Andrej Zlatko Brvar, slovenski lektor, urednik in pesnik, * 8. avgust 1945, Čačak, Srbija.
Študiral je primerjalno književnost in italijanščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Deloval je kot lektor in urednik, kasneje pa se je posvetil poeziji.
Življenjepis Andrej Brvar se je rodil v Čačku, ker so Nemci na začetku druge svetovne vojne izgnali njegovo takrat še neporočeno mamo in očeta. Starša sta zaradi rojstva Andrejeve sestre pa tudi zaradi očetove zaposlitve (kot profesor glasbe je kar dobro zaslužil) ostala v Srbiji vse do leta 1956, sedemletnega Andreja pa sta poslala k babici (očetova mama, po rodu Primorka, hči vipavskega pesnika in odrskega pisca Franca Radoslava Silvestra) v Maribor, da bi hodil v slovensko šolo. Babica mu je kar štiri leta nadomeščala mamo, njena vzgoja je bila po Andrejevem pripovedovanju »stroga in prav nič razčustvovana.«
V gimnazijskih letih je bil sprva prepričan, da bo šolanje nadaljeval na akademiji za likovno umetnost, toda po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smer primerjalna književnost in italijanščina. Likovna umetnost je ostala do danes njegov vzporedni medij, slika pa tudi temeljni element njegove poezije. Vir navdiha sta mu predstavljala odkritje poezije ruskih futuristov (predvsem Vladimirja Majakovskega) in proze Ernesta Hemingwaya.
Študentska leta v Ljubljani je preživel zelo intenzivno in ob profesorju Dušanu Pirjevcu je prvič našel svoje »mesto znotraj takratne literature in mišljenja.« Velik navdih mu je predstavljal Tomaž Šalamun, s svojo pesniško zbirko poker.Med študijem je bil pravtako član literarno-gledališke skupine »442« (ob Bardu Iucundusu, Milanu Jesihu, Ivu Svetini, Matjažu Kocbeku, Tomažu Kralju, Ferdinandu Miklavcu, Denisu Ponižu), v okviru katere je sodeloval pri uprizoritvi gledališke predstave Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk v režiji Dušana Jovanovića. 1969 je izšla njegova prva pesniška zbirka Slikanica, ki je ob prepoznavnem vplivu tedanje slovenske avantgarde že kazala pesnikovo posebno osredotočenost na vizualno gradivo (sam se je označil za »imagista«). Vzpostavil je ustvarjalni stik s slikarjem Zmagom Jerajem, s katerim sta sodelovala tudi pri večini poznejših Brvarjevih pesniških zbirk. Že v prvi so bili opazni družbenokritični toni: njegovi pesmi Balada ter Sklicujem zborovanje, objavljeni v Problemih 1967, sta izzvali politično afero, saj sta bili označeni kot žalitev spomina na obdobje slovenskega NOB. Na pesnikovo stran se je postavilo nekaj vidnih intelektualcev (Vladimir Kavčič, Dimitrij Rupel), do uradne obtožbe pa ni prišlo.
Po diplomi se je odločil za vrnitev v Maribor. Od 1972 je član Društva slovenskih pisateljev. Zavzemal se je za regionalno družbeno ureditev Slovenije, ki naj bi kljub razpršenosti omogočala bistveno večjo kreativnost; za to so se zavzemali še drugi in skupaj z njim je bila to mariborska peterica (Brvar, France Forstnerič, Drago Jančar, Marijan Kramberger in Tone Partljič), skupaj so leta 1973 izdali znameniti zbornik Skupaj. Z njim so želeli »na manifestiven način pokazati, da se da dobro in sodobno pisati tudi izven nacionalnega središča...«, kjer je po Brvarjevem mnenju še danes prevelika koncentracija literatov in intelektualcev. V zborniku je Brvar objavil Pesmi za vando in Dolgo nedokončano pesem o vandi.
1988–89 se je javno angažiral v Mariboru (bil je pobudnik apela za postavitev spomenika škofu Antonu Martinu Slomšku in spominske plošče pisatelju Stanku Majcnu) in v Ljubljani (sodeloval je pri dejavnostih Nove revije, v kateri je objavljal svoje pesmi in eseje).
