Friderik II. Hohenstaufen, cesar Svetega rimskega cesarstva (1220-1250), kralj Sicilije (1198-1250), nemški kraljza kralja ga je izvolila nürnberška skupščina leta 1211 na pobudo Filipa II. Francoskega in papeža Inocenca III., kot naslednika Otona IV. (1212-1220), jeruzalemski kraljkot soprog Jolande Brienske (1225-1234) in švabski vojvoda (1212-1216), * 26. december 1194 Jesi, Kraljevina Sicilija, danes Italija, † 13. december 1250, Castel Fiorentino pri San Severu, danes Torremaggiore (Foggia, Italija).
Bil je sin Henrika VI. in Konstance Sicilske, zadnje normanske kraljice.
Javno rojstvo
Friderikov oče Henrik je bil v Palermu okronan za sicilskega kralja na Božič leta 1194. Njegova žena Konstanca je želela kljub pozni nosečnosti biti prisotna na slovesnosti. Toda na poti proti Siciliji je dobila porodne krče in se je morala v kraju Jesi v Apuliji ustaviti. Tam je dala na glavnem trgu postaviti posteljo z baldahinom, kjer je nato rodila sina Friderika. Izdala je celo razglas, da sme vsaka ženska stopiti pod baldahin in si na lastne oči ogledati rojstvo njenega prvorojenca. 250px|left|thumb|Friderikovo rojstvo
Čeprav se dogodek danes zdi neverjeten in predvsem neupravičen, je treba upoštevati razmere tistega časa, predvsem dejstvo, da je bilo na kocki nasledstvo velikega imperija. S poroko med Henrikom in Konstanco se je normansko kraljestvo, ki je obsegalo vso južno Italijo, priključilo Svetemu rimskemu cesarstvu, ki je že samo po sebi zajemalo velik del Evrope. Njun prvorojenec je bil torej še pred rojstvom nosilec ogromnih pravic in zaradi tega tudi tarča premnogih nasprotnikov. Ker je bila Konstanca stara štirideset let, marsikdo sploh ni verjel, da je noseča, kar bi seveda ustrezalo željam vseh, ki so se potegovali za nasledstvo. Zato je morala kraljica roditi prestolonaslednika v javnosti.
Pogumno kraljičino dejanje je sicer Frideriku zagotovilo prestol, zlobnih jezikov pa ni ugnalo. Še po več kot dvajsetih letih se je papež Gregor IX. spomnil, da je bila Konstanca pred poroko več let v samostanu, kar mu je dalo povod za napad na Friderika: neka srednjeveška legenda je namreč prerokovala, da bo stara nuna rodila Antikrista. Če že ni bilo moč oporekati dejanskemu rojstvu in pravici do nasledstva, je bilo obrekovanje še vedno uporabno orožje v rokah političnih nasprotnikov.
Združenju niso nasprotovali samo papeži, temveč tudi Normani, ki so imeli dobro organizirano in administrativno solidno državo, za razliko od mnogih nemških fevdalcev v stalnih medsebojnih prepirih in negotovim razmerjem do kralja. Tako neurejeno stanje naj bi po združenju doseglo tudi Sicilijo in razkrojilo sistem, ki je zagotavljal urejeno centralistično upravo kraljevine.
