Seul (, uradno Seulsko posebno metropolitansko mesto, je glavno in največje mesto Južne Koreje. Širše metropolitansko območje Seula, ki obsega Seul, provinco Gjongi in Inčeon, je leta 2022 postalo šesto največje metropolitansko gospodarstvo na svetu, zaostajalo je za New Yorkom, Tokiom, Los Angelesom, Parizom in Londonom ter gosti več kot polovico prebivalstva Južne Koreje. Čeprav je prebivalstvo Seula doseglo vrhunec z več kot 10 milijoni, se je od leta 2014 postopoma zmanjševalo in leta 2024 znaša približno 9,6 milijona prebivalcev. Seul je sedež južnokorejske vlade.
Zgodovina Seula sega v leto 18 pr. n. št., ko so ga ustanovili prebivalci Pekčeja, enega od treh korejskih kraljestev. Med dinastijo Čoson je bil Seul uradno imenovan za glavno mesto, obdan z obzidjem trdnjave Seul. V začetku 20. stoletja je Seul zasedel Japonski imperij, ki se je začasno preimenoval v Keidžō (Gjongsong v korejščini). Korejska vojna je prinesla hude bitke, v katerih je Seul štirikrat zamenjal lastnika in mesto večinoma pustil v ruševinah. Kljub temu je mesto od takrat doživelo znatno obnovo in hitro urbanizacijo.
Seul je bil leta 2015 po podatkih Arcadisa ocenjen kot najbolj prijetno mesto za življenje v Aziji, z drugo najvišjo kakovostjo življenja na svetu in BDP na prebivalca (PPP) približno 40.000 USD. 15 podjetij s seznama Fortune Global 500, vključno z industrijskimi velikani, kot so Samsung, LG in Hyundai, ima sedež v glavnem mestu Seula, kjer so pomembna tehnološka središča, kot sta Gangnam in Digital Media City. Seul je na lestvici Global Power City Index in Global Financial Centres Index uvrščen na sedmo mesto ter je eden od petih vodilnih gostiteljev svetovnih konferenc.Union of International Associations (UIA) International Meetings Statistics for the Year 2011 . Joel Fischer. Mesto je gostilo tudi večje dogodke, kot so Azijske igre leta 1986, Poletne olimpijske igre 1988 in vrh G20 v Seulu leta 2010, poleg tega pa je gostilo tudi tri tekme na svetovnem prvenstvu v nogometu leta 2002.
Seul geografsko leži v goratem in hribovitem terenu, Bukhansan pa je na njegovem severnem robu. Znotraj območja glavnega mesta Seul je pet območij svetovne dediščine UNESCO: Palača Čangdokgung, Trdnjava Hvasong, Čongmjo, Namhansansong in kraljeve grobnice dinastije Čoson. Poleg tega je Seul doživel porast sodobnega arhitekturnega razvoja z ikoničnimi znamenitostmi, kot so stolp Namsan, stavba 63, stolp Lotte World, oblikovalski trg Dongdaemun, Lotte World, trgovinski stolp, COEX, IFC Seoul in Parc1. Seul je bil leta 2010 imenovan za svetovno prestolnico oblikovanja in je nacionalno središče glasbene, zabavne in kulturne industrije, ki je K-pop in korejski val pripeljala do mednarodnega slovesa.
Toponimija Tradicionalno je Seul () izvorno korejsko (v nasprotju s kitajsko-korejskim) samostalniško ime, ki preprosto pomeni 'glavno mesto'. Domneva se, da beseda Seul izvira iz besede Seorabeol (; zgodovinsko prečrkovan v obliko Handža 徐羅伐), ki se je prvotno nanašala na Gjongdžu, glavno mesto okrožja Sila.
Virjesong (; 慰禮城), glavno naselje Pekčeja, je bilo znotraj meja današnjega Seula. Seul je bil znan tudi pod različnimi zgodovinskimi imeni, kot so Bukhansan-gun (; 北漢山郡, v obdobju Gogurjo), Namčeon (; 南川, v obdobju Sila), Hanjang (; 漢陽, v času severnih in južnih držav), Namgjong (; 南京, v obdobju Gorjo) in Hansong (; 漢城, v obdobju Čoson). Beseda seul se je pogovorno uporabljala za glavno mesto že v 17. stoletju.Hendrick Hamel, a 17th-century Dutch sailor who was shipwrecked on Jeju Island, referred to the Joseon capital as Sior in his book "Hamel's Journal and a Description of the Kingdom of Korea, 1653–1666." Refer to the English translation of the book on this website created by Dr. Henny Savenije, a Dutch scholar known for his research on Hamel. Tako so prestolnico Čosona Hansong na splošno imenovali seul. Zaradi splošne rabe so francoski misijonarji v svojih spisih glavno mesto dinastije Čoson imenovali Seul (/se.ul/), od tod tudi danes v različnih jezikih običajna romanizacija Seul.
