Tribuna je študentski časopis, ki s krajšimi in daljšimi presledki izhaja od leta 1951 in je večino svojega obstoja predstavljal glas kritičnosti in upora. Njen izdajatelj je Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, prej Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je v letu 2009, po enajstih letih zatišja, časopis tudi ponovno obudila. Skozi desetletja izhajanja je Tribuna bila deležna nenehnih sprememb v uredniški politiki, politični pripadnosti, (ne)študentskosti, globini teoretskih refleksij, žanrih, formatu, nakladi, oblikovanju in plačljivosti.
Tribuna v obdobju od 1951 do 1960 thumb|right|250px|Naslovnica 1. izdaje časopisa Tribuna, iz leta 1951. Tribuna, list ljubljanskih študentov, je prvič izšla 8. decembra 1951. Nastala je skupaj s povojno študentsko organizacijo. Izdal jo je namreč iniciativni odbor Zveze študentov Jugoslavije ljubljanske univerze, visokih šol in akademij. V prvi številki je ta kolektiv sklical ustanovno skupščino izvoljenih predstavnikov, objavljen pa je bil tudi statut Zveze študentov Jugoslavije, krovne organizacije, ustanovljene istega leta v Beogradu.
Začetno obdobje Tribune je bilo najmanj konfliktno od vseh. Po vojni je nastopil čas, v katerem je bilo, vsaj za študente, najbolj pomembno opravljeno število udarniških ur (javna dela, op. p.) in ideološko politično usposabljanje. Nato se je politično ozračje nekoliko otoplilo in v drugi polovici rojstnega desetletja so bili objavljeni prvi bolj kritični članki. Kljub temu je vsebinska linija ostala precej jasna vsaj do začetka šestdesetih let, ko so objave začele kazati miselnost, primerno predvečeru leta 1968 in uverturi v seksualno revolucijo. Na koncu tega stopnjevanja je prišlo do opaznejšega preloma. Leta 1965 je Tribuno prevzel nov uredniški odbor, ki je vnesel več teoretskih vsebin in dvignil nivo pisanja.
Uredništva Tribune v petdesetih Nasledila je časopis Študentski list, ki je izhajal od 20. marca 1949. Iz ekipe Študentskega lista je prišel prvi urednik Tribune. To je bil Miloš Mikeln, takrat študent primerjalne književnosti in režije, danes pa upokojeni novinar in pisatelj. Glavni uredniki so se večinoma menjavali letno. Leta 1952 je na mesto stopil Boris Mikoš, ki je v šestdesetih postal generalni direktor RTV, nato pa Primož Kozak, Bogdan Pleša, Janko Popovič (ki je ostal več let) ... Prve Tribune so sicer skope s podatki o uredništvu in piscih. Urednikov sprva sploh ne navajajo, pisci pa so precejkrat podpisani le s kraticami, prvimi imeni ali pa sploh ne.
Forma Tribune v petdesetih Linija časopisa se je v prvih devetih letih izhajanja spremenila. Časopis je grafično najprej ostajal na istem, pragmatičnem nivoju, toda v zadnjih treh letih so drznejši oblikovalski prijemi prišli do izraza in Tribuna je postala precej bolj razgiban medij. Prva številka je izšla na šestih straneh, potem pa so izdaje neurejeno variirale med 6, 8, 16 in 24 stranmi. V vsebini lahko opazimo večjo konsistentnost, predvsem kar se tiče pomembnosti, ki je dana določenim tematikam. Najmočnejša področja so bila mednarodno delovanje študentov, kultura ter ekonomski in družbeni položaj študentov na univerzah.
Vsebina Tribune v petdesetih Tribuna spada v skupino medijev iz bivše Jugoslavije, ki se jih drži sloves kritičnih, izzivalnih in protisistemskih občil (Tribuna, Mladina, Radio Študent), nekakšnih idealov novinarstva, na katere danes gledamo z nostalgijo. Vsaj za prvo desetletje to ne velja. Tribuna je takrat sicer odpirala vprašanja, ki so bila pomembna za družbo in študente, vendar pa se še ni dotikala tem, zaradi katerih je bila kasneje, tako kot Mladina, zaplenjena (JLA, jugoslovansko nacionalno vprašanje, Komunistična partija). Če je že dregnila, je dregnila nežno, primer: »Vodeče socialistične sile v naši deželi so pogumno in odkrito reševale nacionalno vprašanje in mnoge nove probleme s tem v zvezi, ki jih je pirineslo samo življenje in družbeni razvaj, posebno v zadnjih letih.« To je povezano tudi z gospodarskimi razmerami in povojnim vzdušjem v 50-ih. Kljub temu lahko v tem obdobju govorimo o kritičnem časopisu, pomembnem predvsem za študentsko javnost in prek tega za celo družbo.
