Kenija, uradno Republika Kenija (), je država v vzhodni Afriki. Kenija je s 580.367 kvadratnih kilometrov 48. največja država na svetu po površini. Z več kot 47,6 milijona prebivalcev po popisu 2019 je Kenija 29. najbolj naseljena država. Glavno in največje mesto Kenije je Nairobi, medtem ko je njeno najstarejše mesto in prvo glavno mesto obalno mesto Mombasa. Mesto Kisumu je tretje največje mesto in tudi celinsko pristanišče na Viktorijinem jezeru. Drugi pomembni mestni središči sta Nakuru in Eldoret. Od leta 2020 je Kenija tretje največje gospodarstvo v podsaharski Afriki za Nigerijo in Republiko Južno Afriko. Kenija meji na Južni Sudan na severozahodu, Etiopijo na severu, Somalijo na vzhodu, Ugando na zahodu, Tanzanijo na jugu in Indijski ocean na jugovzhodu. Njena geografija, podnebje in prebivalstvo se zelo razlikujejo, od mrzlih zasneženih gorskih vrhov (Batian, Nelion in Point Lenana na Mount Kenya) z obsežnimi okoliškimi gozdovi, divjimi živalmi in rodovitnimi kmetijskimi regijami do zmernega podnebja v zahodnih okrožjih in okrožjih riftskih dolin ter suhih manj rodovitnih sušnih in polsušnih območij ter absolutne puščave (puščava Chalbi in puščava Nyiri).
Najzgodnejši prebivalci Kenije so bili lovci nabiralci, podobni današnjemu ljudstvu Hadza. Glede na arheološko datiranje povezanih artefaktov in skeletnega materiala so se kušitski govorci prvič naselili v kenijskih nižinah med 3200 in 1300 pred našim štetjem, v fazi, znani kot savanski pastoralni neolitik (prej znani kot kultura kamnite sklede). Nilotsko (nilo-saharski jezik) govoreči pastirji (predniki kenijskih govorcev nilotov) so se začeli seliti iz današnjega Južnega Sudana v Kenijo okoli leta 500 pred našim štetjem. Ljudje Bantujci so se naselili na obali in v notranjosti med letoma 250 pred našim štetjem in 500 n. št. Evropski stik se je začel leta 1500 s Portugalskim imperijem, čeprav se je učinkovita kolonizacija Kenije začela v 19. stoletju med evropskim raziskovanjem notranjosti. Današnja Kenija je nastala iz protektorata, ki ga je ustanovil Britanski imperij leta 1895, in kasnejše kenijske kolonije, ki se je začela leta 1920. Številni spori med Združenim kraljestvom in kolonijo so privedli do revolucije Mau Mau, ki se je začela leta 1952 in razglasitve neodvisnosti leta 1963. Po osamosvojitvi je Kenija ostala članica Skupnosti narodov. Trenutna ustava je bila sprejeta leta 2010, da bi nadomestila ustavo neodvisnosti iz leta 1963.
Kenija je predsedniška demokratična republika, v kateri izvoljeni uradniki zastopajo ljudi, predsednik pa je vodja države in vlade. Kenija je članica Združenih narodov, Commonwealtha, Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada, COMESA (Skupni trg za vzhodno in južno Afriko), Mednarodnega kazenskega sodišča in drugih mednarodnih organizacij. Kenija je z BND 1460 gospodarstvo z nižjimi srednjimi dohodki. Kenijsko gospodarstvo je največje v vzhodni in osrednji Afriki, pri čemer Nairobi služi kot glavno regionalno trgovsko središče. Kmetijstvo je največji sektor: čaj in kava sta tradicionalna pridelka, sveže cvetje pa hitro rastoči izvoz. Storitvena industrija je tudi glavno gospodarsko gonilo, zlasti turizem. Kenija je članica trgovinskega bloka Vzhodnoafriške skupnosti, čeprav jo nekatere mednarodne trgovinske organizacije kategorizirajo kot del Velikega Afriškega roga. Afrika je največji izvozni trg Kenije, sledi pa ji Evropska unija.
Etimologija Republika Kenija je dobila ime po gori Mount Kenya. Najstarejšo zabeleženo različico sodobnega imena je napisal nemški raziskovalec Johann Ludwig Krapf v 19. stoletju. Med potovanjem s karavano Kamba, ki jo je vodil legendarni trgovec na dolge razdalje Chief Kivoi, je Krapf opazil gorski vrh in vprašal, kako se imenuje. Kivoi mu je rekel Kĩ-Nyaa ali Kĩĩma- Kĩĩnyaa, verjetno zato, ker ga je vzorec črne skale in belega snega na njegovih vrhovih spominjal na perje samca noja. Agikuji, ki naseljujejo pobočja Mount Kenya, jo v jeziku Kikujev imenujejo Kĩrĩma Kĩrĩnyaga, medtem ko jo Embuji imenujejo Kirenyaa. Vsa tri imena imajo enak pomen.
