thumb|right|250px|V Antropološkem muzeju v Cuidad de Mexico je prikazana mehiška zgodovina Zgodovina Mehike je vedno nekaj posebnega. Od nomadov in lovcev do 2700 let starih velikih civilizacij je težko na kratko opisati.
Mezoameriške civilizacije so bile visoko razvite mnogo let pred prihodom Špancev v 16. stoletju. Prve med njimi so nastale že 1200 let pred našim štetjem. Ostanki svetišč, piramid, kipov in drugih umetniških predmetov pričajo o izjemnem sijaju mehiške preteklosti. Mehiški antropološki muzej v Ciudad de Mexico, ki spada med najlepše in najzanimivejše muzeje na svetu, hrani neprecenljive zaklade civilizacij, ki so nekoč prebivale na ozemlju današnje Mehike, civilizacij Olmekov, Majev, Toltekov, Aztekov in drugih.
Obdobja v zgodovini Mehike Zgodovina Mehike je običajno razdeljena na štiri glavna obdobja. Prazgodovina je razdeljena na tri obdobja: Periodo Arqueolítico približno od 30.000 do 9500 pred našim štetjem, Cenolítico od 9500-5000 pr.n.št. in Protoneolítico od 5000-2500 pr.n.št.
Območje, ki danes obsega Mehiko, je bilo razdeljeno na tri predšpanska kulturna območja: Mezoamerika, Oasisamerika in Aridoamerika.
Prvo obdobje zgodovine Mehike je ravno predšpanska ali predkolumbovska era od 2500 pr.n.št. do leta 1521, do zatona Tenochtitlana. V tem obdobju so se v osrednjem, južnem in jugozahodem delu današnje Mehike razvijale različne civilizacije. Ta faza je še dodatno razdeljena na: preklasično (2500 pr.n.št. do 200 n.št.), klasično (200-900) in poklasično (900-1519).
Naslednje obdobje je imenovano kolonialno obdobje, ko je bila Mehika povezana s špansko krono in je trajala od leta 1521 do 1810 (datum podpisa Deklaracije o neodvisnosti). Večina zgodovinarjev se strinja, da je leto 1810 tisto, ko se začne sodobna Mehika. Kolonialno obdobje obsega vzpostavitev Podkralja, prihod verskih redov, pojav device Guadalupske in spremembe v gospodarstvu in upravi s pomočjo umetnosti baroka.
Moderna Mehika pokriva natanko sto let; od začetka uporniškega gibanja za neodvisnost leta 1810 in se konča leta 1910 z izbruhom mehiške revolucije. V tem času so se poskušali osvoboditi od Španije in je država sodelovala v različnih konfliktih, tako notranjih kot zunanjih, do zmage leta 1867, ter obnovo republike (1867-1876) in vzpon diktatorja Porfidio Díaza na oblast leta 1876.National Geographic News. National Geographic Society. Consultado el 31 de octubre de 2012
Od leta 1910 do danes je obdobje imenovano sodobna Mehika. Začne se z mehiško revolucijo, o kateri še vedno obstajajo razprave o datumu njenega začetka ( govori se celo več revolucijah), vendar velja dogovor, da je leto 1917 zmagoslavje ustavnosti. V naslednjih letih se različne struje borijo za oblast (Álvaro Obregón in Huerta). To obdobje obsega tudi obdobja Maximato (1928 - 1935), Cardenismo (1. december 1934 do 30. november 1940) in Priísmo.
Od španskega osvajanja dalje je Mehika doživela prepletanje svoje dolgoletne avtohtone civilizacije z evropsko kulturo. To se lepo vidi na primeru jezika: Mehika je država z največ govoci španskega jezika na svetu in dom največjega števila govorcev jezikov ameriških Indijancev na kontinentu.
Domorodne civilizacije pred stikom z Evropejci (pred letom 1519)
thumb|right|250px|Teotihuacán, Avenija mrtvih thumb|right|250px|Tempeljska piramida v Tuli
Najstarejši človeški artefakti v Mehiki so odlomki kamnitega orodja, najdeni v bližini ostankov ognjišč na Mehiški planoti, ki so z radiokarbonsko analizo datirani na približno 10.000 let nazaj. Mehika je kraj udomačitve koruze, paradižnika in fižola, kar je ustvarilo kmetijski presežek. To je omogočilo prehod od paleoindijanskih lovcev in nabiralcev do stalno naseljenih kmetijskih vasi, ki se začnejo okoli leta 5000 pr. n. št. Oblikovalno obdobje Mezoamerike velja za eno od šestih neodvisnih zibelk civilizacije. V tem obdobju so nastale različne kulturne značilnosti, kot so verske in simbolne tradicije, gojenje koruze, umetniški in arhitekturni kompleksi ter dvajsetinski numerični sistem (osnova 20), ki se je iz mehiških kultur razširil na preostali del mezoameriškega kulturnega območja. V tem obdobju so vasi postale gostejše glede na prebivalstvo, postale so družbeno stratificirane z obrtniškim razredom in se razvile v poglavarstva. Najmočnejši vladarji so imeli versko in politično moč ter so organizirali gradnjo velikih ceremonialnih središč.
