thumb|300px|Sestavljena satelitska slika Evrope(c) NASA right|300px|thumb|Evropa kot celina je pobarvana zeleno, čeprav nekatere evropske države segajo tudi na drugo celino - Azijo. Evropa skupaj z Azijo sestavlja eno samo celino, ki po površini (54 milijonov km²) prekaša vse druge in jo označujemo kot Evrazijo. Delitev te ogromne celine na Evropo in Azijo se je uveljavila v preteklosti predvsem zaradi drugačnega kulturnega, gospodarskega, socialnega in političnega razvoja obeh delov. Evropa je kontinent, ki ga na severu omejuje Arktični ocean, na zahodu Atlantski ocean in na jugu Sredozemsko in Črno morje. Na vzhodu preide v Azijo. Dogovorjena meja poteka od juga proti severu preko Kavkaza, Kaspijskega morja, reke Ural in gorovja Ural. Otoki in polotoki segajo globoko v morja, morje pa se s svojimi zalivi globoko zajeda v kontinent. Več kot polovica evropskega ozemlja je manj kot 300 km daleč od najbližjega morja.
Naravnogeografske značilnosti Površje in zgradba Naravnogeografsko delimo Evropo na vzhodni in zahodni del, ki polagoma prehajata drug v drugega. Vzhodni del (Vzhodna Evropa) je širok celinski trup z zelo enoličnim, predvsem nižinskim svetom, ki se proti vzhodu na široko naslanja na Azijo. Zahodni del (Zahodna Evropa) je sicer manjši, toda zelo pester in razgiban. Sestavljajo ga gorovja, hribovja in nižavja in je razčlenjen v številne zalive, polotoke in otoke. Obliva ga Atlantski ocean s svojimi stranskimi morji. Ta del ima dejansko podobo velikega močno razvejanega polotoka.
right|250px|thumb|Topografski zemljevid Evrope Relief je zelo pomemben geografski dejavnik ne samo v Evropi temveč povsod na Zemlji. Močno vpliva na lego naselij, gostoto poselitve, lego industrijskih objektov, vpliva na razvoj turizma, na potek prometnic, ... po rečnih dolinah so že davno v zgodovini potekale vse pomembnejše prometnice, na drugi strani so bila visoka slemenasta gorovja (npr. Alpe) vedno velika prometna ovira (še posebno v zimskem času), ki jo je človek premagal šele v modernejšem delu zgodovine z izgradnjo predorov (npr. predor pod Mont Blancom, predor Karavanke, predori na Turski avtocesti v Avstriji, ...) Ruska plošča pokriva celotno Vzhodno Evropo in je znana kot ena izmed najstarejših plošč na Zemlji. Skoraj v celoti zavzema Vzhodnoevropsko nižavje, ki se ponekod dvigne v nekoliko višji svet (Srednjerusko višavje, Privolško višavje), Pridneprsko višavje, Podolsko višavje, Lublinsko višavje, Smolensko višavje, Valdajsko višavje, in druga. Stara kristalinska osnova tu le ponekod prihaja na dan, večinoma je prekrita z mlajšimi, nenagubanimi plastmi. Te plasti so tem mlajše, čim bolj gremo proti jugo-vzhodu. Na današnji izgled Vzhodnoevropskega nižavja so močno vplivale tudi reke, ki so nižavje razrezale v rahlo valovit svet, na razgibanost reliefa pa je vplivala tudi pleistocenska poledenitev. Stara evropska grudasta gorovja so bila nagubana s kaledonskim gubanjem v silurju in predstavljajo severni reliefni pas Zahodne Evrope. Najbolj izrazita grudasta gorovja v Evropi so: Skandinavsko gorovje, Škotsko višavje in Peninske gore v Angliji. Značilno za stara grudasta gorovja je, da niso pretirana visoka, so pa pomembna zaradi bogatih rudnih nahajališč (premoga in železove rude). Vzhodni del tega pasu na Švedskem in Finskem je nižji svet Baltskega ali Fenoskandijskega ščita. Pas nasutih nižin (Nemško-poljsko nižavje) se v Evropi vleče od francoske atlantske obale, ob Severnem morju in Baltiku do Vzhodnoevropskega nižavja na vzhodu. Nižavje prekrivajo morski in rečni in tudi ledeniški sedimenti. Pod sedimenti so stara grudasta gorovja (gre za nadaljevanje gorovij iz Severne Evrope), ki so jih zunanje ali eksogene sile znižale in uravnale. Pas grudastih sredogorij so mlajša gorovja, ki so bila nagubana s hercinskim gubanjem v karbonu. Značilno za sredogorja je, da so močno razdrobljena, razkosana in zelo različno visoka. Vlečejo se od Centralnega masiva v Franciji, preko Ardenov, Vogezov ter Nemškega in Češkega sredogorja do Malopoljskega višavja na jugu Poljske. Tod najdemo številne ugreznjene višine, sredogorja pa so znana tudi po bogatih rudnih nahajališčih (predvsem po premogu). Mlada alpidska slemenasta gorovja so reliefno najvišji pas Evrope. Od sredogorij na zahodu jih loči tektonski jarek (Ronsko-Saonski tektonski jarek), drugod pa globeli zapolnjujejo mlajši sedimenti ali pa so se izoblikovale nižje planote (na primer Švabsko-bavarska planota). Med mladimi alpidskimi gorovji so se udrle kotline s prostranim nižavjem (Padska, Panonska, Vlaško nižavje), ki so gosto poseljene in pomembne za promet in industrijo. Mlada alpidska slemenasta gorovja se vlečejo od Kantabrijskega gorovja v Španiji, preko Pirinejev, Alp, Apeninov, Karpatov v Malo Azijo in naprej do Kavkaza. Med mladimi gorovji so ujeta tudi nekatera starejša hercinska gorovja (Rodopi, Sardinske gore, planota Mezeta)
