Podhranjenost je stanje, ki je posledica uživanja hrane, v kateri je količina hranil premajhna ali prevelika v takšnem obsegu, da povzroča zdravstvene težave. Do podhranjenosti lahko privede pomanjkanje določenih hranil, in sicer beljakovin, ogljikovih hidratov, vitaminov ali mineralov, lahko pa gre za vnos hrane z naploh premalo kalorijami. Podhranjenost ali nedohranjenost je tako posledica vnosa premalo kalorij, beljakovin ali mikrohranil; nasprotje je prenahranjenost. Če se stanje podhranjenosti pojavi med nosečnostjo ali pred 2. letom starosti, lahko sledijo stalne težave s telesnim in duševnim razvojem. Skrajna podhranjenost, znana kot stradanje, se lahko kaže s simptomi, kot so nizka rast, drobno telo, nizka energijska raven, otekline nog in trebuha. Ljudje pogosto zbolijo zaradi okužb in jih zebe. Znaki pomanjkanja mikrohranil so odvisni od tega, katero mikrohranilo manjka.
Podhranjenost najpogosteje nastane, ker ljudje nimajo na voljo dovolj kakovostnehrane. To je pogosto povezano z visokimi cenami hrane in revščino. K podhranjenosti prispeva premalo dojenja in mnoge okužbe, kot so gastroenteritis, pljučnica, malarija in vodene koze, ki povečajo potrebno po hranilih. Obstajata dva glavna tipa podhranjenosti: beljakovinsko-energijska podhranjenost in prehranska pomanjkljivost. Beljakovinsko-energijska podhranjenost ima dve hudi obliki: marazem (pomanjkanje beljakovin in kalorij) in kvašiorkor (pomanjkanje samo beljakovin). Mikrohranila, ki jih pogosto ni dovolj, so železo, jod in vitamin A. Med nosečnostjo je zaradi povečanih potreb pomajkanje še pogostejše. V nekaterih razvitih državah se skupaj s prekomerno prehranjenostjo v obliki debelosti v isti skupnosti pojavlja tudi podhranjenost. Drugi vzroki podhranjenosti so nervozna anoreksija in bariatrična kirurgija. Pri starejših je podhranjenost pogostejša zaradi fizičnih, psiholoških in socialnih dejavnikov.
Napori za izboljšanje prehranjenosti so najučinkovitejša oblika razvojne pomoči. Dojenje lahko zmanjša delež podhranjenih otrok in njihovo smrtnost, promocija dojenja poveča delež dojenih otrok. Pri majhnih otrocih je rezultat boljši, če se jim v starosti od 6 mesecev do 2 let poleg dojenja zagotovi še drugo hrano. Nadomeščanje številnih mikrohranil med nosečnostjo in med otroci v deželah v razvoju je učinkovito.
Učinkovita načina za zagotavljanje hrane ljudem, ki jo potrebujejo, sta dobava hrane in zagotavljanje denarja, s katerim si lahko kupijo hrano na lokalnih tržnicah. Hranjenje ljudi v šolah ni dovolj. Oskrba hudo podhranjene osebe na njenem domu je z vnaprej pripravljeno terapevtsko hrano možna večino časa. Pri osebah, ki imajo poleg hude podhranjenosti tudi druge zdravstvene težave, se priporoča zdravljenje v bolnišnici. To pogosto vključuje urejanje nizke ravni krvnega sladkorja, podhlajenosti, dehidracije in stopenjsko hranjenje. Rutinska uporaba antibiotikov je navadno priporočena zaradi visokega tveganja okužb. Dolgoročni ukrepi vključujejo izboljšanje kmetijske prakse, zmanjševanje revščine, izboljševanje sanitarnih razmer in opolnomočenje žensk.
Leta 2010 je bilo na svetu 925 milijonov podhranjenih ljudi; od leta 1990 se je število povečalo za 80 milijonov. Milijardi ljudi primanjkuje vitaminov in mineralov. Zaradi beljakovinsko-energijske podhranjenosti je bilo leta 1990 zabeleženih 883.000 smrti, leta 2010 pa 600.000. Druga prehranska pomanjkanja, kot so pomanjkanje joda in anemija zaradi pomanjkanja železa, so povzročile smrt dodatnih 84.000 ljudi. Podhranjenost, kot je bila leta 2010, je obsegala 1,4 % izgubljenih »zdravih« let življenja. Tretjina otrok umre zaradi podhranjenosti, vendar to pogosto ni navedeno kot vzrok smrti. Leta 2010 je podhranjenost prispevala k 1,5 milijona smrti žensk in otrok. Nekatere ocene so višje od 3 milijonov. Dodatnih 165 milijonov otok zaostaja v rasti zaradi bolezni. Podhranjenost je pogostejša v deželah v razvoju.
