Ašhabad (, , , Ašhabad; pisano tudi Ašgabat in Ašgabad) je glavno mesto Turkmenistana. in leži v regiji Ahal. Ašhabad ima 1.030.063 prebivalcev (popis prebivalstva iz leta 2022). Leži med puščavo Karakum in gorsko verigo Kopet Dag v Srednji Aziji, približno 50 km od meje med Iranom in Turkmenistanom. Je 250 km oddaljen od Mašhada, drugega največjega iranskega mesta.
Mesto je bilo ustanovljeno leta 1881 na podlagi plemenske vasi Ahal Teke in je leta 1924, ko je bilo znano kot Poltoratsk, postalo glavno mesto Turkmenske sovjetske socialistične republike. Velik del mesta je bil uničen v potresu v Ašgabatu leta 1948, vendar je bilo od takrat obsežno obnovljeno pod vodstvom projekta urbane prenove Belo mesto Saparmurata Nijazova, kar je privedlo do monumentalnih projektov, obloženih z dragim belim marmorjem. Skozi mesto teče Karakumski kanal iz sovjetske dobe, ki prenaša vodo iz Amu Darje od vzhoda proti zahodu.
Danes, kot glavno mesto neodvisnega Turkmenistana, ima Ašhabat večetnično prebivalstvo, v katerem so večinoma etnični Turkmeni. Leta 2021 je praznoval 140 let svoje pisane zgodovine.
Ime Ašhabat je Aşgabat (transliterated as "Ashgabat") v turkmenščini, v ruščini od leta 1925 do 1991 in () v perzijščini. Od leta 1919 do leta 1925 se je mesto imenovalo Poltorack po lokalnem revolucionarju Pavelu Poltoratskemu.
Čeprav ime dobesedno pomeni »mesto ljubezni« ali »mesto predanosti« v sodobni perzijščini, je ime morda spremenjeno z ljudsko etimologijo. Turkmenski zgodovinar Ovez Gundogdiyev meni, da ime izvira iz partskega obdobja, 3. stoletja pred našim štetjem in izhaja iz imena ustanovitelja Partskega cesarstva, Arsaka I. Partskega, v perzijščini Ašk-Abad (mesto Ašk/Arsak).
Zgodovina
Pred letom 1881 so bile vse stavbe, razen jurt, zgrajene izključno iz opeke in so bile zaradi potresne nevarnosti omejene na eno nadstropje. Leta 1900 je bila v mestu le ena stavba dvonadstropna, mestni muzej. Mestno načrtovanje se je začelo po ruski osvojitvi z »zelo preprostimi načrtovalskimi shemami«. Osnovna postavitev mestnih ulic »se je ohranila do danes in je opredelila edinstven značaj mestne strukture, ki združuje linearne in radialne tipe postavitve blokov«. Ruski pisatelj Vasilij Jan, ki je živel v Ašhabadu od leta 1901 do 1904, je mesto opisal kot »majhno urejeno mestece, sestavljeno iz številnih glinenih hiš, obdanih s sadnimi vrtovi z ravnimi ulicami, zasajenimi z vitkim topolom, kostanjem in belo akacijo, ki so jih načrtovale roke vojaških inženirjev«.
Ašhabad je razmeroma mlado mesto. Nastalo je iz vasi z istim imenom, ki so jo ruski častniki okupirali leta 1881. Leži se blizu mesta Nisa, starodavne prestolnice Partskega cesarstva, ki je zrasla na ruševinah mesta Konjikala ob svilni poti, ki je bilo prvič omenjeno v 2. st. pr. n št. ter je bilo porušeno v potresu v 1. st. pr. n. št. Mesto je bilo obnovljeno zaradi svoje ugodne lokacije ob Svilni cesti in je delovalo vse do njegovega uničenja od Mongolov v 13. stoletju.
Leta 1869 so ruski vojaki zgradili utrdbo na hribu v bližini vasi kar je kmalu pritegnilo trgovce in obrtnike na tem območju. Ašhabad je bil do leta 1881 del Perzije, ko je bil z Ahalsko pogodbo prenesen carski Rusiji. Rusija se je odločila razviti Ašhabad kot regionalni center zaradi bližine meje s Perzijo pod britanskim vplivom. Bilo je prijetno mesto z evropskim slogom gradnje, trgovinami in hoteli. Leta 1908 je bil v Ašhabadu zgrajen prvi Bahá'í tempelj.
