Republika Estonija (estonsko Eesti Vabariik) je majhna baltska obmorska država v severovzhodni Evropi, ki na zahodu in severu meji na Baltsko morje (vključno s Finskim zalivom na severu), na jugu na še eno baltsko državo, Latvijo in na vzhodu na Rusijo. Ozemlje Estonije sestavlja kopno in 2222 otokov v Baltskem morjuMatthew Holehouse Estonia discovers it's actually larger after finding 800 new islands The Telegraph, 28 August 2015 (med njimi sta največja Saaremaa in Hiiumaa), ki zajemajo skupno površino 45.227 km², nanjo pa vpliva prehodno podnebje med celinskim in oceanskim. V urbanem območju glavnega mesta države, Talina, živi več kot tretjina vsega prebivalstva Estonije, drugo mesto po velikosti je Tartu, ostala večja mesta so Narva, Pärnu, Kohtla-Järve in Viljandi. Uradni jezik države, estonščina, je drugi najbolj govorjen jezik finsko-permske veje ugrofinskih jezikov.
Ozemlje Estonije je bilo naseljeno vsaj od leta 9000 pr. n. št. Ugrofinski Estonci so postali eden zadnjih evropskih poganskih narodov, ki so po livonski križarski vojni v 13. stoletju sprejeli krščanstvo. Po stoletjih zaporedne vladavine Nemškega reda, Dancev, Švedov, Poljakov in Rusov se je v 19. in začetku 20. stoletja začela pojavljati posebna estonska narodna identiteta. Ta je dosegla vrhunec v neodvisnosti od Rusije leta 1920 po kratki osamosvojitveni vojni ob koncu prve svetovne vojne, kjer so se morali Estonci na čelu z generalom Laidonerjem boriti za novorojeno svobodo. Prvotno demokratična pred veliko gospodarsko krizo je Estonija doživljala avtoritarno vladavino od leta 1934 v obdobju tišine. Med drugo svetovno vojno (1939–45) je Estonijo najprej okupirala Sovjetska zveza, nato Nacistična Nemčija ter zopet Sovjetska zveza. Po izgubi de facto neodvisnosti so estonsko de jure državno kontinuiteto ohranili diplomatski predstavniki in vlada v izgnanstvu. Leta 1987 se je začela mirna pojoča revolucija proti sovjetski oblasti. Estonija je 20. avgusta 1991 po desetletjih okupacije obnovila neodvisnost.
Estonija je demokratična enotna parlamentarna republika, razdeljena na petnajst okrajev. Estonija je s 1,3 milijona prebivalcev ena najmanj naseljenih članic Evropske unije, evroobmočja, OECD, schengenskega območja, NATO pakta in od leta 2020 Varnostnega sveta Združenih narodov.
Estonija je razvita država z naprednim gospodarstvom z visokimi dohodki, ki je bila med najhitreje rastočimi v EU od vstopa leta 2004. Država se po indeksu človekovega razvoja uvršča zelo visoko in se dobro primerja z merili ekonomske svobode, državljanskih svoboščin, izobraževanja in svobode medijev. Estonski državljani so deležni univerzalnega zdravstvenega varstva, brezplačnega izobraževanja in najdaljšega plačanega porodniškega dopusta v OECD. Je ena najbolj digitalno naprednih družb na svetu. Estonija je leta 2005 postala prva država, ki je izvedla volitve prek interneta, leta 2014 pa prva država, ki je zagotovila e-prebivališče.
Etimologija Ime Estonija je povezano z Aesti, ki ga je rimski zgodovinar Tacit prvič omenil okoli leta 98 n. št. Nekateri zgodovinarji verjamejo, da se je neposredno skliceval na Balte (tj. ne na finsko govoreče Estonce), drugi pa predlagajo, da bi se ime nanašalo na celotno vzhodnobaltsko regijo. Skandinavske sage, ki se nanašajo na Eistlando, so bile najzgodnejši viri, ki so ime uporabili v njegovem sodobnem pomenu. Toponim Estland/Eistland je povezan s staro skandinavskim eist, avstr kar pomeni 'vzhod'.
Starejše poimenovanje države v slovenščini je Estonska.Naša sodobnost (1957). Količina 5. Ljubljana: Državna založba Slovenije. s. 246.
Zgodovina
Prazgodovina in vikinško obdobje
Človeška naselitev v Estoniji je postala možna pred 13.000 do 11.000 leti, ko se je stopil led iz zadnje ledene dobe. Najstarejše znano naselje v Estoniji je naselje Pulli, ki je bilo na bregovih reke Pärnu, blizu mesta Sindi, v jugozahodni Estoniji. Glede na radiokarbonsko datiranje je bila naseljena pred približno 11.000 leti.