Otroška leta 300px|thumb|Konstanca izroča Friderika v varstvo vojvodinji iz Spoleta Friederik II. je prebil prve mesece življenja v Folignu pri vojvodi Konradu Urslingen in njegovi ženi.Bonazzi, L.: Storia di Perugia dalle origini al 1860, Perugia 1875-1879 Krščen je bil v Assisiju z imenom Friderik Rogerij, kar naj bi potrjevalo njegovo pravico do vladanja nad nemškimi plemiči, saj je bil vnuk Friderika Rdečebradca, in nad sicilskimi Normani, saj je bil vnuk Rogerija II.Kamp, N.: Federico II, v Enciclopedia Federiciana, Istituto dell'Enciclopedia Italiana Treccani
Friderik ni bil še tri leta star, ko mu je umrl oče, leto za tem pa še mati, ki ga je pred smrtjo izročila v varstvo papežu Inocencu III. skupaj z dotacijo 30.000 zlatih talentov. Varuštvo bodočega kralja je postalo politično orožje papeštva proti cesarstvu. Za prvega tutorja je bil določen škof Gualtiero iz Palearije, ki je zaupal otroka svojemu bratu. Ta je moral po kraljevem ukazu (kralj Filip Švabski je bil Friderikov stric) leta 1199 predati Palermo s Friderikom vred knezu Marcovaldu, kar je pomenilo prenos otrokovega varuštva od cerkvene na posvetno oblast. Zaradi tega, in ne zaradi morebitnih ozemeljskih nasprotovanj, so se vneli hudi prepiri in celo bitke, dokler ni leta 1206 papež dokončno osvojil tutorstvo mladega Friderika.Schaller, H.M.: Der deutsche Thronstreit und Europa 1198–1218. Philipp von Schwaben, Otto IV., Friedrich II. v: Krönungen. Könige in Aachen. Geschichte und Mythos, Mainz 2000. 300px|thumb|Ena od preostalih kotnih trdnjav, ki so povezovale normansko kraljevo palačo v Palermu
Friderikovi prvi učitelji so bili Guglielmo Francesco, papežev zaupnik, Gentile di Manopello in neznani islamski imam, o katerih ni večjih zgodovinskih podatkov. Z nekaterimi presledki so ga spremljali do polnoletnosti. V tem obdobju je Friderik, ki je bil sicilski kralj že pri svojem četrtem letu starosti, stanoval v kraljevi palači v Palermu. Legenda, po kateri naj bi se dečko potepal po mestnih trških uličicah in bil celo potreben, da mu preprosto ljudstvo teši lakoto, kar naj bi ga utrdilo za bodočo razgledano politiko, je sad modernega senzacionalističnega tiska. Nasprotno, svoje izredne sposobnosti je na dvoru pokazal že v zgodnji mladosti, zato so ga imenovali stupor mundi, kar pomeni čudo sveta ali svetovni čudež. Tako so stari Rimljani imenovali zmagovite generale, ki so slavili svoj triumf v Rimu, med drugimi tudi Julija Cezarja.
Leta 1208, na svoj štirinajsti rojstni dan, se je Friderik proglasil za polnoletnega, se po nekaj mesecih poročil in sicilsko kraljevino dejansko prevzel v svoje roke.
Boj med Papeško državo in Svetim rimskim cesarstvom
Po smrti Henrika VI. sta se za prestol Svetega rimskega cesarstva potegovala Henrikov brat Filip Švabski na strani gibelinov in Oton IV. Welf na strani gvelfov, kar je imelo posledice tudi v mednarodni politiki, saj je vključilo v spopad tudi Anglijo na strani Otona in Francijo na strani Filipa. 250px|left|thumb|Oton IV. in Inocenc III. se rokujeta
Papež Inocenc III., ki ni hotel dopustiti, da bi se cesarstvo povezalo s Sicilijo, je podprl Otona, ki je v zameno obljubil kar najširše sodelovanje z Rimom. S tem si je Oton pridobil tudi zavezništvo danskega kralja Valdemarja II. in češkega kralja Otokarja I.. Vendar je prav mednarodni razvoj spora s časom oškodoval Otona: Francija je premagala Anglijo, ki je odrekla Otonu nadaljnjo finančno podporo. To je prepričalo veliko njegovih zaveznikov, da so prestopili na nasprotno stran, med temi celo njegovega brata. Ko je leta 1208 Filip Švabski umrl, se je Oton pobotal z nasprotniki in bil soglasno priznan za cesarja. Papeževim odposlancem je zagotovil, da bo še dalje podpiral Cerkev, in predvsem da nima namena priključevati Sicilije. Tako ga je Inocenc III. formalno okronal. Toda v kratkem je Oton pozabil na obljube in prišel v spor s papežem zaradi raznih posestev in beneficijev. Novembra 1210 je papež izobčil Otona, ki je v odgovor zagrozil z napadom na Friderikovo Sicilijo.
Medtem so se na Nemškem razmere spremenile. Razni princi in škofje, posebno bivši gibelini, so Otonu zamerili predolgo odsotnost zdoma, ki ga je odvračala od internih problemov, pa tudi njegovo nenadno sovražnost do Friderika, potomca rodbine Hohenstaufen. Po nasvetu francoskega kralja in seveda s pristankom papeža so Otona odstavili in na njegovo mesto izvolili prav mladega Friderika Sicilskega. Papež je zavrnil vse Otonove prošnje za prepoved izobčenja in ga je v vseh zadevah nadomestil s Friderikom. Ta je bil leta 1212 v Konstanci kronan za nemškega kralja. Oton je poklical na pomoč angleške zaveznike, a Filip Avgust, francoski kralj, je v bitki pri Bouvinesu premagal Otona in njegove angleške zaveznike, zato zgodovinarji štejejo to zmago za začetek francoske državljanske zavesti. Leta 1215 se je Oton uradno odpovedal cesarskemu naslovu.
