Kanada (angleško in ) je najsevernejša obmorska država v Severni Ameriki in meji na ZDA tako na severozahodu (na ameriško zvezno državo Aljaska) kot tudi na jugu (kar je najdaljša nebranjena meja na svetu). Država se razprostira od Atlantskega oceana na vzhodu do Tihega oceana na zahodu. Kanada se na severu dotika tudi Arktičnega oceana, kjer se njene ozemeljske zahteve raztezajo vse do Severnega tečaja. Kanadske ozemeljske vode na severovzhodu mejijo na ozemeljske vode Grenlandije, ki pripada Danski, tik pred obalo Nove Fundlandije sta še otoka Svetega Petra in Mihaela, ki sta sestavni del Francije.
Za državo je značilen širok razpon meteoroloških in geoloških regij. Z več kot 41 milijoni prebivalcev ima zelo različno gostoto prebivalstva, večina živi v urbanih območjih, velika območja pa so redko poseljena. Glavno mesto Kanade je Ottawa, tri največja metropolitanska območja pa so Toronto, Montréal in Vancouver.
Kanada je za Rusijo na svetu druga največja država po površini. Kanada je sodobna, tehnološko napredna in energetsko samozadostna država. Njeno gospodarstvo močno temelji na izkoriščanju naravnih virov.
Staroselci že tisočletja neprekinjeno naseljujejo območje današnje Kanade. Od 16. stoletja dalje so britanske in francoske odprave raziskovale in se kasneje naselile vzdolž atlantske obale. Zaradi različnih oboroženih spopadov je Francija leta 1763 odstopila skoraj vse svoje kolonije v Severni Ameriki. Leta 1867 je bila z združitvijo treh britanskih severnoameriških kolonij v Konfederacijo ustanovljena Kanada kot zvezni dominion štirih provinc. S tem se je začelo povečevanje provinc in ozemelj, kar je povzročilo premestitev staroselskega prebivalstva in proces povečevanja avtonomije od Združenega kraljestva. To povečano suverenost je poudaril Westminstrski statut iz leta 1931 in dosegel vrhunec z Zakonom o Kanadi iz leta 1982, ki je odpravil ostanke pravne odvisnosti od parlamenta Združenega kraljestva.
Kanada je parlamentarna demokracija in ustavna monarhija v westminstrski tradiciji. Vodja vlade je predsednik vlade, ki ima funkcijo zaradi svoje sposobnosti, da si pridobi zaupanje izvoljenega spodnjega doma parlamenta, imenuje pa ga generalni guverner, ki zastopa kanadskega monarha, ceremonialnega vodjo države. Država je del Commonwealtha in je v zvezni jurisdikciji uradno dvojezična (angleščina in francoščina). Na mednarodnih merjenjih transparentnosti vlade, kakovosti življenja, gospodarske konkurenčnosti, inovacij, izobraževanja in človekovih pravic je zelo visoko uvrščena. Je ena etnično najbolj raznolikih in večkulturnih držav na svetu, ki je posledica obsežnega priseljevanja. Dolgi in zapleteni odnosi Kanade z Združenimi državami so pomembno vplivali na njeno zgodovino, gospodarstvo in kulturo.
Kanada, razvita država, ima v svetovnem merilu visok nominalni dohodek na prebivalca, njeno napredno gospodarstvo pa se po nominalnem BDP uvršča med največja na svetu, pri čemer se zanaša predvsem na bogate naravne vire in dobro razvite mednarodne trgovinske mreže. Kanada, ki je prepoznana kot srednja sila, svojo podporo multilateralizmu in internacionalizmu tesno povezuje z njeno zunanjo politiko ohranjanja miru in pomoči državam v razvoju.
Etimologija Čeprav je bilo o etimološkem izvoru Kanade postavljenih več teorij, se danes šteje, da ime izvira iz irokeške besede kanata iz škotskega jezika sv. Lovrenca, ki pomeni 'vas' ali 'naselje'. Leta 1535 so avtohtoni prebivalci današnjega območja mesta Québec uporabili besedo, da so francoskega raziskovalca Jacquesa Cartierja usmerili v vas Stadacona. Cartier je kasneje besedo Kanada uporabil ne le za to določeno vas, temveč za celotno območje, ki je bilo podrejeno Donnaconi (poglavarju v Stadaconi); do leta 1545 so evropske knjige in zemljevidi to majhno regijo ob reki sv. Lovrenca začeli imenovati Kanada.