Sovjeti so ustanovili Ašhabad v decembru 1917. V juliju 1918 se je koalicija Menševikov (socialni revolucionarji in nekdanji carski častniki) uprla proti boljševikom in ustanovila izvršni odbor Ašhabada. S podporo generala Mallesona se Britanci aprila 1919 umaknejo in Sovjeti iz Taškenta prevzamejo nadzor nad mestom. Julija 1919 se mesto preimenuje v Poltoratsk (rusko Полторацк) po lokalnem revolucionarju. Ime Ašhabad je bilo ponovno obnovljeno leta 1927 po ustanovitvi Turkmenske RVS, kot sovjetske republike. Od tedaj dalje mesto doživi hitro rast in industrializacijo. V večjem potresu 6. oktobra 1948 je bilo precej poškodovano. Potres 7,3 stopnje po Richterjevi lestvici je ubil 110.000–176.000 ljudi (2/3 prebivalcev mesta), čeprav je bila uradna statistika Sovjetske zveze le 40.000.
Pomembnejši mejniki v zgodovini Ašhabada: 1882–1918 – upravno središče dežele Transkaspijske Rusije 1918–1925 – upravno središče turkmenske Oblasti v Turkestanski ASSR Od februarja 1925 – glavno mesto Turkmenske SSR Od oktobra 1991 – glavno mesto neodvisnega Turkmenistana
Vpliv potresa leta 1948
Med potresom leta 1948, ker je bil takrat večji del Ašgabata zgrajen iz glinaste opeke ali žgane opeke, so se vse stavbe, razen zelo redkih, zrušile ali bile nepopravljivo poškodovane (med preživelimi objekti so bili armiranobetonski silos za žito, cerkev sv. Aleksandra Nevskega in Kärz Bank).
Do julija 1949 je bil na hitro razvit nov splošni načrt. Mesto je bilo razdeljeno na štiri cone: osrednjo, severno, vzhodno in jugozahodno. Obnova mesta se je začela istega leta. Tako je od zgodnjih 1950-ih do leta 1991 obzorje Ašgabata prevladoval brutalistični slog, ki so ga imeli raje poststalinski sovjetski arhitekti. Osrednja mestna avenija Magtimguli (nekdanja avenija Kuropatkin, Svoboda in Stalin) je bila značilna za »monotono in predvsem dvonadstropno gradnjo upravnih in stanovanjskih stavb«. Ta rekonstrukcija je »ohranila obstoječe omrežje mestnih ulic, saj je bilo njihovo preoblikovanje ekonomsko neupravičeno«. Mesto je bilo opisano kot »... zaledje iz komunistične dobe, preurejeno v tipično dolgočasno provincialno sovjetsko mesto ...« Načrt je bil posodobljen leta 1959. (online edition)
Med stavbami, zgrajenimi v 1950-ih in 1960-ih, so bili sedež Centralnega komiteja komunistične partije Turkmenistana, stavba Sveta ministrov, Akademsko dramsko gledališče Mollanepes, nekdanji hotel Ašhabad (zdaj preimenovan v Pajtagt), kompleks Akademije znanosti in stavba knjižnice v središču mesta. Na takratnem Trgu Karla Marxa je stal spomenik sovjetskim »borcem za zmago sovjetske oblasti v Turkmenistanu«.
Geografija Ašgabat leži v neposredni bližini, približno 50 km, iranske meje. Zaseda zelo seizmično aktivno oazno ravnino, ki jo na jugu omejujejo vznožja gorovja Köpetdag, na severu pa puščava Karakum. Obdaja ga provinca Ahal, vendar ni njen del. Najvišja točka v mestu je 401 meter visok peščeni hrib, na katerem je bil zgrajen hotel Ýyldyz, vendar večina mesta leži med 200 in 255 metri nadmorske višine. Skozi mesto teče Karakumski prekop.
Tako kot preostali Turkmenistan so tudi tla v Ašgabatu pretežno sedimenti, ki so se nabrali na dnu oceana Paratetida. Gorovje Köpetdag se je pojavilo proti koncu krede.
Proti Ašhabadu se gradijo številne šestpasovnice, čeprav je prometa malo. Javni transport poteka z avtobusi in taksiji. Zunaj novega območja so ceste slabe ali jih sploh ni.
Ašhabad ima mednarodno letališče.
Podnebje Ašhabad ima suho podnebje. Gorovje Kopet-Dag je oddaljeno približno 25 kilometrov proti jugu, na sever pa meji na puščavo Karakum. Zaradi tega ima Ašhabat hladno polsušno podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija BSk, meji na BSh) s sredozemskimi vplivi. Zanj so značilna zelo vroča, suha poletja in hladne, kratke, nekoliko vlažne zime. Povprečna najvišja temperatura v juliju je 38,3 °C. Poleti so noči tople, s povprečno najnižjo temperaturo v juliju 23,8 °C. Povprečna najvišja temperatura v januarju je 8,6 °C, povprečna najnižja temperatura pa -0,4 °C. Najvišja temperatura, ki so jo kdaj koli zabeležili v Ašhabatu, je bila 47,2 °C, zabeležena pa je bila junija 2015. Najnižja temperatura −24,1 °C je bila zabeležena januarja 1969. Sneg je na tem območju redek. Letna količina padavin znaša le 221 milimetrov; marec in april sta najbolj vlažna meseca, od junija do septembra pa najbolj suha meseca. Maja 2022 je bilo zabeleženih 338 milimetrov, kar je 1352 % mesečne normale.
