Rabindranat Tagore 11x11px|Listeni/rəˈbindrəˈnɑːt ˈtɑːɡɔr/; tudi Rabīndranāt Thākur"Tagore, Sir Rabindranath", in Webster's Biographical Dictionary (1943), Springfield, MA: G.), vzdevek Gurudev, * 7. maj 1861, Kolkata, Britanska Indija, † 7. avgust 1941, Kolkata, bengalski polihistor, nobelovec, »Bengalski bard« je preoblikoval bengalsko književnost in glasbo kot tudi indijsko umetnost pod vplivom modernizma poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja. V bengalsko poezijo in prozo klasičnega sanskrta je vpeljal svež, moderni in pogovorni jezik. Bil je prvi izven-evropski prejemnik Nobelove nagrade za književnost (leta 1913).O'Connell 2008
Tagore se je rodil v Kolkati v premožni brahminski družini. Rabi, kot so najmlajšega med 13 otroci imenovali, je začel pesniti že pri osmih letih. Star šestnajst let je pod psevdonimom Bhānusiṃha (»Sončni lev«) izdal zbirko pesmi, ki je kot po dolgem času odkrita klasika doživela navdušen sprejem Leta 1877 je izdal pod lastnim imenom prve kratke zgodbe in drame. Kot humanist, svetovljan in goreč anti-nacionalist"Nationalism is a Great Menace" Tagore and Nationalism, by Radhakrishnan M. and Roychowdhury D. from Hogan, P. C.; Pandit, L. (2003), Rabindranath Tagore: Universality and Tradition, pp 29-40, se je uprl britanski nadvladi in se zavzemal za neodvisnost. Uvrščamo ga v zadnjo generacijo širšega hindujskega intelektualnega gibanja bengalska renesansa. Spisal je še številne članke, slike in skice, spesnil več kot dva tisoč pesmi; med njegovo zapuščino je tudi ustanovitev Univerze Vishva-Bharati.
Tagore je vpel bengalsko umetnost v klasične okvire, pri tem pa se je izognil jezikovnim oviram tradicije ter z vero in tradicijo prepletenih liričnih oblik. Njegovi romani, zgodbe, pesmi, plesne drame in eseji so obravnavali tako politične kot osebne teme. Darovanlke, Gora, Dom in svet so njegova najbolj znana dela. Njegove stihe, novele in romane so hvalili - in posnemali - zaradi njihove liričnosti, neposrednosti in nenaravne kontemplacije. Njegove skladbe in besedila je več držav, med njimi Indija, Šrilanka in Bangladeš, izbralo za svojo himno
Življenjepis Otroštvo: 1861–1878
Tagore je bil najmlajši otrok Debendranata Tagore (1817–1905) in Sarade Devi (1830–1875). Otroštvo je doživljal na obsežnem posestvu. Ker mu je mati zgodaj umrla, oče pa je veliko potoval, so ga vzgajali služabniki. Družina je bila v času bengalske renesanse kulturno zelo dejavna: gostili so gledališčne skupine in recitale, redno so imeli koncerte klasične glasbe zahoda, izdajali so celo literarno revijo. Starejši brat Dvidžinedranat je bil pesnik in filozof, drugi brat, Satjendranat, eden prvih elitnih uradnikov dotlej izključno belopolte javne uprave, tretji brat, Džjotirindranat, glasbenik, skladatelj in pisec iger, sestra Svarnakumari pisateljica. Džjotirindranatova žena Kadambari je bila malce starejša od pesnika, kot zelo draga prijateljica je imela velik vpliv nanj. Njen nenadejani samomor leta 1884, kmalu po poroki, ga je še leta dolgo globoko bolel.
Tagore se je, če se je dalo, izogibal učnim knjigam, raje je pohajkoval po domačem posestvu in po okoliških krajih. Brat Hemendranat je skrbel za njegovo duševno in telesno vzgojo, pod njegovim nadzorom je deček preplaval Ganges, hodil po hribih, vadil judo, rokoborbo, gimnastiko. Učil se je risati, se ukvarjal z anatomijo, matematiko, sanskrtom in angleščino - njegov najbolj osovraženi predmet. Tagore ni maral formalne izobrazbe — njegov poizkus na krajevni šoli Presidency College je trajal en sam dan. Leta kasneje je bil mnenja, da pravi pouk ne razlaga stvari; temveč podžiga zanimanje zanje.
Ko je Tagore star enajst let opravil obred odraslosti (upanayan), je z očetom februarja 1873 zapustil Kalkato in šel na pot po Indiji. Obiskala sta očetovo posestvo in Amricar, potem pa se ustavila v himalajskem gorskem letovišču Dalhousie, kjer si je Tagore vzel čas za življenjepise, zgodovinopisje, astronomijo, moderno znanost, sanskrt in klasično poezijo Kālidāse...
