Sveti Gregor iz Nise, tudi Sveti Gregor Niški različica imena: Gregorij, latinsko: Gregorius Nyssenus, grško: Γρηγόριος Νύσσης (Gregorios Nysses), srbsko: Grigorije Niski; cerkveni oče, škof, retorik, filozof, mistik in svetnik; * med 331 in 340, Kapadokija, današnja osrednja Turčija, † 394, Nisa.
Življenje
Gregor se je rodil med letoma 331 in 340 v Kapadokiji. Mati Emelija, hči mučenca, se je po smrti moža, slavnega in premožnega govornika, umaknila v samotno in asketsko življenje; enako je storila tudi najstarejša sestra Makrina po smrti zaročenca. Gregorja sta vzgajala starejši brat Bazilij in Makrina, njegova »duhovna učiteljica«. Oče je zgodaj umrl, Bazilija kot najstarejšega sina in dediča pa so poslali v Carigrad in Atene; Gregor je ostal doma. Šolal se je najprej v Neocezareji, nato pa se je z družino preselil v Cezarejo in tam nadaljeval šolanje. V mladosti se je pričel ukvarjati s filozofijo.
Kot mladenič je postal lektor v Cerkvi, nato pa je obrnil hrbet cerkvenemu stanu, saj se je odločil za posvetno kariero in postal učitelj retorike. Lotil se je študija grške književnosti, poglabljal se je v grško filozofijo, predvsem stoično modrost in apofatično religiozno filozofijo neoplatonizma.
V tem času se je tudi poročil z izvoljenko Teosebijo (*385), pobožno in uglajeno žensko ter z njo dobil sina. Po nasvetu sestre Makrine, svetnice in puščavnice, se je Gregor umaknil iz javnega delovanja in se ponovno posvetil študiju ter duhovnosti, hkrati pa ni opustil zakonskega življenja.
Pred Veliko nočjo leta 372 je bil posvečen za škofa Nise, nepomembnega mesteca v cezarejski metropoliji, zahodno od prestolnice. Tam se je znašel sredi dejanske skupnosti, ki se ji je moral prilagoditi. Pri bogoslužju je uporabljal jezik, poln podob, pri čemer je pozabil na filozofijo in govorništvo.
Gregor kot kristjan ni mogel dobro razumeti, zakaj so pred obličjem Boga Križanega potrebne zdrahe, zato je v želji, da bi spravil brata Bazilija, cezarejskega škofa s krivoverskimi nasprotniki, arijancem naklonjenim cesarjem, sam ponaredil pisma, ki bi zadeve uredila, povzročil pa je škandal. Poleg poneverjanja so mu arijanski heretiki naprtili še očitek, da zapravlja cerkveno premoženje in nesmotrno porablja cerkvene dobrine. Gregor je bil odstavljen, na sinodi leta 376 so ga v odsotnosti obsodili na izgnanstvo. Po smrti arijanskega cesarja Valensa leta 378 se je Gregor zmagoslavno vrnil na škofovski sedež.
Prava Gregorjeva kariera pa se je začela po smrti brata Bazilija 1. januarja 379, ko je postal teološki in samostanski dedič brata ter zaupnik novega cesarja Teodozija. Antiohijska sinoda mu je zaupala vizitacijo pontske dioceze. Istega leta pa mu je umrla sestra Makrina.
Leta 380 je bil na svoje nezadovoljstvo izbran za nadškofa Sebaste; sedež je kmalu zapustil in se vrnil v Niso, kjer se je lotil pisanja polemičnih traktatov zoper heretike. Postal je branilec pravovernosti v soočenju z arijanstvom. Leta 381 je bil med najvidnejšimi osebami drugega vesoljnega cerkvenega zbora, ki je bil v Carigradu, mistik med škofi, ki so si prizadevali ubesediti vero Cerkve v božjo naravo »Gospoda najskrivnostnejšega«, Svetega Duha. Leta 382 je potoval kot poslanec po cerkvenih opravkih v Arabijo in Sveto deželo, v Carigrad je prihajal še ob drugih priložnostih, ob sinodah leta 382 in 383. Cesar Teodozij mu je zaupal govor ob pogrebu princese Pulherije leta 385 in njene matere, cesarice Plakile (Flacile) 386, zadnjič pa je v prestolnici omenjen leta 394 med podpisniki sinode, ko je dal nekaj navodil menihom. To je bilo njegovo zadnje znano dejanje, datum in okoliščine njegove smrti so neznane.
