Reykjavik ([rêjkjavik], ) je glavno mesto Islandije, z okrog 120.000 prebivalci njeno največje mesto in hkrati najbolj severno ležeča prestolnica na svetu. Leži na geografski širini 64°08' N, nedaleč od polarnega kroga. Pozimi je tako svetlo le štiri ure, poleti pa so noči skoraj povsem svetle.
Izvor krajevnega imena Krajevno ime je prevzeto iz islandske besede Reykjavík, kar je zloženka iz reyka v pomenu kaditi, spuščati dim ali paro in vík v pomenu zaliv. Naselje, ki ga je domnevno okoli leta 870 ustanovil Viking Ingolf Arnarson, je dobilo ime po tamkajšnjem zalivu s kadečimi geotermalnimi izviri.Snoj, Marko. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Založba Modrijan, Ljubljana 2009
Lega Reykjavik se nahaja na jugozahodu otoka ob vznožju polotoka Reykjanes, redko poseljena predmestja sežejo daleč na jug in vzhod. Cona tektonskega premika, ki prečka Islandijo od jugozahoda do severovzhoda, leži tudi na tem polotoku. Zato so tukaj pogosti potresi, ki pa imajo majhno moč.
Za obalna mesta so značilni polotoki, jame, morski prelivi in otočki. V zadnji ledeni dobi (pred približno 10.000 leti) so dele današnjega mestnega območja pokrivali ledeniki, deli pa so bili pod vodno gladino. V toplih obdobjih in na koncu ledene dobe so se pojavili nekateri hribi (Öskjuhlíð) in otoki. Hribi in Öskjuhlíð Skólavörðuholt so nekdanji ščit vulkanov, ki so bili aktivni v toplejših obdobjih ledene dobe. Esja je z 914 m najvišja gora na tem območju.
Največja reka skozi Reykjavik je Elliðaá. Ni plovna in je znana po svojem izobilju lososov. Južno in jugozahodno od glavnega mesta leži naravni rezervat Heiðmörk.
Ker leži blizu arktičnega kroga, prejme Reykjavik na najkrajši dan v letu le štiri ure sončne svetlobe. V poletnih mesecih so noči tako svetle kot ta dan.
Klima Zaradi Zalivskega toka je klima v Reykjaviku morsko-polarna, kar pomeni razmeroma mile zime in hladna poletja z rednimi padavinami. Najvišja doslej zabeležena temperatura je bila 24,8 °C (11. avgusta 2004) in najnižja zabeležena -24,5 °C (21. januar 1918).Nokkur íslensk veðurmet
Padavine (0,1 mm ali več) padajo na povprečno 148 dni na leto. Letna vsota sonca je približno 1250 ur.
Zgodovina Prvo naselje (od 870) Landnámabók v Reykjaviku je ustanovil Ingólfur Arnarson, eden prvih naseljencev Islandije. Navadno so se Vikingi naselili tam, kamor je morje naplavilo les, ki so ga vrgli v morje. Arheološka izkopavanja so doslej dokazala prve sledove naselitve v letu 870 - Vikingi iz Norveške in keltski priseljenci so naselili ta prostor. Do 18. stoletja je bila to majhna in nepomembna vas.
18. stoletje
Za "očeta mesta " danes imenujejo Skúlija Magnussona, ki je delal kot sodni izvršitelj v Bessastaðirju (danes del Reykjavika) leta 1749 in je bil odgovoren za izterjavo davkov. Zgradil je prve industrijske obrate (predvsem za predelavo volne), ki so predstavljali velik danski monopol. Sproščanje restriktivne trgovinske in industrijske politike Dancev se je zgodila po izbruhu vulkana Laki leta 1783. Sprva je zajela predvsem tovarne za predelavo rib in ladjedelnice.
Leta 1786 je okoli 200 prebivalcev dobilo mestne pravice. Oznaka Kaupstaður kaže, da je bil poudarek na trgovanju. Reykjavik je bil eno od šestih mest, ki so imela posebne komercialne pravice v letu po delnem umiku danskega trgovinskega monopola.
Večji pomen je mesto pridobilo konec 18. stoletja, ko so se škof in velika latinska šola Skálholt preselili v Reykjavik.
19. stoletje Islandci, ki so potovali na celinsko Evropo, so na Islandijo prinesli ideje o nacionalni identiteti in neodvisnosti, ki so hitro pridobile podporo v prvi polovici tega stoletja. Reykjavik je postal intelektualno središče države. Leta 1845 se je v Reykjavik preselil parlament Althing. V tistem času še ni imel prave politične moči, imel je le posvetovalno vlogo na danskem dvoru. Kljub temu pa je bil od zdaj naprej Reykjavik glavno mesto države. Leta 1874 je prejel islandski parlament omejene zakonske pravice. Država je zdaj imela svojo ustavo, še vedno pa je bila odvisna od Danske.
20. stoletje in sedanjost Leta 1912 se je pričela gradnja novega pristanišča. Med gradnjo pristanišča je bila leta 1913 zgrajena ozkotirna železnica iz mesta v pristanišče.