Tagore se je nato vrnil domov in 1877 dokončal vrsto pomembnejših del, med drugim dolgo pesem v starinskem stilu, za katero je v šali trdil, da gre za izgubljeno delo Vaiṣṇava poeta Bhānusiṃha, dotlej neznanega in z njegovo pomočjo na novo odkritega pesnika 17. stoletja. Na področju novel je debitiral z delom »Bhikharini« (»Beračica«). Istega leta objavljena zbirka Sandhya Sangit (1882) vsebuje pesem »Nirjharer Swapnabhanga« (»Vzburkani slap«). Začne pisati kratke zgodbe, a še vedno tudi pesni.
Bangladeš: 1878–1901
thumb|Tagore in njegova žena Mrinalini Devi, 1883. Oče je želel, da sin postane odvetnik, zato se Tagore leta 1878 odpravi na šolanje v Angliji. Le za kratek čas se loti študija prava na Univerzitetnem kolidžu v Londonu, a ga kmalu opusti in se loti neodvisnega študija Shakespearea, predvsem njegovih zgodovinskih iger, kot so Religio Medici, Koriolanus in Antonij in Kleopatra. Živahne narodne pesmi Ircev in Škotov kot tudi Angležev naredijo močan vtis nanj, saj je dotlej bil navajen na tradicionalne zadržane speve svoje domovine. Leta 1880 se tako vrne v Bengalijo, brez diplome, a trdno odločen, da brahmansko tradicijo prepoji z vsem, kar evropska tradicija lahko dobrega nudi. Leta 1883 se poroči z Mrinalini Devi, roj. Bhabatarini (1873–1902). Rodi se jima 5 otrok, dvoje jima umre še v otroštvu. right|thumb|Tagorejev dom v Bangladešu. Po vrnitvi v Bengalijo je leta 1890 prevzel skrb za posestvo Shelaidaha (Bengalije ni več, posestvo je sedaj na področju Bangladeša), pri upravljanju se mu 5 let kasneje pridružijo žena in otroci. V tem času izda pesniško zbirko Manasi (1890), eno njegovih najbolj znanih del. Tagore je kot Zamindar Babu, to je upravitelj posestva, na Padmi, bogato opremljeni družinski ladji, obiskoval obrežna posestva in pobiral večinoma nominalno najemnino in blagoslavljal vaščane, ki so mu blagoslov vračali z gostijami—včasih samo s suhim rižem in kislim mlekom. Gagan Harkara, ki ga je pri teh potovanjih spoznal, ga je seznanil z Baul Lalon Shahom, čigar ljudske pesmi so zelo vplivale na Tagorea. Tagore se je zavzemal za širjenje Lalonovih pesmi. Obdobje 1891–1895, ki nosi ime Sadhana po eneom Tagoreovih revij, je njegov najbolj ploden čas; v teh letih je spisal več kot polovico zgodb knjige v treh delih Galpaguchchha. Njene ironične in resne zgodbe so slikale čutno revščino idealiziranega bengalskega podeželja.
Santiniketan: 1901–1932
Leta 1901 se Tagore preseli v Santiniketan, kjer ustanovi svetišče z marmornato molilnico, poskusno šolo, parkom in knjižnico. Tu mu umrejo žena in dva od njegovih otrok. Njegov oče umre leta 1905. Namesto dediščine ima mesečno rento, ki mu jo plačuje tipurski maharadža, prihodke ima tudi od prodaje nakita, prodaja knjig mu prisluži smešnih 2000 rupij. Prvič se loteva prostega verza in pridobiva na bralstvu.
Novembra 1913 Švedska akademija obvesti Tagora o podelitvi Nobelove nagrade za književnost. Četudi so dotlej prevedli le malo njegove poezije in proze, je Švedska akademija cenila lahkotno in dostopno naravo snovi, nagrada je posebej temeljila na delu z leta 1912 Gitandžali: Žrtvene pesmi. Leta 1915 mu Britanski imperij podeli viteški naslov, ki se mu Tagore po pokolu v Amritsaru leta 1919 odpove.
Leta 1921 Tagore in kmetijski ekonomist Leonard Elmhirst v bližini ašrama v Surulu zgradita Inštitut za rekonstrukcijo podeželja, ki se kasneje preimenuje v Šriniketan ali »Bivališče obilja«, Tagore je s tem želel modernizirati Gandijev Svaradž oziroma protestno gibanje samo. Gandija je občasno krivil za duhovni - in s tem tudi kolonialni propad Britanske Indije. Večkrat in na različne načine je iskal pomoč donatorjev, uradnikov in šolnikov po svetu, da bi »osvobodil deželo okov nemoči in neznanja« z »oživljanjem znanja« v zgodnjih 30 letih se je lotil »pretirane kastne zavesti« in nedotakljivosti. Prirejal je predavanja na ti temi, pisal o herojih med nedotakljivimi v svojih pesmih in dramah in se zavzel - uspešno - zato, da se dalitom - nedotakljivim - dovoli vstop v tempelj Guruvajur.
