Réka (tudi Velika voda ali Velka voda in Kraška reka) je reka na Krasu v jugozahodni Sloveniji, največja in najdaljša ponikalnica v Sloveniji. Izvira kot Vela voda v gozdnatem hribovju severno od vasi Klana na Hrvaškem in teče po ozki, gozdnati grapi proti severozahodu. Južno od Zabič se njena dolina razširi in reka teče mimo Ilirske Bistrice ves čas proti severozahodu. Pri Topolcu vstopi v ožjo dolino, po kateri teče po severnem robu Brkinov vse do Gornjih Vrem, kjer je v apnencih izoblikovala širšo slepo dolino. V zadnjem delu toka se je vrezala v ozek kanjon, na njegovem zahodnem koncu pa ponikne v Škocjanskih jamah. Del vode Reke pride ponovno na površje po 35 km podzemnega toka v izvirih reke Timave pri vasi Štivan med Devinom in Tržičem v Italiji in del v podmorskih izvirih (brojnicah) pri Nabrežini.
Večji levi pritoki so Molja, Posrtev in Padež, večji desni pritoki so Pila, Bistrica, Podstenjšek in Sušica.
Opis reke
Reka nastane iz več manjših izvirov v neprepustnih flišnih kamninah, nato teče po ozki, gozdnati grapi naprej proti severovzhodu, a se hitro obrne proti severozahodu in po treh kilometrih toka vstopi na ozemlje Slovenije. Dolina je sprva ozka in skoraj povsem neposeljena, šele malo pred Zabičami se dolinsko dno ob reki razširi v manjšo kotlinico (imenovana Podgora) ob vznožju strme Rebri, jugozahodnega roba Snežnika. Pri Trpčanah se dolina nekoliko zoži, nato pa teče Reka vse do Dolnjega Zemona tik po jugozahodnem robu ravnine, ki je večinoma obdelana, razen vzdolž reke, kjer prevladujejo travniki. Mimo Ilirske Bistrice teče po osrednjem dnu Bistriške kotlinice in tu prejme dva največja pritoka: z leve strani Moljo, ki priteka iz vzhodnega dela Brkinov, in kraški potok Bistrico, ki prihaja na dan v močnem kraškem izviru na koncu krajše zatrepne doline tik nad Ilirsko Bistrico.
Pri Topolcu se začne več kot 20 km dolga, razmeroma ozka dolina, ki se nekoliko razširi le tu in tam in jo je Reka globoko vrezala v flišne kamnine med hribovitimi Brkini na jugu in nizkim flišnim hribovjem severno od nje. Z obeh strani se iz kratkih in strmih grap stekajo v Reko številni majhni potoki, ki ji v poletnih in zimskih mesecih dovajajo zelo malo vode ali celo presahnejo. Večji pritoki v tem delu doline so deloma kraški pritok Podstenjšek z desne strani, po katerem doteka v Reko tudi del kraških voda iz okolice Knežaka, desni pritok Sušica, ki odmaka večji del Košanske doline, ter Posrtev in Padež z leve strani z razvejeno rečno mrežo, zajedeno globoko v osrčje Brkinov. Od Ilirske Bistrice do Ribnice vodi po dolini glavna cesta Postojna–Jelšane, od Ribnice dolvodno pa regionalna cesta Ribnica–Famlje–Divača. V celotni dolini je le nekaj manjših vasi in zaselkov, mdr. Gornja Bitnja, Dolnja Bitnja in Ribnica.
Ko Reka prestopi z neprepustnih flišnih kamnin na prepustne paleogenske apnence, se značaj doline spremeni: pri Gornjih Vremah vstopi Reka v širšo Vremsko dolino, ki je po nastanku največja slepa dolina v Sloveniji . Takoj ko Reka priteče na apnence, začenja izgubljati vodo, včasih pa se v njeni strugi odpre večji požiralnik, tako da reka presahne in je njena struga vse do Škocjanskih jam suha. To se je dogajalo tudi že v preteklosti in so morali mlinarji sproti mašiti takšne požiralnike (nekoč so jih imenovali kanduti), zelo odmevno pa je bilo izginotje Reke 11. ali 12. septembra 1982, ko je v celoti odtekala v več kot 20 m globoko brezno. Po močnem deževju 1. oktobra 1982 je narasla Reka s prodom zasula požiralnik in ponovno tekla površinsko do ponora v Škocjanskih jamah.
V Vremski dolini teče Reka danes 10–15 m niže od širše uravnave v dnu doline, na kateri so nameščene vremske vasi in njihova polja. Po mnenju D. Radinje je ta uravnava nekdanja rečna terasa, ki jo je izdelala Reka, po mnenju A. Mihevca pa naj bi nastala z robno korozijo in jo zato imenuje robni ravnik.
