Slovenci [slovénci] so južnoslovanski narod, ki danes večinoma živi v Republiki Sloveniji (1,63 milijona), v tržaški, goriški in videmski pokrajini v severovzhodni Italiji (100.000), na avstrijskem Koroškem in na Štajerskem v južni Avstriji (25.000), na Hrvaškem (13.000) in Madžarskem (3.000). Slovenci sodijo v najbolj severozahodno (jezikovno) skupino Južnih Slovanov, govorijo slovenščino.
Slovenija ima po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije 2.130.986 (1. julij 2025) prebivalcev, od tega 45.226 tujcev (31.3.2004). 30.812 slovenskih državljanov prebiva v tujini. Državljanov RS, ki imajo v RS stalno ali začasno prebivališče, vendar so že več kot leto odsotni zaradi prebivanja v tuji državi (zdomci), je 17.635 (vir: popis prebivalstva RS 2002). V drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah je rojenih 181.400 slovenskih državljanov; v Nemčiji 12.400, v Avstriji 5.700.
Manjšine: v Avstriji se je na Koroškem za Slovence (po narodnosti) opredelilo 13.109 avstrijskih državljanov,Volkszählung in Österreich, 2001 slovenska manjšina v Italiji šteje po oceni okoli 50.000 pripadnikov, slovenska manjšina na Hrvaškem pa šteje 7.729 Slovencev.
Veliko Slovencev in njihovih potomcev živi med drugod po Evropi, v ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji in celo na Japonskem, v Južnoafriški republiki ali na Madagaskarju. V Nemčiji živi 19.400 slovenskih državljanov, največ (7.787) v zvezni deželi Baden-Württemberg.Statistisches Landesamt Baden-Württemberg, 2002
Ime in etimologija Poimenovanje za Slovence izvira iz besede Slověni (Slovani) (starocerkvenoslovansko slověninъ), izvor te pa je nejasen – morda je izpeljanka iz korena *slov-, ki je med drugim ohranjen v nekaterih vodnih imenih (hidronimih) širom vzhodne Evrope. Razlika med izvorno besedo Slovani (Slověni) in današnjim poimenovanjem je v dodanem priponskem obrazilu -ec, ki izraža pripadnost, dejavnost ali navezanost. V tem primeru gre za etnično pripadnost (Sloven + -ec → Slovenec). Pri ženski obliki Slovenka (Slovanka) ni bilo razlike. Torej bi lahko v izvirniku pomenil *‛prebivalci ob reki *Slova ali *Slovy’. Po drugačni razlagi pa izvira iz praslovanskega *slȍvo – beseda, torej »ljudje, s katerimi je mogoče izmenjevati besede, govoriti«, kot nasprotje slovanskega poimenovanja *Němьci̋ za germanske narode oz. »neme ljudi, s katerimi ni mogoče govoriti«.
Po Slovencih sta se v današnji Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški v obdobju od 14. do 17. razvila dva priimka. Ta izražata (narodno) pripadnost to so: Slovenc, Slovenec in Sloueniz.
Genetika
DNK-rodoslovje Genetske raziskave kažejo, da slovenska populacija v okviru evropskega genetskega prostora ne predstavlja izolirane skupine, marveč nakazujejo, da je genetsko sorodnejša zahodnoslovanskim populacijam kot drugim južnoslovanskim. Analize označevalcev DNK na kromosomu Y razkrivajo visoko stopnjo genetske raznolikosti slovenske populacije, saj je bilo identificiranih 29 različnih haploskupin. Najpogostejša haploskupina v Republiki Sloveniji je R1a1, ki predstavlja 37,5 % in je značilna za slovanske in vzhodno-srednjeevropske populacije. Nato sledijo še, R1b, ki predstavlja 20,3 %, I2a1, ki predstavlja 13 % in I1, ki predstavlja 11,9 %. V manjšem deležu so še prisotne hapluskupine J2, E1b1b, G2a in I2a2a.