Med poznejšo japonsko kolonizacijo so cesarske oblasti Hansong preimenovale v Keijō (京城, dobesedno 'glavno mesto')) via its Korean pronunciation.}}, da bi preprečile zamenjavo s Handža '漢' (prečrkovanje izvorne korejske besede 한; han; dobesedno 'velik'), ki se lahko nanaša tudi na ljudstvo Han ali dinastijo Han v kitajščini in je v japonskem kontekstu povezana s 'Kitajsko'. Po drugi svetovni vojni in osvoboditvi Koreje je Seul postal uradno ime za korejsko prestolnico. Standardni korejski jezikovni slovar še vedno priznava tako splošno kot lastno imensko definicijo Seula.
Za razliko od večine krajevnih imen v Koreji, ker 'Seul' ni kitajsko-korejska beseda, nima ustrezne Handža (kitajskih znakov, ki se uporabljajo v korejskem jeziku). Namesto fonetične transkripcije imena »Seoul« v kitajščino se je v kitajsko govorečem svetu ime Seul imenovalo Hànčéng (汉城; 漢城), kar je kitajska izgovorjava imena Hansong. 18. januarja 2005 je seulska metropolitanska vlada spremenila uradno kitajsko ime Seula iz zgodovinskega Hànčéng v Šǒu'ěr (首尔; 首爾). Šǒu'ěr je fonosemantična ujemanje, ki vključuje tako zvok kot pomen (skozi 首, ki pomeni »glava«, »poglavar«, »prvi«).
Zgodovina Prazgodovina Obstajajo dokazi o človeškem bivanju na območju, ki danes ustreza Seulu, od 30.000 do 40.000 let pred sedanjostjo. Okoli 4000 pr. n. št. so ljudje na tem območju živeli v kočah z znižanimi tlemi, imenovanimi umjip. Obstajajo dokazi o uživanju kuhanega žita in rib do 3000 pr. n. št. Okoli 1500 pr. n. št. so skupnosti začele prehajati v bronasto dobo in se ukvarjati s kmetijstvom v velikem obsegu.
Zaradi znatne urbanizacije sodobnega Seula je neolitsko najdišče Amsa-dong edino znano večje arheološko najdišče v Seulu, kjer so našli materiale iz kamene dobe, čeprav so takšne materiale našli tudi na manjših najdiščih po vsem mestu (in po vsem okoliškem porečju reke Han), pogosto z reševalno arheologijo.
Obdobji Samhan in Pekče Okoli propada dinastije Viman Čoson (194–108 pr. n. št.) v severnem delu Koreje so se številni begunci odpravili proti jugu v porečje reke Han, ki ga je takrat nadzorovala dinastija Džin (4.–2. stoletje pr. n. št.). Ta raznolika ljudstva so s seboj prinesla kulturo in tehnologijo kitajskih vojskujočih se držav, kar je pospešilo napredek regije v železno dobo. Njihov prihod je destabiliziral regijo; dinastija Džin je razpadla in nastale so številne državice, ki so se potegovale za vpliv v porečju reke Han.
Pekče (18 pr. n. št. – 660 n. št.), nekoč ena od državic v konfederaciji Mahan, je do 2. stoletja n. št. postala prevladujoča lokalna sila. Njeno glavno mesto je bilo v Virjesongu; natančna lokacija Virjesonguja ni zagotovo znana, vendar naj bi bila znotraj meja obzidja P'ungnapt'osŏng in Mongčontosong. To območje je danes v jugovzhodnem Seulu.
Obdobje Sila Julija ali avgusta 553 je Sila prevzela nadzor nad regijo od Pekče in mesto je postalo del novo ustanovljene province Sin (; hadža 新州). Sin (新) ima tako pomen 'Nov' kot 'Sila', zato dobesedno pomeni Nova provinca Sila.
Novembra 555 je Džinhung Tevang opravil kraljevi obisk v Bukhansanu in pregledal mejo. Leta 557 je Sila ukinila provinco Sin in ustanovila provinco Bukhansan (; handža 北漢山州). Beseda Hansong (; handža 漢城; dobesedno trdnjava Han) se pojavlja na kamnitem zidu trdnjave Pjongjang, ki je bila domnevno zgrajena sredi do konca 6. stoletja našega štetja v obdobju 42 let in stoji v Pjongjangu, medtem ko ni dokazov, da bi Seul imel ime Hansong, kar zadeva tri kraljestva in prejšnje obdobje.
