El Greco, rojen kot Doménikos Theotokópoulos (, ), španski poznorenesančni (manieristični) slikar, kipar in arhitekt, * 1. oktober 1541, † 7. april 1614) Antonio Manuel Campoy, Museo del Prado, Giner, 1970, p. 389
'El Greco' je bil vzdevek, sklicevanje na njegov grški izvor, umetnik pa je svoje slike običajno podpisoval s svojim polnim rojstnim imenom z grškimi črkami, , pogosto dodal besedo .
El Greco se je rodil v kraljestvu Candia (sedanja Kreta), ki je bilo takrat del Beneške republike in središče post-bizantinske umetnosti. V tej tradiciji se je izučil in postal mojster, preden je pri 26 letih potoval v Benetke, kot so to storili drugi grški umetniki.J. Brown, El Greco of Toledo, 75–77 Leta 1570 se je preselil v Rim, kjer je odprl delavnico in izvedel vrsto del. Med svojim bivanjem v Italiji je El Greco svoj slog obogatil z elementi manierizma in beneške pozne renesanse, ki so jih prevzeli številni veliki umetniki tistega časa, zlasti J. Tintoretto. Leta 1577 se je preselil v španski Toledo, kjer je živel in delal do svoje smrti. El Greco je v Toledu prejel več glavnih naročil in izdelal svoje najbolj znane slike.
El Grecov dramatični in ekspresiven slog je sodobnike nekoliko zmedel, v 20. stoletju in našem stoletju pa je zelo cenjen. El Greco velja za predhodnika ekspresionizma in kubizma, njegova osebnost in dela pa so bili navdih za pesnike in pisatelje, kot sta Rainer Maria Rilke in Nikos Kazantzakis. Sodobni učenjaki so El Greca označili za umetnika, ki je tako individualen, da ne sodi v nobeno običajno šolo. Najbolj znan je po vijugastih podolgovatih figurah in pogosto fantastični ali fantazmagorični pigmentaciji, ki povezuje bizantinske tradicije s tradicijami zahodnega slikarstva.M. Lambraki-Plaka, El Greco – The Greek, 60
Življenje Zgodnja leta in družine
El Greco je bil rojen leta 1541 v vasi Fodele ali Candia (beneško ime Chandax, današnji Iraklion) na Kreti. Izhajal je iz uspešne mestne družine, ki so jo verjetno izgnali v Candio po vstaji proti katoliškim Benečanom med letoma 1526 in 1528.M. Lambraki-Plaka, El Greco – The Greek, 40–41 Oče El Greca, Geórgios Theotokópoulos (umrl 1556), je bil trgovec in davkar. O njegovi materi ali prvi ženi, prav tako Grkinji, ni znanega nič. Starejši brat El Greca, Manoússos Theotokópoulos (1531–1604), je bil bogat trgovec in je zadnja leta svojega življenja (1603–1604) preživel v El Grecovem domu v Toledu.M. Scholz-Hansel, El Greco, 7*
El Greco se je prvotno izobrazil za ikonopisca v kretski šoli, vodilnem središču post-bizantinske umetnosti. Verjetno je poleg slikanja preučeval tudi klasike antične Grčije in morda tudi latinske klasike; ob svoji smrti je zapustil delovno knjižnico s 130 zvezki, vključno z biblijo v grščini in Vasariju pripisano knjigo.Richard Kagan in, J. Brown, El Greco of Toledo, 45 Candia je bila središče umetniške dejavnosti, kjer sta vzhodni in zahodni kulturi sobivali skladno, kjer je v 16. stoletju delovalo približno dvesto slikarjev in je po italijanskem vzoru organiziralo slikarski ceh. Leta 1563 je bil El Greco pri dvaindvajsetih letih v dokumentu opisan kot 'mojster' (maestro Domenigo), kar pomeni, da je že bil mojster ceha in je menda vodil svojo delavnico. Tri leta kasneje, junija 1566, je kot priča pogodbe podpisal svoje ime v grščini kot μαΐστρος Μένεγος Θεοτοκόπουλος σγουράφος ('Mojster Ménegos Theotokópoulos, slikar').
