Hagija Sofija (grško Ναός τῆς Ἁγίας τοῦ Θεοῦ Σοφίας, turško Ayasofya, latinsko Sancta Sophia ali Sancta Sapientia), nekoč Cerkev svete Božje modrosti in zdaj uradno Velika mošeja Hagija Sofija je nekdanja patriarhalna bazilika in zdajšnja mošeja v turškem mestu Carigrad, nekdaj prestolnici Bizantinskega cesarstva Konstantinoplu (Carigradu).
Cerkev so začeli graditi za časa vladavine cesarja Justinijana I., leta 532, dokončana je bila v petih letih do leta 537. V njej se je odvijalo bogoslužje, praznovanja verskih praznikov, družbeni dogodki, in kronanje vzhodnorimskih cesarjev. Po padcu Carigrada je leta 1453 sultan Mehmed II. cerkev preuredil v mošejo. Po osmanski osvojitvi Vzhodnorimskega cesarstva je Hagija Sofija postala najpomembnejša mošeja Osmanskega cesarstva. Po prihodu Kemala Ataturka na oblast so jo leta 1935 vzporedno s siceršnjo sekularizacijo države preuredili v muzej. Julija 2020 je nato turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan podpisal odlok, s katerim je znova postala mošeja.
Velja za eno najlepših zgradb na svetu, zato je v sklopu zgodovinskih predelov Carigrada vključena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Včasih jo imenujejo celo osmo čudo sveta.
Zgodovina Cerkev Konstancija II
Prva cerkev na tem mestu je bila znana kot Velika cerkev ()Müller-Wiener (1977), p. 84. zaradi svoje velikosti v primerjavi z velikostmi sodobnih cerkva v mestu. Po Chronicon Paschale je cerkev posvetil 15. februarja 360 arijanski škof Evdoksij iz Antiohije, v času vladavine cesarja Konstancija II.Janin (1953), p. 472. Zgrajena je bila ob območju, kjer so gradili Veliko palačo. Po cerkvenem zgodovinarju Sokratu Sholastiku iz 5. stoletja je cesar Konstancij ok. leta 346 »pozidal veliko cerkev poleg tiste, imenovane Irene, ki jo je cesarjev oče [Konstantin], ker je bila premajhna, povečal in polepšal«. Izročilo, ki ni starejše od 7. ali 8. stoletja, poroča, da je stavbo zgradil Konstancijev oče, Konstantin I. Veliki (vladal. 306–337). Hezihij iz Mileta je zapisal, da je Konstantin zgradil Hagijo Sofijo z leseno streho in z mesta odstranil 427 (večinoma poganskih) kipov.Patria of Constantinople Kronist iz 12. stoletja Joannes Zonaras združuje obe mnenji in piše, da je Konstancij popravil stavbo, ki jo je posvetil Evzebij iz Nikomedije, potem ko se je zrušila. Ker je bil Evzebij carigrajski škof od leta 339 do 341, Konstantin pa je umrl leta 337, se zdi, da je prvo cerkev postavil Konstancij.
Bližnja cerkev Hagija Irene (»Sveti mir«) je bila dokončana prej in je služila kot stolnica, dokler ni bila dokončana Velika cerkev. Poleg Hagije Irene ni nobenih zapisov o večjih cerkvah v mestnem središču pred poznim 4. stoletjem. Rowland Mainstone je trdil, da cerkev iz 4. stoletja še ni bila znana kot Hagija Sofija. Čeprav njeno ime kot 'Velika cerkev' nakazuje, da je bila večja od drugih carigrajskih cerkva, sta bili edini drugi veliki cerkvi 4. stoletja cerkev sv. Mocija, ki je bila zunaj Konstantinovega obzidja in je bila morda povezana s pokopališčem, in cerkev Svetih apostolov.
Znano je, da je imela cerkev leseno streho, stene, stebre in vhod, ki je bil obrnjen proti zahodu. Verjetno je imela narteks in je opisana kot oblika rimskega cirkusa. To lahko pomeni, da je imela tloris v obliki črke U kot baziliki San Marcellino e Pietro in Sant'Agnese fuori le mura v Rimu. Lahko pa je bila tudi bolj običajna tri-, štiri- ali petladijska bazilika, morda podobna prvotni cerkvi Božjega groba v Jeruzalemu ali cerkvi Kristusovega rojstva v Betlehemu. Pred stavbo je verjetno stal atrij, kot v kasnejših cerkvah na tem mestu.
Po mnenju Kena Darka in Jana Kostenca bi lahko nadaljnji ostanek bazilike iz 4. stoletja obstajal v zidu izmenično opečnih in kamnitih pasov neposredno zahodno od Justinijanove cerkve. Zgornji del zidu je zidan z opeko, vtisnjeno z opečnimi žigi iz 5. stoletja, spodnji del pa je zgrajen z opeko, značilno za 4. stoletje. Ta zid je bil verjetno del propilej na zahodnem sprednjem delu tako Konstantinove kot Teodozijeve velike cerkve.
