Slovaška (), uradno imenovana Slovaška republika (slovaško Slovenská republika), je celinska republika v Srednji Evropi, ki meji na severozahodu s Češko, na severu s Poljsko, na vzhodu z Ukrajino, na jugu z Madžarsko in na zahodu z Avstrijo. Meri malo več kot 49.000 km2 in ima 5 in pol milijona prebivalcev.
Zgodovina
Najstarejši ohranjeni človeški artefakti iz Slovaške so bili najdeni v bližini Novega mesta nad Váhom in so datirani v 270.000 pred sedanjostjo, v zgodnjem paleolitiku. Ta starodavna orodja, izdelana v klaktonski tehniki, pričajo o starodavni poselitvi Slovaške.
Druga kamnita orodja iz srednjega paleolitika (200.000–80.000 pred sedanjostjo) prihajajo iz jame Prévôt (Prepoštská) v Bojnicah in z drugih bližnjih najdišč. Najpomembnejše odkritje iz tega obdobja je neandertalčeva lobanja (približno 200.000 pred sedanjostjo), odkrita v bližini Gánovce, vasi na severu Slovaške.
Arheologi so v regiji našli prazgodovinska človeška okostja, pa tudi številne predmete in ostanke gravetske kulture, predvsem v dolinah rek Nitra, Hron, Ipeľ, Váh in vse do mesta Žilina ter blizu vznožja Vihorlat, Inovec in Tribeč, pa tudi v Myjavskem pogorju. Najbolj znane najdbe so najstarejši ženski kip iz mamutove kosti (22.800 pr. n. št.), znamenita Moravanska Venera. Kip je bil najden v 1940-ih v kraju Moravany nad Váhom blizu Piešťany. Z najdišč Zákovská, Podkovice, Hubina in Radošina prihajajo številne ogrlice iz lupin Cypraca toplonožcev terciarnega obdobja. Te ugotovitve so najstarejši dokaz trgovske izmenjave med Sredozemljem in Srednjo Evropo.
Bronasta doba Med bronasto dobo je šlo geografsko ozemlje današnje Slovaške skozi tri stopnje razvoja, ki so se raztezale od leta 2000 do 800 pr. n. št. Velik kulturni, gospodarski in politični razvoj je mogoče pripisati znatni rasti proizvodnje bakra, zlasti v osrednji Slovaški (primer Španja dolina) in severozahodni Slovaški. Baker je postal stabilen vir blaginje za lokalno prebivalstvo.
Po izginotju kultur Čakany in Velatice so Lužičani razširili gradnjo močnih in kompleksnih utrdb z velikimi stalnimi stavbami in upravnimi središči. Izkopanine lužiških gradišč dokumentirajo velik razvoj trgovine in poljedelstva v tem obdobju. Bogastvo in raznolikost grobnic se je močno povečala. Prebivalci območja so izdelovali orožje, ščite, nakit, posodo in kipe.
Železna doba Halštatsko obdobje Prihod plemen iz Trakije je motil ljudstvo kulture Kalenderberg, ki je živelo v zaselkih na ravnini (Sereď) in v gradiščih, kot je Molpír, blizu Smolenic, v Malih Karpatih. V hallstatskem obdobju so na zahodnem Slovaškem postavili monumentalne grobne gomile s knežjo opremo, sestavljeno iz bogato okrašenih posod, ornamentov in okraskov. Pogrebni obredi so bili v celoti sestavljeni iz upepeljevanja. Preprosto ljudstvo so pokopavali na ravnih pokopališčih z žarami.
Posebno vlogo sta imela tkalstvo in proizvodnja tekstilij. Lokalna oblast "knezov" iz halštatskega obdobja je na Slovaškem izginila v stoletju pred sredino 1. tisočletja pr. n. št., po sporih med skito-tračanskimi ljudmi in domačini, ki so povzročili opustitev starih gradišč. Relativno izpraznjena območja so kmalu pritegnila zanimanje nastajajočih keltskih plemen, ki so po slovaških rekah napredovala od juga proti severu in se mirno vključila v ostanke lokalnega prebivalstva.
Latensko obdobje Od okoli leta 500 pr. n. št. so ozemlje današnje Slovaške naselili Kelti, ki so zgradili mogočne oppidume na mestih današnjih Bratislave in Devína. Biateci, srebrniki z napisi v latinici, predstavljajo prvo znano uporabo pisave na Slovaškem. V severnih regijah so ostanki lokalnega prebivalstva lužiškega izvora, skupaj s keltskim in kasneje dačanskim vplivom, povzročili edinstveno kulturo Púchov z napredno obrtjo in obdelavo železa, številnimi gradišči in utrjenimi naselji osrednjega tipa z kovanec tipa Velkobysterecky (brez napisov, s konjem na eni in glavo na drugi strani). To kulturo pogosto povezujejo s keltskim plemenom, ki se v rimskih virih omenja kot Gotini.
