Papež Pavel II. (rojen kot Pietro Barbo), italijanski rimskokatoliški duhovnik, kardinal in papež, * 1417, Benetke † 26. julij 1471, Rim.
Papež je bil med letoma 1464 in 1471.
Življenjepis
Mladost Pietro Barbo se je rodil 23. februarja 1417 v Benetkah. Oče je bil bogat trgovec plemiškega rodu Niccolò in ga je Martin V. imenoval za poveljnika romanjske marke. Mati Polissena Condulmer je bila nečakinja Gregorja XII. in sestra Evgena IV. . Ko je postal papež, je svetoval svojemu nečaku Petru, ki so ga določili za trgovstvo, naj se posveti študiju slovstva; vzgajal ga je na papeškem dvoru in usmeril v cerkveno službo. Platina pripoveduje Liber de vita Christi str. 365, da ga je za to prosil njegov starejši brat – prvorojenec Pavel, češ da za trgovske posle ni bil pripraven.
Cerkvena kariera Predavali so mu nekateri od najodličnejših humanistov. Papež je podelil razne nadarbine nečakoma Petru in Pavlu, ki sta kmalu zgubila očeta. Pavel je postal 1439 vitez, 1441 grof v Albiju, Peter pa 1436 apostolski protonotar in arhidiakon. Dne 1. julija 1440, ko je bil star komaj 23 let, je Peter postal kardinal-diakon pri Santa Maria Nova ter škof v Cerviji, a 16. junija 1451 škof v Vicenzi, ko je istočasno dobil kardinalski naslov pri Sv. Marku. Blizu cerkve San Marco v Rimu je začel graditi kardinalsko palačo »Palazzo Venezia« in dal kovati spominsko svetinjo. To je poznosrednjeveška dvonadstropna stavba z oglatim stolpom. Ko je 1465 postal papež, je to stavbo spremenil v papeško bivališče. Kalist III. je z bulo z dne 5. maja 1458 na Barbovo prošnjo podelil odpustke v korist dobrotnikom pri graditvi te rimske Bazilike sv. Marka. Februarja 1459 ga je Pij II. imenoval za škofa Padove, a službe ni mogel sprejeti zaradi hudega odpora Beneške republike. Imel je velik vpliv pod Nikolajem V. in Kalistom III., medtem ko ga je Pij II. zapostavljal; saj je tako počel z vsemi, ki niso bili naklonjeni humanistom; Barbo jim vsekakor ni bil naklonjen; motile so ga njihove ideje, kakor tudi skoraj poganski način življenja. Ko je postal papež, je tozadevni rimski ustanovi preprosto razpustil. Zategadelj se jim je hudo zameril in so se mu maščevali z ostrim peresom, tako da šele novejša zgodovina odkriva, kaj vse so si zoper njega izmislili slabega zamolčali pa njegove dobre strani. Tako lahko zdaj ocenimo, da je v preganjanju humanistov morda šel predaleč - vendar pa si lahko o njem ustvarimo pozitivnejšo podobo; ni bil namreč nasprotnik znanosti kot take, saj je vsestransko podpiral razvoj univerz.
Papež . 30. avgust]]a 1464 je bil na konklavah izvoljen za papeža Pavla II.; ustoličen je bil 16. septembra istega leta. Pred izvolitvijo je moral – obenem z vsemi drugimi kardinali – podpisati volilni sporazum, s katerim se je obvezal: da si bo prizadeval za obrambo pred Turki, da bo število kardinalov v kardinalskem zboru omejil na 24, da bo od sorodnikov imenoval za kardinala samo enega člana in da bo v roku treh let sklical ekumenski koncil . Po svoji izvolitvi je torej povprašal pravnike in moraliste, koliko ga sedaj kot papeža vežejo dane obljube. Večina je bila mnenja, da papeška oblast izhaja neposredno od Boga in da je torej ne more omejevati nobena stvar, razen božjih zakonov in dobrobiti Cerkve; kapitulacije oziroma volitveni sporazumi torej ne morejo biti obvezni, ampak le posvetovalni; po svoji naravi so torej neveljavni. Papež jih je torej vse po vrsti obšel: kot prvo in najprej je kar tri sorodnike imenoval za kardinale, kar je seveda razdražilo njegove nasprotnike.
