thumb|right|300px|Heinkel He 219 A-7/R1 thumb|right|250px|Heinkel He 219 A-2 z radarjem FuG 220 Lichtenstein SN 2
Heinkel He 219 »Uhu« (nemško Uharica) je bilo nočno lovsko letalo nemškega vojnega letalstva, ki je služil v zadnjem delu 2. svetovne vojne. Zahteva za napredni nočni lovec je prišla leta 1942 in He 219 je bil dokončni izdelek tega programa. Relativno visoko razvito letalo bi lahko zelo vplivalo na strateško bombniško ofenzivo Kraljevega vojnega letalstva (RAF), če bi ga izdelali dovolj. Vendar je le malo teh letal prišlo v enote, tako da He 219 ni odločilno posegel v sam tok vojne.
Uharica naj lovi komarje
Kot vse države so tudi Nemci pred začetkom 2. svetovne vojne zanemarjali vprašanje obrambe pred nočnimi bombnimi napadi in v vojno vstopili brez za nočni lov prirejenega letala. Njihova zmota se je pokazala že v prvem vojnem letu, ko so med bitko za Britanijo začeli britanski bombniki bombardirati Berlin. Čeprav škoda zaradi teh napadov ni bila velika, so morali Nemci na hitro organizirati obrambo proti njim. Ker niso imeli nobenega ustreznega lovca, so nekaj dvomotornih bombnikov Dornier Do 17 prilagodili za nočni lov, sledili so jim Messerschmitt Bf 110, nato pa težja Do 217 in Junkers Ju 88. Vse to so bile zasilne rešitve, ker so bila ta letala ali prepočasna ali pa premajhna, da bi imela za dolga nočna izvidovanja dovolj goriva, potrebne elektronske opreme in streliva. Njihova stiska je postala še posebej huda, ko so začeli v nočne napade posegati hitri britanski Mosquiti, ki so zmogli tudi več kot 600 km/h in uhajali tudi najhitrejšim nemškim lovcem.
17. julija 1940 so ustanovili prvi oddelek nočnih lovcev, ki ji je poveljeval generalmajor Josef Kammhuber. Da bi okrepil svoj nov oddelek je Kammhuber določil tehnične zahteve, ki bi jih moralo izpolnjevati popolno letalo kot nočni lovec: 1. moralo bi imeti dva motorja z dovolj moči na večjih višinah za pregon Rafovih štirimotornih bombnikov, 2. pilota bi morala sedeti obrnjena s hrbti v dvosedežni kabini s takojšnimi usklajenimi zmožnostmi. Navigator bi moral pomagati pilotu pri napravah za iskanje tarč in 3. lovec bi moral imeti topove za pilotovim pogledom, da ga plameni ne bi zaslepili.
Zasnova letala
Heinkel je imel na risalnih deskah projekt letala, ki je bilo dovolj veliko in hitro za tako zaželenega in zamišljenega nočnega lovca. Tako je avgusta 1940 Tehniškemu uradu (Technischen Amtes, T.A.) predložil projekt P1055. Ta projekt je bil zamisel inženirja Roberta Lusserja. Lusser se je tega leta vrnil k Heinklu, prej pa je nekaj časa delal za Messerschmitt AG. To se je zgodilo kmalu potem, ko je bivši direktor in vodja razvoja (Projektbüro) inženir Heinrich Hertz zapusti Heinklovo družbo. Projekt P1055 je v zasnovi temeljil na izvidniškem bombniku He 119 iz sredine 30. let 20. stoletja. He 119 je bil zelo nenavaden izvidnik in hitri bombnik, ki je imel en sam dvojni motor Daimler-Benz DB606 v trupu za pilotom in navigatorjem, podaljšana gred motorja pa je med njima tekla v konico zastekljenega trupa in tam poganjala vijak. Tako so dobili silno čisto aerodinamično obliko, po vzoru He 70 in hitrosti okoli 600 km/h, vendar se je novi motor silovito pregreval in razen prototipov niso izdelali nobenega več, dva pa prodali Japoncem, ki so morali priznati, da je tudi zanje tehnično pretrd oreh za serijsko gradnjo, pač pa so nekaj njegovih rešitev uporabili pri konstrukciji preskusnega izvidniškega letala Jokosuka R2Y1 »Keiun« (Yokosuka). Ernst Heinkel je upal, da bo družba z izgradnjo najbolj premišljenega in visoko tehnološko izdelanega letala dobila izdelavno pogodbo RLM - Nemškega letalskega ministrstva (Reichsluftfahrtministerium). Zato je P1055 vseboval mnogo izboljšav, med njimi: uvlačljivo nosno kolo, motorja v paru (štirje motorji, 2 vijaka), Vogt-Wissemannov raketni katapultni sedež, standardno trebušasto oborožitev, vodena podnožja topov (kot pri Me 210 in Me 410) in vzdrževan zračni tlak kabine.
