Nova Zelandija () je otoška država v jugozahodnem Tihem oceanu. Sestavljata ga dve glavni kopenski masi – Severni otok (Te Ika-a-Māui) in Južni otok (Te Waipounamu) – ter več kot 700 manjših otokov. Je šesta največja otoška država po površini in leži vzhodno od Avstralije čez Tasmanovo morje ter južno od otokov Nova Kaledonija, Fidži in Tonga. Raznolika topografija države in ostri gorski vrhovi, vključno z Južnimi Alpami, so v veliki meri posledica tektonskih dvigov in vulkanskih izbruhov. Glavno mesto Nove Zelandije je Wellington, najbolj naseljeno mesto pa Auckland.
Otoki Nove Zelandije so bili zadnje veliko ozemlje, ki so ga naselili ljudje. Med približno 1280 in 1350 so se Polinezijci začeli naseljevati na otokih in nato razvili značilno maorsko kulturo. Leta 1642 je nizozemski raziskovalec Abel Tasman kot prvi Evropejec videl in posnel Novo Zelandijo. Leta 1840 so predstavniki Združenega kraljestva in maorskih poglavarjev podpisali pogodbo iz Waitangija, ki je v angleški različici razglasila britansko suverenost nad otoki. Leta 1841 je Nova Zelandija postala kolonija v okviru Britanskega imperija. Kasneje je vrsta konfliktov med kolonialno vlado in maorskimi plemeni povzročila odtujitev in zaplembo velikih količin maorske zemlje. Nova Zelandija je leta 1907 postala dominion; leta 1947 je pridobila popolno zakonsko neodvisnost in obdržala monarha kot vodjo države. Danes je večina novozelandskega prebivalstva 5,25 milijona evropskega porekla; avtohtoni Maori so največja manjšina, sledijo jim Azijci in pacifiški otočani. To odraža novozelandsko kulturo, ki v glavnem izhaja iz maorskih in zgodnjih britanskih naseljencev, pri čemer je nedavna širitev kulture posledica povečanega priseljevanja. De jure uradna jezika sta maorščina in novozelandski znakovni jezik, pri čemer de facto prevladuje lokalno narečje angleščine.
Razvita država je prva uvedla minimalno plačo in prva ženskam dala volilno pravico. Uvršča se visoko v mednarodnih merilih kakovosti življenja, človekovih pravic in ima nizke stopnje zaznane korupcije. Ohranja vidne stopnje neenakosti, saj ima strukturne razlike med maorskim in evropskim prebivalstvom. Nova Zelandija je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja doživela velike gospodarske spremembe, ki so jo spremenile iz protekcionističnega v liberalizirano gospodarstvo proste trgovine. V nacionalnem gospodarstvu prevladuje storitveni sektor, sledita mu industrijski sektor in kmetijstvo; mednarodni turizem je tudi pomemben vir dohodka.
Na nacionalni ravni je zakonodajna oblast podeljena izvoljenemu enodomnemu parlamentu, izvršno politično oblast pa izvaja izvršni svet, ki ga vodi predsednik vlade, trenutno Chris Hipkins. Karel III. Britanski je kralj države in ga zastopa generalni guverner. Poleg tega je Nova Zelandija organizirana v 11 regionalnih svetov in 67 teritorialnih oblasti za namene lokalne uprave. Kraljevina Nova Zelandija vključuje tudi Tokelau (odvisno ozemlje); Cookovi otoki in Niue (samoupravne države v svobodnem združenju z Novo Zelandijo); in Rossovo odvisno ozemlje, ki je ozemeljska zahteva Nove Zelandije na Antarktiki.
Nova Zelandija je članica Organizacije združenih narodov, Skupnosti narodov, ANZUS, UKUSA (Sporazum med Združenim kraljestvom in Združenimi državami Amerike), OECD, ASEAN Plus Six, Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja, Pacifiške skupnosti in Foruma pacifiških otokov.
Etimologija
Prvi evropski obiskovalec Nove Zelandije, nizozemski raziskovalec Abel Tasman, je otoke poimenoval Staten Land, saj je verjel, da so del Staten Landt, ki ga je Jacob Le Maire opazil ob južnem koncu Južne Amerike. Hendrik Brouwer je leta 1643 dokazal, da je južnoameriška dežela majhen otok, nizozemski kartografi pa so Tasmanovo odkritje iz latinščine preimenovali v Nova Zeelandia, po nizozemski provinci Zeeland. To ime je bilo kasneje anglicizirano v Novo Zelandijo.