Maščevanje humanistov Papež se je humanistom najbolj zameril s tem, da je razpustil Rimsko akademijo ter družbo abreviatorjev (beležnikov). Njuni člani so bili humanisti, ki so sestavljali razne določbe, zlasti glede odpustkov; krajšali so papeške spise in odgovarjali na prošnje glede odpustkov in nadarbin. Niso imeli rednih dohodkov, zato so svoje delo vedno dražje zaračunavali. Poleg tega so na rimski akademiji vedno bolj uvajali poganstvo, da so celo krščanska imena spreminjali v to smer: Petrus v Pierius, Joannes v Jovinianus. Vdajali so se praznoverju in papežu očitali, da on »nič ne da na praznoverje, razlago sanj, strelo, slutnjo«. Šli so tako daleč, da so uvajali pogansko bogoslužje, Platonova dela bolj cenili kot sveto pismo. Objestni od obilnih dohodkov so začeli hujskati zoper papeža; nekateri so zaradi domnevne zarote končali v ječi. Med njimi je bil tudi Bartolomeo Sacchi di Piadena, ki je bolj znan pod imenom Platina. On se je zaradi neugodnosti, ki jih je doživel s Pavlom II., v svoji »Zgodovini papežev« znesel nad nekaterimi papeži, zlasti pa nad samim Pavlom II., kar so nekritično uporabili kot proticerkveno orožje nasprotniki krščanstva. On je očital papežu krivo priseganje, nevoščljivost, neusmiljenost, barbarstvo in nepotizem. glede nepotizma je imel Platina prav. Glede krivoprisežništva so mislili humanisti na volilni sporazum pred konklavom, ki njega kot papeža pravzaprav po izvolitvi ni več vezal niti pravno niti moralno; Do revežev ni bil skopuški, ampak je bil radodaren; ravno Pavel II. je uredil skrb za reveže v Rimu; če je pod reveži mislil na humaniste, potem je to bilo točno. Do ljudi ni bil neusmiljen in je nasprotoval smrtni kazni, ki je ni nikoli uporabil; neizprosen je bil le do roparskih vitezov in je v tem smislu predelal rimski statut. Ni bil barbarski, ampak je veliko prispeval za ohranitev in obnovo antičnih spomenikov; zbiral je tudi vse vrste starega denarja. On je zgradil »Palazzo di San Marco« oziroma Beneško palačo, »Palazzo Venezia«.
Res pa je, da za sklic koncila Pavel II. ni naredil praktično ničesar; njegovi pozivi na vojno proti Turkom niso naleteli na nikakršen odmev – podobno kot pri njegovem predhodniku Piju II.. V času njegovega ponitifikata so Turki tako zavzeli Albanijo in mesto Negroponte, zadnjo trdnjavo Benečanov na vzhodu.
Papež Pavel II. in Slovenci Potrditev ljubljanske škofije
Leta 1468 je potrdil izvzetost ljubljanske škofije izpod oglejskega patriarhata in njeno neposredno podrejenost rimskemu apostolskemu sedežu. S tem, ko je potrdil izvzetost ljubljanske škofije izpod oglejskega patriarhata in jo neposredno podredil papežu, je postal za slovenski prostor izredno pomemben. 1468 je župnijo Sv. Križa (Podbočje) potrdil cistercijanskemu samostanu v Kostanjevici.
Slovensko berilo o Pavlu II. Tudi lep terg „piazza della Colonna,“ in pa Beneški terg „piazza di Venezia“ sem večkrat ogledoval, ker sta sred mesta dobro pri rokah. Uni, ki ga štiri velike krasne poslopja oklepajo, ima ime po krasnem Mark - Avrelijevem stebru, ki na sredi stoji. Steber je sostavljen iz 28 sila velikih kosov belega mramorja, v ktere so čudovito lepo vrisane zgodbe cesarja polnega modrosti in slave. Znotraj je 198 stopnjic, da se na verh gre, kjer že davno podoba Sv. Pavla namesto Mark-Avrelijeve stoji. Oboje vkup, steber in podoba, je nad dve sto čevljev ali marveč rimskih pedi visoko. Beneški terg pa ima ime od silno velikega in terdnega poslopja, ki ga je sozidal leta 1468 kardinal Peter Barbo iz Benetek, pozneje papež z imenom Pavel II.. Poslopje je bolj vojaški terdnjavi, ko mirnemu hramu podobno. Zdaj stanuje v njem avstrijanski poslanec. Temu poslopju je prizidana tudi precej velika in z dragim mramorjem bogato okinčana cérkev Sv. Marka.