Na področje širše politike je Tribuna torej bolj malo kritično posegala. Kot se je v kasnejšem članku izrazil Simon Bizjak, je sledila pravi liniji. V prvi številki je bil na naslovnici objavljen izsek iz govora Josipa Broza Tita, večkrat se je razpravljalo o pravih socialističnih vrednotah, o odnosu komunizma in univerze, o »velikih nalogah in dolžnostih komunistov na univerzi (1958)«. Politično je bilo večkrat teoretsko, objavljene so bile razprave o aktualnosti Leninovih del in o socializmu kot o svetovnem procesu. Za dimenzijo političnosti imamo lahko tudi pogoste reportaže z udarniških akcij in delovnih brigad. Sicer si je uredništvo prizadevalo za politično aktivacijo študentov, kar so označili za »boj proti apolitičnosti in za pravilno pojmovanje socialistične demokracije ter prizadevanje za poživitev političnega propagandnega dela na univerzi«. S tega področja je zanimiv članek, ki je bil narejen na podlagi ankete, izvedene med študenti. Vprašanja so se glasila:
Razmišljaš kdaj o sebi in o družbenih moralnih vprašanjih? Do kakšnih zaključkov prideš? Katera vrednota ti v življenju največ pomeni? Zakaj? Kaj zahtevaš od življenja? Kaj ti pomenijo politika, kultura in umetnost? Česa v njih iščeš? Kakšna je tvoja generacija, kako bi jo označil? Kaj hočeš od svojega življenja? Kaj vidiš v naslednjih življenjskih in moralnih vrednotah: svoboda, skupnost, borba? Kako gledaš na svoj bodoči poklic in delo? Kako pojmuješ svoje mesto in poslanstvo v družbi?
Zelo močna je bila medštudentska in mednarodna komponenta. Tribunaši so postavili stalne rubrike o dogajanju po univerzah v Jugoslaviji in po svetu. Najdemo lahko reportaže o izmenjavah. Objavljali so tudi izseke iz drugih jugoslovanskih študentskih časopisov. Praktično v vsaki številki je bila reportaža s kake tuje univerze (Cambridge, Finska), pogosti so bili tudi članki o problemih študentov v drugih državah (Izrael, Japonska, problemi črnskih študentov v ZDA, vzhodnoafriški študentje in politika). Leta 1954 so uvedli rubriko »Zahteve študentov po svetu«.
Še več prostora je zavzemalo aktualno dogajanje na področju univerze in študentskega življenja. Veliko je člankov o Zvezi študentov Jugoslavije in njeni ljubljanski podružnici. Vedno znova najdemo poročila s sej, vabila na dogodke in podobno. Pisci so spremljali spremembe v zakonodaji, sklepe univerzitetnih organov in probleme na posameznih fakultetah. Več člankov je bilo posvečenih štipendijam in stroškom življenja v prestolnici, vlogi države pri zagotavljanju pogojev za študij ipd. Dotikali so se tudi globljih tematik, na primer svobode študija na univerzi, vloge študentov pri soodločanju in vloge študentov v družbi. V enem od člankov iz leta 1959 pisec odpre danes aktualno razpravo o študentih kot produktih univerze, ki naj bi jih ta oblikovala v intelektualce. Podobno aktualen je tudi članek iz leta 1954, ki govori o »brezposelnosti in hiperprodukciji inteligence«. Ekonomski vidik življenja študentov je bila sicer splošno prisotna tema: »Študentske menze in domovi naj bodo socialne ustanove in ne gospodarska podjetja!«
Še ena močna tematika je bila kultura – od krajših novic do recenzij gledaliških del in teoretičnih člankov. Gledano v celoti je bil nabor tem s tega področja pester. Najdemo predstavitve raznih kulturnikov – pesnikov, igralcev pa tudi preminulih mojstrov – na primer Ivana Cankarja in njegove drame Hlapci. V drugi številki je bila obsežna sekcija posvečena teoriji in praksi filmske umetnosti. Objavljeni so bili tudi deli knjig in poezija.
