Slovenske Konjice (v ljudskem govoru Konjice ali Kujince, ) () so mesto z malo več kot 5200 prebivalci v zgornji Dravinjski dolini, sedež istoimenske občine, nadžupnije in upravne enote. Mesto je upravno, gospodarsko in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline, vzhodnega dela Vitanjskega podolja ter jugovzhodnega Pohorja.
Naselje danes med drugimi obsega neuradne mestne predele Stari trg, Mestni trg, Prevrat, Zgornja Pristava, Blato, v širše mestno območje pa se navezujejo nekdanje vasi in zaselki: Dobrava pri Konjicah, Dobrnež, Spodnje Preloge, Polene, Konjiška vas, Vešenik, Škalce z Jamnami, Gabrovlje, Bezina, Gabrovnik idr., ki skupaj tvorijo urbano celoto z okoli 9.000 prebivalci.
Zapis naselja in prebivalcev Prebivalci Slovenskih Konjic so po pravopisu Slovenskokonjíčani, neuradno in v dejanski rabi pa se še vedno zanje uporabljata imenovanja Konjíčani in Konjíčanke, Denonim je bil v slovnični in splošni rabi že pred spremembo uradnega imena naselja (glej Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine št. 47, letnik V., 13.6.1934) saj so domačini hkrati lastniki lokalnih toponimov, ki so jih, zgodovinsko gledano, sami ustvarili, s tem pa tudi lastnega poimenovanja prebivalcev naselja. Podobno je ustrezen pridevnik (po pravopisu) slovenskokonjiški, neuradno, vendar od nekdaj v utečeni rabi pa tudi konjiški.
Oblike zapisa naselja in pripadajoči grb Oblike zapisa imen naselja, kot se pojavljajo v listninskih zgodovinskih virih: Gvniwiz (1165), Goniwich (1181), Gonwice (1185), Gonewitz (1293), Ganabitz (1321), Ganawicz (1323), Gonebitz (1337), Goniwicz (1365), Gombic, Gonowitz (1377), Gambicz (1404), Gonwicz (1423), Gannobicz (1434), Gonobitz (1455), Gonowizz (1485).
Vsa ta latinske in kasnejše nemške oblike zapisa naselja se nanašajo na slovensko ime Konjice, s katerim je pomensko in tudi motivno (konj → Konjice) ter heraldično povezan mestni oz. občinski grb. Ta ima kot eden od redkih srednjeveških grbov slovenski pomen in ne nemškega. Preimenovanje naselja Naselje so 13. junija 1934 iz Konjice preimenovali v Slovenske Konjice, v pogovorni rabi in med domačini pa se je do danes obdržala raba nekdanjega imena naselja in tudi poimenovanje prebivalcev.
Zgodovina
Od Keltov do Rimljanov Širše območje je bilo naseljeno že pred več tisoč leti, kar dokazujejo najdišča iz neolitika (1700–1800 pr. n. št.) in kasneje iz bronaste dobe (1000–400 pr. n. št.). Severno od Blata so odkrili sledove dveh lesenih stavb s številnimi odlomki lončenine. Tam je stala tudi kultna jama z ostanki odloženih darov pokojnih. Z vzhoda so se na območju današnje Slovenije naselili Kelti, prvo prazgodovinsko ljudstvo, ki je znano po lastnem imenu. Skupino, ki je prebivala tudi na območju Slovenskih Konjic, antični viri imenujejo Tavriski. Do konca 4. stoletja so se za kratek čas in v skromnem obsegu naselili na Brinjevi gori, kar dokazujejo tamkajšnje izkopanine. V Rimskem času je tam stala naselbina utrjena z obzidjem. Širše območje Slovenskih Konjic je predstavljalo del Noriškega kraljestva. Kaj je bilo tedaj s keltskimi prebivalci na Brinjevi gori, lahko le ugibamo, morda so nekateri prešli v rimsko službo, če si smemo tako razlagati dvoje napisnih plošč s keltskimi imeni, najdenih na Stranicah ali nagrobnik iz Radane vasi. Prav pojav keltskih imen na nagrobnikih v okolici Brinjeve gore pa opozarja še na dokaze o poselitvah sosednjih pohorskih grebenov, ki naj bi bili po dosedanjem poznavanju tedaj še neobljudeni. Izpričani so namreč keltski nagrobniki tudi na Kovaškem Vrhu, na Koritnem, na Skomarju in Hudinji. Kelti se prišlekom niso upirali in so postopoma sprejemali prvine rimske civilizacije. 250px|thumb|desno|Poznoantična stela iz rimskega obdobja v Slovenskih Konjicah Šele cesar Klavdij I. (41–54 n. št.) je uveljavil rimsko prevlado z vzpostavitvijo upravnega ozemlja – province Norik, ki jo je upravljal cesarski namestnik, ter podelil status rimskega mesta – municipija, noriški Celeji (Municipium Claudia Celeia). Predvsem zaradi vojaških potreb je bila gradnja cest vedno na prvem mestu, saj so bili pred to dobo v uporabi le kolovozi. Kmalu po zasedbi so pričeli graditi eno od glavnih prometnih žil, ki so povezovale Italijo z vojaškimi postojankami ob Donavi. Prav v širši okolici Konjic naj bi bila meja med dvema velikima rimskima pokrajinama – med Norikom na zahodu in Panonijo na vzhodu. Rimljani so tod zgradili več pomembnih cest:
armadna cesta Aqileia–Emona–Celeia–Flavium Solvense armadna cesta Virunum–Upellae–Poetovium.
