Ibn Batuta

Abu 'abd Alah Mohamed Ibn 'abd Alah Al-lavati At-tanji Ibn Batuta (arabsko أبو عبد الله محمد بن عبد الله اللواتي الطنجي بن بطوطة‎: ʾAbū ʿAbd al-Lāh Muḥammad ibn ʿAbd al-Lāh l-Lawātī ṭ-Ṭanǧī ibn Baṭūṭah) ali krajše Ibn Batuta (ابن بطوطة), srednjeveški berberski popotnik in učenjak, * 24. februar 1304, Tanger, Maroko, † 1377, Maroko.

Velja za enega od največjih popotnikov vseh časov.Dunn 2005, str. 20. Večino življenja je preživel na dolgih potovanjih. V trideset letih je prepotoval najmanj 120.000 km in obiskal večino znanega islamskega sveta in številne nemuslimanske dežele. Doživetja je po vrnitvi v Maroko opisal v knjigi Rihla (Potovanje), ki jo je po njegovem nareku napisal in stiliziral pisatelj Ibn Džuzaju. Pisatelja je spoznal na potovanju po Iberskem polotoku. V knjigi so opisana potovanja po Severni in Zahodni Afriki, Afriškem rogu, Vzhodni Evropi, Bližnjem vzhodu, Južni, Srednji in Jugovzhodni Aziji ter Kitajskem. Vse, kar je znanega o Ibn Batutovem življenju, izvira iz avtobiografskih podatkov, ki jih je vključil v poročila s svojih potovanj, pri čemer so včasih njegove pripovedi, na primer tista, da je med obiskom v Konstantinoplu v baziliki videl 12.000 škofov, malo verjetne. Nekatere je verjetno dodal kdo drug, morda sam zapisovalec njegovih pripovedi.

Mladost in prvi hadž thumb|Ilustracija iz knjige, izdane v 13. Stoletju v Bagdadu, ki prikazuje romarje na hadžu

Bil je berberskega porekla, rojen v družini islamskega pravnega učenjaka v Tangerju med vladavino dinastije Marinidov.Dunn 2005, str. 19. Sam je trdil, da pripada berberskemu plemenu Lavata.Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 1, Vol. 1; Dunn 2005, str. 19. Kot mladenič je študiral v islamski pravni šoli malikijskega madhaba, ki je bil že v tistem času najbolj priznana pravna šola v Severni Afriki.Dunn 2005, str. 22. Junija 1325 se je enaindvajsetletni Ibn Batuta odpravil na hadž - romanje v Meko, ki je trajalo šestnajst mesecev. V Maroko se je vrnil šele čez štiriindvaset let.

Na pot sem se odpravil sam, brez bližnjega sopotnika, katerega družba bi me razveseljevala in spodbujala, in karavane, ampak sem sledil impulzu, ki je bil že dolgo v meni, in želji, ki je že dolgo tlela v mojih prsih, da bi obiskal ta vzvišena svetišča. Odločil sem se, da zapustim svoje drage, moške in ženske, in zapustil sem svoj dom kot ptice zapustijo svoja gnezda. Starša, ki sta bila še živa, sta z bolečino gledala na moj odhod in tako ona kot jaz smo z žalostjo doživljali našo ločitev.Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 13 Vol. 1; Gibb 1958, str. 8.

V Meko je potoval po kopnem po severnoafriški obali preko Zajanidskega in Hafsidskega sultanata v sedanji Alžiriji. Pot ga je vodila skozi Tlemcen in Bedžajo v Tunis, kjer je ostal dva meseca. Zaradi varnosti se je običajno pridružil karavani. V Sfaxu se je prvič poročil. Kasneje se je poročil še večkrat.Dunn 2005, str. 39; Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 26 Vol. 1.

thumb|Keramične ploščice s podobo Kábe v Meki

Zgodaj spomladi 1326 je po več kot 3.500 prepotovanih kilometrih prišel v Aleksandrijo, ki je takrat spadala v bahrijski Mameluški sultanat. V mestu je srečal dva asketska pobožna moža. Eden od njiju je bil šejk Burhanudin, ki je Ibn Batuti domnevno napovedal, da bo postal svetovni popotnik:

»Zdi se mi, da si zaljubljen v potovanja v tujino. Obiskal boš mojega brata Faridudina v Indiji, Rukonudina v Sindu in Burhanudina na Kitajskem. Prenesi jim moje tople pozdrave.«

Drugi pobožni mož je bil šejk Muršidi, ki je svoje sanje o Ibn Batuti razlagal tako, da bo Ibn Batuta postal svetovni popotnik. H.A.R Gibb, prevajalec. Travels of Ibe Batutah.Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 27, Vol. 1. V Aleksandriji je preživel nekaj tednov in se nato odpravil v notranjost sultanata v Kairo, veliko in pomembno prestolnico Mameluškega sultanata. Po mesecu dni bivanja v KairuDunn 2005, str. 49; Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 67 Vol. 1. je naredil prvega od mnogih ovinkov po relativno varnem mameluškem ozemlju. Od treh mogočih poti v Meko je izbral najmanj pogosto. Potekala je navzgor po dolini Nila in nato na vzhod do rdečemorskega pristanišča Aidhabana. Do Asuana je plul po Nilu, od tam pa na kameli. Malo pred prihodom v Aidhab se je moral zaradi lokalnega upora obrniti.Dunn 2005, str. 53–54.

