Tihožitje je umetniško delo, ki prikazuje večinoma nežive predmete, navadno običajne predmete, ki so bodisi naravni (hrana, rože, mrtve živali, rastline, kamenje, školjke itd.) bodisi jih je ustvaril človek (kozarci, knjige, vaze, nakit, kovanci, pipe itd.).Langmuir, 6
S poreklom iz srednjega veka in starogrško-rimske umetnosti se je tihožitje pojavilo kot posebna zvrst in strokovna specializacija v zahodnem slikarstvu do konca 16. stoletja in je od takrat ostalo pomembno. Ena od prednosti tihožitja je ta, da umetniku omogoča veliko svobode pri eksperimentiranju z razporeditvijo elementov znotraj kompozicije slike. Tihožitje kot posebna zvrst se je začelo z nizozemskim slikarstvom 16. in 17. stoletja, izraz tihožitje pa izhaja iz nizozemske besede stilleven. Zgodnje slike tihožitij, zlasti pred letom 1700, so pogosto vsebovale versko in alegorično simboliko, povezano z upodobljenimi predmeti. Kasnejša tihožitja nastajajo z različnimi mediji in tehnologijami, kot so najdeni predmeti, fotografije, računalniška grafika, pa tudi video in zvok.
Izraz vključuje slikanje mrtvih živali, predvsem divjadi. Žive veljajo za umetnost živali, čeprav so jih v praksi pogosto slikali po mrtvih modelih. Zaradi uporabe rastlin in živali kot teme ima kategorija tihožitja tudi skupne značilnosti z zoološko in zlasti botanično ilustracijo. Vendar pri vizualni ali likovni umetnosti delo ni namenjeno le pravilni ilustraciji predmeta.
Tihožitje je zasedlo najnižjo stopničko hierarhije žanrov, vendar je bilo izjemno priljubljeno pri kupcih. Poleg neodvisnega subjekta tihožitja slikanje tihožitja zajema druge vrste slikanja z izrazitimi elementi tihožitja, običajno simboličnimi, in »podobe, ki se opirajo na množico elementov tihožitja, ki naj bi reproducirali delček življenja«.Langmuir, 13–14 Slika trompe l'oeil, katere namen je zavesti gledalca, da misli, da je prizor resničen, je posebna vrsta tihožitja, ki običajno prikazuje nežive in razmeroma ploščate predmete.Langmuir, 13–14 and preceding pages
Predhodniki in razvoj
Tihožitja pogosto krasijo notranjost starodavnih egipčanskih grobnic. Verjeli so, da bodo tam upodobljeni živilski predmeti in drugi predmeti v posmrtnem življenju postali resnični in na voljo za uporabo pokojniku. Starogrške poslikave na vazah prav tako kažejo veliko spretnost pri upodabljanju vsakdanjih predmetov in živali. Plinij Starejši omenja Peiraikosa kot slikarja plošč z nizkimi temami, kot so ohranjene v različicah mozaikov in provincialnih stenskih poslikav v Pompejih: »brivnice, čevljarske stojnice, osli, jedi in podobni predmeti«.Book XXXV.112 of Natural History
Podobna tihožitja, bolj preprosto dekorativna po namenu, vendar z realistično perspektivo, so bila najdena tudi v rimskih stenskih poslikavah in talnih mozaikih, odkritih v Pompejih, Herkulaneju in vili Boscoreale, vključno s pozneje znanim motivom steklene sklede sadja. Okrasni mozaiki, imenovani "emblema, ki so jih našli v domovih bogatih Rimljanov, so prikazovali ponudbo hrane, ki so jo uživali višji sloji, delovali pa so tudi kot znaki gostoljubja in kot praznovanje letnih časov in življenja.Ebert-Schifferer, p. 19
Do 16. stoletja se bosta hrana in rože spet pojavila kot simbola letnih časov in petih čutov. V rimskih časih se je začela tudi tradicija uporabe lobanje na slikah kot simbola smrtnosti in zemeljskih ostankov, pogosto s spremno besedno zvezo Omnia mors aequat (Smrt naredi vse enake).Ebert-Schifferer, p.22 Te podobe vanitas so bile na novo interpretirane skozi zadnjih 400 let umetnostne zgodovine, začenši z nizozemskimi slikarji okoli leta 1600.Ebert-Schifferer, p.137
Ljudsko spoštovanje realizma tihožitij je povezano s starogrško legendo o Zeuxisu in Parrhasiusu, ki naj bi nekoč tekmovala v ustvarjanju najbolj realističnih predmetov, kar je najzgodnejši opis slikanja trompe l'oeil v zgodovini.Ebert-Schifferer, p. 16 Kot je v starih rimskih časih zapisal Plinij Starejši, so bili grški umetniki stoletja prej že napredni v umetnosti portretiranja, žanrskega slikarstva in tihožitja. Izpostavil je Peiraikosa, »čigar umetnost prekašajo le redki ... Slikal je brivske in čevljarske stojnice, osle, zelenjavo in podobno, in zaradi tega so ga imenovali 'slikar vulgarnih tem'; ta dela so popolnoma čudovita in so bila prodana po višjih cenah kot največje [slike] mnogih drugih umetnikov.«Ebert-Schifferer, p. 15
Srednji vek in zgodnja renesansa
Do leta 1300, začenši z Giottom in njegovimi učenci, je bilo slikanje tihožitij oživljeno v obliki izmišljenih niš na religioznih stenskih slikah, ki so upodabljale vsakdanje predmete.Ebert-Schifferer, p.25 V srednjem veku in renesansi je tihožitje v zahodni umetnosti ostalo predvsem dodatek krščanskim verskim temam in je imelo verski in alegorični pomen. To je še posebej veljalo za dela severnoevropskih umetnikov, katerih navdušenje nad zelo podrobnim optičnim realizmom in simboliko jih je pripeljalo do tega, da so posvetili veliko pozornosti celotnemu sporočilu svojih slik.Ebert-Schifferer, p. 27 Slikarji, kot je Jan van Eyck, so pogosto uporabljali elemente tihožitij kot del ikonografskega programa.
