Laos

Laoška ljudska demokratična republika je edina celinska država v jugovzhodni Aziji. Je na Indokitajskem polotoku in meji na Mjanmar in Kitajsko na severozahodu, Vietnam na vzhodu, Kambodžo na jugovzhodu ter Tajsko na zahodu in jugozahodu. Država ima približno 8 milijonov prebivalcev. Njeno glavno in najbolj naseljeno mesto je Vientiane. Država ima budistične templje, vključno z Luang Prabangom, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, in francosko kolonialno arhitekturo.

Država svojo zgodovinsko in kulturno identiteto vleče do Lan Xanga, kraljestva, ki je obstajalo od 13. do 18. stoletja. Zaradi svoje lege je bilo kraljestvo središče kopenske trgovine. Leta 1707 se je Lan Xang razdelil na tri kraljestva: Luang Prabang, Viangchan (Vientiane) in Champasak, te pa si je 1778 podredil Siam. Leta 1893 so bila ta kraljestva združena pod francosko kolonialno oblastjo kot del Francoske Indokine.

Laos je bil med drugo svetovno vojno pod japonsko upravo, leta 1945 pa je pridobil neodvisnost, nato pa se je vrnil pod francosko upravo, kjer je leta 1949 dosegel avtonomijo. Država je leta 1953 ponovno pridobila popolno neodvisnost kot Kraljevina Laos z ustavno monarhijo pod vodstvom Sisavanga Vonga. V državljanski vojni od leta 1959 do 1975 se je komunistični Pathet Lao, ki sta ga podpirala Severni Vietnam in Sovjetska zveza, zoperstavil Kraljevim laoškim oboroženim silam, ki so jih podpirale Združene države. Vojna se je končala z ustanovitvijo Laoške ljudske demokratične republike leta 1975, ljudsko-demokratične države, ki je bila leta 2025 povezana s Sovjetsko zvezo do njenega razpada leta 1991.

Kot ena od petih še obstoječih komunističnih držav leta 2025 in edina, ki se samoopredeljuje kot ljudsko-demokratična država, Laos od leta 1975 upravlja Laoška ​​ljudska revolucionarna stranka (LPRP). Izvaja tržno usmerjene reforme. Laoška ​​razvojna strategija poudarja regionalno povezljivost z razvojem infrastrukture. Dokončanje železnice Laos-Kitajska (LCR) leta 2021, ki povezuje Vientiane s Kunmingom, je povečalo dostopnost trgovine in turizma. Država sodeluje v programu gospodarskega sodelovanja v podregiji Greater Mekong, ki se osredotoča na čezmejne infrastrukturne in energetske projekte. Svetovna banka je Laos prepoznala kot eno najhitreje rastočih gospodarstev v jugovzhodni Aziji in Pacifiku, z letno rastjo BDP v povprečju 7,4 % od leta 2009, kar je posledica rasti turizma, izvoza energije in tujih naložb. Čeprav ga Združeni narodi uvrščajo med najmanj razvite države, je Laos član ASEAN, Azijsko-pacifiškega trgovinskega sporazuma, Vzhodnoazijskega vrha, Frankofonije in Svetovne trgovinske organizacije.

Zgodovina

Prazgodovina Leta 2009 so v jami Tam Pa Ling v Annamitskem gorovju v severnem Laosu našli človeško lobanjo; lobanja je stara vsaj 46.000 let, zaradi česar je najstarejši sodobni človeški fosil, ki so ga doslej našli v jugovzhodni Aziji. Kamniti artefakti, vključno s tipi Hoabinhian, so bili najdeni na najdiščih iz pleistocena v severnem Laosu. Arheološki dokazi kažejo, da se je v 4. tisočletju pred našim štetjem razvila kmetijska družba, v kateri so se bronasti predmeti pojavili okoli leta 1500 pr. n. št., železno orodje pa je bilo znano od leta 700 pr. n. št. Za protozgodovinsko obdobje so značilni stiki s kitajsko in indsko civilizacijo. Glede na jezikoslovne in druge zgodovinske dokaze so se plemena, ki govorijo tajsko, nekje med 8. in 10. stoletjem iz Guangšija preselila proti jugozahodu na ozemlja Laosa in Tajske.Pittayaporn, Pittayawat (2014). Layers of Chinese Loanwords in Proto-Southwestern Tai as Evidence for the Dating of the Spread of Southwestern Tai . MANUSYA: Journal of Humanities, Special Issue No 20: 47–64.

