalurgia del bronce en los Andes Sur Centrales: Tiwanaku y San Pedro de Atacama". Estudios Atacameños, vol. 30, pp. 7-27. Bloki imajo ravne ploskve, ki ne potrebujejo za vgradnjo po namestitvi utorov, ki bi onemogočali da se premaknejo. Glavni arhitekturni okras so izklesane podobe in motivi na nekaterih od teh blokov, izrezljana vrata in velikanski kamniti monoliti. Isbell, W. H., 2004, Palaces and Politics in the Andean Middle Horizon. in S. T. Evans and J. Pillsbury, eds., pp. 191-246. Palaces of the Ancient New World. Dumbarton Oaks Research Library and Collection Washington, D.C.
Kamnolomi, v katerih so pridobivali kamnite bloke za Tivanaku, ležijo zelo daleč. Rdeči peščenjak uporabljen v strukturah je bil določen s petrografskega analizo in prihaja iz kamnoloma oddaljenega 10 km, izjemna razdalja, če upoštevamo, da je največji izmed teh kamnov tehtal 131 ton. Zelen andezitni kamen, ki je bil uporabljen za ustvarjanje najbolj izpopolnjenih rezbarij in monolitov, izvira iz polotoka Copacabana, ki se nahaja preko jezera Titikaka. Ena od teorij je, da so te velike andezitne kamne, ki so tehtali več kot 40 ton, prepeljali okoli 90 km čez jezero Titicaca na slamnatih čolnih, nato pa vlekli še 10 km do mesta.
Zgradbe Strukture, ki so bili izkopane v Tivanaku vključujejo Akapano, Akapano vzhod in Pumapunku stopničasto ploščad, Kalasasaya, Kheri Kala in Putuni ograde in delno vkopan tempelj. Ti so dostopni za javnost.
Akapana ima približno navzkrižno piramidno strukturo, ki je široka 257 m oziroma 197 m na najširšem delu in 16,5 m visoka. Na sredini se zdi, da je poglobljeno dvorišče. To je skoraj uničeno zaradi globokega roparskega izkopavanja, ki se razteza od središča te konstrukcije proti vzhodni strani. Material iz tega izkopa je naložen vzhodni strani Akapane. Stopnišče s skulpturami leži na zahodni strani. Možen stanovanjski kompleks morda zaseda tako severovzhodin kot jugovzhodni del te strukture.