Upravna delitev
Okrožja
Od 5. januarja 2018 Ašhabat vključuje štiri okrožja (uli etraplar), od katerih ima vsako župana, ki ga imenuje predsednik (): Bagtyýarlyk etraby (nekdanji predsednik Nijazov, okrožje Lenin, razširjeno na nekdanje okrožje Ruhabat in novo ozemlje) Berkararlyk etraby (prej Azatlik, okrožje Sovetskij ) Büzmeýin etraby (prej okrožje Abadan, razširjeno na nekdanja okrožja Arçabil in Çandibil) Köpetdag etraby (prej okrožje Proletarskij) To je zmanjšanje glede na prejšnje število okrožij. Okrožji Arçabil in Çandibil sta se združili 4. februarja 2015, novi etrap z imenom Arçabil pa se je januarja 2018 preimenoval v Büzmejin. Takrat je bilo okrožje Abadan v Ašhabatu, ki je bilo ustanovljeno leta 2013 s priključitvijo mesta Abadan in okoliških vasi na jugu Abadana, ukinjeno, njegovo ozemlje pa je bilo združeno z novo preimenovanim okrožjem Büzmejin. Hkrati je bilo ukinjeno tudi nekdanje okrožje Ruhabat, njegovo ozemlje pa je prevzelo okrožje Bagtjiarlik.
15. junija 2020 je turkmenski predsednik Gurbanguli Berdimuhamedow napovedal namero o ustanovitvi petega okrožja Ašhabat z imenom Altin etrabi, ki bi imelo središče v novem letoviškem območju, ustvarjenem na obali nekdanjega akumulacijskega jezera Gurtli, ki je bilo nedavno preimenovano v Zlato jezero (Altyn köl).
Demografija Leta 1871 je ruski obiskovalec Strebnitskiy naštel več kot štiri tisoč nomadskih šotorov (jurt), kar je pomenilo, da je prebivalstvo štelo od 16 do 20 tisoč ahaltekinskih Turkmenov, od katerih jih je bilo veliko ubitih ali razkropljenih v bitki pri Geok Tepeju leta 1881. Leta 1881 je bilo 2500 prebivalcev, skoraj vsi Rusi. Do leta 1886 je Ašhabad imel približno 10.000 prebivalcev, večinoma etničnih Rusov. Izgradnja Transkaspijske železnice je spodbudila pritok migrantov, ki so iskali zaposlitev, zlasti s Kavkaza, iz doline Volge in Irana, zato je bila nadaljnja rast prebivalstva Aškabada naslednja: 1897: 19.426 1908: 39.867 1911: 45.384 Po letu 1881 so v prebivalstvu prevladovali etnični Rusi, s približno 20-odstotno primesjo migrantov kavkaškega izvora (predvsem Armencev). En vir navaja, da predrevolucionarni Ašhabad sploh ni imel turkmenskih prebivalcev in da so živeli v bližnjih avlih. To se je začelo spreminjati v 1920-ih po uvedbi sovjetske oblasti, ki je s seboj prinesla prisilno kolektivizacijo. Leta 1926 je Ašhabad s 51.593 prebivalci vključeval 52,4 % Rusov, 13,53 % Armencev, 4,3 % Perzijcev in 29,8 % drugih. Do leta 1939 je imel Aškabad 126.500 prebivalcev, od tega 11,7 % Armencev. Popis prebivalstva leta 1959 je zabeležil 169.900 prebivalcev, ki se je do leta 1983 povečalo na 338.000, vključno s 105 narodnostmi, od katerih so etnični Armenci predstavljali 40 odstotkov.
Po ocenah popisa prebivalstva Turkmenov leta 2012 Turkmeni predstavljajo 78,5 % prebivalstva mesta. Rusi predstavljajo 10 % prebivalstva, sledijo jim Turki (1,1 %), Uzbeki (1,1 %) in Azerbajdžanci (1 %). Po štetju leta 2022 pa: Turkmeni 89,86 %, Rusov 6,62 %, Azarov in Armencev po 1% in drugi.
Pomembne stavbe v mestu
V Ašhabatu je stal Slavolok nevtralnosti, 75 m visok trinožnik, na katerem je stal zlati kip pokojnega predsednika Saparmirata Nijazova (znanega tudi kot Turkmenbaši ali glava Turkmenov). 15 m visok kip, ki se je obračal, da bi bil podnevi vedno obrnjen proti soncu, je bil 26. avgusta 2010 odstranjen, potem ko je Nijazowov naslednik, sedanji predsednik Berdimuhamedov, v začetku leta jasno povedal, da bodo kip odstranili z ašhabatskega Trga neodvisnosti. Leta 2011 je bil zgrajen Spomenik ustavi, ki s skupno višino 185 m velja za drugo najvišjo stavbo v Turkmenistanu.