Poleg analize kromosoma Y so genetiki preučevali tudi mitohondrijsko DNK, vključno s polimorfizmi kodirajoče regije mtDNA. Analiza je razkrila 36 različnih haploskupin in podhaploskupin, katerih frekvence v grobem ustrezajo povprečnemu evropskemu mitohondrijskemu genskemu naboru. Najpogostejša mitohondrijska haploskupina je H, s 37,8 %, znotraj katere prevladuje podhaploskupina H1, z 11,2 %, medtem ko sestrska haploskupina HV0 dosega 3 %. Druga najpogostejša haploskupina je U, ki predstavlja 25,9 %. Sestavljena je iz podhaploskupin U1–U6 in K, pri čemer je najpogostejša U5 (10,2 %; U5a 7 %, U5b 2,7 %). Haploskupina J1 predstavlja 11,7 % populacije in je edina, ki kaže statistično pomembno geografsko strukturiranje. Razčlenitev J1 kaže na prisotnost podhaploskupin J1b in J1c. Haploskupina T je prisotna pri 11,2 % populacije, večinoma kot podhaploskupina T2, ki predstavlja 9,7 %. Mitohondrijska haploskupina N je redka in v slovenski populaciji dosega 4,7 %.
Medpopulacijska analiza iz leta 2014, ki je zajela skupno 6585 vzorcev, je pokazala najtesnejšo genetsko povezanost slovenskega genskega sklada s slovaško populacijo, kar dodatno podpira hipotezo o skupni predniški populaciji in/ali pomembnem pretoku genov med populacijama. Ti izsledki ne potrjujejo zgolj možnosti zgodnjega neolitskega vpliva na genetsko strukturo sodobne slovenske populacije, temveč poudarjajo tudi pomen regionalno diferencirane strategije vzorčenja v populacijsko-genetskih raziskavah.
Zgodovina
Prazgodovina sličica|Državna slovesnost ob dnevu upora proti okupatorju Najstarejši dokaz človeškega bivanja na slovenskem ozemlju sta dve kamniti orodji iz Jame v Lozi pri Orehku, stari okoli 250.000 let. Iz časa neandertalcev izvira piščalka iz Divjih bab, ki je bila najdena v bližini vasi Šebrelje na Idrijsko-Cerkljanskem.
V mlajši kameni dobi in bakreni dobi so se prebivalci ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom, na prehodu iz bronaste v železno dobo pa je obstajala kultura žarnih grobišč. Dobro poznani so tudi koliščarji, ki so živeli na območju Ljubljanskega barja; ti so gradili posebne hiše, ki so postavljene na zabitih kolih v plitvem jezeru. Ob tem času prebivalci niso etnično določljivi.
Kelti in Rimljani Po ustanovitvi Akvileje (181 pr. n. št.) Rimljani prodrejo na slovenska tla. Rimljani si podjarmijo Histre, Tavriske in Karne. V letih 35-33 pr. n. št. mejo premaknejo vse do Donave in okrog 10 pr. n. št.priključijo še zavezniško Noriško kraljestvo. Zahodna Slovenija z Istro postane vključena v 10. regijo Italije, vzhodni del in Dolenjska sta vključena v provinco Panonijo, alpski prostor in Posavinje pa sta sredi 1. stol. vključena v provinco Norik.
Nastajala so mesta (Emona, Celeia, Poetoviona), ki so jih tedaj naseljevali Rimljani in poromanjeni staroselci. Zgradijo tudi cestni sistem z glavno osjo Akvileja-Emona-Celeia-Poetoviona-Carnuntum (Petronell ob Donavi). Prve krščanske cerkve so začele nastajati proti koncu 3. stoletja; v 4., 5. in 6. stoletju pa se oblikujejo škofije.
V 3. stoletju je na kraškem robu nastal utrdbeni sistem Claustra Alpium Iuliarum z namenom, da varuje mejo Italije. V 5. in 6. stoletju je začela rimska oblast na ozemlju Slovenije slabeti zaradi vdorov germanskih plemen, kar je povzročilo selitev domačega prebivalstva iz mest v višine. Sredi 5. stoletja so v Italijo vdrli Huni, ob koncu 5. stoletja pa so Vzhodni Goti (Ostrogoti) zasedli Italijo. Do leta 536 so bili v njihovo Italsko kraljestvo vključeni tudi Norik, Dalmacija in Panonija.
Alpski Slovani v zgodnjem srednjem veku
Naselitev Slovanov na današnjem slovenskem etničnem prostoru je potekala v dveh naselitvenih valovih. Prvi val, ki je prišel s severa, je datiran okoli leta 550. Ti Slovani (Slověni)Sket, J. (1893) Slovenska slovstvena čitanka za učiteljišča, str. 1-2 so pripadali zahodnoslovanski jezikovni skupini, prihajali pa so verjetno s področja Moravske.