Leta 568 je Džinhung Tevang opravil še en kraljevski obisk severne meje, obiskal Hansong in se na poti nazaj v prestolnico ustavil v Namčonu. Med svojim bivanjem je postavil stelo, ukinil provinco Bukhansan in ustanovil provinco Namčon (; handža 南川州; dobesedno 'provinca Južna reka'), mesto pa je imenoval za glavno mesto province. Glede na sistem poimenovanja je bilo dejansko ime reke Han v tem času verjetno Namčon (reka Nam) ali pa bi moralo imeti besedo, ki se konča na čon (천; 川), ne pa na gang (강; 江) ali su (수; 水). Poleg tega stela Bukhansan Džinhung jasno navaja, da je Sila imela posest Hansonga (današnji Pjongjang), zato mora biti Bukhansan severno od Hansonga. Današnji Pjongjang ni bil Pjongjang, reka Tedong je bila verjetno reka Han, Bukhansan pa v obdobju treh kraljestev ni bil Bukhansan. Poleg tega je bil Pjongjang skupno ime, ki pomeni prestolnico in ga uporabljali dinastiji Gogurjo in Gorjo, podobno kot Seul.
Leta 603 je Gogurjo napadel Bukhansansong, ki ga je Sila na koncu dobila. Leta 604 je Sila ukinila provinco Namčon in ponovno ustanovila provinco Bukhansan, da bi okrepila severno mejo. Mesto je izgubilo položaj glavnega mesta province in je bilo ponovno podrejeno provinci Bukhansan. To dodatno dokazuje, da je bil Bukhansan na severu današnjega Pjongjanga, saj sprememba imena in namena province ne bi bila potrebna, če bi bil Bukhansan znotraj Seula.
V 11. stoletju je Gorjo, ki je nasledil Združeno Silo, v Seulu zgradil poletno palačo, ki so jo imenovali Južna prestolnica. Šele od tega obdobja je Seul postal večje naselje.
Dinastija Čoson
Seul je postal načrtovana prestolnica Koreje s strani Ji Song-gjeja, ustanovnega očeta dinastije Čoson. Potem ko se je leta 1392 v prestolnici starega Gorja ustoličil za kralja, je Ji Song-gje leta 1393 spremenil ime svojega kraljestva iz Gorjo v Čoson in začel iskati mesto za novo prestolnico. Po več vladnih razpravah je Ji Song-gje septembra 1394 namesto Muaka izbral Hanjang (Sindo). Kot nova prestolnica Čosonov je bil Hanjang načrtovan kot geografsko utelešenje korejskega konfucijanstva. Gradnja mesta se je začela oktobra 1394. V zgodnjih fazah gradnje so bile nekatere večje palače, vključno z Gjongbokgung, dokončane leta 1395. Obzidje trdnjave, ki je obdajalo Hanjang, je bilo delno dokončano okoli leta 1396.
Mesto Hanjang je upravljal Hansongbu (; handža 漢城府), agencija nacionalne vlade, posvečena zadevam upravljanja glavnega mesta. Hansongbu je Hanjang razdelil v dve glavni kategoriji: območja znotraj trdnjavskega obzidja, ki so se običajno imenovala Song-jung (; handža 城中) ali Dosong-an (; dobesedno 'znotraj trdnjave'), in območja 10 Ri (korejska milja) okoli trdnjavskega obzidja, ki so se imenovala Songdžosimni (; handža 城底十里; dobesedno 10 Ri okoli trdnjave). Območje Dosong-an je kasneje dobilo neformalno, a priljubljeno ime Sodemun-an (), kar dobesedno pomeni »območja znotraj štirih velikih vrat«, in postalo edino središče mesta Hanjang.
Konec 19. stoletja je Seul po stotinah let izolacije odprl svoja vrata tujcem in začel modernizacijo. Seul je postal prvo mesto v vzhodni Aziji, ki je v palači, ki jo je ustanovilo podjetje Edison Illuminating Company, uvedlo elektriko. Desetletje pozneje je mesto uvedlo tudi električno ulično razsvetljavo.
Korejski imperij
Potem ko je Godžong leta 1897 razglasil Korejo za Korejsko cesarstvo, se je Seul začasno imenoval Hvang Song (; handdža 皇城; dobesedno 'cesarsko mesto'). Velik del sodobnega razvoja v tem obdobju je poganjala trgovina s tujimi državami, kot sta Francija in Združene države Amerike. Na primer, Seulsko električno podjetje, Seulsko podjetje za električne tramvaje in Seulsko podjetje za svežo izvirsko vodo so bila vsa skupna korejsko-ameriška podjetja.
Japonska aneksija Koreje
Po aneksijski pogodbi leta 1910 je Japonska aneksirala Korejo in mesto preimenovala v Gjongsong (Kjongsong v korejščini in Keidžō v japonščini). Mesto je pod japonsko kolonialno oblastjo doživelo pomembno preobrazbo. Cesarska Japonska je odstranila mestno obzidje, tlakovala ceste in zgradila stavbe v zahodnem slogu.