Leta 1918 so Islandijo razglasili za suvereno kraljevino v uniji z Dansko. Reykjavik je postal uradno glavno mesto države. thumb|250 px|Höfði V letih 1920 do 1930 je mesto cvetelo zaradi donosne proizvodnje polenovke in izvoza rib. 17. junija 1944 so ob Þingvellirju razglasili Republiko Islandijo. Reykjavik je postal glavno mesto nove neodvisne države. Danes je tukaj sedež islandske vlade, predsednik, ki ima bolj reprezentativno vlogo, pa ima rezidenco v Bessastaðirju v predmestju Álftanes.
Po drugi svetovni vojni so Američani pomagali zgraditi veliko civilno letališče v Keflavíku in v zameno dobili pravico do stalne vojaške baze v bližini. Ustvarili so tudi številna delovna mesta. To je sprožilo množično preseljevanje, pa tudi velik pritok kapitala v regijo.
Leta 1972 se je v mestu odvijal šahovski dvoboj stoletja med Američanom Bobbyjem Fischerjem in Rusom Borisom Spasskym. Od 10. do 12. oktobra 1986 sta se v gostišču Höfði srečala Ronald Reagan in Mihail Gorbačov.
Reykjavik je bil 2. avgusta 2011 imenovan za 29. UNESCO-vo mesto literature.Reykjavík wird UNESCO-Literaturstadt, Mitteilung vom 10. August 2011. Abgerufen am 2. Oktober 2011.Reykjavik designated as UNESCO Creative City, englisch, Mitteilung vom 4. August 2011. Abgerufen am 2. Oktober 2011.
Razdelitev mesta in demografija V širšem mestnem območju živi okrog 200.000 prebivalcev, kar predstavlja skoraj dve tretjini celotnega prebivalstva Islandije.
Reykjavik je razdeljen na deset okrožij (hverfi): thumb|250 px|Razdelitev Reykjavika na občine Nr. Občina Prebivalcev2010 1 Vesturbær 15.703 2 Miðborg 8.618 3 Hlíðar 9.612 4 Laugardalur 15.239 5 Háaleiti og Bústaðir 13.755 6 Breiðholt 20.646 7 Árbær 10.192 8 Grafarvogur 18.130 9 Kjalarnes 834 10 Grafarholt og Úlfarsárdalur 5.416 Reykjavik 118.145
Leta 2011 je bilo v ožjem Reykjaviku 119.848 prebivalcev, z okolico pa jih je imel 202.341. Mestnih občin ima šest in sicer: Álftanes: 2.484 preb. Garðabær: 10.272 preb. Hafnarfjörður: 26.099 preb. Kópavogur: 30.779 preb. Mosfellsbær: 8.642 preb. Seltjarnarnes: 4.445 preb.
Današnji Reykjavik je mesto z ljudmi iz vsaj 100 držav. Najpogostejše so etnične manjšine Poljakov, Filipincev in Dancev. Tujci predstavljajo 8 % prebivalcev.
Znamenitosti Nacionalni muzej (Þjóðminjasafn) domuje v stavbi iz leta 1863. 1. septembra 2004 je bil ponovno odprt, potem ko je bil dolgo časa zaprt zaradi prenove. V njem se nahajajo zbirke dragocenih umetnin islandske kulture, kot so nakit, orožje, verska umetnost in vsakdanji predmeti. Zlasti pomemben je bronasti kipec boga Thora, srebrno Thorovo kladivo (Þórshamar) in bogato okrašena cerkvena vrata Valþjófsstaður.
Muzej kulturne dediščine (Þjóðmenningarhúsið) se nahaja v stavbi, ki je bila zgrajena v letih 1906-1909. V tej hiši so bile prvotno Nacionalna knjižnica, Narodni muzej, Zbirka narodnih rokopisov in Prirodoslovni muzej. V letu 2000 je bila hiša obnovljena in je dobila nov namen. S svojo zbirko državnih rokopisov, številnimi razstavami in različnimi kulturnimi prireditvami, je pomembno prizorišče islandske kulture in dediščine.
Muzej na prostem Árbæjarsafn leži v okrožju Árbær in obsega 30 mestnih hiš in hiš, pokritih s šoto in ozelenjenih. Odprt je bil leta 1957. Večina hiš je bila prenesena iz starega dela Reykjavika. V hišah je času primerna oprema ali razstave, v nekaterih delujejo ljudje, oblečeni v tedanjo nošo in izdelujejo razne izdelke. V muzeju potekajo številne prireditve, ki ponazarjajo določeno obdobje v zgodovini Reykjavika. V muzeju sta tudi dve prodajalni, čokoladnica in spominki. Ena od zgradb je tudi tipična stara lesena cerkev.