To je bilo zapisano kot Nu Tireni v maorskem jeziku (napisano Nu Tirani v Te Tiriti o Waitangi). Leta 1834 je bil dokument, napisan v maorskem jeziku z naslovom He Wakaputanga o te Rangatiratanga o Nu Tireni, preveden v angleščino in postal Deklaracija o neodvisnosti Nove Zelandije. Pripravil jo je Te W(h)akaminenga o Nga Rangatiratanga o Nga Hapu o Nu Tireni, Združena plemena Nove Zelandije, izvod pa je bil poslan kralju Viljemu IV., ki je že priznal zastavo Združenih plemen Nove Zelandije, in ki je priznal izjavo v pismu lorda Glenelga.
Aotearoa (izgovarja se [aɔˈtɛaɾɔa] v maorščini, pogosto prevedeno kot 'dežela dolgega belega oblaka') je trenutno maorsko ime za Novo Zelandijo. Ni znano ali so imeli Maori ime za celotno državo pred prihodom Evropejcev; Aotearoa se je prvotno nanašalo le na Severni otok. Māori so imeli več tradicionalnih imen za dva glavna otoka, vključno s ('riba Māui') za Severni otok in ('vode Pounamu (zelenega kamna)') ali ('kanu Aoraki') za Južni otok. Zgodnji evropski zemljevidi so označevali otoke Sever (Severni otok), Srednji (Južni otok) in Jug (Stewartov otok / Rakiura). Leta 1830 so izdelovalci zemljevidov začeli uporabljati 'sever' in 'jug' na svojih zemljevidih, da bi razlikovali dva največja otoka, do leta 1907 pa je to postala sprejeta norma. Geografski odbor Nove Zelandije je leta 2009 odkril, da imeni Severnega otoka in Južnega otoka nista bili nikoli formalizirani, imena in alternativna imena pa so bila formalizirana leta 2013. To je določilo imena Severni otok ali Te Ika-a-Māui in Južni Otok ali Te Waipounamu. Za vsak otok se lahko uporabi bodisi njegovo angleško ali maorsko ime ali pa oboje skupaj. Podobno se maorsko in angleško ime za celotno državo včasih uporablja skupaj (Aotearoa Nova Zelandija); vendar to ni uradno priznano.
V moriorskem jeziku, avtohtonem jeziku Chathamskih otokov, sta besedi Aote in Aotea izraza, ki se domnevno nanašata na celinsko Novo Zelandijo.
Zgodovina
Nova Zelandija je bila zadnja večja kopenska masa, ki so jo naselili ljudje. Zgodovina o Kupeju kot prvem človeku, ki je stopil na novozelandski arhipelag, ki jo priznava večina Māori iwi, zgodovinarji menijo, da je verodostojna; na splošno se verjame, da je zgodovinsko obstajal. Večina zgodovin trdi, da se je to zgodilo pred približno 40 generacijami (med 900 in 1200 n. št.). Konkretnejši razlogi za Kupejevo pol-legendarno potovanje in preseljevanje Maorov na splošno so sporni. Nekateri zgodovinarji menijo, da so Havaiki in drugi polinezijski otoki v tistem času doživljali velik notranji konflikt, ki naj bi povzročil eksodus z njih. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bilo to zaradi posledic izbruha vulkana Samalas leta 1257, ki je povzročil globalno opustošenje pridelka in morda pomagal sprožiti malo ledeno dobo.
Radiokarbonsko datiranje, dokazi o krčenju gozdov in variabilnost mitohondrijske DNK znotraj populacij Maorov kažejo, da so Vzhodni Polinezijci prvič naselili novozelandsko otočje med letoma 1250 in 1300, čeprav novejše arheološke in genetske raziskave kažejo na datum ne prej kot približno 1280, z vsaj glavnim obdobjem poselitve med približno 1320 in 1350, v skladu z dokazi, ki temeljijo na genealoških tradicijah. To je predstavljalo vrhunec v dolgem nizu potovanj po pacifiških otokih. Splošno soglasje zgodovinarjev je, da je bila naselitev Nove Zelandije z vzhodnimi Polinezijci načrtovana in premišljena. V stoletjih, ki so sledila, so polinezijski naseljenci razvili posebno kulturo, ki je danes znana kot māori. Prebivalstvo je oblikovalo različna iwi (plemena) in hapū (podplemena), ki so včasih sodelovala, včasih tekmovala in včasih se borila drug proti drugemu. V nekem trenutku se je skupina Maorov preselila v Rēkohu, danes znano kot Chathamski otoki, kjer so razvili svojo posebno kulturo Moriori. Prebivalstvo Moriori je bilo skorajda izbrisano med letoma 1835 in 1862 v genocidu Moriori, predvsem zaradi invazije in zasužnjevanja Taranaki Māori v 1830-ih, čeprav so prispevale tudi evropske bolezni. Leta 1862 jih je preživel le 101, zadnji znani polnokrvni Moriori pa je umrl leta 1933.
