thumb|200px|Freska mladega svetega Save v Kraljevi cerkvi v samostanu Studenica
Sveti Sava () je bil srbski plemič, menih, iguman samostana Studenica, književnik, diplomat in prvi nadškof avtokefalne Srbske pravoslavne cerkve, * okoli 1174, † 14. januar 1236 (po julijanskem koledarju).
Rojen je bil kot Rastko Nemanjić, najmlajši sin velikega župana Štefana Nemanje in brat velikega kneza Vukana Nemanjića in prvega srbskega kralja Štefana Prvokronanega.
Kot mladenič je leta 1190 ali 1191 dobil od očeta v upravljanje Zahumje. Leta 1192 je pobegnil na Sveto goro (Atos) in vstopil v ruski samostan svetega Pantelejmona, kjer je dobil ime Sava (Sabba). Leta 1198-1199 je skupaj s svojim očetom, ki je postal menih z imenom Simeon verjetno 25. marca 1196, zgradil samostan Hilandar, prvi in edini srbski samostan na Atosu.
V Srbiji se je leta 1202 začela državljanska vojna za oblast med sinovoma Štefana Nemanje. Po pomiritvi sta veliki župan Štefan in knez Vukan zaprosila Savo, naj ju povsem spravi. Sava se je zato na začetku leta 1208 vrnil v Srbijo. V Srbiji je poskušal svojim sonarodnjakom približati verske in svetovne nazore in se leta 1217 vrnil na Atos. Leta 1219 je prepričal carigrajskega patriarha in nicejskega cesarja, da sta priznala avtokefalnost (samostojnost) Srbske pravoslavne cerkve s statusom nadškofije. Carigrajski patriarh Manuel I. je v Nikeji imenoval Savo za prvega nadškofa Srbije. Na tem položaju je ostal do leta 1233, ko ga je zamenjal Arsenije I. Sremac.
Sava je dvakrat odpotoval v Palestino. Na povratku z drugega romanja je v takratni bolgarski prestolnici Veliko Tǎrnovo 24. januarja 1236 umrl. Njegove posmrtne ostanke je njegov nečak, kralj Štefan Vladislav I., prenesel v samostan Mileševa.
Sava je zapustil več pisnih del, zato spada med pomembne srbske srednjeveške pisce in pravnike. Njegova najpomembnejša dela so Žitije Svetog Simeona (Življenje Svetega Simeona), Karejski tipik, Hilandarski tipik in Studeniški tipik in Zakonopravilo. V Srbiji in Republiki srbski se dan njegove smrti (po novem koledarju 27. januar) praznuje kot Dan prosvete.
Savin kult je bil zelo močan, zato je turški poveljnik Sinan-paša po enem od srbskih uporov proti Osmanskemu cesarstvu, verjetno leta 1594, ukazal, da se Savini posmrtni ostanki sežgejo. Na Vračarju (Beograd), kjer je po izročilu stala grmada, zdaj stoji cerkev Svetega Save, srbska stolnica in ena največjih cerkvenih stavb.
Življenjepis Mladost Rastko (Rastislav) Nemanjić je bil rojen leta 1169 ali 1174 v Gradini, sedanji Podgorici, Črna gora. Bil je najmlajši sin velikega kneza Štefana Nemanje in Ane (Anastazije) Srbske. Imel je brata Vukana in Štefana. Nemanjevi otroci so bili deleži dobre vzgoje po bizantinskem vzoru, ker je imelo Bizantinsko cesarstvo v tedanji Srbiji velik politični, kulturni in verski vpliv.Mileusnić 2000, str. 38.
Že zelo zgodaj (okoli 1190)Mileusnić 2000, str. 30. je bil imenovan za kneza Huma,Fine 1994, str. 19. pokrajine med Neretvo in Dubrovnikom. Imel je svoj dvor z magnati (velmože), visokimi uradniki in izbranimi lokalnimi plemiči. Naslov kneza ni bil zgolj časten, ampak praktična šola državne uprave.Mošin 1979, str. 103. V Humu je pred njim vladal njegov stric Miroslav, ki je obdržal najmanj Polimje z Bijelim Poljem.Fine 1994, str. 52. Rastko je po dveh letih vladanja v jeseni 1192 ali malo kasneje odšel v samostan na Atos. Ker so bili atoški menihi pogosti obiskovalci srbskega dvora, se je Rastko morda ravno zaradi njihovih izkušenj odločil za odhod. Oblast v Humu je verjetno ponovno prevzel stric Miroslav.Fine 1994, str. 20.