Rimsko obdobje
Od 2. stoletja pr. n. št. je razširjeno Rimsko cesarstvo ustanovilo in vzdrževalo več utrdb ob bregovih in severno od Donave, največji sta bili poimenovani Carnuntum (katerih ostanki so na glavni cesti na pol poti med Dunajem in Bratislavo) in Brigetio. Takšna rimska obmejna naselja so bila zgrajena na sedanjem območju Rusovce, ki je trenutno predmestje Bratislave. Vojaško utrdbo je obdajal civilni vikus in več kmetij tipa villa rustica.
V bližini najbolj severne točke rimskih osvojitev, ob limesu, je obstajal zimski tabor Laugaritio (na kraju sedanjega Trenčina), kjer se je pomožna II. legija bojevala in zmagala v odločilni bitki proti germanskim plemenom Kvadi leta 179 pr. n. št., med Markomanskimi vojnami. Kraljestvo Vanij, ki so ga ustanovila germanska švabska plemena Kvadi in Markomani pa tudi več drugih manjših germanskih in keltskih plemen, vključno z Osi in Gotini, je obstajalo na zahodu in v osrednji Slovaški od 8. - 6. stoletja pr. n. št. do leta 179 pr. n. št.
Veliki vpadi od 4. do 7. stoletja V 2. in 3. stoletju našega štetja so Huni začeli zapuščati srednjeazijske stepe. Leta 377 so prečkali Donavo in zasedli Panonijo, ki so jo 75 let uporabljali kot oporišče za roparske pohode v zahodno Evropo. Vendar pa je Atilova smrt leta 453 povzročila izginotje hunskega imperija. Leta 568 je turško-mongolska plemenska zveza, Avari, vdrla v Srednje Podonavje. Avari so zavzeli nižine Panonske nižine in ustanovili cesarstvo, ki je prevladovalo v Karpatskem bazenu.
Leta 623 se je slovansko prebivalstvo v zahodnih delih Panonije po revoluciji, ki jo je vodil frankovski trgovec Samo, odcepilo od svojega cesarstva. Po letu 626 je moč Avarov začela postopoma upadati,Kristó, p.30–31 vendar je njihova vladavina trajala do leta 804.
Slovanske države Slovanska plemena so se na ozemlju današnje Slovaške naselila v 5. stoletju. Zahodna Slovaška je bila središče Samovega imperija v 7. stoletju. Slovanska država, znana kot Kneževina Nitra, je nastala v 8. stoletju in njen vladar Pribina je leta 828 dal posvetiti prvo znano krščansko cerkev na ozemlju današnje Slovaške. Skupaj s sosednjo Moravsko je kneževina tvorila jedro imperija Velikomoravske od leta 833. Vrhunec tega slovanskega imperija je prišel s prihodom svetih Cirila in Metoda leta 863, med vladavino vojvode Rastislava, in ozemeljsko širitvijo pod kraljem Svetoplkom I.
Velikomoravska (830–pred 907)
Velika Moravska je nastala okoli leta 830, ko je Mojmír I. združil slovanska plemena, naseljena severno od Donave, in nad njimi razširil moravsko nadoblast.'Europe', p.360 Ko se je Mojmír I. leta 846 skušal odcepiti od nadoblasti kralja Vzhodnofrankovske, ga je kralj Ludvik Nemški odstavil in pomagal Mojmírjevemu nečaku Rastislavu (846–870) pri prevzemu prestola. Novi monarh je vodil neodvisno politiko: po zaustavitvi frankovskega napada leta 855 je skušal oslabiti tudi vpliv frankovskih duhovnikov, ki so pridigali v njegovem kraljestvu. Vojvoda Rastislav je prosil bizantinskega cesarja Mihaela III., naj pošlje učitelje, ki bi tolmačili krščanstvo v slovanskem ljudskem jeziku.
Na Rastislavovo prošnjo sta leta 863 prišla dva brata, bizantinska uradnika in misijonarja, sveta Ciril in Metod. Ciril je razvil prvo slovansko abecedo in prevedel evangelij v starocerkvenoslovanski jezik. Rastislav se je ukvarjal tudi z varnostjo in upravljanjem svoje države. Številni utrjeni gradovi, zgrajeni po vsej državi, so datirani v njegovo vladavino in nekateri med njimi (npr. Dowina, včasih identificiran z gradom Devín) so v povezavi z Rastislavom omenjeni tudi v frankovskih kronikah.
