Kirgizistan, tudi Kirgizija ali Kirgistan, uradno Kirgiška republika,Article 1 of the Constitution of the Kyrgyz Republic states: "1. Kyrgyzstan (Kyrgyz Republic)...". je celinska država v Srednji Aziji, ki leži znotraj gorovji Tjanšan in Pamir. Na vzhodu in jugovzhodu meji na Kitajsko, na severu na Kazahstan, na jugu na Tadžikistan ter na zahodu na Uzbekistan. Njegovo glavno in največje mesto je Biškek. Avtohtoni Kirgizi predstavljajo večino od več kot 7 milijonov prebivalcev države, sledijo jim znatne manjšine Uzbekov in Rusov.
Etimologija Beseda »Kyrgyz« naj bi bila izpeljana iz turške besede za »40«, v zvezi s štiridesetimi klani iz Manasa in legendarnim junakom, ki je združil štirideset regionalnih klanov proti Ujgurom. Dobesedno to pomeni »Nas je 40«. V začetku 9. stoletja so Ujguri obvladovali velik del Srednje Azije (vključno z današnjim Kirgizistanom), Mongolijo ter del Rusije in Kitajske. 40-žarkov na zastavi Kirgizistana pomeni teh štirideset plemen. Grafični element v središču sonca prikazuje leseni venec na jurti - prenosnem bivališču nomadov v stepah Srednje Azije.
Prebivalstvo
Demografija V Kirgizistanu živi preko sedem milijonov ljudi. Po starostni strukturi je 34,4 % mlajših od 15 let in 6,2 % starejših od 65 let. Samo okoli 33,9 % prebivalstva živi v urbanih področjih, povprečno živi 25 ljudi/km².
Etnične skupine Najpomembnejša etnična skupina v državi so Kirgizi in jih je 71,7 %. Sledijo Rusi s 7,2 %; Uzbeki 14,3 %; Dungani (etnična skupina kitajskih muslimanov) 1,1 %; Ujguri 0,9 %; Tadžiki 0,9 %, Tatari 0,5 %; in majhna skupnost Nemcev 0,3 % ter druge skupine (vse podatki 2011). Kirgizi so potomci nomadskih plemen, gojiteljev ovc, konj in jakov, ki so živeli v okroglih šotorih imenovanih jurta. Ta nomadska tradicija sezonsko deluje še danes, ko se v poletnih mesecih cele družine preselijo na planine na pašo. Uzbeki in Tadžiki tradicionalno kmetujejo na nižje ležečih namakanih zemljiščih v Ferganski dolini.
Kirgizistan je doživel izrazito spremembo v svoji etnični sestavi ob osamosvojitvi. Delež etničnega Kirgiškega prebivalstva se je povečal z okoli 50 % leta 1979 na skoraj 70 % v letu 2007, medtem ko se je delež evropskih etničnih skupin (Rusi, Ukrajinci in Nemci), kot tudi Tatarov zmanjšal s 35 % na približno 10 %. Od leta 1991 dalje se je večje število Nemcev, ki jih je bilo leta 1989 še okoli 101.000, izselilo v Nemčijo. Med letoma 1991 in 2002 se je skupaj izselilo več kot 600.000 ljudi in etnične manjšine so se zmanjšale s 47 % na 33 %.
Jeziki Kirgiščina je član turške skupine jezikov in je bila do dvajsetega stoletja zapisana v arabski abecedi. Zapis v latinici je bil uveden in sprejet leta 1928, leta 1941 pa ga je zamenjala cirilica. Na splošno ljudje po vsej državi razumejo in govorijo rusko, razen na nekaterih odročnih gorskih območjih. Ruščina je drugi uradni jezik v državi in je materni jezik večine prebivalcev Biškeka. Tudi večina poslovnih in političnih zadev se vrši v ruščini. Do nedavna je bila kirgiščina jezik, ki ga ljudje govorijo doma in se je le redko uporabljala ob uradnih ali drugih dogodkih. Danes pa že večina parlamentarnih srečanj poteka v kirgiščini s simultanim prevajanjem.
Religija V Kirgizistanu je 80 % prebivalstva muslimanske vere (suniti), 17 % ruske pravoslavne vere in 3 % drugih religij. Manjšina etničnih Nemcev (skupnost s približno 600 člani) je krščanska (luteranci, katoliki). Nekaj je še animistične tradicije, nekaj je tudi vplivov budizma (vezanje molilnih zastavic na sveta drevesa). Obstaja tudi manjše število Judov, večina pa je po razpadu Sovjetske zveze pobegnila v druge države, predvsem Združene države Amerike in Izrael. Danes je Kirgizistan uradno laična država, čeprav ima islam velik vpliv tudi v politiki.