Atos Po prihodu na Atos je vstopil v ruski samostan sv. Pantelejmona, kjer je dobil monaško ima Sava (Sabba). Po izročilu je bil njegov mentor ruski menih, ki je pred tem z drugimi atoškimi menihi že obiskal srbski dvor. Iz ruskega samostana je odšel v grški samostan Vatoped, kjer je ostal sedem let in se dobro seznanil z grško teološko in cerkveno upravno literaturo.Bogdanović 1980, str. 13. Mlada leta, ki jih je preživel na Atosu, so imela pomemben vpliv na oblikovanje njegove osebnosti. V samostanu je tudi odkril modele, po katerih je nameraval organizirati samostansko in cerkveno življenje v Srbiji.Obolensky 2004, str. 144.
Oče ga je poskušal pregovoriti, naj se vrne v Srbijo. Sava mu je na to odgovoril: "Kot krščanski suveren si dosegel vse, kar si lahko dosegel, zdaj pa pridi in se mi pridruži v pravem krščanskem življenju". Štefan Namanja je upošteval sinov nasvet. 25. marca 1196 je v Studenici sklical skupščino in odstopil. Prestol je predal srednjemu sinu Štefanu in naslednji dan skupaj z ženo Ano opravil samostanske zaobljube. Dobil je samostansko ime Simeon in do odhoda na Atos jeseni 1197 ostal v Studenici.Mileusnić 2000, str. 30. Njegov prihod na Atos je bil prijeten tako za Savo kot za meniško skupnost, ker je bil radodaren donator.Mileusnić 2000, str. 39. Oče in sin sta se s soglasjem igumana samostana Vatoped pozno jeseni 1197 odpravila na potovanje po Atosu, da bi se seznanila z vsemi cerkvami in svetimi mesti.
Sveti Sava je med obiskom pri bizantinskem cesarju Alekseju III. Angelu omenil zanemarjeni in opuščeni samostan Hilandar in ga prosil za dovoljenje, da ga skupaj z očetom obnovita in prepustita samostanu Vatoped. Cesar mu je ustregel in Štefanu Nemanji (Simeonu) poslal posebno pismo in veliko vsoto denarja. Sava je nato zaprosil atoškega protosa za podporo, da bi samostan Hilandar postal last srbskih menihov. Vsi atoški samostani, razen Vatopeda, so Savin predlog podprli. Julija 1198 je Aleksej III. izdal listino, s katero Savi in Simeonu (in srbskim menihom na Atosu) ni prepustil samo samostana Hilandar, ampak tudi druge opuščene samostane v Milisu. Obnova samostana se je s finančno in materialno podporo velikega kneza Štefana kmalu začela. Štefan je leta 1199 objavil ustanovno listino samostana Hilandar.
Sava je leta 1200 napisal Hilandarski tipik, v katerem je določil pravila meniškega življenja v samostanu. Tipik se je zgledoval po tipiku samostana Matere Božje v Carigradu. Sava je bil tudi ktitor puščavniškega doma v Kariesu, središču atoške uprave. Dom je bila namenjen menihom, ki so se odločili za samoto in molitev. Leta 1199 je napisal še Karejski tipik. Ob domu je zgradil kapelo, posvečeno svetemu Sabi (Sabbas), katerega ime je dobil po opravljenih samostanskih zaobljubah. Savin oče je umrl 13. februarja 1199. Po 13. aprilu 1204 je Sava dobil položaj arhimandrita. Zorić 2006, str. 6.
Štefan Nemanja je odhodom v samostan prestol prepustil Štefanu in ne najstarejšemu sinu Vukanu. Slednji z odločitvijo ni bil zadovoljen in je s pomočjo ogrskega kralja Emerika izgnal Stefana v Bolgarijo in uzurpiral srbski prestol. Štefan se je leta 1204 vrnil z vojsko Kumanov, ki jo je dobil od bolgarskega carja Kalojana, in pregnal Vukana v Zeto.Fine 1994, str. 41–48. Po težavah, ki so jih po četrti križarski vojni in padcu Konstantinopla leta 1204 povzročali latinski (katoliški) škofi in kralj Solunskega kraljestva Bonifacij I. Montferraški, se je Sava pozimi 1205/1206 ali 1206/1207 vrnil v Srbijo in v samostan Studenica prenesel posmrtne ostanke svojega očeta. Med obiskom je pobotal sprta brata,Fine 1994, str. 79. s čimer je rešil državo pred nadaljevanjem politične krize. Nemanja (Simeon) je bil kanoniziran leta 1206.Zorić 2006, str. 5.
