thumb|right|250px|Satelitska slika Afrike Afrika je celina, ki obsega 63 političnih ozemelj, ki predstavljajo največji od velikih južnih izboklin glavne mase zemeljske površine. Znotraj svojega običajnega obrisa obsega površino 30.368.609 km², brez sosednjih otokov. Njena najvišja gora je Kilimandžaro; njeno največje jezero je Viktorijino jezero.

Afriko od Evrope ločuje Sredozemsko morje, od večjega dela Azije pa Rdeče morje, na severovzhodnem koncu pa jo z Azijo povezuje Sueška ožina (ki jo prečka Sueški prekop), široka 130 km. Zaradi geopolitičnih razlogov se Sinajski polotok v Egiptu – vzhodno od Sueškega prekopa – pogosto šteje za del Afrike. Od najsevernejše točke, Ras ben Sakka v Tuniziji, na 37°21′ S, do najjužnejše točke, Cape Agulhas v Južni Afriki, 34°51′15″ J, je razdalja približno 8000 km; od Cap-Verta, 17°31′13″ Z, najzahodnejše točke, do Ras Hafuna v somalski regiji Puntland na Afriškem rogu, 51°27′52″ V, najvzhodnejše projekcije, je razdalja (prav tako približno) 7400 km.

Glavne strukturne linije celine kažejo tako smer od vzhoda proti zahodu, ki je značilna, vsaj na vzhodni polobli, za bolj severne dele sveta, kot tudi smer od severa proti jugu, ki jo vidimo na južnih polotokih. Afrika je tako v glavnem sestavljena iz dveh segmentov pod pravim kotom, severni poteka od vzhoda proti zahodu, južni pa od severa proti jugu.

Glavne značilnosti

Povprečna nadmorska višina celine se približuje 600 m, kar je približno blizu povprečne nadmorske višine Severne in Južne Amerike, vendar precej manj kot v Aziji, ki znaša 950 m. V nasprotju z drugimi celinami jo zaznamuje sorazmerno majhna površina zelo visokih ali zelo nizkih tal, pri čemer zemljišča pod 180 m zavzemajo nenavadno majhen del površine; medtem ko so najvišje nadmorske višine ne le nižje od tistih v Aziji ali Južni Ameriki, ampak je tudi površina kopnega nad 3000 m precej neznatna, saj jo skoraj v celoti predstavljajo posamezni vrhovi in ​​gorske verige. Zmerno dvignjene planote so torej značilna značilnost celine, čeprav njihovo površino prekinjajo višji vrhovi in ​​grebeni. (Ti izolirani vrhovi in ​​grebeni so tako razširjeni, da so v Nemčiji za opis te vrste dežele sprejeli poseben izraz – Inselberg-Landschaft, otoška gorska pokrajina, za katerega velja, da je v veliki meri posledica delovanja vetra.)

Praviloma višje planote ležijo na vzhodu in jugu, medtem ko je proti zahodu in severu opaziti postopno zmanjševanje nadmorske višine. Razen nižin in Atlaškega gorovja lahko celino razdelimo na dve regiji: višje in nižje planote, pri čemer ločnica (nekoliko konkavna proti severozahodu) poteka od sredine Rdečega morja do približno 6 stopinj južne zemljepisne širine na zahodni obali.

Afriko lahko razdelimo na več geografskih območij: Obalne ravnice – pogosto obrobljene proti morju z mangrovskimi močvirji – se nikoli ne raztezajo daleč od obale, razen ob spodnjih tokovih potokov. Nedavne aluvialne ravnice najdemo predvsem v deltah pomembnejših rek. Drugod obalne nižine tvorijo le najnižje stopnice sistema teras, ki predstavljajo vzpon na notranje planote. Gorovje Atlas se ortografsko razlikuje od preostalega dela celine, saj ni povezano z jugom in ga od njega ločuje nizko in puščavsko območje (Sahara).

Planote

V Afriki je veliko planot.

Visoke južne in vzhodne planote, ki redko padejo pod 600 m, imajo povprečno nadmorsko višino približno 1000 m. Južnoafriška planota, ki sega do približno 12° J, je na vzhodu, zahodu in jugu omejena s pasovi višjega terena, ki se strmo spuščajo proti obalam. Zaradi tega je Južna Afrika na splošno podobna obrnjenemu krožniku. Proti jugu rob planote tvorijo tri vzporedne stopnice z ravnim terenom med njimi. Največje od teh ravnih območij, Veliki Karu, je suho, neplodno območje, velik del same planote pa je še bolj sušnega značaja in je znan kot puščava Kalahari.