V poznem srednjem veku so bili tihožitni elementi, večinoma rože, pa tudi živali in včasih neživi predmeti, slikani z vse večjim realizmom v obrobah iluminiranih rokopisov, razvijajočih se modelih in tehničnih napredkih, ki so jih uporabljali slikarji večjih podob. Med umetniki, ki so izdelovali miniature za rokopise, in slikarskimi ploščami je bilo precejšnje prekrivanje, zlasti v zgodnjem nizozemskem slikarstvu. Ure Katarine iz Clevesa, verjetno izdelane v Utrechtu okoli leta 1440, so eden izjemnih primerov tega trenda, z obrobami, ki prikazujejo izjemen nabor predmetov, vključno s kovanci in ribiškimi mrežami, izbranimi tako, da dopolnjujejo besedilo ali glavno sliko. Flamske delavnice pozneje v stoletju so naturalizem mejnih elementov popeljale še dlje. Gotske millefleur tapiserije so še en primer vse večjega zanimanja za natančne upodobitve rastlin in živali. Komplet Gospa in samorog je najbolj znan primer, zasnovan v Parizu okoli leta 1500 in nato stkan v Flandriji.
Razvoj tehnike oljnega slikanja Jana van Eycka in drugih severnoevropskih umetnikov je omogočil slikanje vsakdanjih predmetov na ta hiperrealističen način, zaradi počasnega sušenja, mešanja in nanosa oljnih barv.Ebert-Schifferer, p. 26 Med prvimi, ki so se osvobodili religioznega pomena, sta bila Leonardo da Vinci, ki je ustvaril akvarelne študije sadja (okoli leta 1495) kot del svojega nemirnega raziskovanja narave, in Albrecht Dürer, ki je prav tako naredil natančne barvne risbe rastlinstva in živalstva.Ebert-Schifferer, p. 39, 53
Petrus Christusov portret neveste in ženina na obisku pri zlatarju je značilen primer prehodnega tihožitja, ki prikazuje tako religiozno kot posvetno vsebino. Čeprav so v sporočilu večinoma alegorične, so figure para realistične in prikazani predmeti (kovanci, posode itd.) so natančno naslikani, vendar je zlatar pravzaprav upodobitev sv. Eligija in predmeti močno simbolični. Druga podobna slika je družinski portret, ki združuje figure z dobro pogrnjeno mizo s hrano, kar simbolizira tako pobožnost človeških subjektov kot njihovo zahvalo za božje obilje.Ebert-Schifferer, p. 41 Približno v tem času so se na zunanjih polknih zasebnih nabožnih slik začele slikati preprosta tihožitja, ločena od figur (vendar ne z alegoričnim pomenom). Drugi korak k avtonomnemu tihožitju je bilo slikanje simboličnih rož v vazah na hrbtni strani posvetnih portretov okoli leta 1475.Ebert-Schifferer, p. 31 Jacopo de' Barbari je šel še korak dlje s svojim Tihožitjem z jerebico in rokavicami (1504), med najzgodnejšimi signiranimi in datiranimi tihožitji trompe l'oeil, ki vsebuje minimalno versko vsebino.Ebert-Schifferer, p. 34
Kasnejša renesansa
Šestnajsto stoletje
Čeprav je bila večina tihožitij po letu 1600 sorazmerno majhnih slik, je bila ključna stopnja v razvoju žanra tradicija »monumentalnih tihožitij«, večinoma osredotočena na Antwerpen, ki so bile velike slike, ki so vključevale velike količine tihožitij. s figurami in pogosto živalmi. To je bil razvoj Pietra Aertsena, katerega Stojnica z mesom s sveto družino, ki daje miloščino (1551, zdaj Uppsala) je predstavil tip s sliko, ki še vedno osupne. Drug primer je Mesnica Aertsenovega nečaka Joachima Beuckelaerja (1568), z realistično upodobitvijo surovega mesa, ki prevladuje v ospredju, medtem ko prizor v ozadju prikazuje nevarnosti pijančevanja in pohotnosti. Vrsta zelo velike kuhinje ali tržnice, ki sta jo razvila Pieter Aertsen in