Razsvetljenstvo thumb|left|200px| Uroš Predić (1921): Sava blagoslavlja srbska otroka
Po štirinajstih letih življenja na Atosu, v katerih je pridobil obširno teološko znanje, je Sava dobil vabilo srbskega dvora, da bi "dvorjane in srbsko ljudstvo podučil o krščanskih zakonih in izročilu", se pravi da bi jih razsvetlil in izobrazil.Mileusnić 2000, str. 40. Sava je resnično začel Srbe podučevati o krščanski morali, ljubezni in milosti in hkrati razvijal organizacijo Cerkve. Leta 1206 je postal iguman samostana Studenica in njegov neodvisen status uredil s Studeniškim tipikom. Izkoristil je kaos v Bizantinskem cesarstvu, ki je nastal po padcu Konstantiopla v četrti križarski vojni leta 1204. Okrepil vezi z Epirskim despotatom, kjer je bil sedež Ohridske nadškofije, nadrejene Srbski cerkvi, in Ekumenskim konstantinopelskim patriarhatom, ki se je preselil v Nikejo.Zorić 2006, str. 7. Studeniški tipik je postal nekakšen lex specialis, ki je omogočil neodvisen položaj studeniškega samostana od Škofije Raške in Nadškofije Ohrid ("Tukaj in zato nima nihče nobene oblasti, niti škof niti kdo drug"). Kanonizacija Nemanje (Simeona) in Studeniški tipik sta bila prva koraka do samostojnosti Srbske cerkve in povišanje srbskega kneza na položaj kralja deset let kasneje.Zorić 2006, str. 8.
thumb|250px|Anastas Jovanović: Stefanovo kronanje
Leta 1217 se je arhimandrit Sava vrnil na Atos. Njegov odhod del zgodovinarjev razlaga kot upor proti bratu Štefanu, ki je sprejel kraljevsko krono iz Rima. Štefan je malo pred kronanjem naredil velik obrat v srbski politiki, se poročil z beneško plemkinjo in zaprosil papeža za krono in moralno podporo.Ćorović 2001, Treći period, II. str. 21. Rim je z ustanovitvijo Latinskega cesarstva na ruševinah Bizantinskega cesarstva zelo okrepil svojo moč na Balkanu. Štefan je po bratovem kronanju v Žiči dobil enak položaj kot drugi evropski kralji in naziv "prvokronani (prvovenčani) kralj vseh srbskih dežel".Zorić 2006, str. 9. Po Čoroviću Štefanove politike ljudstvo ni dobro sprejelo, ker se je v Srbiji že prijelo pravoslavje. Proti Štefanu se je dvignil tudi Sava, ki je bil dotlej njegov zvest pokrovitelj in glavni predstavnik pravoslavja in bizantinske cerkvene kulture v Srbiji.Ćorović 2001, Treći period, II. str. 22. Sava je kljub temu, da je med Štefanovimi pogajanji z Rimom, morda kot znak protesta, zapustil Srbijo, po Stefanovem kronanju obdržal dobre stike z bratom. Na drugi strani bi Savin odhod lahko pomenil pripravo za dosego samostojnosti Srbske nadškofije. Oba Savina biografa, Domencijan in Teodozij, trdita, da je bil odhod načrtovan. Pred odhodom iz Studenice je imenoval novega igumana in "uvedel nov samostanski red in uzakonil novo cerkveno ustavo".
Avtokefalnost in organiziranje Cerkve Povišanje Srbije v kraljestvo po takratnem razumevanju še ni pomenila popolne neodvisnosti države: država je postala popolnoma neodvisna z neodvisnostjo njene Cerkve. Na kralje držav, katerih cerkvene ustanove so bile podrejene Konstantinoplu, so gledali kot na "vladarje nižjega reda, podrejene vrhovnemu poglavarju pravoslavnega sveta – bizantinskemu cesarju". Pogoji za dosego avtokefalnosti so bili v Srbiji večinoma izpolnjeni. Imela je veliko šolanih menihov, urejeno samostanski življenje in stabilno cerkveno hierarhijo. Za Savo je bilo pomembno, da bi poglavarja Srbske cerkve imenoval Konstantinopel in ne Rim.
15. avgusta 1219 je patriarh Manuel I. Konstantinopelski v Nikeji Savo posvetil v prvega nadškofa Neodvisne srbske cerkve. S podporo nicejskega cesarja Teodorja I. Laskarisa in brez soglasja latinskega konstantinopelskega patriarha je dobil blagoslov patriarha in celega konstantinopelskega cerkvenega zbora za vse srbske škofe. V srednjem veku je bila podpora Cerkve pomemben dejavnik za suverenost države ter politične in nacionalne identitete. Cesar in patriarh sta bila navdušena nad tem, da se je srbska politika obrnila proti Konstantinoplu in ne proti Rimu.
Iz Nikeje se je vrnil na Atos, kjer je bogato obdaril več samostanov. Teodozij piše, da je v Hilandarju takole ogovoril samostansko upravo: "Iguman se mora naučiti, da mora biti v vseh pogledih zgled vsem drugim, bratje pa se morajo naučiti, da v božjem strahu poslušajo vse, kar iguman reče". Iz Hilandarja je odpotoval v Solun v samostan Filokal, kjer je ostal nekaj časa kot gost solunskega metropolita Konstantina Mezopotamskega. Z njim sta bila že od mladosti dobra prijetelja. V tem času je prevedel veliko pravnih dokumentov, potrebnih za njegovo Cerkev.Mileusnić 2000, str. 41.