Gregor kot človek thumb|220px|Sveti Gregor iz Nise
Gregor se nam kot človek predstavi soočen z bratom Bazilijem, proti katerem se mora boriti za potrditev. Bazilij je poročal o popolni neizkušenosti brata v cerkvenih zadevah, nerodnosti in pomanjkanju čuta za diplomacijo, mestoma je govoril o njegovi preproščini in nedolžnosti, a neobčutljivosti za prilizovanje. Da bi se izognil katastrofi, je Bazilij celo zavrnil predlog, da bi poslal Gregorija kot poslanca v Rim. Gregorjevo mišljenje je bilo duhovno neodvisno tako v soočenju s filozofi kot s predhodniki (Origen). Nastopal je proti romanjem, ki so po njegovem mnenju redko naredila romarje bolj svete, saj naj Bog ne bi bil vezan na svete kraje. Kot škof je bil zahteven, ni dopuščal nereda in razpuščenosti. V odnosu z metropolitom, naslednikom Bazilija, ki je bil ljubosumen na Gregorijev vpliv in mu je manjkalo kreposti da bi priznal prekašanje podrejenega, ni bil mehak. Gregorij je bil samorastnik, samouk, neodvisen od univerzalnih metod. Podvržen je bil vplivu sofistike, njegovo govorništvo je ostalo v okvirih šolskega nauka. Bolj kot besedo je obvladal misel, njegova proza je težka od zgoščenega razmišljanja, njegova misel je silovita, teološka obdelava globoka, mistika arhitekturno dodelana. Njegova moč se kaže v ravnovesju med mislijo in izkustvom, med teologijo in mistiko, med idejo in dramo. Med teologi 4. stoletja je najbolj oseben in univerzalen, z uporabo filozofije za poglobitev skrivnosti razodetja ni žrtvoval svoje vere. Gregorij je verjel, da vsa resnica prihaja iz Svetega pisma, svoje svetopisemske navdihnjenosti pa ni izražal z dobesednimi navedki, temveč s samim bistvom svojega nauka.
Delo
Gregorijeva dela so po njegovem življenju zelo neenakomerno porazdeljena, samostojen in dejaven je postal šele po smrti brata Bazilija, v ta čas se postavlja večina njegovih spisov. Najbolj groba delitev njegovih del je na dogmatične spise, duhovno-teološka dela in eksegetske spise.
Dogmatični spisi
Veliki katehetski govor (Oratio magna catechetica / Logos katechetikos ho megas); povzetek krščanskega nauka, posvečen krščanskim »učiteljem«, temeljit in sistematičen prikaz vere Cerkve; v treh knjigah je na izviren način izražen krščanski nauk o Bogu, svetu, človeku, človekovemu padcu, o obnovi vsega, ki jo izvrši učlovečeni Logos Božji, o krstu, evharistiji in veri. Proti Evnomiju (Pros Eunomion Antirrhetikoi); razprava, napisana v zaščito Bazilija, temeljno delo teološke gnoseologije in krščanskega apofatizma. Proti Apolinarijevim naukom (Antirrhetikon pros ta Apollinariou); dva spisa, v katerih se Gregor ukvarja z antropologijo in kristologijo, najpomembnejše antipolinaristično delo nasploh. Zoper Macedoniance, borce proti Duhu, o Svetem Duhu (Peri tou hagiou Pneumatos kata ton Makedonianon ton pneumatomachon); polemična predstavitev ortodoksnega bogoslovja Svetega Duha, v kateri je Gregor utemeljeval Njegovo božansko naravo. Podobnega značaja so drobnejši dogmatični spisi o skrivnosti svete Trojice, ki se v veliki meri držijo trinitarnega bogoslovja sv. Bazilija in sv. Gregorja Nazianškega, »Teologa«, značilno za Gregorja pa je poudarjanje enovitosti Božje »energeia«, enosti Trojičinega delovanja navzven. Evstatiju o Sveti Trojici (De Trinitate / Peri tes hagias Triados pros Eustathion) Kako govorimo o treh osebah (Pos tria prosopa legontas) Ablabiju o tem, naj ne meni, da govorimo o treh Bogovih (Peri tou me oiesthai legein treis theous pros Ablabion) Simpliciju o veri (De fide ad Simplicium / Peri pisteos pros Symplikion) Zoper Arija in Sabelija (Kata Areiou kai Sabelliou) O razliki med bistvom/bitnostjo in hipostazo (Peri diaphoras ousias kai hypostaseos) Zoper usodo (Kata tes heimarmenes); filozofski spev človeški svobodi, opisuje Gregorjev dialog s helenskim filozofom, ki je trdil, da mu je usojeno ne verovati. O pokojnih (Eis tous koimethentas); Gregor izrazi svoje gledanje na človeško stanje pred izvirnim grehom in na človeško telesnost. O otrocih, ki so nam ugrabljeni prezgodaj (Peri ton nepion pro horas apharpadzomenon); antropološke misli.