Stavbo sta spremljala krstilnica in skevofilakion. Hipogej, morda z martirijem nad njim, je bil odkrit pred letom 1946, ostanki opečnega zidu s sledovi marmorne obloge pa so bili identificirani leta 2004. Hipogej je bil grobnica, ki je morda bila del cerkve iz 4. stoletja ali pa je bila iz predkonstantinovega mesta Bizanca. Paladij iz Galacije pravi, da je imel skevofilakion krožen tloris in ker so bile nekatere bazilike v obliki črke U v Rimu pogrebne cerkve s pritrjenim krožnim mavzolejem (Konstantinov mavzolej in Helenin mavzolej), je možno, da je prvotno imel pogrebno funkcijo, čeprav se je do leta 405 njegova uporaba spremenila. Poznejše poročilo pripisuje ženski, imenovani Ana, da je podarila zemljišče, na katerem je bila zgrajena cerkev, v zameno za pravico biti tam pokopana.
Izkopavanja na zahodni strani mesta prve cerkve pod zidom propilej razkrivajo, da je bila prva cerkev zgrajena na cesti, široki približno 8 m. Po zgodnjih poročilih je bila prva Hagija Sofija zgrajena na mestu starodavnega poganskega templja, čeprav ni nobenih artefaktov, ki bi to potrdili.
Carigrajski patriarh Janez Krizostom je prišel v konflikt s cesarico Aelijo Evdoksijo, ženo cesarja Arkadija (vladal 383–408), in bil poslan v izgnanstvo 20. junija 404. Med kasnejšimi nemiri je bila ta prva cerkev večinoma požgana. Paladij je opozoril, da je skeuofilakion iz 4. stoletja preživel požar. Po mnenju Darka in Kostenca je požar morda prizadel samo glavno baziliko, okoliške pomožne stavbe pa so ostale nedotaknjene.
Cerkev Teodozija II
Drugo cerkev na tem mestu je ukazal postaviti Teodozij II. (vladal 402–450), ki jo je slovesno odprl 10. oktobra 415. Notitia Urbis Constantinopolitanae, seznam spomenikov iz 5. stoletja, imenuje Hagijo Sofijo kot Magna Ecclesia, 'Velika cerkev', medtem ko se nekdanja stolnica Hagija Irene omenja kot Ecclesia Antiqua, 'Stara cerkev'. V času Sokrata Sholastika okoli leta 440 sta bili »obe cerkvi [bili] obdani z enim samim zidom in služila jima je ista duhovščina«. Tako bi kompleks zajemal veliko območje, vključno s prihodnjo lokacijo Samsonove bolnišnice. Če je požar leta 404 uničil samo glavno baziliko cerkve iz 4. stoletja, potem bi lahko bila zgrajena Teodozijeva bazilika iz 5. stoletja, obdana s kompleksom, zgrajenim predvsem v 4. stoletju.
Baziliko je zgradil arhitekt Rufin. Glavni vhod v cerkev, ki je morda imel pozlačena vrata, je bil obrnjen proti zahodu, na vzhodu pa je bil dodatni vhod. Tam je bila osrednja prižnica in verjetno zgornja galerija, ki je bila morda uporabljena kot matroneum (ženski oddelek). Zunanjost je bila okrašena z dovršenimi rezbarijami bogatih dizajnov iz teodozijeve dobe, katerih fragmenti so ohranjeni, medtem ko so bila tla tik znotraj portika okrašena s polikromiranimi mozaiki. Ohranjeni izrezljani zatrepni zaključek iz sredine zahodne fasade je okrašen s križnim rondelom. Ohranjeni so tudi fragmenti friza reliefov z 12 jagnjeti, ki predstavljajo 12 apostolov; za razliko od Justinijanove cerkve iz 6. stoletja je imela Teodozijeva Hagija Sofija barvite talne mozaike in zunanjo okrasno skulpturo.
Na zahodnem koncu ohranjeni kamniti fragmenti stavbe kažejo, da je bil vsaj na zahodnem koncu obok. Teodozijeva stavba je imela monumentalno propilejsko dvorano s portikom, ki je morda razlog za ta obok, za katerega so prvotni izkopavalci v 1930-ih mislili, da je del zahodnega vhoda same cerkve. Propilej se je odpiral na atrij, ki je ležal pred samo baziliko. Pred propilejem je bilo strmo monumentalno stopnišče, ki je sledilo obrisom tal, ko se je spuščalo proti zahodu v smeri Strategija, bazilike in pristanišč Zlatega roga. Ta ureditev bi bila podobna stopnicam zunaj atrija Konstantinove stare bazilike sv. Petra v Rimu. V bližini stopnišča je bila cisterna, morda za oskrbo vodnjaka v atriju ali za vernike, da so se umili pred vstopom.