P1055 naj bi poganjala dva motorja Daimler-Benz DB 610. DB 610 sta sestavljala dva motorja v paru DB 605D z eno gredjo za pogon enojnih vijakov. Pričakovali so, da bo imel P1055 pri vzletu s tema motorjema 2870 KM in dovolj moči pri vzpenjanju in pri bojnih pogojih. Masa letala je bila 12.000 kg s površino kril 42 m². Bojni dolet naj bi bil prepričljivih 4000 km in izračunana največja hitrost 750 km/h na višini 6000 m. Posadka bi štela dva člana obrnjena s hrbti. Heinkel je predstavil projekt 1055 kot izvidniško letalo z zmožnostjo bombniških nalog in nosilnostjo 1800 kg bomb ali dvema 1000 kg bombama.
T.A. je od tega projekta pričakoval le delne rezultate v nekaterih zahtevanih posebnih različicah. Lusser je na ta pričakovanja odgovoril tako, da je razdelil projekt P1055 na dva dela. Prvi je bil izboljšani projekt P1055, ki je uporabil močnejši motor DB 613 (dvojni DB 603G) in štirisedežno kabino. Na ta način naj bi zagotovil letalu, da bi dosegel izrazite učinke kot izvidnik - dnevni bombnik (Erkunder-Tagbomber), Aufklärer in kot Tagbomber-Aufklärer. Predlagali so tri krilne površine, da bi dosegli različne izračunane hitrosti na višini 9000 m: 42,5 m² za 686 km/h, 50 m² za 686 km/h in 57,5 m² za 653 km/h. Drugi pa je bil projekt P1056 kot dvosedežni rušilec (Zerstörer) z enako obliko s krilnima površinama 42,5 m² ali 37 m². Oborožen naj bi bil z dvema krilnima topoma MG 151 in dvema v trupu. Z največjo maso 11.000 kg bi lahko nosil dve 1000 kg bombi in dosegel hitrost 745 km/h na višini 6000 m z dosegom 3000 km. Sredi leta 1941 preden je od T.A. dobil izdelavno pogodbo, je Heinkel še enkrat predlagal projekt P1055 v štirih novih in različnih oblikah. Upal je, da si bo zagotovil pogodbo s povečanjem oblikovnih zmogljivosti Lusserjeve oblike. Te oblike so bile:
Površina | Pogon | Masa [m²] [kg] 42 DB 613 12.200 37 DB 613 10.600 32 DB 610 9100 32 DB 610 9100
V avgustu 1941 so se v T.A. končno odločili. P1055 ni bil primeren za masovno proizvodnjo zaradi prekrite pogonske ureditve in preveč tehničnih izboljšav. Heinkel je v trenutku besno odpustil Roberta Lusserja. Kammhuber je začel iskati letalo za svoje enote nočnih lovcev. Heinkel je hitro popravil projekt P1055 od začetka in ga na risalnih deskah spremenil v projekt P1060. Po tem projektu je bila konstrukcija podobna, vendar nekoliko manjša. Letalo je imelo srednje dvignjeni krili brez nestandardnih izboljšav s pogonom DB 603G. Pozneje so predlagali spremembo DB 603G s svojimi izvedbami po proizvodnih zmogljivosti Daimler-Benza v DB 614. Nov motor je bil DB 603 G s trohitrostnimi sesalkami za različne višine. Motorja bi bila vgrajena v posebej oblikovene školjke namesto v klasično cevasto ogrodje. Na ta način sta bila motorja povezana z ohišjema in zgradbo kril. Oborožitev P1060 naj bi bila dveh vrst: trebušasti vstavek bi služil za napadalno oborožitev z dvema topovoma MG 151 in enim 30 mm topom MK 103, za obrambne naloge pa vodena podnožja, ki bi vsebovala hrbtni in trebušasti hidravlični sistem FA13 za oskrbovanje 13 mm strojnic MG 131 in bi ju nadziral drugi član posadke, sedeč na vrtečem sedežu. Heinkel je za izdelavno pogodbo predvidel 12 prototipov in prvi polet 1. septembra 1942. Serijsko proizvodnjo je načrtoval za poletje 1943. Ko se je konstrukcija prvega prototipa začela, je T.A. januarja 1942 spet zavrnil Heinklov predlog in namenil rušilnim (Kampfzerstörer) nalogam Ju 88, Me 210 in Arado Ar 240. Dela za prvi prototip so se začela sredi novembra 1941 v Marieneheju med Rostockom in Warnemündejem. Spet je Heinkel želel ohraniti projekt s predlogom štirih oblik:
izvidniško letalo za velike višine, težki dnevni lovec za velike višine, nočni lovec, nočni lovec za velike višine.