Od 16. do začetka 18. stoletja se je Kanada nanašala na del Nove Francije, ki je ležal ob reki sv. Lovrenca. Po britanski osvojitvi Nove Francije je bilo to območje od leta 1763 do 1791 znano kot britanska provinca Québec. Leta 1791 je območje postalo dve britanski koloniji, imenovani Zgornja Kanada in Spodnja Kanada. Ti dve koloniji sta bili skupaj imenovani Kanadi, dokler se leta 1841 nista združili v Provinco Kanada.
Po konfederaciji leta 1867 je bila na londonski konferenci kot uradno ime za novo državo sprejeta Kanada, beseda dominion pa je bila podeljena kot naziv države. Do 1950-ih Združeno kraljestvo izraza Dominion Kanada ni več uporabljalo, saj je Kanado imelo za kraljestvo Commonwealtha.
Zakon o Kanadi iz leta 1982, ki je kanadsko ustavo v celoti spravil pod kanadski nadzor, se je nanašal le na Kanado. Kasneje istega leta se je ime državnega praznika spremenilo iz Dneva dominija v Dan Kanade.
Zgodovina
Domorodna ljudstva
Na splošno se domneva, da so se prvi prebivalci Severne Amerike preselili iz Sibirije prek Beringovega kopenskega mostu (glej Beringija) in prispeli pred vsaj 14.000 leti. Paleoindijanski arheološki najdišči v Old Crow Flats in Bluefish Caves sta dve najstarejši lokaciji človeškega bivanja v Kanadi. Značilnosti domorodnih družb so vključevale stalna naselja, kmetijstvo, kompleksne družbene hierarhije in trgovske mreže. Nekatere od teh kultur so propadle, ko so konec 15. in v začetku 16. stoletja prispeli evropski raziskovalci in so bile odkrite šele z arheološkimi raziskavami. Med domorodna ljudstva v današnji Kanadi spadajo Prvi narodi, Inuiti in Métisi, zadnji so mešanega porekla in izvirajo iz sredine 17. stoletja, ko so se pripadniki Prvih narodov poročili z evropskimi naseljenci, njihovi potomci pa so nato razvili svojo identiteto.
Ocenjuje se, da je avtohtono prebivalstvo v času prvih evropskih naselij štelo med 200.000 in dvema milijonoma, pri čemer je kanadska kraljeva komisija za aboriginska ljudstva sprejela številko 500.000. Zaradi evropske kolonizacije se je avtohtono prebivalstvo zmanjšalo za štirideset do osemdeset odstotkov. Upad je posledica več vzrokov, vključno s prenosom evropskih bolezni, na katere niso imeli naravne imunosti, konfliktov zaradi trgovine s krznom, konfliktov s kolonialnimi oblastmi in naseljenci ter izgube avtohtonih zemljišč v korist naseljencev in posledične propasti samozadostnosti več narodov.
Čeprav ne brez konfliktov, so bili zgodnji stiki evropskih Kanadčanov s Prvimi narodi in Inuiti relativno mirni. Prvi narodi in Métis so igrali ključno vlogo pri razvoju evropskih kolonij v Kanadi, zlasti zaradi njihove vloge pri pomoči evropskim gozdnim kurirjem in voyageurom pri raziskovanju celine med severnoameriško trgovino s krznom. Te zgodnje evropske interakcije s Prvimi narodi so se spremenile iz prijateljskih in mirovnih pogodb v razlastitev avtohtonih zemljišč s pogodbami. Od konca 18. stoletja so evropski Kanadčani silili avtohtona ljudstva, da so se asimilirala v zahodnokanadsko družbo. Kolonializem naseljencev je dosegel vrhunec v poznem 19. in začetku 20. stoletja. Obdobje odprave se je začelo z ustanovitvijo komisije za spravo s strani kanadske vlade leta 2008. To je vključevalo priznanje kulturnega genocida, sporazume o poravnavi in izboljšanje vprašanj rasne diskriminacije, kot je obravnavanje stiske pogrešanih in umorjenih avtohtonih žensk.