Zadnja leta: 1932–1941 thumb|Poslednja slika Rabindranatha, 1941
To obdobje zaznamuje Tagoreova zavezanost humanizmu in prepričanju, da med ljudmi ni nepremostljivih razlik. Tudi pri muslimanih najde pomembne skupne točke. Med obiskom beduinskega taborišča v iraški puščavi maja 1932 mu pravi vodja klana: »Naš prerok je rekel, da je pravi musliman tisti, ki z besedo in dejanji ne škodi sočloveku.« Tagore pravi v dnevniku: »Bil sem presenečen, saj sem v njegovih besedah prepoznal bistvo človečnosti.« Leta 1934 je Bihar prizadel potres s tisoči žrtev. Gandi je v potresu videl karmo, ki je zaradi odnosa družbe do nedotakljivih vzrok za številne mrtve. Tagore se je njegovim zločestim namigovanjem javno uprl. Veliko je govoril o nenehni revščini Kolkate in o družbenem ter ekonomskem propadu Bengalije.
Tagore se je lotil tudi esejev o znanosti. Njegovo veliko spoštovanje znanstvenih odkritij in znanstvenih zakonov, raziskovanje biologije, fizike in astronomije je našlo pot tudi v njegovo poezijo. Zadnjih pet let je trpel zaradi kroničnih bolečin in prestal dvoje dolgih bolehnih obdobij. Leta 1937 je izgubil zavest in padel v komo, podobno tudi leta 1940, vendar si je po tem obdobju opomogel. Umrl je pri starosti osemdesetih let 7.avgusta 1941 v hiši, kjer je tudi odrasel. Do zadnjega dne je pesnil. Svojo poslednjo pesem je narekoval 30. julija 1941.
Potovanja thumb|Jawaharlal Nehru in Rabindranath Tagore thumb|Rabindranath in Einstein leta 1930 Med letom 1878-1932 je Tagore obiskal več kot trideset držav v petih celinah. Med drugim je bil tudi v Sloveniji. Leta 1912 so bila njegova prevedena dela predstavljena v Angliji, kjer je bil deležen promocije in pozornosti misijonarja in Gandijevega učenca Charlesa F. Andrewsa, irskega pesnika Williama Butlerja Yeatsa, Ezre Pounda, Roberta Bridgesa, Ernesta Rhysa, Thomasa Sturga Moora in drugih.. Yeats je napisal uvod v angleški prevod Gitanžalija. Slednje delo je sorazmerno je sorazmerno zgodaj prevedel v slovenski jezik tudi Alojz Gradnik skupaj s še drugimi zbirkami od leta 1921 do 1924. Novembra 1912 Tagore prične promocijo po Združenih državah in Angliji. Od 1916-1917 potuje tudi na Japonsko. Ni bil podpornik nacionalizma in je bil zato visoko cenjen med mirovniki,
63-letni Tagore sprejme vabila in obišče Peru, Mahiko, Argentino v zameno za plačilo. Ko se vrne domov, se odpravi naprej v Italijo, maja leta 1926 se seznani s Benitom Mussolinijem v Rimu.
Tagore in dva kolega odidejo za štiri mesece po jugovzhodni Aziji po Baliju, Javi, Kuali Lumpur, Tajski in Singapurju. Odide v Evropo za leto dni. Vedno več razlaga o odnosih med Indijci in Britanci. Obišče Švico, Dansko, Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Tagore izmenja stališča med potovanji z znanimi kulturniki in znanstveniki, kot so Henri Bergson, Albert Einstein, Robert Frost, Thomas Mann, George Bernard Shaw, H.G. Wells.itd. Tagore je kot umetnik bil v stiku z različnimi družbami in bil odprt za vse vrste kultur, zato ga še vedno štejejo predvsem za človeka, ki je bil pred svojim časom.
Dela Četudi je znan predvsem po svoji poeziji, je Tagore pisal romane, eseje, kratke zgodbe in tisoče pesmi. Kar se tiče proze, se najvišje cenijo njegove kratke zgodbe, ki so bila, vsaj kar se tiče bengalščine, prve sploh. Dela so po tonu ritmična, optimistična in lirična po naravi. Snov je iskal v preprostih vsakdanjih rečeh. Strokovne teme so se prepletale z zgodovinske, jezikoslovne in spiritualne teme. Pisal je tudi avtobiografije in potopise.
Glasba
Tagore je bil deloven skladatelj z 2230 pesmi z njegovim avtorstvom. Pesmi so bile zlahka vrinjene v njegova drugačna dela, obsegala pa so prav vsa čustva človeške izkušnje, v žanrih pa so segale od duhovnih himn tja do erotičnih kompozicij.