V Mariboru je Andrej do leta 1989 služboval kot lektor v Mariborski knjižnici, nato kot urednik za izvirno leposlovje in humanistiko pri Založbi Obzorja, 2002 pa urednik za izvirni leposlovni program pri Študentski založbi Litera, kamor je od založbe Obzorja prenesel celoten program izvirne slovenske literature, od DZS pa je prevzel zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Od 1992 je član Slovenskega centra PEN, od 1995 pa Slovenske matice. 2005–06 je bil član Strateškega sveta za kulturo in znanost pri Vladi RS. Z avtorskimi prispevki je sodeloval na Srečanjih slovenskih pisateljev na Štatenbergu (uvodni referat Literatura kot področje et(n)ičnega), na mednarodnih literarnih srečanjih v Vilenici, na simpozijih Slovenske matice in Nove revije, ki so idejno zaključevali krog njegovih intelektualno-pesniških iskanj. Poezijo je objavljal v literarnih revijah Problemi, Dialogi in v študentskem časopisu Tribuna. Leta 2009 se je upokojil.
V pesniški zbirki Naplavine je razkril, da je pognal korenine v štajerski prestolnici tudi ali pa morda predvsem zaradi mame, ki mu je v daljni Srbiji s hrepenečim pripovedovanjem o Mariboru pričarala »mili otroški privid«, za katerim hodi še danes.
Brvar pa Maribora ni zapisal v slovensko duhovno zgodovino samo z mnogimi pesmimi, na kar bodo Mariborčani nekoč gotovo še bolj ponosni, ampak tudi z ureditvijo Mariborske knjige (1999), v kateri so zbrani literarni odlomki in pričevanja različnih avtorjev o zgodovini in značaju mesta, dodana pa jim je še Brvarjeva poglobljena in kritična zgodovinsko-sociološka spremna študija Mesto spodrezanih korenin, ki je imela v širši strokovni javnosti velik odziv. Uredil je tudi Brez verzov, brez rim - antologijo slovenske pesmi v prozi.
Brvar je poleg drugih nagrad dobil 2014 mariborsko Glazerjevo nagrado (za življenjsko delo), 7. februarja 2015 so mu podelili Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leta 2017 pa je prejel Zlatnik poezije, priznanje za življenjski pesniški opus in za ustvarjalno požlahtnjenje slovenskega jezika in kulture.
Brvarjeva poezija in njen slog (citirano po: Tri pesnitve. Spremna beseda Darka Tancer-Kajnih. Maribor: Litera, 2007)
Za Brvarjevo poezijo je značilno iskanje vedno novih izraznih možnosti, ki se pesniškega sveta dotikajo zgolj še v oblikovni inovativnosti, medtem ko je vsebinsko sporočilo že v celoti omejeno na posredovanje sočasnosti oziroma tekoče sodobnosti – značilnim za prozo. Brvar je pomembno sooblikoval in udejanjal pesniški program slovenske (post)avantgarde. Hkrati pa je s svojimi pesniški zbirkami in vsestranskim literarnim udejstvovanjem presegel mladostne vplive ter izoblikoval lastno, jasno prepoznavno poetiko. Njegove pesmi odlikuje enostaven in razumljiv jezik, zaznamovan z metonimičnimi postopki vzpostavljanja pesemske sporočilnosti. Brvar je zvest mimetik slovenske vsakdanjosti, ki ga navdihuje vidno, v pesmih pa kaže tudi posluh za eksistencialno. Vsestransko dejaven na kulturnem področju se je zato utemeljeno uveljavil kot odgovoren pesnik aktualne sodobne slovenske resničnosti. Brvarjeve pesmi so bile prevedene v mnoge tuje jezike ter vključene v domače in mednarodne (ruske, jugoslovanske, bolgarske, poljske in angleške) pesniške antologije. (Zajc)
Prevladujoče slogovno sredstvo Brvarjeve poezije ni priljubljena metafora, temveč metonimija. Značilna je tudi dokumentarnost oziroma vnašanje zelo vsakdanjih in izrazito osebnih izkušenj iz najbližjega, pogosto družinskega okolja. Brvarjevo najprepoznavnejše pesniško izrazno sredstvo je seveda slika oziroma podoba iz objektivnega sveta. Podobe (najpogosteje zelo neposredni prerisi iz obdajajočega sveta, lahko pa so tudi asociativni preskoki) se mu v ustvarjalnem postopku običajno nanizajo v »slikovne montaže«, v zadnjih zbirkah pa se mu vedno pogosteje razvijajo v »zgodbe kot globalne metafore« o nekem bivanjskem problemu. Brvar pravi: «Svet moje poezije je že od nekdaj svet čudenja nad tem, kar vidim, čutim, voham, se pravi nad tem, da ves realni, objektivni svet preprosto je oziroma da je, kakršen je... S svojo poezijo preprosto hočem biti priča svojemu življenju, priča temu, da sem in da sem, kakršen sem.«