Duhovno-teološka dela
O duši in vstajenju (Peri psyches kai anastaseos); iskren in brezkompromisen platonski razgovor o smrti in nesmrtnosti med Gregorjem in njegovo sestro sv. Makrino; v tem krščanskem »Faidonu« modra sestra, tudi sama na pragu smrti, Gregorju, obupanemu nad nedavno smrtjo brata Bazilija in zgroženemu nad ničem, razkriva vstajenski smisel človeškega obstoja. O devištvu (Peri parthenias); Gregor razvija mistiko meniškega življenja, utemeljenega v devištvu Bogočloveka in Bogorodice. Kaj pomeni krščansko ime in poklic (Peri tou ti to Christianon onoma e epangelma); skrivnostna definicija: »Krščanstvo je posnemanje Božje narave« (»theias physeos mimesis«). O popolnosti ali kakšen naj bo kristjan (Peri teleiotetos kai hopoion dei einai ton Christianon); določitev krščanstva konkretizira v misli o posnemanju Kristusa kot udeležbi v Njegovi skrivnosti. Osnutek (Hypotyposis) ali O cilju, ki je po Božji volji in o resnični askezi (Peri tou kata Theon skopou kai te skata aletheian askeseos); Gregor poda dokončne misli o duhovnem življenju, predpostavka le-tega je odpoved svetu in sebi ter popolna izročitev Božji volji.
Eksegetski spisi
Gregor je bil velik poznavalec Svetega pisma, vendar odnos do ubesedenega Logosa ni bil podoben današnjemu, znanstvenemu in psevdoznanstvenemu razlaganju besede, Pismo je razlagal skozi svojo duhovno izkušnjo, srečujeta se mistični polet in vera v inspiracijo.
O Mojzesovem življenju (De vita Moysis / Eis ton bion Moyseos); Gregor razvija mistiko, ki po eni strani izvira iz etično-asketskega radikalizma, po drugi stani pa ga utemeljuje. Spis je razdeljen na dve knjigi, v prvi Gregor obnovi svetopisemsko poročilo o velikem zakonodajalcu Izraela, v drugi pa alegorično razloži njegovo življenjsko pot kot simbol romanja duše od izgubljenosti v tujini, v »Egiptu« čutnega sveta vse do končnega objema z nespoznatnim Bogom. O stvarjenju človeka (De opificio hominis / Peri kataskeues anthropou); razprava, ki jo je Gregor poslal bratu Petru, v njej razlaga 1 Mz 1,26: »Ustvarimo človeka po svoji podobi/ikoni in sličnosti.« Zagovor Šesterodnevja (Explicatio apologetica in Hexaemeron / Apologetikon peri tes Hexaemerou); razprava, prav tako namenjena bratu Petru, v kateri na filozofsko poglobljen način interpretira kozmologijo Geneze in razvija svoje poduhovljeno, nadvse sodobno pojmovanje materije. O naslovih psalmov (In psalmorum inscriptiones / Eis tas epigraphas ton psalmon); alegorična razlaga posameznih naslovov psalmov kot mistične šifre za duhovni vzpon duše; pet knjig psalterija je pet stopenj v dvigu duše k Bogu. Natančna razlaga Pridigarja (Exegesis akribes eis ton Ekklesiasten); pokaže, da je resničen namen te »nihilistične« svetopisemske knjige »dvigniti um nad čutno zaznavo«. Razlaga Visoke pesmi (In Canticum Canticorum / Exegesis tou asmatos ton asmaton); dovršena alegorična interpretacija, s katero razvija krščansko mistično teologijo in opisuje skrivnostno poroko med Bogom in dušo. O blagrih (De beatitudinibus / Eis tous makarismous); Gospodove blagre Gregor razloži kot stopnice na poti k Bogu.
Ohranjenih je tudi precej Gregorijevih homilij in 30 pisem različne vsebine in pomena. Slogovno je pod močnim vplivom »druge sofistike«, ohranjeno je pismo znamenitemu govorniku Libaniju, s samo literarno zvrstjo homilije (pridige) pa kaže, da se obrača na širše kroge vernikov.
Gregorjeva teologija Odprt sistem
Za Gregorjevo filozofijo in teologijo je najznačilnejša širina, odprtost za izročeno, krščansko in predkrščansko filozofsko Izročilo, še bolj pa ga označuje odprtost za Neizrekljivo, ki izrečeno osmišlja. Gregorjeva misel je odprt sistem, sistem gibanja, poti, napredovanja, brezmejnega poglabljanja in iskanja. Večno napredovati v iskanju in nikoli ne prenehati z vzponom, to je zanj resnično uživanje Želenega. Spozna, da je tisto, kar je treba iskati, tisto, česar najdenje je prav večno iskanje (auto to aei dzetein), kajti ni nekaj drugega iskanje in nekaj drugega najdenje, ampak je dobiček od iskanja iskanje samo.
Nauk o Sveti Trojici