Pod Famljami prestopi Reka na kredne apnence in dolina se hitro zoži v 60–100 m globok kanjon, ki je najožji tik pod ostanki nekdanjega gradu Školj. Nekoliko prej se z leve strani v kanjon steka ozka dolina potoka Sušice, vendar v njej večino leta ni vode. Po dobrem kilometru toka priteče Reka do velikega ponora v Mahorčičevo jamo v nadmorski višini 317 m pod vasjo Škocjan, nad katerim se dviga skoraj 100 m visoka stena. Iz Mahorčičeve jame teče Reka naprej v Mariničevo jamo, nato pride ponovno na dan v dnu udornic Mala in Velika dolina, med katerima se je od nekdanjega jamskega stropa ohranil naravni most, nato pa v slednji dokončno izgine v Škocjanske jame v nadmorski višini 269 m.
Podzemni tok Reke
Reka teče pod površjem najprej skozi 2,6 km dolg, od 10–60 m širok in do 146 m visok podzemni kanjon, imenovan tudi Šumeča jama; njen najožji del je Hankejev kanjon (Škocjanske jame), ki je zaradi izjemne velikosti in bučeče reke svetovna posebnost. Skozenj vodi današnja turistična pot iz Tihe jame prek Cerkvenikovega (Hankejevega) mostu do Schmidlove dvorane in izhoda v dnu Velike doline. Malo pred mostom se smer toka kolenasto obrne iz jugozahodne v severozahodno smer. Sprva teče voda po ozkem kanjonu, pred končnim sifonom pa se še enkrat razširi v Martelovo dvorano, ki je doslej največja znana podzemna votlina v Sloveniji in ena največjih na svetu s prostornino 2,2 milijona m3 (dolga 308 m, široka do 123 m in visoka do 146 m). Kakšnih 160 m naprej se vodni rov konča s sifonskim Mrtvim jezerom v nadmorski višini 214 m, od koder reka nadaljuje svoj podzemni tok proti izvirom Timave.
Okoli 3,2 km severozahodno od (Škocjanskih jam) je v precej veliki vrtači vhod v Kačno jamo, v kateri so logaški jamarji leta 1972 prvič prišli do spodnje etaže jame s podzemnim tokom Reke v nadmorski višini okoli 180 m (250 m pod površjem).
Divaški jamarji so ob raziskovanju Brezna treh generacij, ki se odpira med Škocjanskimi jamami in Kačno jamo, 6. aprila 2001 prav tako prišli do že poznanega dela Kačne jame in podzemne Reke v globini 230 m, kar dopušča nadaljnje možnosti iskanja podzemnega toka Reke med Škocjanskimi jamami in Kačno jamo.
Že v tem delu teče Reka verjetno po več podzemnih kanalih, naprej proti izvirom Timave pa se še bolj razveji, tako da so jamarji naleteli nanjo še na več mestih. Že pred prvo svetovno vojno so prišli do podzemnega toka Reke v jami Labodnica (:it:Abisso di Trebiciano) tik onstran državne meje pri Trebčah, kjer teče reka v nadmorski višini 12 m (320 m pod površjem).Gams 2003, str. 269. Novembra 1999 so italijanski jamarji prišli do rokava podzemne reke v jami Lazar Jerko pri Repentabru v globini 298 m, oziroma v nadmorski višini 4 m.
12. decembra 2003 je sežanskim jamarjem po dolgotrajnem kopanju uspelo priti do podzemne Reke v Jami 1 v Kanjaducah blizu Sežane. Pot v podzemlje jim je nakazal eden od številnih dihalnikov, iz katerih močno piha topel zrak, ko ob naraščanju pretoka Reke voda iztiska zrak iz podzemnih rovov. Nazadnje je isto uspelo sežanskim jamarjem še v breznu v Stršinkni dolini pri vasi Orlek, kjer so prišli 10. januarja 2004 do podzemnega toka Reke v globini 340 m. Jamarska raziskovanja se nadaljujejo in pričakovati je, da bo pihanje iz podzemlja razkrilo še nove poti do podzemne Reke.
S sledilnimi poskusi so že pred drugo svetovno vojno dokazali, da vode Reke pridejo ponovno na površje v izvirih Timave pri Štivanu, del vode pa dobivajo še iz krasa v neposrednem zaledju. Ostali del vode Reke zelo verjetno prihaja na dan v podmorskih izvirih (brojnicah) pri Nabrežini.Rojšek 1996, str. 196–197
Hidronim in etimologija Da je občno ime postalo ime reke, sta razloga v tem, da je to edini večji vodotokov daleč naokoli in da je bil v preteklosti izjemno pomemben kot energijski vir za številne mline in žage ter tudi za oskrbo s pitno vodo v času poletnih in zimskih suš. V zgornjem toku, na hrvaškem ozemlju, se vodotok imenuje Vela voda (slovensko Velika voda) in tudi za slovenski del reke se je v preteklosti za zgornji in srednji tok pogosto uporabljalo ime Velika voda. Za spodnji tok se je v preteklosti večinoma uporabljalo ime Reka, v starejši literaturi se pojavljata tudi imeni Brkinska Reka in Kraška Reka, vendar se ne uporabljata več. Nekateri raziskovalci menijo, da bi morali celotni vodotok imenovati Velika voda.