Friderik je bil pri devetnajstem letu starosti sicilski kralj, nemški kralj in edini upravičenec do naslova svetorimskega cesarja.
Križarska vojna
Papežu Inocencu III. je sledil Honorij III., s katerim se je Friderik dogovoril, da bo upravljal Sicilsko kraljestvo ločeno od Cesarstva. Zgodovinarji vidijo v tem dogovoru spretno politično potezo, ki je v papeževih očeh pomenila prepoved skupne administracije, v Friderikovih pa je to bila pridobitev ločene administracije. Mladi cesar je namreč imel namen prepustiti upravo cesarstva sinu, čeprav pod svojim začasnim nadzorom. Zase pa je mislil obdržati Sicilijo, kjer je preživel mlada leta, predvsem pa kjer je dobro poznal bogato kmetijstvo, velika mesta in pristanišča in tudi izredno strateško lokacijo otoka v sredini Sredozemlja. Vsekakor je papež omilil prepoved s kronanjem Friderika za svetorimskega cesarja v baziliki svetega Petra v Rimu (1220). right|350px|thumb|Friderik in al-Kamil
V zameno je moral Friderik obljubiti križarsko vojno. A vojskovanje ni navduševalo mladega kralja, zato je z izpolnitvijo obljube dolgo odlašal. Šele ko mu je naslednji papež, Gregor IX., zagrozil z izobčenjem, je leta 1227 odrinil s svojimi ladjami proti Sveti deželi. Toda na ladjah je izbruhnila huda epidemija, ki je Friderika prisilila, da se je po nekaj dneh vrnil domov. Gregor IX. ga je takoj izobčil, zato je vojska že naslednje leto spet odplula. A Frideriku se ni bilo treba bojevati. S sultanom al-Kamilom se je le pogovoril in v miru zasedel prestol kralja Jeruzalema, do katerega je imel dedno pravico po smrti svoje druge žene. To prijateljstvo z neverniki ni šlo v račun papežu, ki je zato med Friderikovo odsotnostjo napadel njegove posesti v Italiji. Le takojšnja kraljeva vrnitev je spet vzpostavila mir.
Ta križarska vojna, šesta po številu, kjer sploh ni prišlo do vojskovanja, je velike zgodovinske važnosti, ker je bila glavni vzrok nasprotovanj med papeževo in cesarjevo oblastjo na italijanskih tleh, saj prav na noben način ni upoštevala Cerkve. V spor se je kmalu vmešala Lombardska zveza komun kot predstavnica Gvelfov, kar je prisililo cesarjeve zaveznike, v prvi vrsti družino Ordelaffi iz mesta Forlì, da se opredelijo kot gibelini.
Seveda je najhujše posledice občutil Friderik sam, ki se je moral vse preostalo življenje bojevati ne samo proti papežem in komunam, ki so se bile postavile papežem na stran, temveč celo proti svojemu sinu. Zaradi političnih problemov je bil Friderik dejansko prizadet predvsem v družinskem okolju. Sin Henrik se mu je večkrat postavil po robu, tudi z vojsko. Sin Enzo je poročil Adelazijo vdovo Visconti in s tem privzel njene posesti na Sardiniji, kar je razburilo papeža Gregorja IX., ki je nanje računal; zaradi tega je Enzo po bitki pri Fossalti, kjer je bil zajet, ostal je v ujetništvu Bolonjcev vse do smrti, to je kar 23 let.
Izobrazba in kultura
Friderik II. je bil zelo izobražen človek. Govoril je devet jezikov in rad je študiral predvsem filozofijo, matematiko, medicino in naravoslovje. Redno si je dopisoval z Leonardom Fibonaccijem. Rad je podpiral znanstvenike in jezikoslovce. Pod njegovim okriljem se je kultura splošno razširila, tudi zato, ker se je odkrito zavzemal za prepletanje raznih tradicij, ki so se srečevale na njegovem dvoru. Navduševal se je za arabsko leposlovje in za latinske klasike, a sprejemal je tudi bizantinske vplive in istočasno je želel ohraniti stare normanske sage in pesmi provansalskih trubadurjev. 250px|right|thumb|Vhod v grad Castel del Monte v Apuliji.