Občina Šempeter - Vrtojba je ena od občin v Republiki Sloveniji z okoli 6400 prebivalci in središčem v Šempetru pri Gorici, ima pa le dve naselji, poleg omenjenega še Vrtojbo. Po površini je med manjšimi slovenskimi občinami, saj ima le 15 km2. Nastala je z izločitvijo iz Mestne občine Nova Gorica.
Nastanek lokalne samouprave na Goriškem Avstrijsko-ilirsko primorje je zamenjalo prejšnji tržaško-primorski gubernij, in je obsegalo državno mesto Trst, pokneženi grofiji Goriško in Gradiško ter mejno grofijo Istro s kvarnerskimi otoki. Na Goriškem, kamor sta sodila kraja, so se v letu 1850 oblikovale relativno velike občine, oziroma kot so jih poimenovali v literaturi in zakonodaji županije, osnova pa so bile davčne oziroma katastrske občine. Na celotnem območju poknežene grofije Goriško-Gradiške so leta 1850 nastale 102 občini, kar je skoraj enkrat več kot leta 1819, ko je bilo na tem območju 53 glavnih občin. Število občin se je večalo in ob razpadu Avstro – Ogrske doseglo že 146 občin.
Goriško - Gradiška se je upravno delila na tri okrajna glavarstva (Gorica, Sežana, Tolmin) ta pa še na sodne okraje. Šempeter, Gornja in Dolnja Vrtojba so upravno sodili v Okrajno glavarstvo Gorica, ki se je nadalje delilo še na tri sodne okraje: Ajdovščina, Kanal ter Gorica, kamor sta sodno kraja tudi spadala. Skupno je bilo na ozemljih okrajnih glavarstev Sežana, Tolmin ter Gorice, kjer so bili Slovenci v večini, leta 1850 ustanovljenih 58 občin, kasneje pa še 43 občin največ v letu 1866.
Šempeter (Peter, St, S. Pietro) se kot občina prvič pojavi 1850 in je obsegala kraje Šempeter, Gornjo in Doljno Vrtojbo (Vertojba) ter Št. Andraž (danes Štandrež; italijansko Sant'Andrea). Oba kraja sta se leta 1866 izločila iz občine Šempeter in dobila lastno občino. Posebni krajevni imenik za Primorje iz leta 1885 navaja, da je bilo v občini Šempeter 175 hiš in 1120 prebivalcev, od tega 549 moških in 571 žensk. Vsi razen enega so bili katoliške veroizpovedi. Občina in kraj Šempeter je bila, kot predmestje Gorice, jezikovno bolj pisana kot Vrtojba. V njej je 1072 prebivalcev kot občevalni jezik navedlo slovenski, 23 italijanski, 10 pa nemški, en prebivalec pa je kot občevalni jezik navedel srbohrvaščino. Podatki v Posebnem krajevnim imeniku za Primorje iz leta 1894 kažejo, da je občina Šempeter pokrivala 9.67 km 2, v njej je bilo 204 hiš in 1333 prebivalcev od tega 643 moških in 690 žensk. Vsi razen treh so bili katoliške veroizpovedi. Občina je bila jezikovno še bolj pestra kot leta 1885 saj je kot občevalni jezik navedlo slovenski 1271 prebivalcev, 30 jih je navedlo italijanski, 13 nemški, 4 pa so kot občevalni jezik navedli srbohrvaščino.
V letu 1866 ustanovljena občina Vrtojba je obsegala Gornjo in Dolnjo Vrtojbo, Bukovico in Vogrsko. To stanje je ostalo nespremenjeno do leta 1887, ko so je Vogrsko osamosvojilo in postalo samostojna občina. Iz podatkov v Posebnem krajevnim imeniku za Primorje iz leta 1885 lahko razberemo, da je občina Vrtojba imela 449 hiš in 2489 prebivalcev, od tega 1261 moških in 1228 žensk. Vsi prebivalci so bili katoliške veroizpovedi, razen enega pa so vsi prebivalci, kot občevalni jezik navedli slovenski. Podatki v Posebnem krajevnim imeniku za Primorje iz leta 1894 navajajo, da je občina Vrtojba obsegala ozemlje v izmeri 12.12 km 2, v njej je bilo 375 hiš in 1956 prebivalcev, od tega 987 moških in 969 žensk. Vsi so bili katoliške veroizpovedi, 1951 je kot občevalni jezik navedlo slovenščino. Število prebivalcev občine Vrtojbe se je torej zmanjševalo, medtem ko je v občini Šempeter naraščalo.