Podnebje Večji del Evrope je pod vplivom zahodnih vlažnih zračnih gmot iz Atlantskega oceana. Zmerno toplo, vlažno podnebje proti notranjosti dobiva izrazitejše celinske poteze (manj padavin, hladnejša zima in toplejše poletje). Primorski deli Norveške na severozahodu celine so zaradi vpliva toplega Zalivskega toka (Severno atlantskega toka) toplejši, zato ima ta del Evrope precej blažje podnebje kot kraji podobne geografske širine, ki niso pod tem vplivom. Primorski deli Južne Evrope imajo sredozemsko podnebje s toplim, suhim poletjem in blago, deževno zimo.
Na podnebje vplivajo tudi vremenotvorna središča. Januarja je močno izoblikovano islandsko območje nizkega tlaka, ki prinaša zahodni, srednji in južni Evropi vlažno in hladno vreme. Poleti se okrepi azorsko območje visokega zračnega tlaka. Njegov vpliv se razširi na sever in severovzhod do Srednje Evrope in prinaša jasno, suho in vroče poletje. Pozimi se oblikuje izrazit anticiklon nad Sibirijo, ki zaradi ohladitve celine prinaša jasno, ostro in suho zimo.
Klimatska območja in podnebni tipi Atlantsko ali oceansko klimatsko območje obsega dolg in relativno ozek pas od severozahodne Portugalske, zahodne Francije, Britanskega otočja do zahodnih obal Severnega morja v Skandinaviji. Prevladujejo močni zahodni vetrovi Veliko nihanje zračnega pritiska Vetrovi na celino prinašajo blag zrak pozimi iz JZ smeri, poleti pa hladen zrak iz SZ Relativna vlažnost je vseskozi visoka Pozimi so pogoste megle Majhna letna temperaturna amplituda (9 °C–12 °C) Poletja prijetno topla, zime blage, mraz redek Letni časi neizraziti Pomlad je hladnejša od jeseni Padavine v vseh letnih časih Srednjeevropsko prehodno klimatsko območje zavzema vzhodno Francijo, Srednjo Evropo, dežele okoli Baltskega morja in brez ostre meje prehaja proti vzhodu. Jasno izraženi letni časi Letna temperaturna amplituda je na JZ 14 °C, na V pa tudi 24 °C Padavine v vseh letnih časih, najbolj mokri so spomladanski meseci Zime so snežene, bolj ko gremo proti V so tudi ostrejše Zima je nahladnejši letni čas. Najviša povprečna temperatura je julija 31 °C in januarja 4 °C Sredozemsko klimatsko območje obsega obale Sredozemskega morja in marsikje sega v notranjost. Poletja so pod vplivom visokega zračnega tlaka Pozimi preko sredozemskega morja potujejo depresije Poletja so vroča, jasno vreme, suša Letna amplituda zaša med 15º–20º Najtoplejši mesec je julij, najhladnejši pa januar Subtropsko podnebje Območje mrzlega podnebja zavzema severni rob kontinenta. Poletja so vroča, julija je povprečna temperatura okoli 29 °C Zime so mrzle, januarja je povprečna temperatura pod - 10 °C Celotno območje ima razmeroma malo padavin Nizka stopnja izhlapevanja Več kot pol leta je povprečna temperatura pod 0 °C Kontinentalno klimatsko območje obsega Moldavijo, Belorusijo, Ukrajino in del Rusije. Zelo malo padavin, vsega okoli 500 mm Najbolj moker mesec april Velika letna amplituda ostala podnebja Gorsko podnebje Subpolarno podnebje
Rastlinstvo Razporeditev prsti in rastja v Evropi je pogojena na eni strani z zgradbo in reliefom Evrope, na drugi strani pa z lego in podnebjem. V primorskih predelih Južne Evrope prevladujejo rastlinske vrste, ki so prilagojene poletni suši in revni prsti. Rastlinske vrste so pogosto zimzelene. Razširjeno je grmičevje (makija). V vlažnih zahodnih in srednjih delih celine tla porašča listopadna vegetacija, na mrzlem severu pa se širijo iglavci. V vzhodnih celinskih delih je zastopano gozdno-stepsko in stepsko rastlinstvo. V najsevernejših delih celine je podnebje subpolarno, tu se širi tundra z lišaji, mahovi in nizkimi, zakrnelimi grmi.