Heiðmörk, gozdni rezervat, je bil leta 1950 razglašen za občinsko zaščiteno območje Reykjavika. Do tega leta je bilo posajenih več kot 50 milijonov dreves, največ iglavcev vrste Picea sitchensis. Našteli so tudi 150 divjih vrst cvetja. Nahaja se jugovzhodno od jezera Elliðavatn, približno 9,7 km od mesta Reykjavika. Območje obsega 2800 hektarjev in je priljubljeno rekreacijsko območje domačinov. Tukaj se nahaja tudi vodno zajetje za Reykjavik in vodnjaki s pitno vodo. Zanimiva naravna tvorba območja Heiðmörk so Rauðhólar, gre za množico rdeče obarvanih psevdokraterjev. Njihova starost je ocenjena na približno 5200 let. Prvotno je bilo kraterjev več kot 80, ki pa so jih kasneje uničili in uporabili za gradnjo letališča in cest.
Reykjavik 871 ± 2 je razstava o nastanku Reykjavika. Temelji na arheoloških izkopavanjih ene prvih hiš na Islandiji in na ugotovitvah iz drugih izkopavanj v mestnem središču. Razstava se nahaja v starem mestnem jedru Reykjavika. Poudarek razstave je na ostanku hiše iz let okoli 930-1000, ki je bila izkopana leta 2001. Ostanki zidu so bili dokazano zgrajeni pred letom 871 ± 2 (to je ime razstave). Takšen natančen podatek je mogoč, ker je velik vulkanski izbruh območja Torfajökull razširil tefro po vsej regiji in so lahko datirali z ledeniškega ledu na Grenlandiji. Hiša je ena najstarejših človeških struktur na Islandiji. Na ogled so predmeti iz vikinških časov iz Reykjavika in otoka Viðey.
Stolnica Ena izmed najstarejših stavb v mestu je katedrala (Dómkirkjan). Nahaja se v centru mesta ob stavbi parlamenta. Je sedež luteranskega škofa Islandije, kakor tudi cerkva ožje mestne skupnosti. Predhodnica sedanje katedrale je bila zgrajena v letih 1787-1796 v bližini mesta stare cerkve, ki je bila v Aðalstræti. Cerkev je bila konec 18. stoletja zgrajena za preselitev škofije Skálholt v Reykjavik. Zasnoval jo je kraljevi arhitekt Andreas Kirkerup. Ob svoji posvetitvi leta 1796 je bila precej majhna cerkev. Sedanjo podobo je dobila po obnovi oziroma rušitvi stare, leta 1847. Današnjo je zasnoval arhitekt Albert Laurits Winstrup v neoklasicističnem slogu. Obnovitvena dela so potekala leta 1879 in 1914, arhitekt Þorsteinn Gunnarsson je vodil zadnji dve prenovi leta 1985 in 1999-2001.
Oltarna slika Vstajenje je delo kraljevega slikarja iz Kopenhagna G. T. Wegenerja iz leta 1847. Krstilni kamen je izdelal Albert Thorvaldsen in je umetnina. Izdelan je bil leta 1827 v Rimu in v katedralo prišel leta 1839. Prižnica v novem baročnem slogu. Orgle so bile izdelane v Berlinu, Karl Schuke in posvečene leta 1985.
Hallgrímskirkja thumb|250px|Notranjost cerkve Hallgríms z orglami Hallgrímskirkja je sodobna arhitekturna umetnina in ena izmed najvišjih stavb v državi. Je evangeličansko-luteranska župnijska cerkev. Iz njenega zvonika se odpira izjemen razgled na mesto. Zvonik je visok 74,5 m, na vrh vodi dvigalo, v njem so trije veliki zvonovi in posebej niz z 29 zvonovi. Ime je dobila po pesniku in protestantskem pastorju in pesniku Hallgrímurju Péturssonu (1614-1674). Načrtovati so jo začeli že leta 1929. Objekt je zasnoval že leta 1937 islandski arhitekt Guðjón Samuelsson (1887-1950) v nekakšnem ekspresionističnem slogu. Gradnja je trajala več kot 40 let (od 1943) do posvetitve leta 1986. Zgrajena je v obliki bazaltnih stebrov iz neobdelanega betona, bela barva naj bi simbolizirala ledenike. Zelo svetla triladijska notranjost cerkve ima veliko gotskih elementov. Skozi vitražna okna v glavnem oltarju se vidi nebo in oblake. 13. decembra 1992 so bile s koncertom slavnostno odprte orgle, ki jih je izdelal Johannes Klais in Bonna, Nemčija in so največji inštrument na Islandiji. Ima mehansko mizo s štirimi klaviaturami in pedalnim delom, 72 registrov in 5275 cevi. Visoke so približno 15 m in tehtajo 25 ton. Vsako leto je organiziranih okoli 40 koncertov, prav tako poteka »Orgelsko poletje«, uporabljajo pa jih tudi študentje glasbe. V letu 2013 jih je prišel mojster obnovit.
Pred cerkvijo v središčni osi stoji kip Leifa Erikssona iz leta 1930, ko je imel Althing Islandije 1000-obletnico prihoda v ZDA.
Koncertna dvorana Harpa