Klasična doba je v grški zgodovini obdobje od grške zmage nad Perzijci (479 pr. n. št.) do smrti Aleksandra Velikega (323 pr. n. št.). Sledi arhaični dobi.The "Classical Age" is "the modern designation of the period from about 500 B.C. to the death of Alexander the Great in 323 B.C." (Thomas R. Martin, Ancient Greece, Yale University Press, 1996, p. 94). "Petdesetletje" (starogrško πεντηκονταετία) na začetku klasične dobe je bilo zlata doba Aten, ki so s svojo Delsko-atiško pomorsko zvezo bile vodilna sila Grčije. Doživele so tudi kulturni razcvet, ki je ponekod pojmovan kot vrhunec grške kulture. Umetnik Fidija je obnovil Atensko akropolo. V grški književnosti je prevladalo atiško narečje.
Porast atenske moči je vodil v neizogiben konflikt s Šparto in Korintom. Spori so z izbruhom Peloponeških vojn (431—404 pr. n. št.) prerasli v spopad, v katerem so bile poražene Atene, vendar je bil uničujoč za celotno Grčijo. Kljub temu kulturni razvoj po vojnah ni izgubil zagona: delovala sta Platon in Aristotel, utemeljitelja zahodne filozofije. Prav tako je še naprej deloval atenski komediograf Aristofan. Klasična Grčija je imela tako neizmeren vpliv na kasnejšo rimsko civilizacijo in na umetnost, znanost ter politično misel današnje zahodne civilizacije.
Šparta po Peloponeških vojnah ni uspela dolgo ohraniti svoje prevlade nad Grčijo. Ponovno je velik vpliv v Grčiji pridobila Perzija.Brian Todd Carey, Joshua Allfree, John Cairns. Warfare in the Ancient World Pen and Sword, 19 jan. 2006 ISBN 1848846304 Tudi tebanska hegemonija (371—362 pr. n. št.) se je izkazala za kratkotrajno. Posamezne polis, mestne države, so izgubljale moč in politični pomen. Makedonija, prej obrobna država na severu Grčije, se je pod Filipom II. močno okrepila in z zmago pri Hajroneji 338 pr. n. št. prevzela oblast nad Grčijo. Filipov sin Aleksander Veliki je z uspešnim vojaškim pohodom v letih 334—326 pr. n. št. osvojil celotno Perzijo in s tem postavil temelje helenističnega obdobja, ki je sledilo njegovi smrti.
5. stoletje pr. n. št.
To stoletje se v glavnem proučuje z atenskega vidika, ker so Atene zapustile več zgodb, iger in drugih pisnih del kot druge antične grške države. Z vidika atenske kulturne dediščine v klasični Grčiji je obdobje, ki se običajno sklicuje na 5. stoletje pr. n. št., nekoliko seglo v 4. stoletje pr. n. št.. S tem v zvezi je mogoče sklepati, da se je prvi pomemben dogodek tega stoletja zgodil leta 508 pr. n. št. s padcem zadnjega atenskega tirana in Klejstenovimi reformami. Širši pogled na celoten grški svet bi se lahko začel z jonskim uporom 500 pr. n. št., dogodkom, ki je povzročil prvi perzijski vpad leta 492 pr. n. št. Perzijci so bili poraženi leta 490 pr. n. št. Drugi perzijski vdor leta 481–479 pr. n. št. tudi ni bil uspešen kljub zasedbi večine sodobne Grčije (severno od Korintske ožine) pri ključni točki med vojno po bitki pri Termopilah in bitki pri Artemiziju. Delska zveza se je nato oblikovala pod atensko hegemonijo in kot atensko orodje. Presežki Atencev so povzročili več upora med zavezniškimi mesti, ki so jim ga vsilili sile, vendar je atenska dinamika končno prebudila Šparto in prinesla peloponeško vojno leta 431 pr. n. št. Po obeh vojnah je bilo kratko obdobje miru, potem se je z vojno spet odzvala Šparta. Atene so bile dokončno poražene leta 404 pr. n. št. in notranje atenske razprtije označujejo konec 5. stoletja pr. n. št. v Grčiji.
Šparta je imela od vsega začetka sistem diarhije (duumvirat, dvovladje). To je pomenilo, da je imela dva kralja, ki sta hkrati vladala. Vladarska položaja sta bila dedna, eden je pripadal agiadski in drugi evropontski dinastiji. Po legendi sta dedni veji teh dveh dinastij izvirali iz Evristena in Prokla, dvojčkov potomcev Herkula. Po trojanski vojni so bili prepričani, da sta Šparto osvojili dve generaciji.
