Zimbábve, uradno Repúblika Zimbábve, je celinska država v južnem delu afriške celine, med Viktorijinimi slapovi, reko Zambezi in reko Limpopo. Na jugu meji na Južno Afriko, na zahodu na Bocvano, na severu na Zambijo, ter na vzhodu na Mozambik. Glavno in največje mesto je Harare, drugo največje pa Bulawayo.
Zimbabve, država s približno 16,6 milijona prebivalcev po popisu prebivalstva iz leta 2024, ima največjo etnično skupino Šona, ki predstavlja 80 % prebivalstva, sledijo jim severni Ndebele in druge manjše manjšine. Zimbabve ima 16 uradnih jezikov, najpogostejši so angleščina, šona in ndebele. Zimbabve je član Združenih narodov, Južnoafriške skupnosti za razvoj, Afriške unije in Skupnega trga za vzhodno in južno Afriko.
Regijo so dolgo naseljevali Sani, pred približno 2000 leti pa so jo naselili Bantujci. V 11. stoletju so Šoni zgradili mesto Veliki Zimbabve, ki je do 13. stoletja postalo eno glavnih afriških trgovskih središč. Od tam je bilo ustanovljeno Kraljevina Zimbabve, sledili pa sta mu imperija Mutapa in Rozvi. Britanska južnoafriška družba Cecila Rhodesa je leta 1890 razmejila regijo Rodezija, ko je osvojila Mashonaland in kasneje leta 1893 Matabeleland po prvi vojni Matabele. Vladavina družbe se je končala leta 1923 z ustanovitvijo Južne Rodezije kot samoupravne britanske kolonije. Leta 1965 je vlada bele manjšine enostransko razglasila neodvisnost kot Rodezija. Država je prestala mednarodno izolacijo in 15-letno gverilsko vojno s črnimi nacionalističnimi silami; to je doseglo vrhunec z mirovnim sporazumom, ki je aprila 1980 vzpostavil de iure suverenost kot Zimbabve.
Robert Mugabe je postal premier Zimbabveja leta 1980, ko je njegova stranka ZANU–PF zmagala na splošnih volitvah po koncu vladavine bele manjšine in od takrat ostaja prevladujoča stranka v državi. Bil je predsednik Zimbabveja od leta 1987, potem ko je prvotni parlamentarni sistem države spremenil v predsedniškega, vse do svojega odstopa leta 2017. Pod Mugabejevim avtoritarnim režimom je v državi prevladoval državni varnostni aparat, ki je bil odgovoren za razširjene kršitve človekovih pravic, kar je bilo deležno svetovne obsodbe. Med letoma 1997 in 2008 je gospodarstvo doživljalo stalen upad (v poznejših letih pa hiperinflacijo), čeprav je od takrat doživelo hitro rast, potem ko je bila dovoljena uporaba drugih valut kot zimbabvejskega dolarja. Leta 2017 je po več kot letu dni protestov proti njegovi vladi in hitro upadajočemu gospodarstvu Zimbabveja prišlo do državnega udara, ki je povzročil Mugabejev odstop. Emmerson Mnangagwa je od takrat predsednik Zimbabveja.
Etimologija Ime Zimbabve izhaja iz izraza Shona za Veliki Zimbabve, srednjeveško mesto (Masvingo) na jugovzhodu države. Dve različni teoriji obravnavata izvor besede. Številni viri trdijo, da Zimbabve izhaja iz dzimba-dza-mabwe, prevedeno iz narečja karanga v Šoni kot 'hiše iz kamnov' (dzimba = množina imba, 'hiša'; mabwe = množina ibwe, 'kamen'). Ljudstvo Šona, ki govori karango, živi okoli Velikega Zimbabveja v današnji provinci Masvingo. Arheolog Peter Garlake trdi, da Zimbabve predstavlja skrčeno obliko dzimba-hwe, kar pomeni 'čaščene hiše' v narečju Zezuru v šoni in se običajno nanaša na hiše ali grobove poglavarjev.
Zimbabve je bil prej znan kot Južna Rodezija (1898), Rodezija (1965) in Zimbabve Rodezija (1979). Prva zabeležena uporaba imena »Zimbabve« kot nacionalnega izraza sega v leto 1960 kot skovanka črnega nacionalista Michaela Maweme, čigar Zimbabvejska nacionalna stranka je leta 1961 postala prva, ki je uradno uporabila ime. Izraz »Rodezija« – izpeljan iz priimka Cecila Rhodesa, glavnega pobudnika britanske kolonizacije ozemlja – so afriški nacionalisti zaradi njegovega kolonialnega izvora in konotacij dojemali kot neprimernega.
