Libanon (, ; ), uradno Libanonska republika () je država v zahodni Aziji. Leži med Sirijo na severu in vzhodu ter Izraelom na jugu, medtem ko Ciper leži na zahodu čez Sredozemsko morje; njegova lega na stičišču sredozemskega bazena in arabskega zaledja je prispevala k njegovi bogati zgodovini in oblikovala kulturno identiteto verske raznolikosti. Libanon zahteva tudi vrnitev zemljišč južno od vasi Šeba, ki so del Golanske planote pod izraelsko zasedbo.
Je del regije Levant na Bližnjem vzhodu. V Libanonu živi več kot pet milijonov ljudi in pokriva površino 10.452 kvadratnih kilometrov, zaradi česar je druga najmanjša država v celinski Aziji. Uradni jezik države je arabščina, uradno pa je priznana tudi francoščina; libanonska arabščina se uporablja poleg sodobne standardne arabščine po vsej državi.
Izvor imena Država je dobila ime po pogorju Libanon. Ime gore izvira iz feničanskega korena lbn (𐤋𐤁𐤍) kar pomeni "bel", očitno zaradi njenih zasneženih vrhov.
Ime se pojavi v različnih besedilih srednje bronaste dobe iz knjižnice Ebla in treh od dvanajstih plošč Ep o Gilgamešu. Ime je v staroegipčanščini zapisano kot Rmnn (𓂋𓏠𓈖𓈖𓈉), kjer je R pomenilo za Kanaance L. Ime se v hebrejski Bibliji pojavi skoraj 70-krat kot .
Libanon kot ime upravne enote (v nasprotju z gorovjem), ki je bilo uvedeno z osmanskimi reformami leta 1861, kot gora Libanon Mutasarrifate (; ), se je nadaljevalo v ime države Veliki Libanon (; ) leta 1920 in sčasoma v imenu suverene Republike Libanon () po osamosvojitvi leta 1943.
Zgodovina
Meje sodobnega Libanona so rezultat Sevreške mirovne pogodbe iz leta 1920. Njegovo ozemlje je bilo v jedru kanaanskih (feničanskih) mestnih držav bronaste dobe. Kot del Levanta je bil del številnih zaporednih kraljestev ali cesarstev skozi starodavno zgodovino, vključno z egiptovskim, asirskim, babilonskim, ahemenidskim, helenističnim, rimskim in sasanidskim cesarstvom.
Po muslimanskem osvajanju Levanta v 7. stoletju je bilo del Rašidunskega, Omajadskega, abasidskega Seldžuškega in Fatimidskega kalifata. Križarska država grofije Tripoli, ki jo je leta 1102 ustanovil Rajmond IV. Touluški, je obsegala večino današnjega Libanona, leta 1289 je pripadla mameluškemu sultanatu in leta 1516 nazadnje Osomanskemu cesarstvu. Z razpadom slednjega je Veliki Libanon leta 1920 padel pod francoski mandat, leta 1943 pa je postal neodvisen pod predsednikom Becharo El Khouryjem. Zgodovino Libanona od osamosvojitve so zaznamovala izmenjujoča se obdobja relativne politične stabilnosti in blaginje, ki je temeljila na Bejrutovem položaj regionalnega središča za finance in trgovino, prepreden s političnimi pretresi in oboroženimi spopadi (1948 arabsko-izraelska vojna, libanonska državljanska vojna 1975–1990, 2005 Cedra revolucija, 2006 libanonska vojna, 2007 libanonski konflikt, 2006–08 libanonski protesti, 2008 konflikt v Libanonu, posledica sirske državljanske vojne 2011 in libanonski protesti 2019–20).
Antični Libanon
Dokazi, ki segajo v zgodnjo naselitev v Libanonu, so bili najdeni v Biblosu, ki velja za eno najstarejših stalno naseljenih mest na svetu. Dokazi segajo prej kot 5000 pr. n. št. Arheologi so odkrili ostanke prazgodovinskih koč z zdrobljenimi apnenčastimi tlemi, primitivnim orožjem in pogrebnimi vrči, ki so jih zapustile ribiške skupnosti iz neolitika in bakrene dobe, ki so živele na obali Sredozemskega morja pred več kot 7000 leti.
Libanon je bil del severnega Kanaana in je posledično postal domovina kanaanskih potomcev, Feničanov, pomorščakov, ki so se v 1. tisočletju pr. n. št. razširili po Sredozemlju. Najvidnejša feničanska mesta so bila Biblos, Sidon in Tir, njihovi najbolj znani koloniji pa Kartagina v današnji Tuniziji in Cádiz v današnji Španiji. Feničanom pripisujejo izum najstarejše preverjene abecede, ki je kasneje navdihnila grško abecedo in zatem latinico.A Companion to the Ancient Greek Language, article by Roger D. Woodward (ed. Egbert J. Bakker, 2010, Wiley-Blackwell). Mesta v Feniciji je leta 539 pr. n. št. vključil Kir Veliki v perzijsko Ahemenidsko cesarstvo. Feničanske mestne države so bile kasneje vključene v cesarstvo Aleksandra Velikega po obleganju Tira leta 332 pr. n. št..