Po vrnitvi v Kairo je naredil drug ovinek, tokrat v Damask, ki je bil takrat pod mameluško oblastjo. Pot v Meko skozi Sirijo mu je prerokoval svet mož, na katerega je naletel na potovanju po Nilu.Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 105, Vol. 1; Gibb 1958, str. 66; Dunn 2005, str. 53. Pot skozi Damask je imela to prednost, da je potekala skozi svete kraje Hebron, Jeruzalem in Betlehem, mameluška oblast pa si je na vso moč prizadevala, da so bile poti za romarje varne. Brez tega bi veliko popotnikov oropali in ubili. Dunn 2005, str. 54. V Jeruzalemu je občudoval prvi veliki spomenik arabske kulture, Omarjevo mošejo iz 7. stoletja.

Potem, ko je v Damasku preživel sveti mesec ramadan, se je pridružil karavani, ki se je odpravljala na 1.300 km dolgo pot na jug v Medino, kjer je bil grob islamskega preroka Mohameda. Po štirih dneh bivanja v Medini je ob Rdečem morju odpotoval v Meko. Po končanem romanju je dobil časten naslov hadži. Iz Meke se ni vrnil domov. Odločil se je, da bo potovanje nadaljeval in za svoj naslednji cilj izbral Ilkanat, mongolski kanat na severovzhodu. Dunn 2005, str. 66-79.

Irak in Perzija thumb|Ibn Batuta je leta 1327 na hitro obiskal perzijsko-azarsko mesto Tabriz

17. novembra 1326 se je po mesecu, preživelem v Meki, pridružil veliki karavani romarjev, ki se je preko Arabskega polotoka vračala v Irak.Dunn 2005, str. 88–89; Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 404, Vol. 1; Gibb 1958, str. 249, Vol. 1. Karavana je krenila na sever proti Medini, od tam pa proti severovzhodu preko planote Nadžd v Nadžaf. Zaradi visokih temperatur so potovali predvsem ponoči. Potovanje je trajalo približno dva tedna. Ibn Batuta je v Nadžafu obiskal mavzolej četrtega kalifa Alija.Gibb 1958, str. 255–257, Vol. 1; Dunn 2005, str. 89–90.

Namesto da bi s karavano nadaljeval pot v Bagdad, se je Ibn Batuta odpravil na šest mesecev trajajoče potovanje v Perzijo. Iz Nadžafa je odšel v Vasit in zatem ob Tigrisu na jug do Basre. Njegov naslednji cilj je bil Isfahan v Perziji na drugi strani gorovja Zagros. Od tam je odpotoval na jug v Širaz, veliko in cvetoče mesto, katerega za razliko od mest na severu ni doletelo opustošenje mongolskih osvajalcev. Od tam se je preko gora vrnil v Bagdad, kamor je prišel junija 1327.Dunn 2005, str. 97; Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 100, Vol. 2. Deli mesta so bili še vedno opustošeni zaradi napada mongolske vojske Hulegu kana leta 1258.Dunn 2005, str. 41, 97.

V Bagdadu je spoznal Abu Saida, zadnjega mongolskega vladarja združenega Ilkanata, ki je z velikim spremstvom zapuščal mesto in se odpravljal proti severu.Dunn 2005, str. 98–100; Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 125, Vol. 2. Ibn Batuta se je za nekaj časa pridružil kraljevi karavani, potem pa se je obrnil proti severu in po svilni cesti odpotoval v Tabriz, prvo veliko mesto v regiji, ki je odprlo vrata Mongolom in zatem postalo pomembno trgovsko središče, medtem ko so večino bližnjih rivalskih mest Mongoli porušili do tal.Dunn 2005, str. 100–101; Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 128–131, Vol. 2.

Iz Tabriza se je, verjetno julija, začel vračati v Bagdad, vendar se je še prej odpravil na izlet ob reki Tigris proti severu. Najprej je obiskal Mosul, kjer je bil gost ilkanatskega guvernerja,Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 134-139, Vol. 2. potem pa še Cizre (Jazirat ibn 'Umar) in Mardin v sodobni Turčiji.