Večina strokovnjakov verjame, da je bila družina Theotokópoulos skoraj zagotovo grško pravoslavna X. Bray, El Greco, 8* M. Lambraki-Plaka, El Greco – The Greek, 40–41. Kot mnogi pravoslavni emigranti na katoliška območja Evrope nekateri trdijo, da je morda prešel v katolištvo po odhodu in živel kot katolik v Španiji, kjer se je v svoji oporoki označil za 'pobožnega katoličana'. Obsežne arhivske raziskave, ki so jih od 1960-ih izvajali znanstveniki, kot so Nikolaos Panayotakis, Pandelis Prevelakis in Maria Constantoudaki, močno kažejo, da je bila El Grecova družina in predniki grško pravoslavni. Eden od njegovih stricev je bil pravoslavni duhovnik in njegovo ime ni omenjeno v katoliških arhivskih krstnih zapisih na Kreti. P. Katimertzi, El Greco and CubismPrevelakis gre še dlje in izrazi dvom, da je bil El Greco kdaj rimokatolik.
El Greco je ob koncu svojega kretskega obdobja, verjetno pred letom 1567 na Kreti naslikal Marijino vnebovzetje v temperi in zlatu na plošči. Slika združuje post-bizantinske in italijanske manieristične slogovne in ikonografske elemente ter vključuje slogovne elemente kretske šole.
El Grecu pripisujejo še tri podpisana dela 'Doménicos' (Triptih iz Modene, Sv. Luka slika Devico z otrokom in Poklon Treh kraljev). Leta 1563 je bil El Greco pri dvaindvajsetih letih že vpisan mojster lokalnega ceha, domnevno zadolžen za lastno delavnico. Nekaj let kasneje je odšel v Benetke in se na Kreto ni več vrnil.
Italija
Naravno je bilo, da je mladi El Greco svojo kariero nadaljeval v Benetkah, Kreta je bila od leta 1211 v posesti Beneške republike. Čeprav natančno leto ni jasno, se večina strokovnjakov strinja, da je El Greco odšel v Benetke okoli leta 1567. Poznavanje El Grecovih let v Italiji je omejeno. V Benetkah je živel do leta 1570 in v skladu s pismom njegovega mnogo starejšega prijatelja, največjega miniaturista tiste dobe, Giulio Clovio ali Juraj Julije Klović, je bil 'učenec' Tiziana, ki je bil takrat v osemdesetih letih, a še vedno živahen. To lahko pomeni, da je morda delal v velikem Tizianovem studiu ali ne. Clovio je El Greca označil za »redek slikarski talent«.
Leta 1570 se je El Greco preselil v Rim, kjer je naredil vrsto del, ki jih je močno zaznamovalo njegovo beneško vajeništvo. Neznano je, kako dolgo je ostal v Rimu, čeprav se je pred odhodom v Španijo morda vrnil v Benetke (ok. 1575–76).A.L. Mayer, Notes on the Early El Greco, 28 V Rimu je bil El Greco na priporočilo Giulia Clovia sprejet kot gost v palači Farnese, ki jo je kardinal Alessandro Farnese postavil v središče umetniškega in intelektualnega življenja mesta. Tam je prišel v stik z intelektualno elito mesta, vključno z rimskim učenjakom Fulviom Orsinijem, katerega zbirka bo pozneje vključevala sedem umetnikovih slik (med njimi je tudi Pogled na goro Sinaj in Portret Clovia).M. Scholz-Hansel, El Greco, 19
Za razliko od drugih kretskih umetnikov, ki so se preselili v Benetke, je El Greco bistveno spremenil svoj slog in se skušal prepoznati z izumljanjem novih in nenavadnih interpretacij tradicionalne verske tematike.R.G. Mann, Tradition and Originality in El Greco's Work, 89 Na njegova dela, naslikana v Italiji, je vplival beneški renesančni slog tega obdobja, z okretnimi podolgovatimi figurami, ki spominjajo na Tintoretta in s kromatičnim okvirjem, ki ga povezuje s Tizianom. Beneški slikarji so ga naučili tudi organizirati svoje večfiguralne kompozicije v pokrajinah, živahnih z atmosfersko svetlobo. Clovio poroča o obisku El Greca na poletni dan, ko je bil umetnik še v Rimu. El Greco je sedel v zatemnjeni sobi, ker se mu je zdela tema bolj naklonjena misli kot svetloba dneva, ki je motila njegovo 'notranjo luč'.M. Acton, Learning to Look at Paintings, 82 Kot rezultat njegovega bivanja v Rimu so bila njegova dela obogatena z elementi, kot so nasilne točke izginjanja perspektive ali nenavadne naravnanosti, ki so jih figure ponavljale s svojimi ponavljajočimi se obračanjem in burnimi gestami; vsi elementi manierizma.