Kljub temu, da je Goriški deželni zbor leta 1867 sprejel zakon po katerem naj bi se male občine združile v večje enote, se stanje na območju kjer so bili Slovenci v večini, ni spremenilo zaradi nasprotovanja vseh občin. Izvajanje tega zakona se je odmikalo v prihodnost.
Italijanska uprava 1918–1943 Prva svetovna vojna je korenito posegla v delovanje občin na ozemlju Goriško- Gradiške, ki je v letu 1915, z vstopom Italije v prvo svetovno vojno na strani antantnih sil in odprtjem Soške fronte, postala vojno območje. V Kobaridu in na drugih ozemljih, ki so jih zasedle italijanske čete so okrajna glavarstva zamenjali civilni komisariati. Na območjih, ki so ostala pod nadzorom Avstro-ogrskih čet je bila uprava vezana na vrhovnega poveljnika za vojne operacije proti Italiji. Zaradi bližine fronte se je precej sedežev institucij preselilo izven območja vojnega delovanja. Glavne naloge občin na tem območju so bile delo v zvezi z mobilizacijo, transporti in evakuacijo beguncev ... Kraji v občini Vrtojba in tudi Šempeter sta se skoraj nemudoma znašli na fronti črti in bili v topniškem obstreljevanju popolnoma porušeni. Naziv v prvi svetovni najbolj porušene vasi na soški fronti, ki ga je Gornji in Spodnji Vrtojbi namenil zgodovinar Renato Podberšič ml., je glede na popolno uničenje, ki je prizadelo območje, več kot upravičen.
S premirjem z dne 3. 11. 1918 so italijanske čete zasedle še več območja kot je bilo določeno v Londonskem sporazumu. Premirje je določalo predajo uprave s strani vojaških poveljstev na dotedanje avstrijske organe. Vendar so ti organi, med katerimi sta bila tudi izvoljena deželni zbor in odbor, prenehali z delovanjem, čeprav niso bili ukinjeni.
V obmorskem mestecu Rapallo je bila 12. novembra 1920 podpisana pogodba med Italijo in Kraljevino SHS, ki je določala, da bodo poleg Trsta in okolice, Istre, delov Kranjske in dela Koroške, Italiji pripadla tudi področje Goriško-Gradiške s političnimi okraji: Gorica, Gradišče, Sežana, Tolmin in Tržič. Ta ozemlja so italijanske oblasti združile v enotno politično in upravno enoto pod imenom Julijska Krajina (Venezia Julia) na čelu katere je bil generalni civilni komisar. To je bila sprva tudi edina sprememba na upravnem in političnem področju. Vse je kazalo, da bo italijanska oblast obdržala vzorce avstrijske uprave in z njo povezanega sistema decentralizacije. Ta prepričanja pa so se kmalu pokazala za zmotna. Najprej je bila avgusta 1921 deželna avtonomija ukinjena z odlokom kralja Viktorja Emanuela III, nato pa je, ob koncu leta 1922, oblast prevzel Mussolini, začelo se je obdobje fašizma.
Avstrijski sistem uprave se je sicer ohranil še nekaj časa, tako se dotakratne občine niso spreminjale. V Goriškem upravnem okraju je bilo leta 1920 skupaj 46 občin, med njimi tudi občina Vrtojba, v kateri je iz Gornje in Doljne Vrtojbe nastala ena vas Vrtojba. Ime kraja in občine so poitalijančili in spremenili v Vertoiba in Campisanti (Vertojba na svetih poljih/Vrtojba med pokopališči) zaradi bližine številnih vojaških pokopališč. Leta 1920 je občina Vrtojba imela 1431 prebivalcev. V občini Šempeter, ki je bila preimenovana in poitalijančena v S. Pietro (Sv. Peter) pa je živelo 1571 prebivalcev.