Južnoafriška planota je povezana z vzhodnoafriško planoto, ki ima verjetno nekoliko višjo povprečno nadmorsko višino in jo zaznamujejo nekatere posebne značilnosti. Nastane z razširitvijo vzhodne osi višjega terena, ki se deli na več con, ki potekajo proti severu in jugu in so sestavljene iz gorovij, planot in kotlin. Najbolj presenetljiva značilnost je obstoj dveh velikih linij kotlin, ki sta v veliki meri posledica posedanja celih segmentov zemeljske skorje, katerih najnižje dele zasedajo ogromna jezera. Proti jugu se obe liniji zbližata in se umakneta eni veliki dolini (ki jo zaseda Malavijsko jezero), katere južni del je zaradi prelomov in posedanja manj izrazit kot preostali del sistema.

Dalje severno je zahodna kotanja, znana kot Albertov tektonski jarek, ki je več kot polovico svoje dolžine zasedena z vodo in tvori Velika jezera Tanganjika, Kivu, Edvardovo jezero in Albertovo jezero, prvo imenovano je dolgo več kot 640 km in je najdaljše sladkovodno jezero na svetu. S temi velikimi dolinami je povezanih več vulkanskih vrhov, od katerih so največji na meridionalni črti vzhodno od Velikega tektonskega jarka. Vzhodna veja Velikega tektonskega jarka vsebuje veliko manjših jezer, mnoga so brakična in brez iztoka, edino, ki je primerljivo s tistimi v zahodni dolini, pa je Turkansko jezero ali Basso Norok.

Nedaleč vzhodno od te riftne doline je Kilimandžaro – z dvema vrhovoma Kibo in Mawenzi, slednji je visok 5889 m in predstavlja vrhunec celotne celine – ter Mount Kenya, visoka 5184 m. Nič manj pomembno ni gorovje Ruwenzori, visoko več kot 5060 m, ki leži vzhodno od zahodne doline. Drugi vulkanski vrhovi se dvigajo z dna dolin, nekateri iz skupine Kirunga (Mfumbiro), severno od jezera Kivu, so še vedno delno aktivni. To bi lahko povzročilo, da bi večino mest in držav poplavila lava in pepel.

Tretji del višjega območja Afrike tvori Etiopsko višavje, razgibana gorska gmota, ki tvori največje neprekinjeno območje te nadmorske višine na celotni celini, saj le malo površine pade pod 1500 m, vrhovi pa segajo od 4400 m do 4550 m. Ta del države leži zahodno od linije Velikega tektonskega jarka, katere severno nadaljevanje poteka vzdolž njene vzhodne strmine, ko se vzpenja do Rdečega morja. V središču pa je krožna kotlina, ki jo zaseda jezero Tsana.

Tako na vzhodu kot na zahodu celine se mejno višavje nadaljuje kot pasovi planote, vzporedni z obalo, Etiopsko gorovje pa se nadaljuje proti severu vzdolž obale Rdečega morja z vrsto grebenov, ki ponekod dosežejo višino 2000 m. Na zahodu je območje višavja širše, a nekoliko nižje. Najbolj gorata območja ležijo v notranjosti od konice Gvinejskega zaliva (Adamawa itd.), kjer se višine gibljejo od 1800 do 2400 m. Točno na konici zaliva se veliki vrh Kameruna, ki je na liniji vulkanskega delovanja, ki jo otoki nadaljujejo proti jugozahodu, dviga 4075 m, vrh Clarence na otoku Fernando Po, prvem v vrsti otokov, pa se dviga na več kot 2700 m. Proti skrajnemu zahodu tvori višavje Futa Jallon pomembno razvodje, toda onkraj tega območja, vse do gorovja Atlas, dvignjenega roba celine skoraj ni.

Ravnine Velik del Afrike sestavljajo ravnine pediplenskega in etčplenskega tipa, ki se pogosto pojavljajo kot stopnice. Etčpleni so običajno povezane z lateritnimi tlemi in osamelci. Ravnine z osamelci so pogoste v Afriki, vključno s Tanzanijo,Åke Sundborg, & Anders Rapp (1986). Erosion and sedimentation by water: problems and prospects. Ambio, 215-225. Antiatlasom v Maroku, Namibijo in notranjostjo Angole. Ena najbolj razširjenih ravnin je Afriško površje, sestavljena etčplenska ravnina, ki se pojavlja na večjem delu celine.

Območje med vzhodnim in zahodnim obalnim višavjem, ki je severno od 17° severne zemljepisne širine večinoma puščavsko, je razdeljeno na ločene kotline z drugimi pasovi višjega terena, od katerih ena poteka skoraj centralno skozi Severno Afriko v črti, ki približno ustreza ukrivljeni osi celotne celine. Najbolje označena od tako nastalih kotlin (kongovska kotlina) zavzema krožno območje, ki ga prepolavlja ekvator, nekoč verjetno območje celinskega morja.

Južno od puščave se razteza ravninsko območje, znano kot Sahel.