Po Maweminih besedah so se črni nacionalisti leta 1960 sestali, da bi izbrali alternativno ime za državo, pri čemer so predlagali imena, kot sta »Matshobana« in »Monomotapa«, preden je prevladal njegov predlog »Zimbabve«. Sprva ni bilo jasno, kako naj bi se izbrani izraz uporabljal – pismo, ki ga je Mawema napisal leta 1961, se nanaša na »Zimbabveland« – vendar se je »Zimbabve« do leta 1962 dovolj uveljavil, da je postal splošno priljubljen izraz črnskega nacionalističnega gibanja. Tako kot v mnogih afriških državah, ki so se osamosvojile med hladno vojno, je tudi Zimbabve etnično nevtralno ime. Vprašljivo je, v kolikšni meri lahko Zimbabve, ki ga več kot 80 % homogeno prebiva ljudstvo Šona in v katerem na različne načine prevladujejo, opišemo kot nacionalno državo. Ustava priznava 16 jezikov, vendar na nacionalni ravni vključuje le dva, šono in angleščino. Šona se v šolah pogosto poučuje, za razliko od jezika Ndebele. Zimbabve poleg tega nikoli ni imel nešonskega voditelja države.
Zgodovina Bantujska ljudstva so se naselila na ozemlju Zimbabveja že pred 2000 leti. Predkolonialna doba
Arheološki zapisi datirajo arhaično človeško naselitev današnjega Zimbabveja v obdobje pred vsaj 500.000 leti. Najzgodnejši znani prebivalci Zimbabveja so bili najverjetneje ljudstvo San, ki je za seboj pustilo zapuščino puščičnih konic in jamskih poslikav. Pred približno 2000 leti so med širitvijo Bantujcev prispeli prvi kmetje, ki so govorili bantujsko.
Družbe, ki so govorile proto-šonske jezike, so se prvič pojavile v srednji dolini reke Limpopo v 9. stoletju, preden so se preselile v zimbabvejsko višavje. Zimbabvejska planota je postala središče naslednjih držav Šonov, začenši okoli 10. stoletja. Okoli začetka 10. stoletja se je razvila trgovina z arabskimi trgovci na obali Indijskega oceana, kar je v 13. stoletju pripomoglo k razvoju kraljestva Mapungubwe. To je bil predhodnik civilizacij Šonov, ki so prevladovale v regiji od 13. stoletja, kar dokazujejo ruševine v Velikem Zimbabveju blizu Masvinga in druga manjša najdišča. Glavno arheološko najdišče je uporabljalo edinstveno suhozidno arhitekturo. Kraljevina Mapungubwe je bila prva v vrsti trgovskih držav, ki so se razvile v Zimbabveju, ko so iz Portugalske prispeli prvi evropski raziskovalci. Te države so menjale zlato, slonovino in baker za tkanine in steklo.
Do leta 1300 je Kraljevina Zimbabve zasenčila Mapungubwe. Ta država Šonov je še izpopolnila in razširila kamnito arhitekturo Mapungubweja. Od približno 1450 do 1760 je Kraljevina Mutapa vladala večjemu delu območja današnjega Zimbabveja in delom osrednjega Mozambika. Znana je pod številnimi imeni, vključno kot Mutapovsko cesarstvo, znanim tudi kot Mwene Mutapa ali Monomotapa, pa tudi kot Munhumutapa, in je bila znana po svojih strateških trgovskih poteh z Arabci in Portugalsko. Portugalci so si prizadevali monopolizirati ta vpliv in začeli vrsto vojn, ki so v začetku 17. stoletja imperij skoraj pripeljale do propada.
Kot neposreden odgovor na povečano evropsko prisotnost v notranjosti je nastala nova država Šonov, znana kot imperij Rozwi. Rozwi (kar pomeni 'uničevalci') so se leta 1683, opirajoč se na stoletja vojaškega, političnega in verskega razvoja, izgnali Portugalce iz Zimbabvejske planote. Okoli leta 1821 se je zulujski general Mzilikazi iz klana Khumalo uspešno uprl kralju Shaki in ustanovil svoj klan, Ndebeli. Ndebeli so se prebili proti severu v Transvaal, za seboj pustili sled uničenja in začeli obdobje obsežnega opustošenja, znano kot Mfecane. Ko so se leta 1836 nizozemski trekburji zbrali v Transvaalu, so pleme s pomočjo bojevnikov Tswana Barolong in komandosov Griqua pregnali še dlje proti severu. Do leta 1838 so Ndebeli osvojili imperij Rozwi skupaj z drugimi manjšimi državami Šonov in jih podredili vazalstvu.