Naravni tipi rastja pred poselitvijo Evrope so bili: tundra, gozd, travinje, močvirja, stepa ter mediteransko grmičevje. Človek je v zahodni, srednji Evropi in Sredozemlju izkrčil gozd in z izkoriščanjem in izsekavanjem dobil pašnike in goli kras. Pri tem je naravni mešani in listnati gozd nadomestil iz gospodarskih razlogov z iglavci. Močvirja in stepe je marsikje z melioracijo in umetnim namakanjem spremenil v kulturne površine. Mnoge države so uveljavile zaščitena območja, kjer ohranjajo naravno rastje.
Pasovi rastja: Pas tundre zajema ozko območje vzdolž rusko-finske zaledenele obale in nekatere površine ob skandinavskih fjordih. Zamrznjena tla se odtajajo samo poleti, pa še to samo na površju. Listnati in mešani gozd segata od severnega dela Britanskega otočja, severne Francije, južne Skandinavije, severne Nemčije, Poljske do srednje Rusije. Pas stepe je zaradi poljedelstva zelo zmanjšan. Gozdna stepa, kjer je še veliko padavin, je spremenjena v kulturno stepo. Sredozemsko rastje se proti severu zaključuje z gorami, ki so ostra vegetacijska meja.
Tipi prsti: Tundrska tla so peščena in šotna tla, ki vsebujejo nerazkrojene organske elemente (na obalnih območjih severne Rusije in severne Skandinavije). Podzoli - to je svetla, izprana, s hranili osiromašena prst pepelnate barve. Večino pokrajine prerašča gozd (obsežna območja severne in vzhodne Evrope). Rjave in sivorjave stepske prsti - to so manj izprana tla s toplimi poletnimi padavinami. Na njih so velike travnate površine (zahodni in srednjeevropski gozdnati deli). Rjave in sive stepske prsti nimajo dosti humusa, ampak veliko mineralnih snovi in soli. Z umetnim namakanjem lahko postanejo rodovitne (obala Črnega in Kaspijskega jezera). Gorska tla so kamnita tla, imajo malo prepereline (nagubana gorovja in višji deli grudastih gorstev). Rendzine so rjave in temnorjave prsti, pomešane s kamenjem in so nastale na apnencu (apneniške Alpe in Jura). Terra rosa ali jerina je rodovitna prst, pogosto naplavljena v dolinah in kotanjah. To so prsti toplejših podnebij z veliko primesi železovih oksidov (na sredozemskih kraških območjih). Zamočvirjena tla so na območjih, kjer so nepropustne plasti blizu površja. Obrečna tla in temna glinasta tla so ob rekah in jezerih.
Reke Glavni članek: Seznam rek v Evropi
Pomembnejše evropske reke s približno dolžino: Volga 3.690 km Donava 2.860 km Ural 2.428 km Dneper 2.290 km Don 1.950 km Pečora 1.809 km Kama 1.805 km Oka 1.500 km Belaja 1.430 km Dnester 1.352 km Ren 1.320 km Laba 1.165 km Visla 1.047 km Tejo 1.038 Km Zahodna Dvina 1.020 km Loara 1.012 km Ebro 960 Km Sava, 933 km Rona, 812 km Sena, 776 km Pad, 652 km
Jezera in celinska morja Glavni članek: Seznam evropskih jezer
Večji otoki Islandija, Ferski otoki, Britansko otočje, Irska, otok Man, Rockall, del Azorov, Madeira, Balearski otoki, Korzika, Sardinija, Sicilija, Malta, Jonski otoki, Kreta, Egejski otoki, Kikladi, Ålandsko otočje, Gotland, Saaremaa, Hiiumaa, Jan Mayen, Ciper in Svalbard
Ravnine in nižavja Vzhodnoevropsko nižavje Severnoevropsko nižavje Panonska nižina Mezeta je visoka planota v osrednji Španiji (obsega približno 40 % države)
Gorske verige Glavni članek: Seznam evropskih gorskih verig
Nekatere večje gorske verige v Evropi so: Ural, ki ločuje Evropo in Azijo Kavkaz, ki tudi ločuje Evropo in Azijo Karpati, glavna gorska veriga v osrednji in južni Evropi