Sušno območje, Sahara – največja vroča puščava na svetu, ki pokriva 9.000.000 km2 – se razteza od Atlantika do Rdečega morja. Čeprav je na splošno rahlo vzvišena, vsebuje gorske verige z vrhovi, ki se dvigajo do 2400 m. Na severozahodu jo omejuje gorovje Atlas, na severovzhodu pa jo od Sredozemlja ločuje skalnata planota; ta planota na skrajnem vzhodu odstopa delti Nila. Ta reka (glej spodaj) prebada puščavo, ne da bi spremenila njen značaj. Gorovje Atlas, severozahodni del celine, med svojimi višinami proti morju in kopnemu obdaja dvignjene stepe na mestih, široke 160 km. Z notranjih pobočij planote se številni vadiji raztezajo proti Sahari. Večji del tega zdaj puščavskega območja je dejansko prepreden s starimi vodnimi kanali.

Gore Gore so izjema od splošne afriške pokrajine. Geografi so si izmislili idejo visoke Afrike in nizke Afrike, da bi lažje razlikovali v geografiji; visoka Afrika se razteza od Etiopije proti jugu do Južne Afrike in Rta dobrega upanja, medtem ko nizka Afrika predstavlja ravnice preostalega dela celine. Naslednja tabela prikazuje podrobnosti o glavnih gorah in gorskih verigah celine: + Gora Pogorje Država Višina (m) Višina (ft) Prominenca (m) Izolacija (km) Kilimandžaro Veliki tektonski jarek Tanzanija 5895 19.340 5885 5510 Mount Kenya Veliki tektonski jarek Kenija 5199 17.058 3825  323 Mount Stanley Rwenzori Uganda/DRC 5109 16.762 3951  830 Meru (gora) Veliki tektonski jarek Tanzanija 4566 14.980 3170   70 Ras Dashen Simiensko gorovje Etiopija 4533 14.872 3997 1483 Mount Karisimbi Gorovje Virunga Ruanda/DRC 4507 14.787 3312  207 Mount Elgon Veliki tektonski jarek Uganda 4321 14.178 2458  339 Toubkal Atlas (gorovje) Maroko 4167 13.671 3755 2078 Mount Cameroon Cameroon line Cameroon 4095 13.435 3901 2338 Mount Satima Aberdare range Kenija 4001 13.120 2081 77 Teide Kanarski otoki Španija 3718 12.198 3715 893 Thabana Ntlenyana Zmajevo gorovje Lesoto 3482 11.422 2390 3003 Emi Koussi Tibesti Čad 3445 11.302 2934 2001 Emba mossino Emba Soira Eritreja 3038  9849 2319 1272

Reke

Z zunanjega roba afriških planot teče veliko število vodotokov v morje s sorazmerno kratkimi tokovi, medtem ko večje reke tečejo na dolge razdalje po notranjem višavju, preden prebijejo zunanje gorske verige. Glavni odtok celine poteka proti severu in zahodu oziroma proti Atlantskemu oceanu.

Med glavne afriške reke spadajo: Nil (najdaljša afriška reka), Kongo (reke z največjim pretokom vode na celini) in Niger, ki polovico svoje dolžine teče skozi sušna območja. Največja jezera so naslednja: Viktorijino jezero (jezero Ukerewe), Čadsko jezero v središču celine in Tanganjiško jezero med Demokratično republiko Kongo, Burundijem, Tanzanijo in Zambijo. Ob vzhodni meji Malavija se razteza tudi precej veliko Malavijsko jezero. Po vsej celini so tudi številni jezovi: Kariba na reki Zambezi, Asuan v Egiptu na reki Nil in Akosombo, največji jez na celini na reki Volti v Gani (Fobil 2003). Visoka jezerska planota v območju Velikih afriških jezer vsebuje izvire Nila in Konga.

Razpad Gondvane v pozni kredi in kenozoiku je privedel do večje reorganizacije rečnih tokov različnih velikih afriških rek, vključno z rekami Kongo, Niger, Nil, Oranje, Limpopo in Zambezi.

Izliv v Sredozemsko morje Zgornji Nil prejema glavno vodo iz goratega območja, ki meji na srednjeafriško dolino v bližini ekvatorja. Od tam se potoki izlivajo proti vzhodu v Viktorijino jezero, največje jezero v Afriki (ki pokriva več kot 26.000 kvadratnih metrov), proti zahodu in severu pa v Edwardovo in Albertovo jezero. Slednjemu se dodajajo iztoki drugih dveh jezer. Nil, ki izvira od tam, teče proti severu in med 7. in 10. stopinjo severne zemljepisne širine prečka obsežno močvirno raven, kjer je njegov tok lahko blokiran s plavajočo vegetacijo. Potem ko z zahoda sprejme Bahr-el-Ghazal in z Etiopskega višavja (glavnega zbirališča poplavne vode) Sobat, Modri Nil in Atbaro, loči veliko puščavo z njenim rodovitnim porečjem in se v Sredozemlje izliva skozi obsežno delto.

Izliv v Atlantski ocean