Očitno je Heinkel stavil na zmožnosti na velikih višinah vendar brez uspeha in zaman. V Marieneheju blizu Rostocka je predstavil projekt in prvi prototip P1060 je navdušil s sposobnostmi. P1060 je bil natanko to kar je Nachtreichsverteidigung iskal. Nemudoma je sprostil izdelavno pogodbo za He 219, še posebej v oblikah 3 in 4, oziroma He 219 A in He 219 B s pogonom DB 614. Ta izsiljena privolitev T.A. je pozneje zavrla obstoj obeh in He 219, saj je bil generalfeldmaršal Erhard Milch, večji del vojnih let najodgovornejši mož za nemško letalsko proizvodnjo, popolnoma proti Heinklovemu projektu. Najpomembnejša oblika, ki jo je ponudil Heinkel, je bil nočni lovec za velike višine He 219 B. Imel je podaljšani krili iz 18 na 28 mts, pogon z dvema DB 614 in nadzorovano tlačno kabino za tri člane posadke. Kammhuber je ponovno obiskal Marienehe 22. januarja 1942. Med njegovim obiskom so k standardni opremi izvedbe A predlagali nekaj sprememb in med njimi potisno sesalko na dušikov oksid GM 1 za oba motorja.
11. marca 1942 je direktor Daimler-Benza Nallinger obvestil Heinkla, da bodo morali zamenjati DB 603G z zanesljivejšim DB 603C zaradi zamud v razvoju. DB 603C je bil le DB 603A s prestavnim razmerjem 1:1,7. Novi zamenjavi bosta za prototipno vgradnjo na voljo šele v avgustu 1942. Heinkel je izkoristil mesece med marcem in avgustom, da izpopolni konstrukcijo in preskusi vodena hidravlična podnožja za obrambo. Rezultati poskusov in raziskav so pokazali, da je bolje če iz glavne konstrukcije brišejo takšno oborožitev. FA13 je imel premalo moči v hidravličnem sistemu za učinke zračnih tokov pri visokih hitrostih, vzdrževalne probleme in preveliko maso celotnega sistema. Odstranitev podnožij so nadomestili z boljšo ureditvijo napadalne oborožitve: štirje topovi poljubnega kalibra vgrajeni v hrbtno podnožje in dva 20 mm topova MG 151 v korenu kril. Strelivo so vgradili v središčni predel letala. Razvoj in roki za razvoj prototipov, gradnja in letalni preskusi so potekali po Kampfzerstörerjevi pogodbi. Letalni prototipi so bili: V1 in V1 Ers (Ersatz - nadomestek), V2, V3, V3 Ers, V4, V5, V5 Ers, V6, V7, V7 Ers in V8. 25. junija 1945 so program skrčili na samo 4 prototipe od V1 do V4 in 20 predserijskih He 219 A-0, ki bile so v glavnem označene s poskusnimi (Versuchs) števkami.
Heinkel He 219 je bil tako v začetku le zasebni projekt kot izvidniški bombnik P1060. Do leta 1941 ni vzbudil nobene pozornosti. Tedaj pa so ga sprejeli kot nočnega lovca. He 219 je imel dva člana posadke, pilota in navigatorja. Oba sta sedela drug proti drugemu obrnjena s hrbti na prvih katapultnih sedežih za primer nesreče v zgodovini letalstva. Bil je tudi prvo nemško vojaško letalo v bojih s pristajalnimi kolesi v kljunu. Bil je tehnično zelo izpopolnjen s tremi pristajalnimi kolesi, imel je kabino z nadzorovanim tlakom in žično sprožitev oborožitve. Prvi prototip je poletel 15. novembra 1941 z dvema motorjema Daimler-Benz DB 603A, vsak po 1750 KM, drugi prototip pa decembra. Preskusi so potekali brez zapletov, piloti so bili nad njim navdušeni in so krepko navijali, da bi »moskitojäger« z največjo hitrostjo 376 km/h prišel čim prej v nočne lovske polke. Po simuliranem zračnem boju med He 219 in Dornierjem Do 317, Junkersom Ju 88 S in Ju 188, so povišali prvo naročilo 100. letal na 300 in izdelali še več prototipov. Do aprila 1943 je letelo majhno število predserijskih nočnih lovcev He 219 A-0 v 1. skupini eskadrilj nočnih lovcev (NJG 1) v Venlu na Nizozemskem. V prvih šestih sovražnikovih zračnih napadih so sestrelili 20 sovražnih letal, med njimi kar 6 angleških Mosquitov. V boje je vstopilo več različnih inačic, čeprav so zgradili samo 268 (294) letal He 219. Izdelali so tudi izvidniške in bombniške inačice, vendar jih niso uresničili niti kot prototipe. S temi prvimi posegi v boje so dosegli izredne uspehe, tako da je bila srečna prihodnost letala očitno zagotovljena in je lovec, ki je dobil neuradno ime uharica (Uhu), z vrsto močnejših različic dokazoval tudi velike razvojne možnosti. Tako so ga vključili v enote junija 1943. Major Werner Streib je s svojim He 219 V9 v noči med 11. in 12. junijem 1943 sestrelil 5 Lancastrov v enem bojnem poletu.
Osnovni prototipi V1