Najstarejša človeška bivališča v mezolitskem obdobju je povezana s Kundsko kulturo, ki je dobila ime po mestu Kunda v severni Estoniji. Takrat je bila država pokrita z gozdovi, ljudje pa so živeli v napol nomadskih skupnostih v bližini vodnih teles. Preživetje je obsegalo lov, nabiralništvo in ribolov. Okoli leta 4900 pred našim štetjem se pojavi keramika iz neolitika, znana kot Narvska kultura. Od okoli 3200 pr. n. št. se je pojavila kultura trakaste keramike; to je vključevalo nove dejavnosti, kot sta primitivno poljedelstvo in živinoreja.
Bronasta doba se je začela okoli leta 1800 pr. n. št., kjer so nastala prva gradišča. Prehod od preživetja lovcev in ribičev k naselbini na eni kmetiji se je začel okoli leta 1000 pred našim štetjem in je bil dokončan do začetka železne dobe okoli 500 pr. n. št. Velika količina bronastih predmetov kaže na obstoj aktivne komunikacije s skandinavskimi in germanskimi plemeni.
Srednja železna doba je povzročila grožnje, ki so se pojavljale iz različnih smeri. Več skandinavskih sag se je nanašalo na velike spopade z Estonci, zlasti ko so "estonski Vikingi" premagali in ubili švedskega kralja Ingvarja. Podobne grožnje so se pojavile na vzhodu, kjer so se vzhodnoslovanske kneževine širile proti zahodu. Približno leta 1030 so čete Kijevske Rusije pod vodstvom Jaroslava Modrega premagale Estonce in ustanovile utrdbo v današnjem Tartuju. To oporišče je morda trajalo do približno leta 1061, ko ga je estonsko pleme Sosoli uničilo, čemur je sledil njihov napad na Pskov. Okoli 11. stoletja je skandinavsko vikinško dobo okoli Baltskega morja nasledila doba baltskih Vikingov z morskimi napadi Kuršev in Estoncev z otoka Saaremaa, znanih kot Oeselians. Leta 1187 so Estonci (Oeselians), Kurši in/ali Kareli zaplenili Sigtuno, ki je bila takrat glavno mesto Švedske.
Estonijo bi lahko razdelili na dve glavni kulturni območji. Obalna območja severne in zahodne Estonije so imela tesne čezmorske stike s Skandinavijo in Finsko, medtem ko je imela notranja južna Estonija več stikov z Balti in Pskovom. Pokrajina starodavne Estonije je imela številna gradišča. Na obali Saaremae so bila najdena prazgodovinska ali srednjeveška pristanišča. Estonija ima tudi številne grobove iz vikinške dobe, tako individualne kot skupne, z orožjem in nakitom, vključno z vrstami, ki jih običajno najdemo po vsej severni Evropi in Skandinaviji.
V zgodnjih stoletjih našega štetja so se v Estoniji začele pojavljati politične in upravne enote. Pojavila sta se dva večja pododdelka: župnija (estonsko kihelkond) in okraj (estonsko maakond), ki je bila sestavljena iz več župnij. Župnijo so vodili starešine in je imela središče na utrdbi; v nekaterih redkih primerih je imela župnija več utrdb. Do 13. stoletja je Estonijo sestavljalo osem večjih grofij: Harjumaa, Järvamaa, Läänemaa, Revala, Saaremaa, Sakala, Ugandi in Virumaa; in šest manjših okrožij z eno župnijo: Alempois, Jogentagana, Mõhu, Nurmekund, Soopoolitse in Vaiga. Županije so bile neodvisne enote in so se ukvarjale le z ohlapnim sodelovanjem proti tujim grožnjam.
O zgodnjih estonskih poganskih verskih praksah je malo znanega. Kronika Henrika Livonskega omenja Tharapita kot vrhunsko božanstvo takratnih prebivalcev Saareme (Oeselians).
Križarji in katoliško obdobje
Leta 1199 je papež Inocenc III. razglasil križarsko vojno za »obrambo kristjanov Livonije«. Boji so dosegli Estonijo leta 1206, ko je danski kralj Valdemar II. neuspešno napadel Saaremao. Nemški Livonski bratje meča, ki so si pred tem podjarmili Livonce, Latgalce in Selonce, so začeli boj proti Estoncem leta 1208 in v naslednjih nekaj letih sta obe strani izvedli številne napade in protinapade. Glavni vodja estonskega odpora je bil Lembitu, starešina okrožja Sakala, vendar so Estonci leta 1217 doživeli pomemben poraz v bitki na sv. Mateja dan, kjer je bil Lembitu ubit. Leta 1219 je Valdemar II. pristal pri Lindanise, premagal Estonce v bitki pri Lyndanisse in začel osvajati severno Estonijo. Naslednje leto je Švedska napadla zahodno Estonijo, a so jih Oeseljci odbili. Leta 1223 je velik upor izgnal Nemce in Dance iz celotne Estonije, razen Revala, vendar so križarji kmalu nadaljevali ofenzivo in leta 1227 je bila Saaremaa zadnja grofija, ki se je predala.