njegov nečak Joachim Beuckelaer, običajno prikazuje obilico hrane s tihožitjem kuhinjske posode in močnimi flamskimi kuhinjskimi pomočnicami. V daljavi je pogosto mogoče razbrati majhen verski prizor ali pa je dodana tema, kot je Štirje letni časi, da povzdigne motiv. Ta vrsta obsežnega tihožitja se je po ločitvi severa in juga še naprej razvijala v flamskem slikarstvu, vendar je v nizozemskem slikarstvu redka, čeprav druga dela v tej tradiciji predvidevajo tip žanrskega slikarstva vesele družbe.Slive, 275; Vlieghe, 211–216
Postopoma se je verska vsebina zmanjšala po obsegu in umestitvi v to vrsto slike, čeprav so se moralne lekcije nadaljevale kot podkonteksti.Ebert-Schifferer, p. 45 Eno relativno redkih italijanskih del v tem slogu, obdelava iste teme Annibale Carracci iz leta 1583, Mesnica, začne odstranjevati moralna sporočila, kot so to storila druga tihožitja iz kuhinje in tržnice tega obdobja.Ebert-Schifferer, p. 47 Vincenzo Campi je verjetno uvedel antwerpenski slog v Italijo v 1570-ih. Tradicija se je nadaljevala v naslednjem stoletju z več Rubensovimi deli, ki je tihožitja in živalske elemente večinoma oddal podizvajalcem specializiranim mojstrom, kot sta Frans Snyders in njegov učenec Jan Fyt. Do druge polovice 16. stoletja se je razvilo avtonomno tihožitje.Ebert-Schifferer, p.38
16. stoletje je bilo priča eksploziji zanimanja za naravni svet in ustvarjanju razkošnih botaničnih enciklopedij, ki so beležile odkritja Novega sveta in Azije. Spodbudila je tudi začetek znanstvene ilustracije in klasifikacije primerkov. Naravni predmeti so se začeli ceniti kot samostojni predmeti preučevanja, ločeni od kakršnih koli verskih ali mitoloških povezav. V tem času se je začela tudi zgodnja znanost o zeliščnih zdravilih, ki je bila praktična razširitev tega novega znanja. Poleg tega so premožni pokrovitelji začeli jamčiti za zbirko primerkov živali in mineralov ter tako ustvarili obsežne omare zanimivosti (cabinets of curiosities). Ti primerki so služili kot modeli slikarjem, ki so iskali realizem in novost. Školjke, žuželke, eksotično sadje in rože so začeli zbirati in trgovati, nove rastline, kot je tulipan (uvožen v Evropo iz Turčije), pa so slavili na tihožitjih.
Hortikulturna eksplozija je bila v Evropi zelo zanimiva in umetnik je to izkoristil, da je ustvaril na tisoče tihožitij. Nekatere regije in dvori so imeli posebne interese. Upodobitev citrusov je bila na primer posebna strast dvora Medičejcev v Firencah v Italiji.Ebert-Schifferer, p. 64 To veliko širjenje naravnih primerkov in rastoče zanimanje za naravno ilustracijo po vsej Evropi je povzročilo skoraj hkratno ustvarjanje sodobnih tihožitij okoli leta 1600.Ebert-Schifferer, p. 75Metropolitan Museum of Art Timeline, Still-life painting 1600–1800. Retrieved March 14, 2010.
Na prelomu stoletja je španski slikar Juan Sánchez Cotán uvedel špansko tihožitje s strogo umirjenimi slikami zelenjave, preden je leta 1603 pri svojih štiridesetih vstopil v samostan, po katerem je slikal verske teme.
Slike iz 16. stoletja
Sedemnajsto stoletje
Ugledni akademiki zgodnjega 17. stoletja, kot je bil Andrea Sacchi, so menili, da žanrsko slikarstvo in tihožitja nimata veljave, ki bi si zaslužila, da bi se slikarstvo štelo za veliko. Vplivna formulacija iz leta 1667 Andréja Félibiena, zgodovinopisca, arhitekta in teoretika francoskega klasicizma, je postala klasična izjava teorije o hierarhiji žanrov za 18. stoletje: