thumb|250px|Staro mesto Machu Picchu Inki (ednina Inka) so bili ljudstvo v Južni Ameriki, ki so ustanovili močno državo v Andih, na ozemlju današnjih držav Peru, Čile, Bolivija, Argentina in Ekvador imenovano Inkovski imperij. Vladali so med 13. in 16. stoletjem nad obsežnim imperijem z več kot 200 etničnimi skupinamiAlvin M. Josephy: Amerika 1492 – Die Indianervölker vor der Entdeckung. Frankfurt am Main 1992, ISBN 3-10-036712-X, S. 269, ki je bilo zelo organizirano. V času največje širitve okoli leta 1530 je obsegal približno 950.000 kvadratnih kilometrov. Po razvojni zgodovini so Inki primerljivi z bronastodobnimi kulturami Evrazije. Ritualno, upravno in kulturno središče je bilo glavno mesto Qusqu (Cusco) v visokogorju današnjega Peruja.
Prvotno je izraz Inka pomenil ime plemena, ki je po lastnem mnenju prišlo od boga sonca Intija in naselilo območje okoli Cusca. Njegov vladajoči klan je kasneje deloval kot plemstvo teokratičnega imperija z istim imenom. Iz njega je bila rekrutirana tudi duhovščina in častniki vojske Inkov. Sapa Inka (samo Inka) je bil naslov vladarja Inkov v Tawantinsuyuju ('dežela štirih delov, imperij štirih regij sveta' - torej samoimenovanje imperija).
Pregled Kljub urbani kulturi in znanim kamnitim spomenikom je bila kultura Inkov pretežno kmečka civilizacija, ki je v tisočletjih stari kulturni krajini temeljila na kmetijskih, kulturnih in vladarskih tehnikah, ki so se razvijale več generacij in so z le zelo majhno aristokratsko vladajočo elito, omogočili urbani življenjski slog.
Legitimnost njihove moči je temeljila nenazadnje na poklonih in delu, ki so ga sicer opravljale ekonomsko v glavnem samozadostne kmečke skupnosti za oskrbo prebivalstva, ki so mu vladale v podnebnih, topografsko in vegetativno radikalno različnih okoljskih conah, da bi premostili vrzel v primeru pogostih poplav, suše in drugih nesreč, prerazporediti za oskrbo vojske med pogostimi pohodi. Nobena študija ni razkrila nobenih znakov podhranjenosti v obdobju Inkov pri nobenem pregledanem truplu.Gisela Graichen: Schliemanns Erben und die Botschaft der versunkenen Städte. Frechen 1998, ISBN 3-933366-82-8, S. 198
Inki so govorili kečuanščino (runa simi = jezik ljudstva), uporabljali vozlano pisavo Quipu (Kipu) in vzorce Tocapu, ki so bili vtkani v tekstil in za katere še ni zanesljivo ali so bili pisani. Ker Inke niso imeli denarja, niso razvili davkov v evropskem smislu. Namesto tega so razvili uradno državo, ki je z obsežnimi, natančnimi, statističnimi evidencami določala in usklajevala vse storitve in potrebe, vse vire, davčne obveznosti in njihovo distribucijo. Storitve, namenjene državi, so se torej izvajale s strogo kolektivnim delom: prebivalstvo je moralo tretjino delovnega časa delati za Inti, kult sonca, in še tretjino za Inke, torej vladajočo aristokracijo in vojsko. Zadnja tretjina delovnega časa je bila namenjena preživljanju družine, starejših, bolnih, vdovam, sirotam in tistim, ki jih potrebujejo. Aristokracija, javni uslužbenci in duhovništvo so imeli privilegije in so bili oproščeni terenske in vojaške službe ter vseh državnih davkov. Plemstvo je smelo nositi zlati nakit. Medtem ko so morali kmetje, ko so dopolnili dvajset let, skleniti monogamen zakon, so moški plemiči smeli živeti v poligamiji.
Vladarje Inkov in zlasti njihove prednike so častili kot božanske ob bogu sonca Intiju, bogu ustvarjalcu Virakoči in boginji zemlje Pačamami. Medtem ko je bilo vsem drugim moškim izrecno prepovedano poročiti se s sestro, mamo, bratrancem, teto ali nečakinjo, se je kralj Inkov poročil s svojo sestro, ko je prevzel položaj, in namigoval na svoj mitski izvor, ki je tako postala kraljica Quya (Koja). Poleg svoje sestre se je Sapa Inka običajno poročil še s hčerkama pomembnih knezov iz pomembnih področij. Njegovega prihodnjega naslednika je Inka izbral le med sinovi Koje, svetovalo pa mu je dvajset sorodnikov, imenovanih svetniki in prvorojenec ni imel višjih zahtev do nasledstva.Victor W. von Hagen: Sonnenkönigreiche. München 1962, ISBN 3-426-00125-X, S. 270 ff.
Sapa Inka je skozi svoj imperij potoval v nosilnici. Pred njim ste se lahko prikazani samo bosi. Tudi najvišji dostojanstveniki so se morali v znak svoje ponižnosti na monarha prikloniti z vsaj simboličnim poklonom. Sapa Inka je pokazal demonstrativno apatijo do občinstva, ker se ni neposredno obrnil na sogovornike.Danièle Lavallée, Luís Guillermo Lumbreras: Die Andenvölker – Von den frühen Kulturen bis zu den Inka. München 1986, ISBN 3-406-31148-2, S. 336 Svojo osebo je skril za zid ali obraz za dragocenim materialom.Helga Lippert: Terra X – Von den Oasen Ägyptens zum Fluch des Inka-Goldes. München 2001, ISBN 3-453-19700-3, S. 281 V znak svojega kraljevskega dostojanstva je na glavi nosil maskaypacha ali maskapaycha, trak z vijoličastim llawt'u (llautu), dolgo čelasto resico. Svoje dodelane halje je nosil le enkrat.Gisela Graichen: Schliemanns Erben und die Botschaft der versunkenen Städte. Frechen 1998, ISBN 3-933366-82-8, S. 204 Oblačila, ki jih je nosil, tako kot ostanke, so skrbno zbirali in sežgali vsako leto ob velikem praznovanju.Helga Lippert: Terra X – Von den Oasen Ägyptens zum Fluch des Inka-Goldes. München 2001, ISBN 3-453-19700-3, S. 282Wolfgang Behringer(Hrsg.): Lust an der Geschichte – Amerika – Die Entdeckung und Entstehung einer neuen Welt. München 1992, ISBN 3-492-10472-X, S. 227 f.
Zgodovina Najzgodnejši pisni viri za zgodovino Inkov so španski konkvistadorji, ki o svojih opažanjih pišejo ob prihodu v Peru. Misijonarji in kronisti so zabeležili ustna izročila o Inkih. Posebej pomembna so obsežna dela dveh perujskih kronistov, ki sta pisala nekaj desetletij kasneje: Inca Garcilaso de la Vega (1539-1616) in Waman Puma de Ayala (rojena okoli 1540, umrla okoli 1615). Ti zapisi odražajo samopodobo Inkov, potem ko so s taktiko in osvajanjem postali prevladujoče pleme v Andih. V teh kronikah zasledimo zatiranje spomina na andske kulture predhodnic, ki so se že izvajale v Inkovskem imperiju. Obstajajo samo netočni podatki o prvih osmih vladarjih Inkov do Inke Huirakoča, zgodovinsko in mitološko so pomešani. Šele na začetku 15. stoletja z vladavino Inka Pachacúteca Yupanqui, ki velja za pravega arhitekta velikega imperija, se je začelo zanesljivejše zgodovinopisje. Dobljeno sliko je treba dopolniti in primerjati z arheološkimi dognanji, kar vodi tudi do polemik. Medtem ko je starejše zgodovinopisje relativno natančno spremljalo izjave kronistov, je zdaj težnja, da se zgodbe kronistov bolj kritizirajo in dajo večjo težo njihovim subjektivno obarvanim pripovedim. Z arheološkimi najdbami finski raziskovalec Martti Pärssinen prihaja do stališča, da je treba v predhodno prevzeto kronologijo imperija Inkov podvomiti in verjetno delno revidirati.Izumi Shimada (Hrsg.): The Inka Empire. Austin 2015, S. 7 (Einführung des Herausgebers); sowie: S. 265–286 (Kap. 15) von Martti Pärssinen: The Collasuyu of the Inka State. Vedno je treba upoštevati, da vse tradicionalno znanje o Inkah izvira iz konteksta sveta, ki ga je že oblikovala španska osvojitev in da ne obstajajo pisni viri, ki bi predstavljali verodostojen glas iz kulture Inkov pred konkvisto.Frank Salomon: Inkas through Texts: The Primary Sources. In: Izumi Shimada (Hrsg.): The Inka Empire. Austin 2015, S. 23–38.
Poreklo thumb|Širitev Inkovskega imperija in imperija Chimú V mitologiji Inkov obstaja več legend o nastanku Inke. Najbolj znano je pripovedoval Inca Garcilaso de la Vega, mestic, ki se je preselil v Španijo, katerega mati je prišla iz vladajoče hiše Inkov in je imela dostop do predšpanske tradicije. Po njegovem mnenju je prvi sončni sin Inka Manco Cápac in njegova sestra Mama Ocllo poslala boga sonca Intija, da bi izboljšal svet. Po drugih mitih so se rodili na sončnem otoku v jezeru Titikaka v jami Paritambo. Bog sonca jim je dal zlato palico. Svoje bivališče bi morali postaviti tam, kjer jim je z enim udarcem uspelo palico zabiti v zemljo. Po dolgem pohodu so našli kraj in tam ustanovili mesto Qusqu (Cusco), za katero so Inki verjeli, da je popek sveta.