Žanri Tribune v petdesetih Žanrsko je bila zgodnja Tribuna konvencionalna. Toda to ne pomeni, da je sledila načelu objektivnosti. Sicer so se objavljala klasična poročila, intervjuji in reportaže, toda striktno informativnih člankov je bilo v primerjavi z interpretativnimi malo. Tudi komentar kot žanr je bil prisoten. Nekajkrat je bil organiziran v polemiko, ko sta si dva pisca na isti strani izmenjavala mnenja o določeni tematiki, npr. Jože Pučnik in Alojz Bibič o pravu in morali (1957). Opazne so tudi interaktivne vsebine. Tribuna se je namreč ponujala, da za bralce poizve o tem in onem. Bralci so pošiljali vprašanja, pisci pa so se zanje pozanimali in informacijo objavili. Sem in tja je bilo zaslediti poziv tistim, ki bi želeli sodelovati pri ustvarjanju Tribune: »Dopisujte v Tribuno!«
Grafika Tribune v petdesetih Časopisi so na splošno delovali strnjeno, z veliko teksta in majhnimi fotografijami. Naslovnica je imela klasično postavitev z glavo, kjer so bili ob velikem črnem napisu Tribuna navedeni dan in kraj izida, letnik ter zaporedna številka izdaje. Sprva so bile izdaje črno-bele, toda že v četrti številki prvega letnika je bila glava rdeča, prav tako tudi nekateri naslovi. Ustvarjalci so kmalu opustili črte med stolpci teksta in povečali razmik med njimi, kar je olajšalo branje. V oči padejo tudi naslovi, ki nimajo skupnih značilnosti, pač pa so večinoma v različnih pisavah, debelinah in tehnikah. Leta 1953 se pojavijo prve karikature. SIcer pa je za Tribuno prelomno leto 1957. Takrat pride do precejšnjih razlik v oblikovanju. Prva stvar, ki bralcu pade v oči, je poigravanje z naslovnico. Glava se večkrat prestavi po strani in spreminja obliko. V 18. številki sedmega letnika sta na naslovnici na primer le veliki T in A, ki vsak v svojem kotu objemata manjkajočega RIBUN. Precej večji pomen dobi ilustracija. Pojavljajo se portreti oz. karikature intervjuvancev, v eni od številk iz leta 1958 (17/18) izide polstranska pesem, ki je ilustrirana in se prepleta z grafiko. Na naslovnici naslednje številke najdemo skoraj celostransko ilustracijo mladeniča in njegove mame. Tudi fotografije proti koncu desetletja sem in tja prerastejo vlogo, ki jo imajo kot spremljevalke teksta. Nekaj fotografij je objavljenih okroglih, dve sta obrnjeni narobe, večkrat presekajo kakšen stoplec teksta ali pa celo naslov. Kljub vsemu pa govorimo o precej redkih prijemih. Predvsem so jih uporabljali ob posebnih izdajah, kot je že prej omenjena 18. številka sedmega letnika, ki je bila izdana ob letni skupščini Zveze študentov Jugoslavije.
Tribuna v obdobju od 1960 do 1970 Graditelji socialistične domovine (1960–1965) Tribuna je v tem obdobju izrazito socialistično pravoverna. Mladina in študentje so obravnavani kot najbolj progresivna sila pri gradnji socializma. Tribuna to vlogo reflektira in poudarja. Značilni naslovi tega obdobja so: Zavestne sile socialistične politike na vasi, Mladina se vrača v družbeno prakso, Premalo načrtne vzgoje, Vloga komunistov v brigadah. Na bralce pa se uredništvo obrača s sledečimi izjavami: »Z letošnjim letom vstopa Tribuna že v enajsto leto svojega izhajanja. V tej dobi je pomagala razvijati in krepiti sistem visokega šolstva in reševati probleme, ki jih vsak tak razvoj nujno poraja. Sodelovala je pri vseh akcijah Zveze študentov, skušala je biti Tribuna mnenj mlade inteligence za izražanje lastnega mnenja, iskala je novih poti pri reševanje študentovske problematike. Z vsakim letom se je njena odgovornost večala, večal pa se je tudi krog njenih bralcev« (9. 3. 1961).
Budno spremljanje mednarodnega dogajanja Močan poudarek je na mednarodnem dogajanju. V času, ko so se mnoge afriške in azijske države osamosvajale in bíle narodnoosvobodilni boj, je Tribuna dogajanje vneto spremljala, s temi boji odkrito simpatizirala in o njih tudi intenzivno poročala. V luči tega je bil močan vsebinski poudarek tudi na novo nastajajočih univerzah v bivših afriških in azijskih kolonijah, o življenju študentov na njih in o izzivih, s katerimi se soočajo.