Potem ko sta leta 1840 izgubila preostala južnoafriška ozemlja, sta se Mzilikazi in njegovo pleme trajno naselila na jugozahodu današnjega Zimbabveja v območju, ki je postalo znano kot Matabeleland, in za svojo prestolnico ustanovila Bulawayo. Mzilikazi je nato svojo družbo organiziral v vojaški sistem s polkovnimi kraali, podobnimi tistim v Shaki, ki je bil dovolj stabilen, da je odbil nadaljnje vpade Burov. Mzilikazi je umrl leta 1868; po nasilnem boju za oblast ga je nasledil njegov sin Lobengula.
Kolonialna doba in Rodezija (1888–1964) V začetku 19. stoletja je, po dveh stoletjih miru in razcveta, kot posledica nemirov v Transvaalu in Natalu začelo prodirati na to območje ljudstvo Ndebele pod vodstvom Moselekatseja, ki je povzročilo razpad kraljestva. Njegov sin Lobungula je leta 1888 podpisal dogovor z Angleži, na osnovi katerega je Britanska južnoafriška družba (BSAC) dobila koncesijo za izkoriščanje rudnih bogastev. Leta 1895 so jo poimenovali po upravniku te družbe Cecilu Rhodesu kot Rodezija.
Po uporu Ndebelov in Šonov (prva Chimurenga) je britanska vlada prevzela nadzor nad vojaškim oddelkom BSAC. Leta 1922 je prišlo do referenduma, na katerem se je del belcev izjasnil za samostojnost, del za priključitev k Južnoafriški uniji, medtem ko večinsko črnsko prebivalstvo ni imelo pravice do glasovanja. Leto kasneje je Združeno kraljevstvo razglasilo Južno Rodezijo za samoupravno kolonijo, leta 1953 pa jo je združilo s Severno Rodezijo in Njaso v Federacijo Rodezije in Njase. Leta 1960 je bilo ustanovljeno gibanje Zveza afriškega ljudstva Zimbabveja – ZAPU pod vodstvom Joshue Nkoma, kmalu zatem pa še Afriška narodna zveza Zimbabveja – ZANU s kasnejšim vodjem Robertom Mugabejem.
Po ločitvi federacije leta 1963 je belska uprava zahtevala neodvisnost. Združeno kraljevstvo jo je zavrnilo s politiko NIBMAR, to je ni neodvisnosti brez demokratične prenove – vladavine večinskega dela prebivalcev (No Independence Before Majority African Rule). Posledica tega je neodvisnost, ki jo je enostransko razglasil ministrski predsednik Rodezije Ian Smith dne 11. novembra 1965. Proti koncu 1960-ih se je upor proti belcem stopnjeval. S končanjem bele vladavine v Mozambiku leta 1975 so gverilske akcije sprožile grmičarsko vojno (drugo Chimurengo). Belski režim se je začel pogajati z uporniki iz ZANU in ZAPU. Pogajanja so privedla do Londonske konference (1979 – 1980), na kateri so Angleži določili čezmorskega guvernerja, da je razorožil gverilo, izvedel volitve in zagotovil neodvisnost koalicijski vladi Joshua Nkome. Na svobodnih volitvah februarja 1980 je zmagal Robert Mugabe, vodja ZANU. Dne 17. aprila 1980 je bila priznana kot neodvisna država Zimbabve.
Geografija
Zimbabve je celinska država v južni Afriki, ki leži med 15° in 23° južne zemljepisne širine ter 25° in 34° vzhodne zemljepisne dolžine. Na jugu meji na Južno Afriko, na zahodu in jugozahodu na Bocvano, na severozahodu na Zambijo in na vzhodu in severovzhodu na Mozambik. Njen severozahodni rob je približno 150 metrov oddaljen od Namibije in skoraj tvori štiridržavni kvadripoint. Večina države je dvignjena in jo sestavlja osrednja planota (visoki veld), ki se razteza od jugozahoda proti severu z nadmorsko višino med 1000 in 1600 m. Skrajni vzhod države je gorat, to območje je znano kot Vzhodno višavje, z najvišjo točko gore Nyangani z 2592 m.
Višavje je znano po svojem naravnem okolju s turističnimi destinacijami, kot so Nyanga, Troutbeck, Chimanimani, Vumba in gozd Chirinda na gori Selinda. Približno 20 % države sestavljajo nižinska območja (nizki veld) pod 900 m. Viktorijini slapovi, eden največjih in najbolj spektakularnih slapov na svetu, so na skrajnem severozahodu države in so del reke Zambezi.
Geologija Skozi geološki čas je Zimbabve doživel dva večja post-gondvanska erozijska cikla (znana kot afriški in post-afriški) ter zelo podrejen plio-pleistocenski cikel.