Najzgodnejša kompleksna civilizacija v Mehiki je bila olmeška kultura, ki je cvetela na obali Mehiškega zaliva okoli leta 1500 pr. n. št. Olmeške kulturne značilnosti so se po Mehiki razširile v druge kulture formativnega obdobja v Chiapasu, Oaxaci in Mehiški planoti. V naslednjem predklasičnem obdobju sta majevska in zapoteška civilizacija razvili kompleksna središča v Calakmulu oziroma Monte Albánu. V tem obdobju so se v epiolmeški in zapoteški kulturi razvili prvi pravi mezoameriški pisni sistemi. Mezoameriška pisna tradicija je dosegla vrhunec v klasični majevski hieroglifski pisavi, najzgodnejše pisne zgodovine pa izvirajo iz tega obdobja. Tradicija pisanja je bila pomembna po španski osvojitvi leta 1521, ko so se domorodni pisarji naučili pisati svoje jezike z abecednimi črkami, hkrati pa so še naprej ustvarjali slikovna besedila.Matthew Restall, "A History of the New Philology and the New Philology in History", Latin American Research Review - Volume 38, Number 1, 2003, pp.113–134
V osrednji Mehiki je bil na vrhuncu klasičnega obdobja vzpon Teotihuacána, ki je oblikoval vojaški in trgovski imperij. Teotihuacán z več kot 150.000 prebivalci je zgradil nekatere največje piramidalne strukture v predkolumbovski Ameriki. Po propadu Teotihuacána okoli leta 600 n. št. je prišlo do konkurence med več pomembnimi političnimi središči v osrednji Mehiki, kot sta Xochicalco in Cholula. V tem času, v epiklasičnem obdobju, so se ljudstva Nahua začela s severa seliti proti jugu v Mezoameriko in postala politično in kulturno prevladujoča v osrednji Mehiki, saj so izpodrinila govorce oto-manguejskih jezikov. V zgodnjem postklasičnem obdobju (približno 1000–1519 n. št.) je v osrednji Mehiki prevladovala tolteška kultura, v Oaxaci Miksteki, nižinsko območje Majev pa je imelo pomembna središča v Chichén Itzá in Mayapánu. Proti koncu postklasičnega obdobja so Azteki (ali Mehika) vzpostavili prevlado in ustanovili politični in gospodarski imperij s sedežem v mestu Tenochtitlan (današnji Ciudad de Mexico), ki se je raztezal od osrednje Mehike do meje z Gvatemalo.
Najbolj znane civilizacije na območju današnje Mehike so bile: Olmeki: 1200–400 pr. n. št. Teotihuacán: 100 pr. n. št. – 750 n. št. Maji: 250–1460 n. št. Zapoteki: 500 pr. n. št. – 800 n. št. Tolteki: 950–1150 n. št. Azteki: 1325–1521 n. št.
Teotihuacán Teotihuacán, ki v jeziku nahuatl pomeni Mesto bogov, je najstarejše znano urbano središče zahodne poloble. Pripadal je nam nepoznani civilizaciji predkolumbovske Amerike. Kultura Teotihuacána je bila pomemben vir za vse kulture in civilizacije, ki so kasneje nastale na tem področju. Še danes predstavlja uganko in z gotovostjo trdijo le, da je svoj nenadni konec doživel sredi 8. stoletja. Vzrok je neznan, k padcu pa so verjetno pripomogli vpadi Chichimekov, barbarskih plemen s severa, ki so napadali civilizirano Mehiko. Kultura Teotihuacána vključno s svojo religijo, arhitekturo in družbeno ureditvijo je propadla, vendar so jo prevzeli in na naslednje rodove prenesli chichimeški potomci – Tolteki.