Mitsko jezero Titikaka, globoko modro ali srebrno svetlečo vodno površino 8000 kvadratnih kilometrov z več otoki, vključno z otokom Lune in Sonca, na katerem je obredni kamen Titiqaqa, ki so ga častili Inke, ki govorijo kečuanščino in potomci prebivalcev Tiahuanaka, ki govorijo ajmarščino.
V nasprotju z njihovim mitom o izvoru so Inki morda dejansko prihajali iz amazonske nižine, kar lahko sklepamo iz gojenja rastline krompirja in kasave, prvotno gojene na gozdnih območjih in iz pogostih upodobitev jaguarja, ki se pojavlja le v tropskih nižinah.Gottfried Kirchner: Terra X – Rätsel alter Weltkulturen – Neue Folge. Heyne-Taschenbuch, Frankfurt am Main 1986, ISBN 3-453-00738-7, S. 129Wolfgang Ebert: Jäger verlorener Schätze 2 – Gold, Geisterstädte und schreiende Mumien. München 2004, ISBN 3-492-24065-8, S. 194 Res je, da je bil kondor za Inke tako svet kot sončni sel, kot je bil v vseh prejšnjih kulturah, vendar ga v nasprotju z njimi niso nikoli upodabljali.Gottfried Kirchner: Terra X – Eldorado, Suche nach dem Goldschatz. München 1988, str. 135 Dejstvo, da so pred prihodom v porečje Cusca govorili o svojem idiomu, ki naj bi bil povezan z Urujem in Chipajo in katere značilnosti nekateri strokovnjaki povezujejo s perujsko Amazonko, govori v prid tej tezi.Danièle Lavallée, Luís Guillermo Lumbreras: Die Andenvölker – Von den frühen Kulturen bis zu den Inka. München 1986, ISBN 3-406-31148-2, S. 332
Vzpon in širitev thumb|Razširjenost Inkovskega imperija (1438–1527) Inki so okoli leta 1200 ustanovili mesto Cusco, ki je bilo razdeljeno na dve polovici, zgornji Cusco (Hanan Qusqu ali Hunan Qusqu) in Spodnji Cusco (Urin Qusqu ali Hurin Qusqu). Prvih pet vladarjev Inkov, ki so nosili naslov Sinči (kečua 'vojskovodja', pravzaprav 'močan'), je vladalo iz Spodnjega Cusca, naslednji vladarji z naslovom Sapa Inka pa so prebivali v Zgornjem Cuscu.
Inki so povečali pomen lastne kulture z namernim uničenjem kakršnih koli dokazov o dosežkih svojih predhodnih kultur Alvin M. Josephy: Amerika 1492 – Die Indianervölker vor der Entdeckung. Frankfurt am Main 1992, ISBN 3-10-036712-X, S. 428Victor W. von Hagen: Sonnenkönigreiche. München 1962, ISBN 3-426-00125-X, S. 230 in poniževanjem svojih sovražnikov kot barbarov, sovražnih kulturi. Sprva so ajmara promovirali kot lingua franca, dokler kasneje niso ustanovili kečuanščine kot splošnega jezika. Hkrati je znano, da so Inki izkoristili izkušnje prejšnjih kultur, zlasti kulture Huari, ki jim je bila morda vzor, ker so 700 let prej prevladovali na podobno velikem ozemlju.Duccio Bonavia: Die Rolle der Ceja de Selva in der kulturellen Entwicklung Perus. In: Laura Laurencich Minelli (Koord.): Das Inka-Reich. Entstehung und Untergang. 3. Aufl., Augsburg 1999, S. 121–132: 125
Ko so Inki prispeli na območje Cusca, so tu živela različna druga plemena, med njimi Gualla in Sauasera. Gualle so napadli sorazmerno majhni Inki in vse pobili. Sauasera so nato združili moči z drugim plemenom in se poskušal braniti pred vsiljivci. Inki so premagali tudi to plemensko zvezo in se lotili podjarmljenja ostalih plemen. Z zasedbo namakalnih sistemov Alcabize in davčnimi obveznostmi, ki so jih naložili Culunchimi, so pod svoj nadzor zajeli območje med rekama Watanay in Tullumayu.
Inti je kot kultni predmet igral glavno vlogo pri osvajanjih. Hranili so ga v slamnati škatli in ga po božje častili. Potomci prvega Inke Manco Cápac niso upali odpreti škatle. Za to je imel pogum le četrti Inka Mayta Cápac. Legenda pravi, da je sveti predmet Inti lahko govoril in svetoval glede osvajanj.
Drugi Inka, Sinči Roka, imenovan skavt, je začel mirno širjenje proti jezeru Titikaka s prostovoljnim povezovanjem vasi Puchina in Canchi, ki so se ji pridružile še druge.Enrico Guidoni; Roberto Magni: Inka – Monumente großer Kulturen. Erlangen 1987, S. 110