Definicija thumb|left|180px|Otrok v ZDA z znaki kvašiorkorja, prehranskega pomanjkanja beljakovin. Neustrezno prehranjenost (malnutricijo) povzroči uživanje hrane, v kateri je hranil premalo ali preveč v takšnem obsegu, da povzroči zdravstvene težave. To je kategorija bolezni, ki vključujejo podhranjenost in prenahranjenost. Prenahranjenost lahko vodi v prekomerno telesno težo in debelost.
Malnutricija pogosto pomeni le podhranjenost. Podhranjenost se včasih uporablja kot sinonim za beljakovinsko-energijsko podhranjenost. Drugi vključujejo v definicijo podhranjenosti tudi pomanjkanje mikrohranil. To se razlikuje od omejitve kaloričnega vnosa, kjer omejitev kalorij ne vodi do negativnih učinkov na zdravje. Hipoalimentacija pomeni premajhno hranjenje.
Podhranjenost obsega zastoj rasti, hujšanje in pomanjkanje osnovnih vitaminov in mineralov (mikrohranil). Termin lakota, ki opisuje občutek neugodja zaradi neuživanja hrane, opisuje podhranjenost, posebno v povezavi z negotovim dostopom do hrane.
Termin huda podhranjenost ali huda malnutricija se navadno navezuje na beljakovinsko-energijsko podhranjenost. Ta je pogosto povezana s pomanjkanjem mikrohranil. Njeni obliki sta kvašiorkor in marazem ter sta navadno prisotni sočasno.
Vzrok kvašiorkorja je neprimeren vnos beljakovin, čemur sledi nizka koncentracija aminokislin v organizmu. Glavni znaki so otekline, hujšanje, povečanje jeter, hipoalbuminemija, steatoza in včasih depigmentacija kože in las. Kvašiorkor označuje otekanje okončin in trebuha, kar lahko prikriva dejansko stanje prehranjenosti.
Vzrok marazma je neprimeren vnos beljakovin in energije. Glavni znaki so hudo hujšanje, z malo ali celo brez edemov, minimalni delež podkožne maščobe, huda izguba mišične mase in nenormalne ravni serumskih albuminov. Marazem se lahko pojavi kot posledica dolgotrajnega načina prehranjevanja s premajhnim vnosom energije in beljakovin. Presnova se prilagodi, da podaljša preživetje. Marazem je tradicionalno prisoten tam, kjer so ljudje izstradani zaradi lakote, ali v hudih primerih neješčosti. Stanje označuje ekstremna izguba mišic in mršav videz. Podhranjenost v revnih deželah thumb|400px|right|Države po deležu podhranjenega prebivalstva, po podatkih Svetovnega programa za prehrano (WFP)
Podhranjenost je pogosta zdravstvena težava zlasti v državah v razvoju. Za to je kriv niz različnih razlogov: struktura prebivalstva, vojne, nizka stopnja izobrazbe, korupcija, prenaseljenost, ujme ...
V večini primerov je prisotnih več od zgoraj navedenih vzrokov. V državah tretjega sveta umre dnevno od 20.000 do 100.000 ljudi zaradi neposrednih ali posrednih posledic podhranjenosti. Točni podatki niso dosegljivi, saj vlade teh držav ne navajajo dosledno natančnih vzrokov smrti.
Diagnosticiranje Sodelavci dobrodelne organizacije Zdravniki brez meja uporabljajo za takojšnjo diagnozo podhranjenosti meritev obsega nadlakti. Te metode se poslužujejo zlasti pri otrocih. Če je obseg otrokove nadlakti manjši od 12,5 centimetra, zdravnik diagnosticira podhranjenost. Otroka v tem primeru sprejmejo v poseben center, kjer skrbijo za njegovo prehrano in zdravstvene težave.
Podhranjenost v razvitem svetu V razvitem svetu so vzroki za podhranjenost drugi, saj je na teh območjih hrana praviloma vsem dosegljiva. Podhranjenost je v tem primeru posledica bolezni, kot sta nervozna anoreksija in bulimija. Lahko pa je podhranjenost namerno povzročena, na primer pri gladovni stavki.
Podhranjenost zaradi pomanjkanja hrane je bila v razvitem svetu do nedavnega zelo redka, vendar v zadnjih dvajsetih letih zopet postaja aktualen problem. Zaradi večanja razlik med revnimi in bogatimi je vse več ljudi, ki nimajo denarnih sredstev za ustrezno prehrano (na primer brezdomci). V posameznih primerih se pojavlja podhranjenost pri otrocih, katerih starši jih zlorabljajo, jim namerno odtegujejo hrano ali jih zanemarjajo. Zaradi zanemarjanja prihaja do primerov podhranjenosti tudi v domovih za ostarele in negovalnih domovih.