Za potrebe lokalnega sporazumevanja ime Reka povsem zadošča, v širšem slovenskem prostoru pa imamo še številne podobne primere uporabe občnega imena za lastno ime, kar lahko privede do nejasnosti in nesporazumov. Predvsem zaradi tega se je začelo uporabljati ime Notranjska Reka, kar pa domačini zavračajo, ker naj bi imel pridevnik 'notranjski' pejorativni (slabšalni) pomen.Rojšek 1992, str. 188. Geograf Ivan Gams je v izogib nepotrebnim nesporazumom predlagal: »V geografiji ni bilo nikoli načelnega nasprotovanja domačemu imenu Reka, zlasti, ako je bila izključena možnost, da bi ostali v dvoumju, za katero od mnogih Rek na Slovenskem gre. Če je ime vpisano na zemljevidu ali če opisujemo le Brkine ali Reško dolino, je vsako nadaljnje določilo odveč. Drugače pa je, ako to ime zapišemo brez pojasnila, za katero Reko gre, v opisu širše regije ali celo Slovenije. V takih primerih pa ostaja nejasna tudi pogosto v časopisju uporabljena oznaka reka Reka, zakaj vodnih tokov s tem imenom je, kot smo videli, na Slovenskem še zdaj precej.«
Na starejših avstrijskih topografskih kartah se ime reke pojavlja v oblikah Reka Bach, Recca Bach ali Reka (Velika voda) (za zgornji tok), na italijanskih topografskih kartah se imenuje Timavo superiore (Zgornja Timava) ali Recca (Reka).
Hidrogeografija
Reka ima sredozemski dežni režim z izrazitim prvim viškom pozno jeseni (november–december) in neznatnim drugim viškom spomladi (aprila). Prvi višek nastopa zaradi obilnih jesenskih padavin in zmanjšane evapotranspiracije, skromnemu aprilskemu višku nekoliko prispeva tudi taljenje snega na Snežniku. Poletni nižek je zelo izrazit (julij–avgust) zaradi majhne količine padavin in višjih temperatur. Reka ima tudi nizek specifični odtok (17,3 l/s/km2) in nizek odtočni količnik (32,5 %), kar je splošna značilnost naših vodotokov v submediteranskem podnebju.
Reka dobiva vodo deloma iz hribovitega sveta v neprepustnih flišnih kamninah, ki zavzemajo okoli 54 % površine porečja (Brkini in hribovit svet vzdolž večjega dela doline), in deloma iz kraških območij (Snežnik, Slavenski ravnik, Vremščica), ki predstavljajo 41 % površine porečja (ostalo so rečne naplavine v dnu doline). Čeprav Reko napaja več kraških izvirov (največja sta izvira Bistrice in Podstenjška), so kraške poteze v njenih hidrogeografskih značilnostih razmeroma šibko opazne, še najbolj ob močnih padavinah, ko kraška retinenca nekoliko ublaži konico poplavnih voda.
Ker dobiva večino vode z neprepustnega flišnega sveta, je Reka kljub kraškim dotokom izrazit hudournik, ki se zelo hitro in silovito odziva na močne padavine. Takšnih padavinskih dogodkov je največ novembra in decembra, manjše poplave pa lahko povzročijo tudi poletna neurja. Takšne poplave se lahko pojavijo že v dnevu z več kot 50 mm dežja v 24 urah, zaradi hitrega odziva vodotokov na padavine se to zgodi takorekoč vedno istega dne kot padavine.Kranjc, Mihevc 1998, str. 207.
O hudourniškem značaju Reke pričajo tudi podatki o najmanjših in največjih pretokih. V obdobju 1981–2010 so na vodomerni postaji Cerkvenikov mlin zabeležili najmanjši pretok 0,23 m3/s (18.8.1988) in največjega 202 m3/s (22.10.1993); razlika med najmanjšim in največjim pretokom je bila v tem obdobju kar 878-kratna. Še izrazitejše ekstremne vrednosti so na isti vodomerni postaji izmerili v letih pred tem referenčnim obdobjem: najmanjši pretok je znašal 0,16 m3/s (7.9.1954), največji pa 280 m3/s (16.5.1972).