250px|left|thumb|Samova plemenska zvezathumb|left|250px|Verjetni obseg Karniole okoli leta 800 Pomembnejši naselitveni val, ki je prišel z jugovzhoda, je datiran po letu 568, ko so se umaknili z današnjega slovenskega ozemlja v Italijo Langobardi. V izpraznjeni prostor, ki so ga deloma še naseljevali ostanki romaniziranih staroselcev, so se začeli naseljevati Slovani, ki so na to območje prodrli s pomočjo Avarov.
Ob slabitvi avarske oblasti nad Slovani v vzhodnih Alpah in Panoniji se je na prostoru južne Koroške v začetku 7. stoletja razvila relativno samostojna krajina Slovanov (marca Vinedorum) s svojim knezom. Med letoma 623 in 658 so bili Alpski Slovani združeni pod kraljem Samom v t. i. Samovo plemensko zvezo, ki je po Samovi smrti propadla, neodvisnost pa je ohranila plemenska kneževina na območju današnje avstrijske Koroške, imenovana Karantanija.
Prisotnost slovanskih prednikov Slovencev je dokumentirana leta 670 tudi v okolici Čedada – njihovi spopadi z Langobardi ob reki Nadiži so omenjeni v Zgodovini Langobardov (Historia Langobardorum) zgodovinarja Pavla Diakona.
Pavel Diakon potrjuje prisotnost slovanskih plemen že v prvi polovici 8. stoletja tudi v Karnioli, ki jo Pavel Diakon opisuje kot domovino Slovanov (Carniola, patria Sclavorum).
Alpski Slovani v Frankovskem in Svetem rimskem cesarstvu
Zaradi vse hujšega pritiska Avarov z vzhoda je Karantanija leta 745 sprejela zvezo z Bavarci in pozneje priznala tudi Franke za svoje vladarje. V 8. stoletju je počasi prevzela krščansko vero. Zadnja kneževina v tem obdobju je bila Kocljeva kneževina v Panoniji, ki je zgubila svojo samostojnost leta 874.
Po porazu Madžarov pri Augsburgu leta 955 je cesar Svetega rimskega cesarstva, Oton II. od Bavarske ločil Karantanijo in ostale mejne krajine (marke): na tem območju so bile okoli leta 1000 ustanovljene Koroška vojvodina in z njo povezane mejne krajine: Karantanska marka, Podravska marka in Savinjska marka (iz katerih se je kasneje oblikovala Štajerska), Kranjska marka (iz katere se je kasneje oblikovala Kranjska), Istrska marka in Veronska marka.Slovenski zgodovinski atlas, Nova Revija, Ljubljana 2011Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979
Razvoj slovenskega naroda thumb|Začetek prvega brižinskega spomenika (konec 10. stoletja):"[GLAGOLITE PONAZ REDKA ZLOUEZA/ Bose, gozpodi miloztiuví, otze bose, tebe izpovuede/ vuez moi greh, í zuetemu creztu, í zuetei marii, i zue/ temu michaelu, i uuizem crilatcem bosiem, i zuetemu pe/ tru,...]"
Prvi zapisi v predhodnici slovenščine so Brižinski spomeniki (972–1039), ki so tudi najstarejši ohranjeni latinični zapis v kateremkoli slovanskem jeziku. Brižinski spomeniki so najverjetneje nastali nekje v dolini reke Möll (slovensko Bela ali Mela), na današnjem avstrijskem Koroškem.
Apelativ Slovenec se je uporabljal že v srednjem veku. Krajevna imena, ki so imela dvojnike na večinsko germanskem območju so za razločevanje uporabljala etnično oznako.Golec, B. idr. (2025), str. 35 Tako je ob Bavarskem oz. Nemškem Gradcu na zgornjem Štajerskem obstajal tudi slovenski Gradec (Slovenj Gradec); v nemščini je slednje vsebovalo etnično oznako windisch, ki se ni nanašal na vse Slovane; Čehov, Poljakov in Rusov gotovo ni zajemal.
thumb|upright=1.0|left|Trubarjev Abecednik (1550)Iz srednjega veka izhaja tudi samooznačevanje Slovencev; tako je leta 1486 v Dekanih pri Kopru izpričana ženska z imenom "Marina Slovenka" (marina slouencha de vuilla canum). Primož Trubar, ki je izraz Slovenci prvi fonetično zapisal v slovenščini, si tako poimenovanja ni sam izmislil, temveč ga je pri nagovoru svojih rojakov preprosto vzel iz ljudskega govora.