Tolteki
Po legendi naj bi Tolteki v Mehiško dolino prišli na začetku X. stoletja od severozahoda kot barbari s skupnim imenom Chichimeki. Najprej so se naselili v Culhuacanu, nekaj kilometrov južno od današnjega glavnega mesta. Njihov vodja je bil legendarni Mixcoatl, za njim pa sin Ce Acatl Topiltzin, ki je kot vladar in vrhovni svečenik kulta boga Quetzalcoatla dobil ime Quetzalcoatl (Pernata kača). Leta 950 je prestolnico preselil v Tollan, v španščini Tula. Mesto je imelo 10.000 prebivalcev in je obsegalo 16 km². Potomci chichimekov so sprejeli teotihuacánsko kulturo in osvojili njihov način gradnje veličastnih mest, palač, svetišč, igrišč in piramid. Sebe so imenovali Tolteki. V jeziku nahuatl to pomeni umetnik, človek znanja in tudi prebivalec Tule. Ker so bili bojevniki, so svoje hitro ozemlje širili in se končno je raztezalo od ene do druge obale, na jug do današnje Gvatemale ter daleč na sever, v deželo svojih chichimeških prednikov. Kulturna središča so bila Coatlichan, Texcoco in Coyoacan. Do leta 1000 so Tolteki prodrli tudi na Jukatan in osvojili mesta, kjer je še zmeraj cvetela pozna civilizacija Majev. Tolteška prisotnosti na Jukatanu je vidna tudi v mestu Chichen Itza (kamnite ograje, izklesane v obliki kač, stebri v obliki kače z glavami v višini tal, številni frizi bojevnikov, kipi Chac Moolov, prikazi jaguarjev, stebri Atlantov in netopirji, ki so služili kot okras na prsih bojevnikov).Tolteki – varuhi tradicije starodavne Mehike
Olmeki
Olmeki so bili prva civilizacija na področju današnje Mehike. Živeli so na območju današnjih zvezni dežel Veracruz in Tabasco. Prepoznavni so po velikih kamnitih skulpturah (glavah) in obsežnem koledarskem sestavu. Razvili so kompleksno družbo, ki so jo vodili kralji in svečeniki v impresivnih ceremonialnih centrih. Prvi so začeli graditi piramide. Kamnite glave so našli v krajih La Venta in v bližini mesta San Lorenzo. Do sedaj je bilo odkritih 17 velikih bazaltnih monolitnih glav, največja med njimi meri v višino okoli 3,5 m in tehta čez 20 ton.
Zapoteki thumb|right|250px|Monte Alban, Zapoteško mesto
Arheološki dokazi kažejo, da sega zapoteška kultura vsaj 2500 let v preteklost. Zgradili so eno prvih mestnih naselbin na mezoameriških tleh, Monte Albán, na hribu v bližini današnje Oaxace. Do 7. stoletja je bila najpomembnejšo trgovsko in versko središče. Arheološki ostanki so piramide in svetišča, igrišče za igro z žogo, veličastne grobnice s pridatki, fino izdelan zlati nakit. Zapoteki so uporabljali koledar in hieroglifsko pisavo, bili so kmetovalci, saj je področje okoli Oaxace zelo rodovitno. Bilo naj bi jih okoli 540.000. V 9. stoletju je zapoteška civizacija začela propadati, a o tem zakaj, se ne ve.
Maji thumb|right|250px|Palenque, Majevsko mesto
Maji so bili ljudstvo in kultura, ki je do 15. stoletja prevladovalo na območju Jukatana, v južni Mehiki in Gvatemali. Arheologi ločijo območja naselitve na: gvatemalsko višavje, Petén (osrednja Gvatemala), južna nižavja na vzhodu in zahodu ter severna nižavja na Jukatanu. Med letoma 300 in 800 so bila največja mesta Tical, Uaxactún in Palenque, kasneje pa Chichen Itza, Uxmal in Dzibilchaltún. Med letoma 1200 in 1400 je bilo največje mesto Maypán, ki je leta 1441 razpadlo na več manjših držav. Vsa območja so imela med seboj trgovske in politične povezave. Maji so poznali hieroglifsko pisavo, zakone, koledar z 52 letnim obrednim ciklom ter dolgoštevilni koledar (absolutne datume so računali od ničelnega, ki ustreza našemu letu 3113 pr. n. št.). Njihova mesta so imela obredne trge, piramide, templje, palače, vse okrašene v različnih slogih, poznali so igro z žogo, pri gradnji so uporabljali navidezni (ponarejeni) obok, njihova lončenina je bila mnogobarvno poslikana. Bili so dobri kamnoseki. Oxfordova enciklopedija zgodovine, 1. knjiga, DZS 1993, ISBN 86-341-0840-6
Azteki
Glej tudi: Tenochtitlan