Atene pod Klejstenom
Leta 510 pr. n. št. je špartanska vojska pomagala Atencem, da so strmoglavili svojega kralja, tirana Hipia, Pejzistratovega sina. Kleomen I., špartanski kralj, je postavil špartansko oligarhijo, ki jo je vodil Izagora. Toda njegov tekmec Klejsten jo je prevzel s podporo srednjega razreda in demokratov. Kleomen je posegel leta 508 in 506 pr. n. št., vendar ni mogel ustaviti Klejstena, ki so ga podprli Atenci. Vsem državljanom so bile s Klejstenovimi reformami zagotovljene enake politične pravice v ustanovah (čeprav so bili državljani le moški) in ustanovljen je bil ostrakizem.
Svoboda govora je bila v demokraciji prvič uvedena v približno 130 demah, ki so postale osnovna državljanska enota. Deset tisoč državljanov je bilo članov eklezije, skupščine (ἐκκλησία, ekklesia), ki jo je vodil svet naključno izbranih 500 državljanov. Mestna upravna geografija je bila preoblikovana, da bi ustvarili mešane politične skupine: ne bi jih povezovali lokalni interesi, povezani z morjem, mestom ali podeželjem, da njihove odločitve (npr. deklaracija o vojni) ne bi bile odvisne od geografskega položaja. Območje mesta je bilo razdeljeno v 30 tritij (tretjinskih delov): 10 tritij v obalni regiji (παρᾰλία, paralia) 10 tritij v mestu (ἄστυ,astu), 10 tritij na podeželju (μεσογεία, mesogia).
Pleme je sestavljalo tri tritije, naključno izbrane, po eno iz vsake od treh skupin. Vsako pleme je zato vedno delovalo v interesu vseh treh delov.
To je bila vrsta reform, ki so omogočile nastanek širše demokracije v 460-ih in 450-ih letih pr. n. št.
Perzijske vojne
V Joniji (sodobna egejska obala Turčije) grška mesta, kot sta bili Milet in Halikarnas, niso mogla ohraniti svoje neodvisnosti in so sredi 6. stoletja pr. n. št. prešla pod vladavino ahemenidskega cesarstva. Leta 499 pr. n. št. so se Grki v jonskem uporu dvignili, Atene in nekatera druga grška mesta pa so poslala pomoč, a so bili hitro poraženi 494 pr. n. št. v bitki pri Ladi. Anatolija se je vrnila pod perzijski nadzor.
Leta 492 pr. n. št. je perzijski general Mardonij vodil vojsko prek Trakije in Makedonije. Zmagal je in si podredil vse po vrsti, toda bil je ranjen in prisiljen, da se je vrnil v Malo Azijo. Poleg tega je flota z okoli 1200 ladjami, ki so spremljale Mardonija na pohodu, uničila nevihta ob obali gore Atos. Kasneje sta generala Artafernes in Datis vodila uspešno pomorsko ekspedicijo proti Egejskim otokom.
V 490 pr. n. št. je Darej Veliki, ki je zatiral jonska mesta, poslal perzijsko floto, da bi kaznoval Grke (zgodovinarji ne vedo, koliko je bilo vojakov, zapisi se razlikujejo od 18.000 do 100.000). Prišli so v Atiko, ker so nameravali zavzeti Atene, a jih je v maratonski bitki premagala grška vojska z 9000 atenskimi hopliti in 1000 Platajci, ki jih je vodil atenski general Miltiad. Perzijska flota je nadaljevala pot v Atene, vendar se je, ko jih je zagledala, odločila, da ne bo poskusila napasti.
Leta 480 pr. n. št. je. Darejev naslednik Kserks I. sem poslal veliko močnejšo silo 300.000 po kopnem s 1207 ladjami v podporo prek dvojnega pontonskega mosta čez Helespont. Ta vojska je zavzela Trakijo, preden se je spustila v Tesalijo in Beocijo, medtem ko je perzijska mornarica ščitila obalo in obnavljala kopenske enote. Grška flota je medtem hitela, da bi blokirala rt Artemizij. Po zamudi Leonidasa I., špartanskega kralja iz dinastije Agiadov, v bitki pri Termopilah (znana bitka, v kateri se je 300 Špartancev spopadlo s celotno perzijsko vojsko), se je Kserks prebil v Atiko in zavzel Atene. Kasnejša bitka za Artemizij je omogočila zajetje Evboje, ki je pod perzijskim nadzorom pripeljala večino celinske Grčije severno od Korintske ožine. Atenci so evakuirali mesto Atene po morju pred Termopilami in pod poveljstvom Temistokla porazili perzijsko floto v bitki pri Salamini.
