Germanski jeziki so jezikovna skupina v okviru indoevropske družine.
Razvili so se iz skupnega prednika pragermanščine, ki se od ostalih indoevropskih jezikovnih skupin razlikuje po nekaterih edinstvenih razvojnih potezah; najpomembnejša med njimi sta niza glasovnih sprememb, znana kot Grimmov zakon in Vernerjev zakon.
Notranja delitev germanskih jezikov poteka po treh vejah:
zahodnogermanski jeziki: afrikanski angleški cimbrijski frizijski hunsriški huteritski jeniški jidiš limburški luksemburški menonitska nizka nemščina mohenski nemški nizkonemški nizozemski spodnjesaški nizozemski pensilvanska nemščina pomeranski skotski
severnogermanski jeziki: švedski danski norveški ferski islandski
vzhodnogermanski jeziki (izumrli): gotski burgundski
Viri
Richard Bethge, Konjugation des Urgermanischen, in Ferdinand Dieter, Laut- und Formenlehre der altgermanischen Dialekte, Leipzig 1900, p. 361. Fausto Cercignani, Indo-European ē in Germanic, in Zeitschrift für vergleichende Sprachforschung, 86/1, 1972, pp. 104–110. Wayne Harbert, The Germanic Languages, Cambridge 2007, ISBN 978-0-521-01511-0. Claus Jürgen Hutterer, Die germanischen Sprachen. Ihre Geschichte in Grundzügen, Wiesbaden 2008, ISBN 978-3-928127-57-8. Ekkehard König und Johan van der Auwera (Hrsg.), The Germanic Languages, London / New York 1994, ISBN 0-415-05768-X. Orrin W. Robinson, Old English and Its Closest Relatives. A Survey of the Earliest Germanic Languages, Stanford (Calif) 1992, ISBN 0-8047-1454-1. Stefan Schumacher, 'Langvokalische Perfekta' in indogermanischen Einzelsprachen und ihr grundsprachlicher Hintergrund, in Gerhard Meiser und Olav Hackstein, Sprachkontakt und Sprachwandel, Wiesbaden 2005, pp. 603f.
*