V času Rastislavove vladavine je Nitransko kneževino kot apanažo dobil njegov nečak Svetopolk. Uporniški knez se je povezal s Franki in leta 870 strmoglavil svojega strica. Podobno kot njegov predhodnik je Svetopolk I. (871–894) prevzel naslov kralja (rex). Med njegovo vladavino je Velikomoravska dosegla svoj največji ozemeljski obseg, ko so poleg današnje Moravske in Slovaške pripadale imperiju današnja severna in srednja Madžarska, Spodnja Avstrija, Češka, Šlezija, Lužice, južna Poljska in severna Srbija, toda o natančnih mejah njegovih domen sodobni avtorji še vedno razpravljajo. Svatopluk je zdržal tudi napade madžarskih plemen in Bolgarskega cesarstva, čeprav je včasih prav on najel Madžare, ko se je bojeval proti Vzhodnofrankovski državi.
Leta 880 je papež Janez VIII. na Velikomoravskem ustanovil samostojno cerkveno provinco z nadškofom Metodom na čelu. Za nitranskega škofa je imenoval tudi nemškega duhovnika Wichinga.
Po smrti kneza Svetopolka leta 894 sta ga njegova sinova Mojmír II. (894–906?) in Svetopolk II. nasledila kot knez Velike Moravske oziroma knez Nitre. Vendar sta se začela prepirati za prevlado nad celim imperijem. Oslabljena zaradi notranjega spopada in nenehnih vojn z Vzhodnofrankovsko je Velikomoravska izgubila večino svojih obrobnih ozemelj.
Medtem so polnomadska ogrska plemena, ki so verjetno doživela poraz od podobno nomadskih Pečenegov, zapustila svoja ozemlja vzhodno od Karpatov, vdrla v Panonsko kotlino in okoli leta 896 začela postopoma zasedati ozemlje. Napredovanje njihovih vojsk so morda spodbujale nenehne vojne med državami v regiji, katerih vladarji so jih še vedno občasno najemali za posredovanje v njihovih bojih.
Kaj se je zgodilo z Mojmirjem II. in Svetopolkom II., ni znano, ker ju pisni viri po letu 906 ne omenjajo. V treh bitkah (4.–5. julija in 9. avgusta 907) pri Bratislavi so Ogri porazili bavarsko vojsko. Nekateri zgodovinarji to leto označujejo kot datum razpada Velikomoravske zaradi ogrskega osvajanja; drugi zgodovinarji jemljejo datum nekoliko prej (v 902).
Velika Moravska je za seboj pustila trajno dediščino v srednji in vzhodni Evropi. Glagolica in njena naslednica cirilica sta se razširili v druge slovanske države in začrtali novo pot v njihovem družbeno-kulturnem razvoju.
Kraljevina Ogrska in Avstro-Ogrska (1000–1918)
Po razpadu Velikomoravske v začetku 10. stoletja so si Ogri postopoma priključili ozemlje današnje Slovaške. Proti koncu 10. stoletja je sedanja Slovaška postala del nastajajočega ogrskega principata, ki se je po letu 1000 razvil v kraljevino Ogrsko.
V letih 1001–02 in 1018–29 je bila Slovaška del Poljskega kraljestva, ki jo je osvojil Boleslav I. Hrabri. Potem ko je bilo ozemlje Slovaške vrnjeno Ogrski, je še naprej obstajala polavtonomna država (ali jo je leta 1048 ustanovil kralj Andrej I.), imenovana vojvodina Nitra. Obsega približno ozemlje kneževine Nitra in kneževine Bihar, tvorijo tako imenovano tercia pars regni, tretjino kraljestva.
Ta vlada je obstajala do leta 1108/1110, potem pa ni bila obnovljena. Po tem je bilo do leta 1918, ko je Avstro-Ogrska razpadla, ozemlje Slovaške sestavni del Ogrske države. Etnična sestava se je spremenila s prihodom Karpatskih Nemcev v 13. stoletju, Vlahov v 14. stoletju in Judov. Število prebivalcev se je močno zmanjšalo zaradi invazije Tatarov leta 1241 in lakote ter epidemij kuge po njej. V srednjem veku današnjo Slovaško označujeta rast mest, gradnja številnih kamnitih gradov in razvoj umetnosti. Leta 1465 je madžarski kralj Matija Korvin ustanovil prvo univerzo v Bratislavi, ki pa je prenehala delovati po njegovi smr]i leta 1490.
Leta 1465 je kralj Matija Korvin v Pressburgu (Bratislava) ustanovil tretjo univerzo v Ogrskem kraljestvu, vendar so jo leta 1490 po njegovi smrti zaprli. Husiti so se na tem območju naselili po husitskih vojnah.