Ko je El Greco prispel v Rim, sta bila Michelangelo in Rafael že mrtva, vendar je bil njun primer še naprej izredno pomemben in nekoliko presenetljiv za mlade slikarje. El Greco je bil trdno odločen, da bo v Rimu pustil svoj pečat in zagovarjal svoja osebna umetniška stališča, ideje in slog.M. Scholz-Hänsel, El Greco, 20* M. Tazartes, El Greco, 31–32 Za posebno pohvalo je izpostavil Correggia in Parmigianina, vendar ni okleval, da bi zavrnil Michelangelovo Poslednjo sodbo v Sikstinski kapeli; papežu Piju V. je ponudil, da preriše celotno delo v skladu z novim in strožjim katoliškim razmišljanjem.M. Scholz-Hänsel, El Greco, 20 Ko so ga pozneje vprašali, kaj misli o Michelangelu, je El Greco odgovoril, da »je bil dober človek, vendar ni znal slikati«.M. Lambraki-Plaka, El Greco – The Greek, 47–49 In tako se soočimo s paradoksom: El Greco naj bi se najodločneje odzval ali celo obsodil Michelangela, vendar se ni mogel vzdržati njegovega vpliva. Michelangelov vpliv je razviden iz kasnejših del El Greca, kot je Alegorija Svete lige. El Greco je s slikanjem portretov Michelangela, Tiziana, Clovia in, verjetno, Rafaela v enem od svojih del (Očiščenje templja) ne le izrazil svojo hvaležnost, temveč je podal tudi trditev, da tekmuje s temi mojstri. Kot kažejo njegovi komentarji, je El Greco na Tiziana, Michelangela in Rafaela gledal kot na modele za posnemanje. Giulio Mancini je v svojih Kronikah iz 17. stoletja vključil El Greca med slikarje, ki so na različne načine sprožili ponovno ovrednotenje Michelangelovih naukov.
Zaradi svojih nekonvencionalnih umetniških prepričanj (na primer zavrnitve Michelangelove tehnike) in osebnosti si je El Greco kmalu pridobil sovražnike v Rimu. Arhitekt in pisatelj Pirro Ligorio ga je označil za 'neumnega tujca', novo odkrito arhivsko gradivo pa razkriva spopad s Farnesejem, ki je mladega umetnika prisilil, da je zapusti njegovo palačo. 6. julija 1572 se je El Greco uradno pritožil nad tem. Nekaj mesecev kasneje, 18. septembra 1572, je plačal članarino Cehu svetega Luke v Rimu kot slikar miniatur. Konec tega leta je El Greco odprl lastno delavnico in kot asistenta najel slikarja Lattanzija Bonastrija de Lucignana in Francisca Prebosteja.
Španija Selitev v Toledo
Leta 1577 se je El Greco preselil v Madrid, nato v Toledo, kjer je produciral svoja zrela dela. Takrat je bil Toledo verska prestolnica Španije in naseljeno mesto z »slavno preteklostjo, uspešno sedanjostjo in negotovo prihodnostjo«. El Greco si je v Rimu prislužil spoštovanje nekaterih intelektualcev, vendar se je soočil tudi s sovražnostjo nekaterih umetniških kritikov. V 1570-ih je bila ogromna samostanska palača El Escorial še vedno v gradnji, Filip II. Španski pa je imel težave pri iskanju dobrih umetnikov za številne velike slike, potrebne za njeno okrasitev. Tizian je bil mrtev in Tintoretto, Paolo Veronese in Antonis Mor niso hoteli priti v Španijo. Filip se je moral zanesti na manjši talent Juana Fernándeza de Navarreteja, katerega gravedad y decoro ('resnost in spodobnost') je kralj odobril. Vendar je Fernández umrl leta 1579; trenutek je moral biti idealen za El Greca.Trevor-Roper, Hugh; Princes and Artists, Patronage and Ideology at Four Habsburg Courts 1517–1633, Thames & Hudson, London, 1976, pp. 62–68
Preko Clova in Orsinija je El Greco spoznal Benita Ariasa Montana, španskega humanista in Filipovega agenta, Pedra Chacóna, duhovnika in Luisa de Castilla, sina Diega de Castillja, dekan stolnice v Toledu. Prijateljstvo El Greca s Castillom je zagotovilo njegova prva velika naročila v Toledu. V Toledo je prispel do julija 1577 in podpisal pogodbe za skupino slik, ki naj bi krasile cerkev Santo Domingo el Antiguo v Toledu in za slavni El Espolio. Do septembra 1579 je za Santo Domingo dokončal devet slik, med njimi Sveto Trojico in Marijino vnebovzetje. Ta dela so vzpostavila ugled slikarja v Toledu.