V samoti na gori pri Sindžarju je srečal kurdskega mistika, ki mu je dal nekaj srebrnikov.Dunn 2005, str. 102; Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 142, Vol. 2. Ob vrnitvi v Mosul se je pridružil manjši karavani romarjev, ki se je odpravljala na jug v Bagdad, kjer naj bi se pridružila glavni karavani in skupaj z njo odpotovala preko Arabske puščave v Meko. Ibn Batuta je na poti zbolel za diarejo, vendar je navkljub šibkosti ter izčrpanosti dokončal svoj drugi hadž.Dunn 2005, str. 102–103; Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 149, Vol. 2.

Arabski polotok thumb|Sana, Jemen Ibn Batuta je nekaj časa ostal v Meki (Rihla omenja, da okoli tri leta od septembra 1327 do jeseni 1330). Težave s kronologijo so privedle do zaključka, da je Meko morda zapustil takoj po hadžu leta 1328.

Po hadžu, leta 1328 ali 1330, je odpotoval v pristanišče Džeda na obali Rdečega morja. Od tam je z več ladjami počasi potoval proti jugu. Ko je priplul do Jemna, je obiskal Zabid in zatem Taiz v jemenskem višavju. V Taizu se je srečal s kraljem Mudžahid Nur al-Din Alijem. Ibn Batuta omenja tudi obisk Sane, kar je zelo malo verjetno.Dunn 2005, str. 115–116, 134. Bolj verjetno je, da je iz Taiza odšel naravnost v pomembno trgovsko pristanišče Aden, kamor je prišel na začetku leta 1329 ali 1331.Gibb 1962, str. 373, Vol. 2.

Somalija thumb|right|Pristanišče Zeila

V Adenu se je vkrcal na ladjo in odplul v Zeilo na obali Somalije, od tam pa na rt Guordafui niže ob somalski obali. Na obeh lokacijah se je zadržal približno teden dni. Kasneje je obiskal Mogadiš, glavno Barbare (Balad al-Barbar, Dežela Berberov), kot so takrat Arabci imenovali Afriški rog.Sanjay Subrahmanyam. The Career and Legend of Vasco Da Gama. Cambridge University Press, 1998, str. 120-121. J. D. Fage, Roland Oliver, Roland Anthony Oliver. The Cambridge History of Africa. Cambridge University Press, 1977, str. 190.George Wynn Brereton Huntingford. Agatharchides, The Periplus of the Erythraean Sea: With Some Extracts from Agatharkhidēs "On the Erythraean Sea". Hakluyt Society, 1980, str. 83.

Ob Ibn Batutovem prihodu leta 1331 je bil Mogadiš na višku svojega razcveta. Opisal ga je kot izredno veliko mesto z mnogo bogatimi trgovci, ki so izvažali, tudi v Egipt, zelo kakovostne tkanine.Helen Chapin Metz (1992). Somalia: A Country Study. US: Federal Research Division, Library of Congress. ISBN 0-8444-0775-5. Dodal je, da mestu vlada somalski sultan Abu Bakr Ibn Sajks Omar,Versteegh, Kees (2008). Encyclopedia of Arabic language and linguistics, Volume 4. Brill. str. 276. ISBN 9004144765. David D. Laitin, Said S. Samatar. Somalia: Nation in Search of a State. Westview Press, 1987, str. 15. po poreklu iz Berbere v severni Somaliji. Sultan je tekoče govoril tako somalsko (Ibn Batuta pravi mogadiško) kot arabsko.Chapurukha Makokha Kusimba. The Rise and Fall of Swahili States. AltaMira Press, 1999, str. 58. Sultanov dvor je imel več vezirjev (ministrov), pravniške strokovnjake, vojaške poveljnike, dvorne evnuhe in številne prisklednike, ki so se odzvali na vsak njegov migljaj in ukaz.

Vzhodna Afrika thumb|Velika mošeja v Kilvi (Tanzanija), zgrajena iz koralnega kamna

Ibn Batuta je iz Somalije odplul na jug do Svahilske obale. Arabci so regijo imenovali Bilad al-Zandž – Dežela črncev. Chittick 1977, str. 191. Prenočil je v Mombasi.Gibb 1962, str. 379, Vol. 2. Mombasa je bila v tistem času relativno majhno mesto, ki je že v naslednjem stoletju postalo zelo pomembno.Dunn 2005, str. 126. Naslednji postanek je bil otoško mesto Kilva v današnji Tanzaniji,Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 192, Vol. 2. ki se je razvila v pomembno tranzitno središče trgovine z zlatom.Dunn 2005, str. 126–127. Ibn Batuta je mesto opisal kot »… eno od najbolje in najlepše zgrajenih mest. Vse stavbe so lesene in pokrite s trstičjem.«Gibb 1962, str. 380, Vol. 2; Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 193, Vol. 2.