Lan Xang

Zgodovina Laosa sega v kraljestvo Lan Xang (»milijon slonov«), ki ga je v 13. stoletju ustanovil laoški princ Fa Ngum, čigar oče je dal družino izgnati iz Kmerskega imperija. Fa Ngum je z 10.000 kmerskimi vojaki osvojil nekaj laoških kneževin v porečju reke Mekong, kar je doseglo vrhunec z zavzetjem Vientiana. Ngum je izhajal iz linije laoških kraljev, ki je segala do Khoun Bouloma. Za državno vero je postavil teravadski budizem. Njegovi ministri, ki niso mogli prenašati njegove neusmiljenosti, so ga leta 1373 prisilili v izgnanstvo v kasnejšo tajsko provinco Nan, kjer je umrl. Fa Ngumov najstarejši sin, Oun Heuan, se je povzpel na prestol pod imenom Samsenethai in vladal 43 let. Lan Xang je postal trgovsko središče med Samsenthaijevim vladanjem, po njegovi smrti leta 1421 pa se je skoraj stoletje razpadel v vojskujoče se frakcije.Sanda Simms, ch. 3, "Through Chaos to a New Order", in The Kingdoms of Laos (London: Taylor & Francis, 2013).

Leta 1520 je na prestol prišel Photisarath in preselil prestolnico iz Luang Prabanga v Vientiane, da bi se izognil burmanski invaziji. Setthathirath je postal kralj leta 1548, potem ko je bil njegov oče ubit, in ukazal gradnjo That Luanga. Settathirath je na poti nazaj z vojaške odprave v Kambodžo izginil v gorah, Lan Xang pa je zapadel v več kot 70 let 'nestabilnosti', ki je vključevala burmansko invazijo in državljansko vojno.Sanda Simms, ch. 6, "Seventy Years of Anarchy", in The Kingdoms of Laos (London: Taylor & Francis, 2013). ; see also P.C. Sinha, ed., Encyclopaedia of South East and Far East Asia, vol. 3 (Anmol, 2006).

Leta 1637, ko je Sourigna Vongsa zasedel prestol, je Lan Xang še razširil svoje meje. Ko je umrl brez dediča, se je kraljestvo razdelilo na tri kneževine. Med letoma 1763 in 1769 so burmanske vojske preplavile severni Laos in priključile Luang Prabang, medtem ko je Champasak sčasoma prišel pod siamsko suzerenstvo.

Chao Anouvonga so Siamci postavili za vazalskega kralja Vientiana. Spodbujal je preporod laoške likovne umetnosti in književnosti ter izboljšal odnose z Luang Phrabangom. Pod vietnamskim pritiskom se je leta 1826 uprl Siamcem. Upor je propadel in Vientiane je bil izropan. Anouvonga so kot ujetnika odpeljali v Bangkok, kjer je umrl.

V obdobju, ko je bilo pridobivanje ljudi prednost pred lastništvom zemlje, se je vojskovanje v predmoderni jugovzhodni Aziji vrtelo okoli zasega ljudi in virov sovražnikom. Britanski opazovalec je siamsko vojaško kampanjo v Laosu leta 1876 opisal kot »spremenjeno v obsežne lovske napade na sužnje«.

Francoski Laos (1893–1953)

V 19. stoletju je Luang Prabang izropala kitajska vojska Črne zastave. Francija je rešila kralja Oun Khama in Luang Phrabang dodala protektoratu Francoske Indokine. Kraljestvo Champasak in ozemlje Vientiane sta bila dodana protektoratu. Kralj Sisavangvong iz Luang Phrabanga je postal vladar združenega Laosa, Vientiane pa je ponovno postal glavno mesto.

Laos je proizvajal kositer, gumo in kavo; država ni nikoli predstavljala več kot 1 % izvoza Francoske Indokine. Do leta 1940 je v Laosu živelo približno 600 francoskih državljanov. Pod francosko oblastjo so Vietnamce spodbujali k selitvi v Laos; francoski kolonisti so to videli kot racionalno rešitev za pomanjkanje delovne sile v mejah kolonialnega prostora, ki je zajemal celotno Indokitajsko. Do leta 1943 je vietnamsko prebivalstvo štelo skoraj 40.000 ljudi, kar je predstavljalo večino v nekaterih mestih Laosa in imelo pravico do volitev lastnih voditeljev. Posledično je bilo 53 % prebivalstva Vientiana, 85 % Thakheka in 62 % Pakseja Vietnamcev; izjema je bil Luang Prabang, kjer so bili prebivalci pretežno Lao. Še leta 1945 so Francozi pripravili načrt za preselitev številnih Vietnamcev na tri območja (tj. Vientiansko nižino, regijo Savannakhet in planoto Bolaven), kar je japonska invazija na Indokitajski polotok iztirila. V nasprotnem primeru bi Laos po mnenju Martina Stuarta-Foxa lahko izgubil nadzor nad lastno državo.