Papeški in rodbinski grbi, ki so bili znani tudi na slovenskem ozemlju
Nenavaden grb v cerkveni heraldiki je tisti papeža Pavla II., ki kaže na njegov značaj in voljo, da v državi in Cerkvi »napravi red«. To je prikazano z dvema mečema: meč države in meč pravice, ki kažeta na njegovo zavest o vrhovni petrinski oblasti: svetni in duhovni, kar so poudarjeli papeži od gregorijanske reforme naprej. Znak opozarja tudi njegovo nasprotovanje kritiki vrhovne papeške oblasti in moč za odmero najvišje kazni; v praksi pa ni nikoli uporabil smrtne kazni. V matrici papeškega grba Pavla II. je grb rodbine Barbo Waxenstein, ki se je utrdila na področju današnje Slovenije. Grb rodbine Barbo Waxenstein, ki je bivala ter imela posestva tudi na Slovenskem. Valvazor: Grbi slovenskih plemiških rodbin 1688 Wappenbuch des St. Galler Abtes Ulrich Rösch; Stiftsbibliothek St. Gallen, Cod. sang. 1084. - Grb opata Ulrika Röscha v St. Gallenu, 15. stoletje Portret Maksa Valerija Grofa Barbo na reliefu na steni cerkve Sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem. Pavel II. je zgradil 1455 Beneško palačo v Rimu (Palazzo Venezia oziroma Palazzo di San Marco), kjer se nahaja tudi njegov družinski grb.
Genealoški pregled Spodnje družinsko drevo prikazuje moške potomce rodbine Barbo (približno od leta 1400 dalje):
Dela
Bule, okrožnice In supremae dignitatis specula. S to bulo z dne 18. januarja 1469 je osnoval škofiji na Dunaju in v Wiener Neustadtu. Providentia ineffabilis''. S to bulo z dne 19. aprila 1470 je določil obhajanje svetega leta na vsakih 25 let.
Smrt in spomin
Umrl je nenadoma 26. julija 1471 u Rimu. Kot vzrok smrti navajajo, da je jedel lubenico, po čemer mu je postalo slabo in je umrl zaradi prebavnih motenj. Drugi navajajo kot vzrok smrti napad nasprotnikov. Pokopan je v Baziliki sv. Petra v Vatikanu.
Ocena Rimski pesnik in govornik Bartolomeo Sacchi, bolj znan kot Platina, je bil član zbora abrevijatorjev in Rimske akademije; ostro je oporekal njuni razpustitvi in je pisal celo grozilno pismo papežu. Pavel II. ga je dal zapreti, potem spustiti. 1467 je bil obtožen Platina skupaj z nekaterimi drugimi humanisti zarote zoper papeža: zopet je bil zaprt, tudi mučen; obtožen je bil poganskih idej in širjenja herezije. Po smrti Pavla II. je papež Sikst IV. spoznal Platina za nedolžnega ter ga oprostil vseh prejšnjih obtožb. Poveril mu je celo različne odgovorne službe; postal je prvi ravnatelj Vatikanske knjižnice. Morto il Papa Paolo II fu conosciuta l'innocenza di Platina, e Sisto IV che a lui successe nel 1471 lo restituì nella prima carica e lo dotò di più ampli beni. Creata poscia da Sisto IV nel 1475 la Biblioteca Vaticana celeberrima in tutto il mondo, il nostro Platina ne fu il primo PrefettoEncyclopædia Britannica
Glej tudi seznam italijanskih kardinalov seznam papežev Seznam vladarjev Seznam papeških bul sveto leto križarske vojne kardinalski zbor
Sklici
Zunanje povezave
Primož Hieng: Papeži, ki so nas imeli radi (Slovenske novice 1. V. 2015)
Francis A. Burkle-Young, "The election of Pope Paul II (1464)" Pope Paul II (Pietro Barbo) Catholic Encyclopedia 1911
Jean-Paul Coudeyrette: Paul II, pape.
PAOLO II papa. Enciclopedia dei Papi (2000) di Anna Modigliani PAOLO II papa. Enciclopedia Italiana (1935) di Mario Niccoli Pàolo II papa. Enciclopedie on line Paolo II - Dizionario di Storia (2011)
Kategorija:Italijanski kardinali Kategorija:Humanisti Kategorija:Ekumenski delavci Kategorija:Križarske vojne Kategorija:Rimskokatoliški škofje Vicenze Kategorija:Rimskokatoliški škofje Siene Kategorija:Dekani kardinalskega zbora Kategorija:Umrli zaradi zastrupitve s hrano Kategorija:Pokopani v baziliki svetega Petra, Vatikan Kategorija:Barbo Waxensteini Kategorija:Kardinali, ki jih je imenoval papež Evgen IV.