Čeprav lahko podatke o pesniku najdemo v vseh pomembnejših slovenskih književnih pregledih in čeprav je njegova poezija uvrščena v številne antologije ter šolska berila in je bila tudi nagrajena z uglednimi nagradami: Kajuhova nagrada (1988), ki jo je prejel za Malo odisejo, ki jo je slikovno opremil Zmago Jeraj, nagrada Prešernovega sklada in Glazerjeva listina (1991) za Pesmi in pesnitve, ter ponovno Glazerjeva listina (2001), 2014 je bil nagrajen z veliko Glazerjevo nagrado in 2015 z veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo, 2017 je prejel častni zlatnik poezije. po mnenju dobrih poznavalcev njegove literature njegova poezija še vedno ni dobila ustreznega mesta v slovenski literarni vedi. Morda zato, ker je njegovo poezijo, ki naj bi predstavljala svojevrstni spoj modernizma z realizmom težko »spredalčkati«, saj je vedno močno odstopala od sočasnih literarnih tokov. Zelo posebna je že zaradi izjemno radoživega odnosa do življenjske stvarnosti in izrazito akcijskega vzdušja, kar je seveda povezano z Brvarjevim izjemnim vitalizmom, ki pa ga ne smemo preprosto enačiti z njegovim značajem. Brvar je že večkrat pojasnil, da se njegova poezija poraja iz njegove »kar naprej ponavljajoče se presunjenosti oziroma čudenja nad eksistenco sveta, človeka in samega sebe kot samosvoje, enkratne človeške identitete«.
Pesniške zbirke Sikanica, Založba Obzorja, 1969 Kdo je ubil Holoferna, Založba Obzorja, 1973 Skupaj (soavtor), Založba Obzorja, 1973 Pesmi, samozaložba, 1975 Osemnajst pesmi plus dodatek, Mladinska knjiga, 1979 Pesnitev o tem, kako je nastajala neka pesniška zbirka, Državna založba Slovenije, 1981 Skrčka čez palico (izbor), Cankarjeva založba, 1984 Domača naloga (za mladino), Partizanska knjiga, 1985 Mala odiseja (za mladino), Partizanska knjiga, 1988 Zimska romanca (za mladino), Partizanska knjiga, 1988 Pesnitve in pesmi, Založba Obzorja, 1990 Popoldan, Cankarjeva založba, 1996 Naplavine, Študentska založba (zbirka Beletrina), 2004 Retrospektiva (izbor), Mladinska knjiga (zbirka Kondor), 2007 Transverzala: od Slikanice do Materiala (zbirka Beletrina; zbrane pesmi, 2017 Fusnote, 2020 Zgodba, ki se je morala zgoditi (zbirka pesmi v prozi, Založba Pivec, 2025)
Avtorjev mladinski opus (citirano po: Tri pesnitve. Spremna beseda Darka Tancer-Kajnih. Maribor: Litera, 2007) V letu, ko se je Andreju Brvarju zaokrožil štirideseti življenjski jubilej, nas je presenetil z Domačo nalogo, svojo prvo knjigo za mlade bralce,ki je izšla pri založbi Partizanska knjiga, v zelo nevsakdanji slikaniški izdaji(z Jerajevimi gvaši in pobarvanimi grafiti šolskih klopi ter lepopisom Evite Lukež). Leta 1988 je ista založba izdala še dve Brvarjevi knjigi, ki sta skupaj s prvo sklenili »trilogijo, kakršnih ne pomnimo v slovenski književnosti za mladino.« (Večer, 8. 3. 1989) Vse tri knjige je ilustriral in likovno opremil mednarodno uveljavljen akademski slikar in fotograf Zmago Jeraj, ki se - prav tako kot njegov prijatelj Brvar, kateremu je opremil večino pesniških zbirk - do takrat in tudi kasneje ni posvečal ustvarjanju za otroke. Za Malo odisejo, v bistvu pa za trilogijo v celoti, sta ustvarjalca leta 1989 prejela Kajuhovo nagrado založbe Borec. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da sta oba avtorja s tem ciklusom »v slovensko knjižno produkcijo za otroke in mladino prispevala pomemben inovativen delež tako na tekstovni kot na vizualni sporočilni ravni.«
Tudi v časopisih in revijah objavljene kritike so opozarjale na vsebinsko in oblikovno svežino ter izjemno estetsko dognanost vseh treh knjižic, zaradi česar so posebej poudarjale njihovo univerzalnost oz. zanimivost tudi za odrasle, celo literarno zahtevnejše bralce.