Po križarski vojni se je ozemlje današnje Južne Estonije in Latvije imenovalo Terra Mariana, kasneje pa je postala znana preprosto kot Livonija. Severna Estonija je postala dansko vojvodstvo Estonija, preostanek pa je bil razdeljen med Brate meča in knezo- škofa Dorpata in Ösel-Wieka. Leta 1236 so se po velikem porazu Bratje meča združili v Tevtonski viteški red in postali Livonski red. V naslednjih desetletjih je bilo več uporov proti tevtonskim vladarjem v Saaremai. Leta 1343 se je začel velik upor, znan kot Jurjevska nočna vstaja, ki je zajela celotno območje severne Estonije in Saaremae. Tevtonski red je leta 1345 končal zatiranje upora, naslednje leto pa je danski kralj redu prodal svoje posesti v Estoniji. Neuspešen upor je privedel do utrditve oblasti nemške manjšine višjega razreda. V naslednjih stoletjih je nizkonemščina ostala jezik vladajoče elite tako v estonskih mestih kot na podeželju.
Med križarsko vojno je bil Reval (sodobni Talin) ustanovljen kot glavno mesto danske Estonije na mestu Lindanise. Leta 1248 je Reval prejel polne mestne pravice in sprejel Lübeški zakon. Hanzeatska liga je nadzorovala trgovino na Baltskem morju in na splošno so štiri največja mesta v Estoniji postala članice: Reval, Dorpat (Tartu), Pernau (Pärnu) in Fellin (Viljandi). Reval je deloval kot trgovski posrednik med Novgorodom in zahodnimi hanzeatskimi mesti, medtem ko je Dorpat imel isto vlogo s Pskovom. V tem obdobju je bilo ustanovljenih veliko obrtniških in trgovskih cehov. Zaščitena s svojimi kamnitimi zidovi in članstvom v Hansi, so uspešna mesta, kot sta Reval in Dorpat, večkrat kljubovala drugim vladarjem srednjeveške Livonije. Po propadu Tevtonskega reda po porazu v bitki pri Grunwaldu leta 1410 in porazu Livonskega reda v bitki pri Swienti 1. septembra 1435 je bil 4. decembra 1435 podpisan Livonski konfederacijski sporazum.
Poreformacijsko obdobje
Reformacija v srednji Evropi se je začela leta 1517 in se je kmalu razširila proti severu v Livonijo kljub določenemu nasprotovanju Livonskega reda. Mesta so bila prva, ki so sprejela protestantizem v 1520-ih, do 1530-ih pa je večina plemstva sprejela luteranstvo zase in za svoje kmečke podložnike. Cerkvena bogoslužja so zdaj potekala v domačem jeziku, kar je sprva pomenilo nemško, v 1530-ih pa so se zgodile tudi prve verske službe v estonščini.
V 16. stoletju so ekspanzionistične monarhije Moskovije, Švedske in Poljske-Litvovske unije utrdile oblast, kar je predstavljalo vse večjo grožnjo decentralizirani Livoniji, oslabljeni zaradi sporov med mesti, plemstvom, škofi in redom.
Leta 1558 je ruski car Ivan Grozni vdrl v Livonijo in začel livonsko vojno. Livonski red je bil leta 1560 odločilno poražen, zaradi česar so livonske frakcije poiskale tujo zaščito. Večina Livonije je sprejela poljsko oblast, medtem ko so Reval in plemiči severne Estonije prisegli na zvestobo švedskemu kralju, škof v Ösel-Wieku pa je prodal svoje zemljišče danskemu kralju. Ruske sile so postopoma osvojile večino Livonije, toda v poznih 1570-ih sta poljsko-litovska in švedska vojska začeli lastno ofenzivo in krvava vojna se je končno končala leta 1583 z ruskim porazom. Zaradi vojne je Severna Estonija postala švedsko vojvodino Estonija, južna Estonija je postala poljska vojvodina Livonija, Saaremaa pa je ostala pod danskim nadzorom.
Leta 1600 je izbruhnila poljsko-švedska vojna, ki je povzročila nadaljnje opustošenje. Dolgotrajna vojna se je končala leta 1629, ko je Švedska pridobila Livonijo, vključno z regijama Južne Estonije in Severne Latvije. Danska Saaremaa je bila leta 1645 prenesena na Švedsko. Vojne so prepolovile estonsko prebivalstvo s približno 250–270.000 ljudi sredi 16. stoletja na 115–120.000 v 1630-ih.