Geografija thumb|right|300 px|Karta Kirgizistana thumb|right||300 px|Topografska karta Kirgizistana Država leži v osrednjem delu Azije in leži dlje od morja kot katerakoli druga država na svetu. V smeri vzhod-zahod meri 2600 km, v smeri sever-jug pa 800 km. Več kot 80 % države (Kirgizistan imenujejo tudi »Švica Srednje Azije«) obsega gorska regija Tjanšan (Tian Shan), preostanek pa sestavljajo doline in kotline. Kar štiri petine države leži na nadmorski višini več kot 1500 m in skoraj polovica na več kot 3000 m nad morjem. Rahlo slano jezero Isik Kul (Isyk-Köl) v severovzhodnem delu pokrajine Tienšan, je največje jezero v Kirgizistanu in drugo največje gorsko jezero na svetu za jezerom Titikaka v Peruju. Najvišji vrhovi ležijo ob kitajski meji. Kar 30 je višjih od 6000 m. Vrh Jengiš Čokusu - Vrh Zmage (tudi Pik Pobedi) je s 7439 m najvišja gora v državi in je po mnenju geologov najseverneje ležeči vrh visok nad 7.000 m na svetu. Tu so še Khan-Tengri (6995 m) - eden izmed najlepših vrhov na svetu, v obliki pravilne piramide iz roza marmorja in granita in Pik Lenin (7134 m). Obilno sneženje v zimskem času povzroča spomladi nizvodno ob rekah, poplave. Reke izkoriščajo tudi za proizvodnjo električno energije.
Kirgizistan ima pomembno zalogo kovin, vključno z zlatom in drugimi redkimi kovinami. Zaradi pretežno goratega terena je manj kot 8 % zemlje obdelane in še ta je skoncentrira v severnih nižinah in obrobnih delih Ferganske doline. Glavno mesto Biškek leži na severu države in je največje mesto s približno 900.000 prebivalci (stanje 2005). Drugo po velikosti je starodavno mesto Oš (Osh) in se nahaja v Ferganski dolini blizu meje z Uzbekistanom. Glavna reka je Kara Darja, ki teče proti zahodu skozi Fergansko dolino v Uzbekistan. Čez mejo v Uzbekistan teče še ena pomembna kirgiška reka, Narin. Od sotočja obeh rek dalje teče reka Sir Darja, ki se je prvotno iztekla v Aralsko jezero. Od leta 2010 ga ne doseže več, saj se njena voda porazgubi za namakanje polj bombaža v Tadžikistanu, Uzbekistanu in južnem Kazahstanu. Mnoge reke izginjajo v puščavi Mujunkum, med njimi reka Ču (1186 km), ki teče naprej v Kazahstan in reka Talas. Vode iz SV dela tečejo v slano jezero Isik Kul veliko 6236 km². Reke se napajajo iz ledenikov, ki jih je 8000, največji je 60 km dolg Južni Engilček v območju gore Pik Pobedi in je po dolžini tretji na svetu.
Geologija in relief thumb|left|300 px|Tipična pokrajina v Kirgizistanu Kirgizistan glede na naravno pokrajinske enote delimo na: severno, osrednje in zahodno Nebeško gorovje - Tjanšan (Tjan Shan, tudi Tengri Tag ali Gore duhov), Pamir, Čujsko ravnino in Fergansko dolino.
Nebeško gorovje se razteza skoraj 3000 km daleč, to je od roba puščave Kizilkum v Uzbekistanu, preko Kizgizistana do Kitajske, kjer razdvaja kotlini Tarim in Džungarija do JZ dela Mongolije. Cepi se na več gorskih verig in ni enotnega geološkega nastanka. Severni del je izoblikovala kaledonska orogeneza, južni del je nastal s hercinskim gubanjem. Kasneje je prišlo do močnega dvigovanja površja in nastanka gorskih hrbtov, med njimi pa obsežnih kotlin. Ozemlje je še vedno tektonsko aktivno, potresi so pogosti in močni. Zadnji večji je bil leta 1970 v okolici jezera Isik Kul. Nastala je velika gmotna škoda in preoblikovanje površja. Za večino gorskih hrbtov je značilna velika višina (preko 4000 m), zato je tukaj precej ledenikov. Površina vseh ledenikov v celotnem Nebeškem gorovju je 15.416 km2, samo v Kirgizistanu pa 7000 km2. Zaradi velikih dnevnih temperaturnih sprememb in vlažnosti je zelo močno tudi površinsko preperevanje, kar ima za posledico plazove in podore. Tudi reke močno vplivajo na oblikovanje površja.
Pamir je gorovje, ki večji del leži v Tadžikistanu, le manjši del, ki se imenuje Zalajsko gorovje z najvišjim vrhom Leninov vrh (Pik Lenin, 7134 m) leži v Kirgizistanu. Od Nebeškega gorovja ga loči Alajska dolina. Nastal je z alpidskim gubanjem. Tudi v Pamirju se nahajajo večji ledeniki (štirje daljši od 10 km).
Čujska ravnina se nahaja na severu države ob reki Čuj (kirgiško Chuy) in je v enem delu tudi mejna reka s Kazahstanom. Je del Turanskega nižavja. Proti severozahodu prehaja v kazahstansko puščavo Mujunkum. V Čujski ravnini se nahaja tudi glavno mesto Biškek.