Blizu Stranic je bil odcep rimske ceste, ki je bila speljana ob sedanjih ribnikih, čez naselje Čretvež in Polene proti Castra Apollinis (Apolonijev tabor – nekje v bližini današnjih Slovenskih Konjic). Cesta se je nadaljevala v smeri proti vzhodu, proti Spodnji Pristavi. Severno nad Slovenskimi Konjicami je prečkala reko Dravinjo in zavila proti Spodnjemu Grušovju.
Cestam so Rimljani posvečali posebno pozornost, od gradnje do obcestnih postaj za počitek in/ali zamenjavo vprege, tako naj bi bila tudi na Stranicah mutatio »Lotodos«. Kjer ni bilo naselij, so gradili t.i. mansiones, počivališča z več objekti, v katerih so bile točilnice in prenočišča. Takšno počivališče z imenom »Ragando« (Mansio Ragandonae) omenja tudi Tabula Peutingeriana, srednjeveška kopija rimskega zemljevida cest iz 4. stoletja, zgodovinarji jo uvrščajo ob cesto Celeia–Poetovium (tudi Petoviona), pod južnimi obronki Pohorja (Stranice, Spodnja Pristava, severno nad Slovenskimi Konjicami, proti Spodnjemu Grušovju) za katerega je lokacijo zagovarjal arheolog Stanko Pahič, vendar nobena od teh ni dokazana. Znano je le, da je bila od tam cesta speljana preko Ptuja naprej proti vzhodu. Ob državne ceste so Rimljani postavljali kamnite miljnike, ki so označevali, koliko so posamezni cestni odseki oddaljeni od upravnih središč, zadolženih za njihovo vzdrževanje. En tak obcestni miljni kamen je bil najden v Križevcu, štirje pa na Stranicah.
Rimsko podeželje je bilo verjetno razdeljeno na upravna območja (pagi) in vasi (vici), značilne oblike podeželske poselitve pa so predstavljala posamična kmetijska gospodarstva, imenovana vile rustike, kakršne ostanke so našli v Konjiški vasi (Starih Konjicah). Na območju Slovenskih Konjic je bilo najdenih tudi nekaj nagrobnikov in epitafov. Poznoantična stela z upodobitvijo pokojnika in njegove žene, brez napisa, je vzidana v zid ob nadžupnijski cerkvi.
Srednji vek V osemdesetih letih 6. stoletja so se tudi v tem delu današnje Slovenije pričeli naseljevati Slovani, ki so v letih 587–591 zasedli celotno zgornje Posavje in zgornje Podravje. Po izgubi karantanske avtonomije je ozemlje prešlo pod frankovsko oblast velikega Rimsko-nemškega cesarstva, ob koncu 10. stoletja pa v last savinjskih mejnih grofov.
Prva omemba Srednjeveška naselbina (Conuwitz) se skupaj s pražupnijo prvič v pisnih viri omenja leta že 1146, in sicer v listini oglejskega patriarha Pelegrina I. (1130–1161), ki jo hranijo v arhivu benediktinskega samostana sv. Pavla v Lavantu, (partes decimarum olebium, Scilicet de Covnuwiz et Schliuniz …).}</ref>
Konjice imajo svoje zgodovinske korenine v vasi Stare Konjice (Alt Conouwitz), ki se prvič omenja leta 1222, razvila se je na področju današnje Konjiške vasi ter je bila prvo večje naselje na območju med Konjiško goro in reko Dravinjo. Naselje se je sprva imenovalo Konjice in je ležalo ob stari poti, ki je vodila iz smeri današnjega Tepanja čez Tolsti vrh prek Konjiške gore v Dramlje in naprej v Celjsko kotlino. Leta 1251 se izrecno navaja konjiški trg.Leksikon Dravske banovine, str. 566 Kmalu pa se je ime Konjice razširilo na območje današnjega Starega trga, jedro naselbine se je izoblikovalo ob potoku, ki se tu izliva v reko Dravinjo, tik pod gradom (omenjenim 1148), kot središčem obsežnega zemljiškega gospostva. Za naselje na področju današnje Konjiške vasi se je tedaj ustalilo ime Stare Konjice (Alt Counuwicz).