Cerkev Justinijana I. (sedanja struktura)
23. februarja 532, le nekaj tednov po uničenju druge bazilike, je cesar Justinijan I. slovesno odprl gradnjo tretje in povsem drugačne bazilike, večje in veličastnejše od predhodnic. Justinijan je za načrtovanje stavbe imenoval dva arhitekta, matematika Antemija iz Tralesa ter geometra in inženirja Izidorja iz Mileta.
Gradnja cerkve se je začela leta 532 v času kratkega mandata Foke kot pretorijanskega prefekta. Čeprav je bil Foka aretiran leta 529 kot osumljen praktikant poganstva, je zamenjal Janeza Kapadočana po nemirih v Niki, kjer je bila uničena Teodozijeva cerkev. Po Janezu Lidijcu je bil Fokas odgovoren za financiranje začetne gradnje stavbe s 4000 rimskimi funti zlata, vendar je bil oktobra 532 razrešen s položaja.John Lydus, De Magistratibus reipublicae Romanae III.76 Janez Lidijec je zapisal, da je Foka pridobil sredstva z moralnimi sredstvi, toda Evagrij Sholastik je kasneje zapisal, da je bil denar pridobljen neupravičeno.Evagrius Scholasticus, Historia Ecclesiastica IV.30
Po Anthonyju Kaldellisu sta bila oba arhitekta Hagije Sofije, ki ju je imenoval Prokopij, povezana s šolo poganskega filozofa Amonija iz Aleksandrije. Možno je, da sta tako onadva kot Janez Lidijčan menila, da je Hagija Sofija velik tempelj za vrhovno neoplatonistično božanstvo, ki se je manifestiralo skozi svetlobo in sonce. Janez Lidijec opisuje cerkev kot »temenos Velikega Boga« ()
Prvotno je bila zunanjost cerkve prekrita z marmornim furnirjem, na kar kažejo preostali kosi marmorja in ohranjeni dodatki za izgubljene plošče na zahodni strani stavbe. Bela marmorna obloga večjega dela cerkve, skupaj s pozlato nekaterih delov, bi Hagiji Sofiji dala bleščeč videz, precej drugačen od zidakov iz opeke in mavca modernega obdobja, in bi znatno povečala njeno vidljivost z morja. Notranje površine stolnice so bile obložene s polikromiranim marmorjem, zeleno in belo z vijoličastim porfirjem ter zlatimi mozaiki. Zunanjost je bila oblečena v štukaturo, ki so jo med obnovami v 19. stoletju arhitekti Fossati obarvali rumeno in rdeče.
Gradnjo opisuje Prokopij v O zgradbah (, ). Stebre in druge elemente iz marmorja so uvažali iz celotnega Sredozemlja, čeprav so nekoč mislili, da so stebri plen iz mest, kot sta Rim in Efez. Čeprav so bili narejeni posebej za Hagijo Sofijo, se razlikujejo po velikosti. Med gradnjo je bilo zaposlenih več kot deset tisoč ljudi. Ta nova cerkev je bila hkrati priznana kot glavno arhitekturno delo. Zunaj cerkve je bil dodelan niz spomenikov okrog Justinijanovega stebra, prevlečenega z bronom, na vrhu katerega je bil konjeniški kip cesarja, ki je dominiral nad Augustaeumom, odprtim trgom zunaj cerkve, ki jo je povezoval s kompleksom Velike palače skozi Vrata Halke. Na robu Augustaeuma sta bila Milion in Regia, prvi odsek glavne carigrajske prometnice, Mese. Proti Avgustajumu so bile tudi ogromne Konstantinove terme, Zevksipove terme in Justinijanova mestna bazilika, pod katero je bila ogromna cisterna, znana kot cisterna bazilika. Na nasprotni strani Hagije Sofije je bila nekdanja stolnica Hagija Irene.
Ko se je skliceval na uničenje Teodozijeve Hagije Sofije in primerjal novo cerkev s staro, je Prokopij pohvalil Justinijanovo stavbo in zapisal v De aedificiis:
Ko je cesar videl končano stavbo, naj bi rekel: »Salomon, presegel sem te« ().
Justinijan in patriarh Menas sta novo baziliko slovesno odprla 27. decembra 537, 5 let in 10 mesecev po začetku gradnje, z veliko pompa."The Chronicle of John Malalas," Bk 18.86 Translated by E. Jeffreys, M. Jeffreys, and R. Scott. Australian Association of Byzantine Studies, 1986 vol 4. Hagija Sofija je bila sedež carigrajskega patriarhata in glavno prizorišče bizantinskih cesarskih obredov, kot je kronanje. Bazilika je ponujala zatočišče pred preganjanjem zločincem, čeprav velja nesoglasje o tem, ali je Justinijan nameraval, da bi bili morilci upravičeni do azila.