Leta 483 pr. n. št. v obdobju miru med obema perzijskima vdoroma je bila v Lavrionu (majhno gorsko območje v bližini Aten) odkrita žila srebrove rude, izkopali so ga na stotine talentov in ga uporabili za gradnjo 200 vojaških ladij za boj proti ajginskim piratom. Leto kasneje so Grki pod Špartancem Pavzanijem premagali perzijsko vojsko pri Platajah. Perzijci so se nato začeli umikati iz Grčije in nikoli več niso poskusili napasti.
Atenska flota se je nato obrnila nad Perzijce z Egejskega morja, odločno premagala svojo floto v bitki pod Mikalom. Leta 478 pr. n. št. je flota zajela Bizanc. V tistem času so Atene vključile vse otoške države in nekatere celinske v zavezništvo, imenovano Delsko-atiška pomorska zveza, ker je bila njena zakladnica shranjena na svetem otoku Delos. Špartanci, čeprav so se udeležili vojne, so se pozneje umaknili, s čimer so Atenam omogočili vzpostavitev nesporne pomorske in gospodarske moči.
Peloponeška vojna
Izvor Delske in Peloponeške zveze Leta 431 pr. n. št. se je začela vojna med Atenami in Šparto. To ni bila le vojna med dvema mestoma, temveč med dvema zvezama ali ligama mestnih držav: Delsko zvezo, ki so jo vodile Atene, in Peloponeško zvezo, ki jo je vodila Šparta.
Delsko-atiška pomorska zveza Delsko-atiška pomorska zveza (v nadaljevanju delska zveza) je zrasla zaradi potrebe po sestavi enotne fronte vseh grških mestnih držav proti perzijskemu napadu. Leta 481 pr. n. št. so grške mestne države, vključno s Šparto, organizirale prvi niz "kongresov", na katerih so si prizadevali združiti vse grške mestne države proti nevarnosti drugega perzijskega vdora.Donald Kagan, The Outbreak of the Peloponnesian War, p. 31. Koalicija, ki je nastala na prvem kongresu, je bila imenovana Helenska zveza in je vključevala Šparto. Perzija je s Kserksom napadla Grčijo septembra 481 pr. n. št., a je atenska mornarica premagala perzijsko. Perzijske kopenske sile so leta 480 pr. n. št. ovirale mnogo manjše sile 300 Špartancev, 400 Tebancev in 700 moških iz beocijske Tespije v bitki pri Termopilah.Carl Roebuck, The World of Ancient Times (Charles Scribner's Sons: New York, 1966) pp. 244-248. Perzijci so Grčijo zapustili leta 479 pr. n. št. po porazu pri Platajah.Carl Roebuck, The World of Ancient Times, p. 249.
Pri Platajah je bila zadnja bitka s Perzijci, saj po njej nikoli več niso poskušali napasti Grčije. Ko ni bilo več zunanje grožnje, so se pojavile razpoke na združeni fronti helenske zveze.Carl Roebuck, The World of Ancient Times, p. 254. Leta 477 so Atene postale priznane kot vodja koalicije mestnih držav, ki niso vključevale Šparte. Ta koalicija se je srečala in uredila svoj odnos v svetem mestu Delos.Carl Roebuck, The World of Ancient Times, p. 256. Tako je zveza prevzela ime Delska zveza. Njen uradni namen je bil osvoboditi grška mesta, ki so bila še pod Perzijo.Carl Roebuck, The World of Ancient Times, p. 255. Vse očitnejše je postajalo, da je Delska zveza resnično vodja atenskega imperializma na celotnem Egejskem morju.Donald Kagan, The Outbreak of the Peloponnesian War, p. 44.
Peloponeška (ali Špartanska) zveza Nastala je tekmovalna koalicija grških mestnih držav okoli Šparte in postala pomembnejša, ker se je zunanja perzijska grožnja umirila. Ta koalicija je znana kot Peloponeška zveza. V nasprotju s Helensko in Delsko zvezo ni bila odgovor na nobeno zunanjo grožnjo: bila je nepremagljivo orodje špartanske politike, katere cilj sta bila varnost Šparte in prevlada Špartancev nad polotokom Peloponez.Donald Kagan, The Outbreak of the Peloponnesian War, p. 10.
Nastanek zveze je povezan s sporom Šparte in Argosa, drugega mesta na polotoku Peloponez. V 7. stoletju pr. n. št. je Argos prevladoval na polotoku. Tudi v začetku 6. stoletja so njegovi prebivalci poskušali nadzorovati severovzhodni del polotoka. Vzpon Šparte v 6. stoletju je povzročil spor z Argosom, vendar pa je z osvajanjem peloponeškega mesta Tegej leta 550 pr. n. št. in poraza Argijcev leta 546 pr. n. št. špartanski nadiral začel segati precej čez meje Lakonije.
Tridesetletni mir