Ferganska dolina je ena od kotlin v Nebeškem gorovju in je nastala zaradi tektonskega ugrezanja. Zaradi rek, ki se stekajo iz gora, je zelo rodovitna. V Kirgizistanu je le manjši del Ferganske doline, večina pripada Uzbekistanu.
Podnebje Podnebje je celinsko in se regionalno spreminja. Jugozahodni del Ferganske doline ima subtropsko podnebje. Poleti je zelo vroče, temperature dosežejo tudi 40 °C. Severna predgorja imajo zmerno klimo. Podnebje v gorovju Tjanšan se spreminja od suhega celinskega do gorskega, odvisno od nadmorske višine. V najbolj mrzlih območjih so temperature v zimskem času pod ničlo tudi do 40 dni. Celo nekatera puščavska področja imajo pozimi stalen sneg. Padavin je v nižinah 300–500 mm, v gorah 800–1000 mm.
Državna ureditev Kirgizistan je od leta 2003 dalje predsedniška republika. Predsednika volijo na splošnih volitvah za 5 letno obdobje. Ima precejšnjo oblast saj imenuje predsednika vlade, ministre in druge visoke uradnike. Imajo enodomni parlament (Žogorku Keneš) v katerem sedi 75 poslancev, izvoljenih na volitvah za dobo 5 let.
Kirgizistan je razdeljen na sedem pokrajin (sing. oblast (область), pl. oblasttar (областтар)), ki jih upravljajo guvernerji. Pokrajine so naslednje: Batken, Čuj, Jalal-Abad, Oš, Narin, Talas in Ysyk-Köl. Glavno mesto Biškek in drugo največje mesto Oš sta upravno neodvisni mesti (Shaar) z enakim statusom kot pokrajina.
Enklave in eksklave Obstaja ena eksklava, majhna vasica Barakom (627 prebivalcev) v Ferganski dolini. Vas je obdana z ozemljem Uzbekistana. Nahaja se na poti iz Oša (Kirgizistan) do Kodžabada (Uzbekistan), približno 4 km severozahodno od kirgiško-uzbekistanske meje v smeri Andižana. Vas Barak je administrativno del okrožja Kara-Su v provinci Oš v Kirgizistanu.
Obstajajo tudi štiri uzbeške enklave v Kirgizistanu. Dve od njih sta mesti Soh (površina 325 km2 in 42.800 prebivalcev v letu 1993, po nekaterih ocenah lahko tudi 70.000, 99 % so Tadžiki, ostali so Uzbeki) in Šahimardan (znan tudi kot Shohimardon ali Shah-i-Mardan, površina 90 km2 in 5.100 prebivalcev v letu 1993, 91 % so Uzbeki, preostanek so Kirgizi). Drugi dve sta majhni ozemlji Čong-Kara (velikosti cca 3 km2) in Jangi-ajil (komaj 2 ali 3 km2). Čong-Kara leži ob reki Soh med uzbekistansko mejo in enklavo Soh. Jangi-ajil je približno 60 kilometrov vzhodno od Batkena in severno proti kirgiško-uzbekistanski meji v bližini Halmiona. Obstajata tudi dve enklavi, ki pripadata Tadžikistanu: Voruh (območje veliko med 95–130 km2), s približno 23.000 in 29.000 prebivalci v 17 vaseh, 95% Tadžikov in 5% Kirgizov in se nahaja 45 km južno od Isfara na desnem bregu reke Karafšin in majhno naselje v bližini železniške postaje Kairagah v Kirgiziji.
Zgodovina Območje današnjega Kirgizistana je bilo naseljeno že med 6. in 5. stol. pr. n. št. V Skitskih grobovih v okolici jezera Isik Kul so našli ostanke zlatih in bronastih relikvij.
V 6. do 10. stoletju so se Kirgizi iz območja Sibirije razširili vse do Altaja in Bajkalskega jezera. V 7. stoletju so oblast nad tem območjem prevzeli Kitajci, od leta 758 - 840 pa so vladali Ujguri. Leta 840 so, po zmagi nad Ujguri, Kirgizi prvič ustanovili svojo državo. Kirgizi se nato razširijo tudi na območje gorovja Tjanšan (Nebeško gorovje) in zadržijo svojo prevlado nad tem ozemljem približno 200 let. thumb|left|300 px|Ostanki naselja Burana - minaret - 11.–12 stol.
V obdobju od 10. do 13. stoletja so bili Kirgizi del države Karahanidov. Kultivirani Turki so dokončno prinesli v te kraje islam. Pomemben kraj v državi Karahanidov je bil Balasagun (danes Burana, ki leži vzhodno od Biškeka). Drug velik center pa je bil Uzgen v Ferganski dolini. Kirgiška oblast se v 12. stoletju skrči na območje Altajskih gora.