Anton Sovrè [antón sou̯rè], slovenski filolog in prevajalec, * 4. december 1885, Šavna peč, † 1. maj 1963, Ljubljana.Gantar, Kajetan: Sovrè, Anton (1885–1963). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi595257/#slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.
Sovrè velja za največjega slovenskega prevajalca antičnih grških del. Imel je prirojen posluh za jezik in veliko spoštovanje do antične kulture.
Po Antonu Sovrétu je dobila ime Sovrétova nagrada, najvišje slovensko priznanje za književne prevajalce, ki jo od leta 1964 podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, s sedežem v Ljubljani.
Otroštvo in mladost
Rodil se je v vasi Šavna Peč nad Hrastnikom in pred Zidanim Mostom. Sovrétov oče Anton je najprej delal pri železnici, kasneje pa bil železniški obhodnik. Oče in mati Ana, rojena Stergaršek, hči starega Mareta, sta bila oba iz Šavne Peči in v začetku nista imela stanovanja, tako da sta najprej nekaj let živela tam vsak pri svojih starših.
Kasneje je oče dobil mesto železniškega čuvaja najprej blizu Celja, potem pa je dobil čuvajnico na vlakojavni pod vasjo in je družina lahko živela skupaj. V Šavni peči je Sovrè tako preživel otroštvo in v bližnjem Zidanem mostu obiskoval osnovno šolo, dokler se očetu ni pripetila huda nesreča.
V Krškem je Sovrè dokončal osnovno šolo. Gimnazijo je sprva obiskoval Celju, nato pa v Ljubljani, kjer mu je profesor Ivan Tertnik vzbudil zanimanje za grško poezijo in kjer je leta 1906 maturiral. Po srednji šoli je najprej odslužil enoletni kadrovski rok, nato se vpisal na filozofsko fakulteto na Dunaju, kjer je 5 semestrov študiral klasično filologijo, predvsem pri grecistu von Arnimu, nadaljeval pa v Gradcu, kjer je leta 1912 dosegel .
Kako se je kasneje spominjal rojstnega kraja, iz opisa enega od dijakov z izleta na Kum s Sovrétom iz časa, ko je bil ta profesor na PtujuKamra: digitalizirana kultura dediščina slovenskih pokrajin https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/sovretova-pot.html
Delo
Po študiju je kot suplent nekaj mesecev poučeval v Ljubljani in na tedaj novo ustanovljeni slovenski gimnaziji v Gorici, ob izbruhu 1. svetovne vojne pa je bil vpoklican v vojsko in poslan na Karpatsko fronto v Galicijo, kjer je bil ranjen v glavo.
Po vojni je od leta 1919-1926 kot suplent poučeval na gimnaziji na Ptuju, diplomiral in opravil državi strokovni ("profesorski") izpit na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po tem je bil v letih 1926-1938 profesor na gimnaziji v Ljubljani, razen med 1932-1934, ko je bil zaradi slovenoborstva kazensko premeščen v Pančevo ter Sremske Karlovce. Kasneje, 1938-1941, je bil inšpektor za klasične jezike na Ministrstvu prosvete v Beogradu, od 1941-1945 pa prosvetni inšpektor pri banski upravi v Ljubljani.
Njegov naslednji izziv je postal gledališče, zaradi česar je pustil službo inšpektorja in postal dramaturg v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani.
Leta 1946 je bil izvoljen za izrednega in leta 1951 za rednega profesorja za grški jezik in književnost na Filozofski fakulteti. Leta 1953 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), leta 1963 za častnega predsednika Društva slovenskih književnih prevajalcev.
Bil je tudi eden od mnogih (in med njimi zelo znanih pesnikov), ki so prevedli Prešernove verze, ki so bili namenjeni za in (v nemščini) vklesani v Korytkov nagrobnik. <blockquote><poem>Der Mensch muss untergehen, Die Menschheit bleibt fortan Wird mit ihr das bestehen, was er für sie gethan Človek mora umreti, človeštvo pa živi: ostalo z njim bo živo,kar zanje storil si. </poem></blockquote>
Umrl je 1. maja 1963 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. Na grob so mu vklesali Pindarove verze, ki jih je prevajal na večer pred svojo smrtjo:
Sreča je nagrada prva, druga dober glas a kdor pridobil si je oboje, si spletel venec je najlepši.
Priznanja Ki jih je prejel 1950: Prešernova nagrada za prevod Homerjeve Iliade 1956: Prešernova nagrada za prevod anonimnih Pisem mračnjakov in Platonove trilogije Poslednji dnevi Sokrata Ki se imenujejo po njem Sovretova nagrada Sovretov kabinet v Dolu pri Hrastniku
Bibliografija
zgodovinska monografija Stari Grki Homerjeva Iliada in Odiseja deset Ajshilovih, Sofoklovih in Evripidovih tragedij izbor iz grških lirikov Predsokratiki (izbor) Herodotove Zgodbe Plutarhovi Življenjepisi Platonovi dialogiApologija, Kriton, Sokratova smrt v Fajdonu v Poslednji dnevi Sokrata, 1955; Simposion in Gorgias, 1960, Lukrecijev filozofski ep O naravi sveta Horacijevo Pismo o pesništvu Teofrastovi Značaji Plavtovi Menehmi Lukijanove satire Apulejeva pravljica o Amorju in Psihi Dnevnik cesarja Marka Avrelija Avguštinove Izpovedi anonimna Pisma mračnjakov Hvalnica norosti Erazma Rotterdamskega 1965 je izšel njegov prevod Prešernovih nemških'' pesmi v slovenščino
Sklici
Zunanje povezave
http://antonsovre.si/ Savus.si: Na danasnji dan (1.maj 1925): Anton Sovre
Kategorija:Veterani prve svetovne vojne Kategorija:Slovenski filologi Kategorija:Slovenski prevajalci Kategorija:Prešernovi nagrajenci Kategorija:Redni člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti Kategorija:Pokopani na Žalah, Ljubljana