Podhranjenost pri starostnikih Starostnik ima zvišano stopnjo presnove pri poškodbah in boleznih. Predvsem je v ospredju primanjkljaj beljakovin. Prav prenizek vnos beljakovin je najpogostejša oblika podhranjenosti pri starostnikih, ki pa je prepogosto spregledana.
Najvišja pojavnost podhranjenosti je pri kronično bolnih in pri tistih, ki bivajo v okviru različnih institucij. Ameriški podatki kažejo, da ima 16 % starostnikov dnevni vnos hranil manj kot 1.000 kcal, kar ne zadošča njihovim potrebam. 40 % starostnikov ima premajhen vnos treh ali več hranilnih snovi. S problemom podhranjenosti se srečujemo tudi pri 12-50 % bolnikov v akutni bolnišnični oskrbi in pri 25-60 % bolnikov, ki so v dolgotrajni oskrbi.
Vendar pa tudi previsoki energijski vnosi oz. previsoki vnosi posameznih hranil vodijo do bolezenskih stanj (povišan nivo krvnih maščob, hipervitaminoza, debelost ...). Zavedati se moramo, da je tudi debel pacient lahko podhranjen.
Patofiziologija Beljkovinsko-energijska podhranjenost je posledica neprimernega vnosa hrane (npr. stradanje) ali je povezana s fiziološkimi mehanizmi, ki se aktivirajo ob pojavu bolezni in vplivajo na presnovo in sestavo telesa ter apetit (npr. kaheksija). Pri premajhnem vnosu hrane (primarno kalorično pomanjkanje) se telo prilagodi tako, da porablja maščobne zaloge in ne izkorišča beljakovin in mišic. Fiziološke spremembe so povratne – ko se povečata vnos hranil in aktivnost, se izboljša prehransko stanje. Kaheksijo označuje faza akutnega vnetnega odgovora, ki je povezan s povišanimi vnetnimi posredniki (TNF-a in IL-6) in povečano razgradnjo beljakovin in mišic. Za izboljšanje stanja ni dovolj le povečati vnosa hrane. Čeprav je kaheksija navadno povezana s specifičnimi kroničnimi bolezenskimi stanji (npr. rak, okužba), se lahko pri starejših razvije tudi brez očitnega vzroka. Te fiziološke spremembe so spremenljive. Treba je biti pozoren pri načrtovanju zmanjševanja izgube telesne teže in funkcijskega upada, ki pogosto spremljata kaheksijo.
Etiologija Do podhranjenosti pri starostnikih pride zaradi različnih delavnikov.
Družbenoekonomski dejavniki Prehrana je odvisna od višine rednih finančnih prejemkov starostnikov. Tisti z nižjo pokojnino si težje privoščijo kakovostno hrano, imajo večje težave pri nakupovanju hrane. Poleg tega imajo lahko starostniki okrnjen dostop do hrane zaradi socialne izoliranosti, slabih možnosti shranjevanja hrane, neustrezne kuhinje.
Problem je lahko tudi v pomanjkanju znanja o prehranjevanju. Veliko starostnikov je odvisnih od drugih oseb, ki skrbijo zanje (skrbniki, institucije).
Fiziološki dejavniki Starostniki imajo zmanjšano moč oziroma aerobno zmogljivost telesa. Obenem imajo zmanjšane gibalne sposobnosti zaradi bolezni, kot sta artritis in možganska kap.
Oslabi jim voh, okus in vid, kar starostniki občutijo kot slabši okus hrane, hrana jim ne diši več tako kot nekoč. Dolgoletno kajenje, slaba skrb za ustno higieno, spremenjena presnova in druge bolezni, med katere spadajo tudi kronične, dodatno poslabšajo apetit.
Slabo zobovje, kserostomija (suhost ustne votline zaradi zmanjšanega izločanja sline), disfagija (oteženo požiranje) nastalo zaradi kapi ali druge nevrološke motnje, kot tudi ezofagealna bolečina, nastala zaradi kandidiaze, poslabšajo vnos hrane.
Malabsorpcija, ki je nastala zaradi insuficience pankreasa, kot tudi malabsorpcija pri celiakiji, lahko pripomore k nastanku podhranjenosti.
Starostno se pojavi oteženo hranjenje, zlasti zaradi tremorja, ki je nastal po kapi, pri Parkinsonovi bolezni ali drugi bolezni. Pri Parkinsonovi bolezni je zaradi povečanega metabolizma dodatno telesno stanje dodatno poslabšano.