Ludwig Krapf je ime zabeležil kot Kenia in Kegnia. Nekateri pravijo, da je bil to natančen zapis afriške izgovorjave /ˈkɛnjə/. Na zemljevidu iz leta 1882, ki ga je narisal Joseph Thompsons, škotski geolog in naravoslovec, je Mount Kenya označil kot Mount Kenia. Ime gore je bilo sprejeto, pars pro toto, kot ime države. V zgodnjem kolonialnem obdobju, ko se je država imenovala Vzhodnoafriški protektorat, ni prišel v široko uradno uporabo. Uradno ime je bilo spremenjeno v Kolonija Kenija leta 1920.
Zgodovina
Človeška predzgodovina
Fosili, najdeni v Keniji, so pokazali, da so primati naseljevali območje več kot 20 milijonov let. Nedavne ugotovitve v bližini Turkanskega jezera kažejo, da so človečnjaki, kot sta Homo habilis (pred 1,8 do 2,5 milijona let) in Homo erectus (pred 1,9 milijona do 350.000 leti), možna neposredna prednika sodobnega Homo sapiensa in sta živela v Keniji v pleistocenski dobi.
Med izkopavanji ob Turkanskem jezeru leta 1984 je paleoantropolog Richard Leakey ob pomoči Kamoye Kimeuja odkril Turkanskega dečka, 1,6 milijona let star fosil Homo erectusa. Prejšnje raziskave zgodnjih hominidov so še posebej identificirane z Mary Leakey in Louisom Leakeyjem, ki sta bila odgovorna za predhodne arheološke raziskave v Olorgesailie in Hyrax Hillu. Kasneje je delo na nekdanjem mestu opravil Glynn Isaac.
Vzhodna Afrika, vključno s Kenijo, je ena najzgodnejših regij, kjer naj bi živeli sodobni ljudje (Homo sapiens). Leta 2018 so bili, datirani pred približno 320.000 leti, na kenijskem najdišču Olorgesailie najdeni dokazi o zgodnjem nastanku sodobnega vedenja, vključno s trgovinskimi omrežji na dolge razdalje (vključuje blago, kot je obsidian), uporabo pigmentov in možna izdelava projektilnih točk. Avtorji treh študij iz leta 2018 so na najdišču opazili, da so dokazi o tem vedenju približno sočasni z najzgodnejšimi znanimi fosilnimi ostanki Homo sapiensa (kot na primer v Džebel Irhoudu v Maroku in lobanja iz Florisbada v Južni Afriki) in predlagajo, da se je kompleksno in sodobno vedenje v Afriki začelo že v času, ko se je pojavil Homo sapiens.
Neolitik Prvi prebivalci današnje Kenije so bile skupine lovcev in nabiralcev, podobne sodobnim govorcem kojsanščine.Ehret, C. (2002) The Civilizations of Africa: a History to 1800, University Press of Virginia, . Te ljudi so pozneje v veliki meri nadomestili z agropastoralnimi kušitskimi (predniki kenijskih govorcev kušitščine) z Afriškega roga.Ehret, C. (1980) The historical reconstruction of Southern Cushitic phonology and vocabulary, Kölner Beiträge zur Afrikanistik 5, Bd., Reimer, Berlin. V zgodnjem holocenu se je regionalna klima spremenila iz suhih v bolj vlažne razmere, kar je dalo priložnost za razvoj kulturnih tradicij, kot sta kmetijstvo in pastirstvo, v ugodnejšem okolju.
Okoli leta 500 pred našim štetjem so se pastirji, ki so govorili nilotski jezik (predniki kenijskih govorcev nilotščine), začeli seliti iz današnjega južnega Sudana v Kenijo.Ehret, C. (1983) Culture History in the Southern Sudan, J. Mack, P. Robertshaw, Eds., British Institute in Eastern Africa, Nairobi, pp. 19–48, . Nilotske skupine v Keniji so ljudstva Kalendžin, Samburu, Luo, Turkani in Masaji.
Do 1. tisočletja našega štetja so se kmetje, ki govorijo bantujske jezike, preselili v regijo, sprva ob obali. Izvirajo iz zahodne Afrike ob reki Benue na območju današnje vzhodne Nigerije in zahodnega Kameruna.Smith, C. Wayne (1995) Crop Production: Evolution, History, and Technology, John Wiley & Sons, p. 132, . Selitev Bantujcev je v regijo prinesla nov razvoj kmetijstva in železarstva. Bantujske skupine v Keniji med drugim vključujejo Kikuyu, Luhya, Kamba, Kisii, Meru, Kuria, Aembu, Ambeere, Wadawida-Watuweta, Wapokomo in Mijikenda.