V sovražnem spopadu leta 1642 med Ngātijem Tūmatakōkirijem in posadko nizozemskega raziskovalca Abela Tasmana, so bili štirje člani Tasmanove posadke ubiti, vsaj enega Maora pa je zadel strel iz kanistra. Evropejci so Novo Zelandijo ponovno obiskali šele leta 1769, ko je britanski raziskovalec James Cook preslikal skoraj celotno obalo. Po Cooku so Novo Zelandijo obiskale številne evropske in severnoameriške ladje za lov na kite, tjulnje in trgovske ladje. Trgovali so z evropsko hrano, kovinskim orodjem, orožjem in drugim blagom za les, maorsko hrano, artefakte in vodo. Uvedba krompirja in muškete je spremenila maorsko poljedelstvo in vojskovanje. Krompir je predstavljal zanesljiv presežek hrane, ki je omogočal daljše in dolgotrajnejše vojaške pohode. Posledične medplemenske mušketne vojne so zajemale več kot 600 bitk med letoma 1801 in 1840, v katerih je bilo ubitih 30.000–40.000 Maorov. Od začetka 19. stoletja so krščanski misijonarji začeli naseljevati Novo Zelandijo in sčasoma spreobrnili večino prebivalstva Maorov. Prebivalstvo Maorov se je v 19. stoletju zmanjšalo na približno 40 % ravni pred stikom; vnesene bolezni so bile glavni dejavnik.
Britanska vlada je leta 1832 imenovala Jamesa Busbyja za britanskega rezidenta na Novi Zelandiji. Njegove naloge, ki mu jih je zaupal guverner Bourke v Sydneyju, so bile ščititi naseljence in trgovce 'dobrega položaja', preprečevati 'ogorčenja' proti Maorom in prijeti pobegle obsojence. Leta 1835, po napovedi bližajoče se francoske poselitve s strani Charlesa de Thierryja, so nejasna Združena plemena Nove Zelandije kralju Združenega kraljestva Viljemu IV. poslala Deklaracijo o neodvisnosti in prosila za zaščito. Nenehni nemiri, predlagana poselitev Nove Zelandije s strani družbe New Zealand Company (ki je že poslala svojo prvo ladjo geodetov, da bi od Maorov kupila zemljo) in dvomljiva pravna veljava Deklaracije o neodvisnosti so spodbudili kolonialni urad, da pošlje kapitana Williama Hobsona v zahtevajo suverenost Združenega kraljestva in se pogajajo o pogodbi z Maori. Pogodba iz Waitangija je bila prvič podpisana v Bay of Islands 6. februarja 1840. Kot odgovor na poskuse novozelandske družbe, da bi ustanovila neodvisno naselbino v Wellingtonu, je Hobson 21. maja 1840 razglasil britansko suverenost nad celotno Novo Zelandijo, čeprav so kopije pogodbe za Maore še vedno krožile po državi. S podpisom pogodbe in razglasitvijo suverenosti je število priseljencev, zlasti iz Združenega kraljestva, začelo naraščati.
Nova Zelandija je bila pod upravo kolonije Novi Južni Wales, dokler ni 3. maja 1841 postala ločena kronska kolonija, Kolonija Nova Zelandija. Oboroženi spopad se je začel med kolonialno vlado in Māori leta 1843 s sporom Wairau Affray glede zemlje in nesoglasji glede suverenosti. Ti konflikti, predvsem na Severnem otoku, so na tisoče imperialnih vojakov in kraljeve mornarice prišli na Novo Zelandijo in so postali znani kot novozelandske vojne. Po teh oboroženih spopadih je vlada zaplenila velika območja zemlje Maorom, da bi izpolnila zahteve naseljencev.
Kolonija je leta 1852 dobila reprezentativno vlado, prvi parlament pa se je sestal leta 1854. Leta 1856 je kolonija dejansko postala samoupravna in je dobila odgovornost za vse domače zadeve (razen domorodne politike, ki je bila odobrena sredi 1860-ih). Zaradi pomislekov, da bi Južni otok lahko oblikoval ločeno kolonijo, je premier Alfred Domett sprejel resolucijo o prenosu prestolnice iz Aucklanda v kraj blizu Cookove ožine. Wellington je bil izbran zaradi svoje osrednje lokacije, saj je parlament tam prvič uradno zasedal leta 1865.
Leta 1886 je Nova Zelandija priključila vulkanske Kermadecove otoke, približno 1000 km severovzhodno od Aucklanda. Od leta 1937 so otoki nenaseljeni, razen približno šest ljudi na postaji Raoul Island. Ti otoki postavljajo severno mejo Nove Zelandije na 29 stopinj južne zemljepisne širine. Po UNCLOS iz leta 1982 so otoki znatno prispevali k izključni ekonomski coni Nove Zelandije.