Leta 64 pred našim štetjem je rimski general Pompej Veliki dal območje Sirije priključiti Rimski republiki. Regija je bila nato razdeljena na dve cesarski provinci pod Rimskim cesarstvom, Kelesirija in Fenicija, del slednje je bila dežela današnjega Libanona.
Srednjeveški Libanon
Regija, ki je zdaj Libanon, je tako kot preostala Sirija in večji del Anatolije postala glavno središče krščanstva v Rimskem cesarstvu med zgodnjim širjenjem vere. V poznem 4. in zgodnjem 5. stoletju je puščavnik po imenu Maron ustanovil samostansko tradicijo, osredotočeno na pomen monoteizma in asketizma, blizu sredozemske gorske verige, znane kot gora Libanon. Menihi, ki so sledili Maronu, so njegove nauke širili med Libanonce v regiji. Ti kristjani so postali znani kot maroniti in so se preselili v gore, da bi se izognili verskemu preganjanju rimskih oblasti. Med pogostimi rimsko-perzijskimi vojnami, ki so trajale več stoletij, so sasanidski Perzijci od leta 619 do 629 zasedli današnji Libanon.
V 7. stoletju so muslimanski Arabci osvojili Sirijo in vzpostavili nov režim, ki je nadomestil Bizantince. Čeprav sta bila islam in arabščina uradno prevladujoča v tem novem režimu, se je splošno prebivalstvo kljub temu le postopoma spreobrnilo iz krščanstva in sirskega jezika. Zlasti maronitska skupnost je kljub nasledstvu vladarjev v Libanonu in Siriji uspela ohraniti visoko stopnjo avtonomije.
Relativna (vendar ne popolna) izoliranost libanonskih gora je pomenila, da so gore služile kot zatočišče v času verskih in političnih kriz v Levantu. Kot take so gore pokazale versko raznolikost in obstoj več dobro uveljavljenih sekt in religij, zlasti maroniti, druzi, šiitski muslimani, ismailci, alaviti in jakobiti.
V 11. stoletju se je iz veje šiitskega islama pojavila religija Druzov. Nova vera je dobila privržence v južnem delu gore Libanon. Južnemu delu gore Libanon so do zgodnjega 14. stoletja vladale fevdalne družine Druzi. Maronitsko prebivalstvo se je postopoma povečevalo v severnem gorskem Libanonu, Druzi pa so ostali v južnem gorskem Libanonu do moderne dobe. Keservanu, Jabal Amelu in dolini Beka so vladale šiitske fevdalne družine pod Mameluki in Osmanskim cesarstvom. Večja mesta na obali, Sidon, Tir, Ako, Tripoli, Bejrut in druga, so neposredno upravljali muslimanski kalifi, ljudje pa so postali bolj prevzeti z arabsko kulturo.
Po padcu rimske Anatolije pod muslimanske Turke so Bizantinci v 11. stoletju poklicali papeža v Rim za pomoč. Rezultat je bil niz vojn, znanih kot križarske vojne, ki so jih začeli Franki iz zahodne Evrope, da bi si povrnili nekdanja bizantinska krščanska ozemlja v vzhodnem Sredozemlju, zlasti Sirijo in Palestino (Levant). Prva križarska vojna je uspela začasno ustanoviti Jeruzalemsko kraljestvo in grofijo Tripoli kot rimskokatoliške krščanske države vzdolž obale. Te križarske države so trajno vplivale na regijo, čeprav je bil njihov nadzor omejen, regija pa se je po dveh stoletjih po osvojitvi s strani Mamelukov vrnila pod popoln muslimanski nadzor.
Med najtrajnejšimi posledicami križarskih vojn na tem območju je bil stik med Franki (tj. Francozi) in maroniti. Za razliko od večine drugih krščanskih skupnosti v vzhodnem Sredozemlju, ki so prisegle Konstantinoplu ali drugim lokalnim patriarhom, so maroniti razglasili zvestobo papežu v Rimu. Kot take so jih Franki videli kot rimskokatoliške brate. Ti začetni stiki so vodili do stoletne podpore maronitov iz Francije in Italije, tudi po padcu križarskih držav v regiji.
Osmanski Libanon V tem obdobju je bil Libanon razdeljen na več provinc: severna in južna gora Libanon, Tripoli, Baalbek in dolina Beka ter Jabal Amil.