Na osnovi že omenjenega kraljevega odloka iz leta 1921 je vlada imenovala izredna deželna odbora za Istro in Gradiško-Gradiščansko, ta dva odbora sta prevzela vse zadeve, ki sta jih do tedaj opravljala deželni zbor in odbor. Na podlagi odloka sta se na ozemlju Julijske Krajine zgodila dva pomembna dogodka. Prvi od teh je bila izvedba občinskih volitev v januarju 1922, prvih po priključitvi. Prva leta po priključitvi so namreč še ostali župani, ki so bili izvoljeni še za časa Avstro-Ogrske, vendar so jih postopoma odstranjevali in zamenjevali civilni občinski komisarji, ki so bili povečini oficirji italijanske vojske. Posebej veliko zamenjav je bilo v letu 1922, ta ukrep je veljal tudi za občine, kjer so bili organi izvoljeni na volitvah januarja istega leta. To možnost je predvideval že italijanski občinski in deželni zakon iz leta 1915, ki je omogočal omejitev samouprave. Volitve so se izvedle po večinskem sistemu (listi ki je prejela največ glasov je pripadlo 4/5 mest v občinskem svetu). Občinski svet je nato izmed svojih članov izvolil župana, vsaka katastrska občina pa je po navadi imela podžupana. Na Goriškem so na teh volitvah v roke Slovencev padla vsa mesta v 64 občinah, večina v 27 občinah, petino občinskih svetnikov pa so dobili v 11 občinah. Drugi pomemben dogodek v letu 1922 je bila določitev nove upravne razdelitve Julijske Krajine. Ta je bila najprej razdeljena na tri pokrajine oziroma provinc: Puljsko, Tržaško in Videmsko pokrajino, leta 1927 pa je nastala še Goriška pokrajina, kamor sta spadali obravnavani občini. Vsaki od njih je načeloval prefekt, svetovalce pa je izbral izmed kandidatov, ki so jih predlagale sindikalne organizacije za posamezne področja.
Na občinski ravni je samouprava izginila, ohranila se je le navidezno, prefekt je namreč imel nad občinskimi organi popoln nadzor. Župan (podesta) je kot vladni uslužbenec skrbel za izvajanje vladnih zakonov, med katere so spadali tudi zakoni, ki so imeli za cilj italijanizacijo in raznarodovanje. Podesta je namreč lahko po načelu personalne unije imel v rokah upravo v več občinah. Ta personalna unija je pogosto prešla v teritorialno unijo, torej je dejansko že prihajalo do združevanje manjših občin. Na vidiku so bile, podobno kot v Kraljevini Jugoslaviji, komasacije občin, s to razliko, da se je združevanje občin na slovenskih ozemljih v Italiji začelo nekoliko prej. Val komasacij je Goriško-Gradiško, kjer občine prej niso doživele veliko teritorialnih sprememb, zajel v letih 1927 in 1928. Komasacija in reorganizacija občin se je izvajala na podlagi kraljevega odloka po katerem je vlada dobila pooblastila, da lahko brez predpisanih postopkov v roku dveh let opravi revizijo glede obsega občin. Po izvedenih komasacijah v letih 1927 in 1929 se je število občin zmanjšalo za trikrat. Na celotnem ozemlju, ki je bilo priključeno Italiji, je bilo od priključitvi 250 občin, konec leta 1936 pa le še 128. V Goriški pokrajini se je po komasacijah število občin zmanjšalo iz 121 zmanjšalo na 42. Komasaciji se občini Vrtojba in Šempeter nista izognili. Občina Šempeter je svojo zadnjo vrsto odlokov izdala 10. februarja 1927. Tega leta je Šempeter postal del goriške mestne občine in s tem predmestje Gorice, kar je ostal do priključitve k Jugoslaviji po drugi svetovni vojni. Dne 25. oktobra 1928 se je z goriško mestno občino združila tudi občina Vrtojba.
Leta 1934 je bil v Italiji sprejet nov občinski in deželni zakon, ki je utrdil načelo centralizma in postavil temelje fašistični upravi v pokrajinah in občinah. Položaj župana (podesta), ki ga je vlada imenovala za mandatno dobo 4 let, je ostal neokrnjen. Hkrati je opravljal vlogo občinskega upravnika in vladnega uslužbenca in imel tako funkcijo odločanja in izvrševanja. Tudi po novem zakonu je po načelu personalne unije lahko upravljal do 3 občine s skupno največ 10.000 prebivalci. V občinah nad 10.000 prebivalci je kot posvetovalno telo obstajal občinski svet s 6 do 40 člani, ki jih je imenoval podesta. Občinski svet je podesta po potrebi postavil tudi v manjših občinah. Zelo značilno je bilo povezovanje občin v konzorcije (npr. računovodski, zdravniški, veterinarski), člane teh konzorcijev so imenovali podestati vključenih občin.
Obdobje med drugo svetovno vojno