Evropska kolonizacija thumb|Jacques Cartier|levo
Okoli leta 1000 so pripluli do obale Severne Amerike Vikingi in na severu Nove Fundlandije ustanovili majhno oporišče. Ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko, so takratne kolonialne sile - Španija, Anglija in Francija začele tekmovati za prevlado na odkriti celini. V 15. stoletju je John Cabot prispel do vzhodne obale Nove Fundlandije in jo razglasil za last angleškega kralja Henrika VII.. Konec 15. stoletja je francoski pomorščak Jacques Cartier raziskoval ustje reke sv. Lovrenca in ustanovil prve francoske naselbine, francoski raziskovalci in misijonarji so v 16. stoletju v notranjosti dežele naleteli najprej na Hurune, Algokine in Irokeze. Prva prava oporišča so nastala šele po letu 1600. Francozi so se tako ustalili ob reki sv. Lovrenca, Angleži pa so se naselili najprej na vzhodni obali celine (Nova Anglija), hkrati pa so iskali severozahodni prehod skozi arktične vode. Henry Hudson je pri tem odkril zaliv, ki je pomenil pristop do neizmerno bogatih virov krzna na celini. Leta 1670 so ustanovili Družbo Hudsonovega zaliva. Proti koncu 17. stoletja je postalo tekmovanje med Anglijo in Francijo še bolj izrazito. Leta 1682 so se začeli spopadi med obema silama. Leta 1759 je prišlo do odločilne bitke med britanskimi in francoskimi silami na Abrahamovi poljani tik ob mestu Québec. General James Wolfe se je odločil za tvegano taktiko izkrcanja z reke, ki pa je presenetila Francoze in vodila k njihovemu porazu. Leta 1763 je bila v Parizu podpisana mirovna pogodba, s katero se je končalo obdobje francoske oblasti v Kanadi. S quebeškim aktom so Britanci zagotovili francoskemu prebivalstvo Nove Francije pravico do rimskokatoliške vere, francoskih zakonov in drugih privilegijev. Tako so omogočili, da se je francoska kultura obdržala na celini. Med Ameriško revolucijo so Kanado preplavili britanski rojalisti, ki so morali zapustiti Novo Anglijo. Njim so v 19. stoletju sledili škotski in irski priseljenci.
Ustavno je Kanada začela obstajati leta 1791 ko se je angleška kolonija razdelila na Zgornjo Kanado, ki je bila britanska in Spodnjo Kanado, ki je bila francoska. Leta 1837 je prišlo v Zgornji in Spodnji Kanadi do vstaj zaradi družbene napetosti in naraščajočega razočaranja zaradi omejitev, ki jih je vsiljeval britanski sistem uprave. Britanska vlada je privolila v reforme in tako sta bili obe Kanadi združeni z aktom o združitvi v Kanadsko provinco, katere glavno mesto je bilo sprva Montréal nato pa Ottawa. Leta 1867 je Kanada z zakonom o britanski Severni Ameriki postala zvezna država, ki jo je sestavljalo pet provinc. Prvi zvezni ministrski predsednik in tudi njen ustanovitelj je bil John A. Macdonald.
Leta 1858 je Nova Kaledonija postala britanska kolonija Britanska Kolumbija. Ko so ji obljubili, da bodo zgradili železnico, se je pridružila federaciji. Gradnja kanadske pacifiške železnice je odprla zahod in priseljenci iz Evrope so ustvarili družbeni mozaik, ki je značilen za zdajšnje prerijske province. thumbnail|220px|Spreminjanje upravne delitve ozemlja Kanade od leta 1867
Že sredi 17. stoletja je prišlo do tekmovanj med Francijo in Anglijo za nova ozemlja. Nasprotja med Francijo in VB so med letoma 1689 in 1763 pripeljala do štirih vojn med priseljenci v novem svetu, v katerih je Francija postopoma izgubila večino ozemelj. Veliki Britaniji je morala prepustiti Novo Fundlandijo, Novo Škotsko in ozemlje okrog Hudsonovega zaliva. Čeprav je Kanada postala del Britanskega imperija, je bil francoski vpliv vedno močan in mnogi Kanadčani še danes govorijo francosko.
Konfederacija in širitev Leta 1867 je Kanada z zakonom o britanski Severni Ameriki postala zvezna država, ki so jo sestavljale province Ontario, Québec, Novi Brunswick in Nova Škotska. Imela je parlament po britanskem vzoru, državni poglavar pa je ostal britanski monarh, ki ga je zastopal generalni guverner.
Od leta 1905 dalje so se širile in nastajale nove province. Kanada se je od združitve uspešno politično uveljavljala navzven - med drugim je bila med ustanoviteljicami OZN in NATO - nikoli pa ji ni uspelo odpraviti notranjih nasprotij med angleško in francosko govorečima deloma prebivalstva v provinci Québec.
Kanada kakršno poznamo danes, obstaja šele od leta 1949, ko so se prebivalci Nove Fundlandije s plebiscitom odločili za priključitev h kanadski federaciji. To pa je bila zadnja stopnja v procesu, ki je potekal več kot štiri stoletja.
Sodobnost