V južnem Libanonu je leta 1590 Fahredin Al Maan II. postal naslednik Korkmaza. Kmalu je vzpostavil svojo oblast kot vrhovni princ Druzov na območju Shouf v gori Libanon. Sčasoma je bil Fahredin Al Maan II. imenovan za Sandžak-bega (guvernerja) več osmanskih podprovinc, odgovoren za pobiranje davkov. Razširil je svoj nadzor nad precejšnjim delom gore Libanon in njegovega obalnega območja ter celo zgradil utrdbo vse do Palmire. To pretiravanje je sčasoma postalo preveč za osmanskega sultana Murata IV., ki je leta 1633 poslal kaznovalno ekspedicijo, da bi ga ujel. Odpeljali so ga v Konstantinopel, kjer so ga zadržali dve leti in nato aprila 1635 usmrtili skupaj z enim od njegovih sinov. Preživeli člani Fahredin Al Maanove družine so do konca 17. stoletja vladali zmanjšanemu območju pod tesnejšim osmanskim nadzorom.
Po smrti zadnjega emirja Maana so različni člani klana Šihab vladali gori Libanon do leta 1830. Odnos med Druzi in kristjani v Libanonu sta zaznamovala harmonija in mirno sožitje s prijateljskimi odnosi med obema skupinama, ki so prevladovali skozi zgodovino, razen v nekaterih obdobjih, vključno z državljansko vojno v Libanonu leta 1860; med nasiljem med skupnostmi leta 1860 so Druzi ubili približno 10.000 kristjanov. Kmalu zatem je emirat gorskega Libanona, ki je trajal približno 400 let, zamenjal gorski libanonski mutasarifat, kot rezultat evropsko-osmanske pogodbe, imenovane Règlement Organique. Mutasarrifate gorski Libanon (1861–1918, arabsko متصرفية جبل لبنان; turško Cebel-i Lübnan Mutasarrıflığı) je bila ena od pododdelkov Osmanskega cesarstva po reformi Tanzimata. Po letu 1861 je obstajala avtonomna gora Libanon s krščanskim mutasarrıfom, ki je bila ustvarjena kot domovina za maronite pod evropskim diplomatskim pritiskom po pokolih leta 1860. Maronitski katoličani in Druzi so ustanovili moderni Libanon v zgodnjem 18. stoletju prek vladajočega in družbenega sistema, znanega kot »maronitski-druzovski dualizem« v gorskem Libanonu Mutasarrifate. Dolini Baalbek in Beka ter Jabal Amelu so občasno vladale različne šiitske fevdalne družine, zlasti Al Ali Alsagheer v Jabal Amelu, ki je ostal na oblasti do leta 1865, ko so Osmani neposredno zavladali regiji. Youssef Bey Karam, libanonski nacionalist, je imel v tem obdobju pomembno vlogo pri osamosvojitvi Libanona.
Okoli 100.000 ljudi v Bejrutu in gorskem Libanonu je med prvo svetovno vojno umrlo od lakote.
Francoski mandat Leta 1920, po prvi svetovni vojni, je območje Mutasarifata skupaj z nekaterimi okoliškimi območji, ki so bila pretežno naseljena s šiiti in suniti, postalo del države Veliki Libanon pod mandatom za Sirijo in Libanon. V prvi polovici leta 1920 je bilo libanonsko ozemlje razglašeno za del Arabskega kraljestva Sirije, vendar je francosko-sirska vojna kmalu povzročila arabski poraz in kapitulacijo Hašemitov.
1. septembra 1920 je Francija ponovno vzpostavila Veliki Libanon, potem ko je vladavina Moutasarrifiya odstranila več regij, ki so pripadale Kneževini Libanon, in jih dala Siriji. Libanon je bil večinoma krščanska država (večinoma maronitsko ozemlje z nekaterimi grškimi pravoslavnimi enklavami), vendar je vključevala tudi območja, kjer je bilo veliko muslimanov in Druzov. 1. septembra 1926 je Francija ustanovila Libanonsko republiko. 25. maja 1926 je bila sprejeta ustava, ki je vzpostavila demokratično republiko s parlamentarnim sistemom vladanja.
Libanon je pridobil določeno mero neodvisnosti, medtem ko je Francijo okupirala Nemčija. General Henri-Fernand Dentz, visoki komisar Vichyja za Sirijo in Libanon, je igral pomembno vlogo pri neodvisnosti države. Oblasti iz Vichyja so leta 1941 Nemčiji dovolile premik letal in zalog preko Sirije v Irak, kjer so jih uporabili proti britanskim silam. Združeno kraljestvo je v strahu, da bo nacistična Nemčija pridobila popoln nadzor nad Libanonom in Sirijo s pritiskom na šibko vichyjevsko vlado, poslalo svojo vojsko v Sirijo in Libanon.