Meja med Dravsko in Savinjsko grofijo in kasneje, do 1147, meja Podravske marke (še kasneje Štajerske), je potekala po Konjiški gori, zato ni čudno, da so prav tu postavili grad, na mestu, ki je skozi dolinsko preseko Konjsko smrt omogočal najkrajši prehod čez goro in je kasneje varoval tudi prehod in cesto k žičkemu samostanu. Konjiški grad sodi med naše najstarejše gradove, njegovi prvi lastniki pa so bili stari konjiški vitezi. Ti naj bi se po nekaterih virih pojavili že okoli leta 1148, vendar so zanesljivo izpričani šele, ko je v listini iz leta 1175 (po drugih virih leta 1165) prvič po imenu omenjen Leopold (Liupold) I. Konjiški, kot ministerial štajerskega mejnega grofa Otokarja III.
Leta 1234 pa se neposredno omenja tudi grad kot castrum Gonuvviz (leta 1312 kot havs Gonewitz in leta 1362 kot vest ze Gonwiz).
Konjiški gospodje nastopijo v zgodovini v sredini 12. stoletja, kot premožni plemiči. Od grofov Spanheimov, ki so imeli posestva v konjiški okolici, katera je za njimi podedoval deželni knez, niso bili odvisni, pač pa so bili podložni ali ministeriali deželnega kneza. Leopold I. Konjiški (de Gonvicz) je s štajerskim mejnim grofom Otokarjem III. Traungau in njegovim sinom vojvodo Otokarjem IV. Traungau izmenjal zemljišča v današnji dolini sv. Janeza Krstnika v bližini Špitaliča, kjer so zgradili novoustanovljeno Žičko kartuzijo.
Že leta 1185 se Konjice v pisnih virih posredno omenjajo kot trg (predium de Gumiwiz), dokončno pa leta 1306, tako da je naselje trške pravice zagotovo dobilo do srede 13. stoletja (1251). Trg je imel običajne pravice in privilegije, brez zidanih utrdb. Konjiški tržani so bili v urbarju in drugih listinah omenjeni že leta 1236 kot (ciues de Gonviz).
Novi vek S koncem srednjega veka (ok. 1490) je bilo v trgu 40 hiš, leta 1570 pa okoli 50. Med Slovenskim kmečkim uporom leta 1515 so v trgu zborovali uporni kmetje, ki so izbrali 300-člansko vodstvo, to je peticijo z dvanajstimi zahtevami poslalo deželnemu glavarju in posredno cesarju na Dunaj. V dobi reformacije je v trgu bival predikant. Ob tradicionalnih agrarnih panogah je prebivalstvo živelo od prometa, gostinstva, obrti in trgovine.
V 17. in 18. stoletju (1615, 1616, 1765, 1786) je v trgu izbruhnilo več požarov. Po velikem požaru leta 1786 so ljudje za obnovo trga uporabili gradbeni material že opuščene Žičke kartuzije. sličica|Pogled na Glavni trg v Konjicah, 1892 V župnijski kroniki je zapisek, da je leta 1897 firma Greinetz iz Gradca iz vodohrana pod gradom v trg zgradila nov vodovod z jeklenimi cevmi, poprej je 300 let vodovod imel lesene cevi. V obdobju po Marčni revoluciji je narodnostno prebujanje leta 1869 vzpodbudilo v Konjicah ustanovitev Slovenskega katoliškega političnega društva, nato še slovenske hranilnice in posojilnice. To so bili časi napetosti med nemškimi in slovenskimi prebivalci.
Druga svetovna vojna in povojno obdobje Že takoj po zasedbi kraja med drugo svetovno vojno je nemški okupator večinoma v Srbijo izgnal domačo inteligenco (duhovnike, učitelje, izobražence, zavedne Slovence), pri čemer so pomagali pripadniki lokalnega Kulturbunda.
Večje število nekdanjih premožnejših tržanov, tudi tistih, ki niso bili nemške narodnosti, je bilo v obdobju povojnega brezvladja pobitih in zakopanih v masovnih in lokalnih grobiščih v neposredni bližini naselja, odpeljanih v taborišče Šterntal, izgnanih, ali pa so bili obsojeni na t. i. hitrih ljudskih sodiščih na večletne zaporne kazni, njihovo premoženje pa je bilo odvzeto in kasneje nacionalizirano. V neposredni bližini Zgornje Pristave, v gozdu nad Trebniškim dvorcem, na vznožju Konjiške gore, je neoznačeno grobišče, na lokaciji, kjer sedaj poteka električni daljnovod. V njem so posmrtni ostanki 30 do 40 domačinov (večinoma tržanov in posestnikov), ki so jih pomorili v izvensodih pobojih, v obdobju neposredno po drugi svetovni vojni, maja ali junija 1945.
Po vojni je sledil razvoj z industrializacijo in vzpostavljanjem novih javnih ustanov.
Geografija Lega