Pomembna prazgodovinska najdišča v notranjosti Kenije so (morda arheoastronomsko) najdišče Namoratunga na zahodni strani Turkanskega jezera in obzidano naselje Thimlich Ohinga v okrožju Migori.
Obdobje trgovanja v svahiliju
Kenijska obala je gostila skupnosti železarjev in samooskrbnih kmetov, lovcev in ribičev Bantujcev, ki so podpirali gospodarstvo s kmetijstvom, ribištvom, proizvodnjo kovin in trgovino s tujimi državami. Te skupnosti so tvorile najzgodnejše mestne države v regiji, ki so bile skupaj znane kot Azanija.
V 1. stoletju našega štetja so številne mestne države, kot so Mombasa, Malindi in Zanzibar, začele vzpostavljati trgovinske odnose z Arabci. To je privedlo do povečane gospodarske rasti svahilijskih držav, uvedbe islama, arabskih vplivov na jezik svahili bantu, kulturne difuzije, pa tudi do tega, da so svahili mestne države postale članice večje trgovske mreže. Številni zgodovinarji so dolgo verjeli, da so mestne države ustanovili arabski ali perzijski trgovci, vendar so arheološki dokazi znanstvenike pripeljali do tega, da so mestne države priznali kot avtohtoni razvoj, ki je, čeprav je bil podvržen tujemu vplivu zaradi trgovine, ohranil kulturno jedro Bantujcev.
Sultanat Kilwa je bil srednjeveški sultanat s središčem v Kilwi v sodobni Tanzaniji. Na svojem vrhuncu se je njegova oblast raztezala po celotni dolžini svahilske obale, vključno s Kenijo. Ustanovil naj bi ga v 10. stoletju Ali ibn al-Hassan Širazi شاكر مصطفى, موسوعة دوال العالم الأسلامي ورجالها الجزء الثالث, (دار العلم للملايين: 1993), p. 1360, perzijski sultan iz Širaza v južnem Iranu. Vendar pa znanstveniki menijo, da so bile trditve o arabskem ali perzijskem izvoru mestnih držav poskusi svahilijev, da bi se legitimirali tako lokalno kot mednarodno. Od 10. stoletja so vladarji Kilwe nadaljevali z gradnjo dovršenih koralnih mošej in uvedli bakrene kovance.
Svahili, bantujski jezik z arabskimi, perzijskimi in drugimi bližnjevzhodnimi in južnoazijskimi prevzetimi besedami, se je kasneje razvil kot lingua franca za trgovino med različnimi ljudstvi. Svahili ima zdaj tudi izposojene besede iz angleščine.
Zgodnja portugalska kolonizacija
Mombaso so zgradili v večje pristaniško mesto in vzpostavili trgovinske povezave z drugimi bližnjimi mestnimi državami, pa tudi s trgovskimi središči v Perziji, Arabiji in celo Indiji. Do 15. stoletja je portugalski popotnik Duarte Barbosa (c. 1480, Lizbona, Portugalska – 1. maj 1521, Filipini) trdil, da je »Mombasa kraj z velikim prometom in ima dobro pristanišče, v katerem so vedno privezana majhna plovila različnih vrst in tudi velike ladje, ki obe vozijo iz Sofale in od drugod, ki prihajajo iz Cambaya in Melinde in drugih, ki plujejo na otok Zanzibar.«
V 17. stoletju je bila obala osvojena in je prišla pod neposredno oblast omanskih Arabcev, ki so razširili trgovino s sužnji, da bi zadostili potrebam nasadov v Omanu in Zanzibarju. Sprva so ti trgovci prihajali predvsem iz Omana, kasneje pa so mnogi prišli iz Zanzibarja (kot je Tippu Tip). Poleg tega so Portugalci začeli kupovati sužnje od omanskih in zanzibarskih trgovcev kot odgovor na prekinitev čezatlantske trgovine s sužnji s strani britanskih abolicionistov.
Skozi stoletja je kenijska obala gostila številne trgovce in raziskovalce. Med mesti, ki segajo na kenijsko obalo, je Malindi. Od 14. stoletja je ostala pomembna svahilijska naselbina in je nekoč tekmovala z Mombaso za prevlado v regiji afriških Velikih jezer. Malindi je bil tradicionalno prijazno pristaniško mesto tujim silam. Leta 1414 je kitajski trgovec in raziskovalec Dženg He, ki je zastopal dinastijo Ming, obiskal vzhodnoafriško obalo na enem svojih zadnjih »potovanj z zakladom«. Oblasti Malindija so leta 1498 sprejele tudi portugalskega raziskovalca Vasca da Gamo.
18.-19. stoletje