Med drugo svetovno vojno v Laosu so Vichyjska Francija, Tajska, Japonska in Svobodna Francija okupirale Laos.Paul Lévy, Histoire du Laos, PUF, 1974. 9. marca 1945 je nacionalistična skupina razglasila ponovno neodvisnost Laosa z Luang Prabangom kot njegovim glavnim mestom; 7. aprila 1945 sta mesto zasedla dva bataljona japonskih čet. Japonci so poskušali prisiliti Sisavanga Vonga (kralja Luang Phrabanga), da razglasi neodvisnost Laosa, ta pa je 8. aprila namesto tega razglasil konec statusa Laosa kot francoskega protektorata. Kralj je nato na skrivaj poslal princa Kindavonga, da bi zastopal Laos pred zavezniškimi silami, princa Sisavanga pa kot predstavnika pred Japonci. Ko se je Japonska predala, so nekateri laoški nacionalisti (vključno s princem Phetsarathom) razglasili neodvisnost Laosa, do leta 1946 pa so francoske čete ponovno zasedle državo in Laosu podelile avtonomijo.

Med prvo indokitajsko vojno je Indokinajska komunistična partija ustanovila organizacijo za neodvisnost Pathet Lao. Pathet Lao je začel vojno proti francoskim kolonialnim silam s pomočjo vietnamske organizacije za neodvisnost Viet Minh. Leta 1950 so bili Francozi prisiljeni podeliti Laosu delno avtonomijo kot 'pridruženi državi' znotraj Francoske unije. Francija je ostala pod dejanskim nadzorom do 22. oktobra 1953, ko je Laos pridobil popolno neodvisnost kot ustavna monarhija.

Neodvisnost in komunistična vladavina (1953–) Prva indokitajska vojna je potekala po Francoski Indokini in je na Ženevski konferenci leta 1954 privedla do poraza Francije in podpisa mirovnega sporazuma za Laos. Leta 1960 so sredi vrste uporov v Kraljevini Laos izbruhnili boji med Kraljevo laoško vojsko (RLA) in komunističnimi severnovietnamskimi in s strani Sovjetske zveze podprtimi gverilci Pathet Lao. Druga začasna vlada narodne enotnosti, ki jo je leta 1962 ustanovil princ Souvanna Phouma, ni bila uspešna in situacija se je spremenila v državljansko vojno med Kraljevo laoško vlado in Pathet Lao. Pathet Lao sta vojaško podpirala Vietnamska ljudska armada (PAVN) in Vietkong.

Laos je bil del vietnamske vojne, saj so bili deli Laosa od leta 1958 napadeni in okupirani s strani Severnega Vietnama, ki so služili kot oskrbovalna pot za vojno proti Južnemu Vietnamu. Združene države so v odgovor sprožile bombardiranje položajev PAVN, podpirale redne in neredne protikomunistične sile v Laosu ter podpirale vdore vojske Republike Vietnam v Laos.

Zračne napade na sile PAVN/Pathet Lao so Združene države izvajale, da bi preprečile propad centralne vlade Kraljevine Laos in preprečile uporabo Ho Ši Minhove poti za napad na ameriške sile v Južnem Vietnamu. Med letoma 1964 in 1973 so ZDA na Laos odvrgle 2 milijona ton bomb, kar je skoraj enako 2,1 milijona ton bomb, ki so jih ZDA odvrgle na Evropo in Azijo med celotno drugo svetovno vojno. Zaradi tega je Laos postal glede na velikost prebivalstva najbolj bombardirana država v zgodovini; New York Times ugotavlja, da je bilo to »skoraj tona na vsakega prebivalca Laosa«.

Približno 80 milijonov bomb ni eksplodiralo in so ostale raztresene po vsej državi. Neeksplodirana ubojna sredstva (NUS), vključno s kasetnimi bombami in minami, vsako leto ubijejo ali pohabijo približno 50 Laočanov. Zaradi vpliva kasetnih bomb med to vojno je bil Laos zagovornik Konvencije o kasetnih bombah za prepoved tega orožja in je bil novembra 2010 gostitelj prvega srečanja držav pogodbenic konvencije.

Leta 1975 je Pathet Lao strmoglavil rojalistično vlado in prisilil kralja Savanga Vatthano, da je 2. decembra 1975 abdiciral. Kasneje je umrl v prevzgojnem taborišču. Med državljansko vojno je umrlo med 20.000 in 62.000 Laočanov. See Table 3.