Brezrepe dvoživke (znanstveno ime Anura; imenovane tudi brezrepi krkoni, kratko brezrepci ali žabe v širšem pomenu besede) so največja in najbolj znana skupina dvoživk. Anura izvira iz grščine in pomeni »brez repa« (an-, brez + oura, rep).

Pri mnogih vrstah so zadnje noge prilagojene za skakanje; so daljše in bolj mišičaste kot sprednje noge.

Zgradba telesa Brezrepe dvoživke imajo tako kot ostale dvoživke razmeroma preprosto zgradbo, ki je prilagojena življenju v vodi in na kopnem. Nimajo repa, razen v stadiju paglavca. Večina ima dolge zadnje noge, podaljšane gleženjske kosti, plavalne blazinice na prstih, brez krempljev, velike oči in kožo, ki je lahko gladka ali bradavičasta. Imajo kratko hrbtenico z največ 10 prostimi vretenci in zlepljenimi kostmi repa. Velikost brezrepcev se giblje od 77 mm (Paedophryne amauensis iz Papuanske Nove Gvineje) do približno 35 cm (Conraua goliath iz Srednje Afrike), s težo 33 kg. Nekatere izumrle prazgodovinske vrste so bile večje.

Samci so običajno manjši od samic.

Noge in stopala Mnogi brezrepci imajo med prsti plavalno kožico, stopnja njene razvitosti pa je odvisna od tega, koliko časa posamezna vrsta preživi v vodi. Vrste, ki živijo skoraj izključno v vodi, imajo prste popolnoma povezane s kožico; popolnoma vodna vrsta je npr. mala krempljarka (Hymenochirus sp.). Nasprotno pa imajo drevesne žabe, kot je voščena rega (Litoria caerulea), kožico razvito le delno, običajno na četrtini ali polovici prstov. Posebno izjemo predstavljajo leteče žabe iz družin Hylidae (rege) in Rhacophoridae (jadralke), pri katerih popolnoma razvita kožica ne služi plavanju, temveč jadranju med drevesi.

Koža Koža brezrepcev je zaščitna, sodeluje pri dihanju, lahko vpija vodo in pomaga uravnavati telesno temperaturo. Ima veliko žlez, predvsem na glavi in hrbtu, ki pogosto izločajo neprijetne in strupene snovi. Izloček je pogosto lepljiv, kar pomaga ohranjati kožo vlažno, ščiti pred glivicami in bakterijami ter žival naredi spolzko, da se lažje izogne plenilcem. Zobje in jezik Brezrepci imajo v zgornji čeljusti zobe, ki služijo le temu, da zadržijo plen, preden ga pogoltnejo. Ti zobje so zelo šibki, zato z njimi ne morejo žvečiti ali resno poškodovati plena. Namesto tega večino plena, kot so žuželke in drug majhen, gibljiv plen, ujamejo z dolgim, lepljivim in razcepljenim jezikom. Jezik je v mirovanju zvit v ustih, prost je na zadnjem delu, spredaj pa je pritrjen na spodnjo čeljust. Hitro ga z lahko izstreli iz ust in ga takoj povleče nazaj. Dvoživke imajo na jeziku žleze slinavke, ki pri brezrepcih proizvajajo posebno dvostopenjsko viskoelastično tekočino. Ko je tekočina pod pritiskom (na primer ob stiku jezika s plenom), postane tekoča in prekrije telo plena. Ko pritisk popusti, se znova zgosti in postane elastična, kar omogoča močan oprijem plena. Nekateri brezrepci nimajo jezika in si hrano potiskajo v usta s sprednjimi okončinami. Afriška Pyxicephalus adspersus, ki se hrani tudi z večjimi živalmi, kot so miši in druge žabe, ima na sprednjem delu spodnje čeljusti stožčaste kostne izrastke, ki delujejo podobno kot zobje. Pri požiranju hrane pomagajo tudi oči. Te se lahko umaknejo v vdolbine v lobanji in s pritiskom pomagajo potisniti hrano po žrelu navzdol.

Življenjski prostor Brezrepci živijo na vseh celinah razen na Antarktiki, vendar jih ni na nekaterih otokih, še posebej tistih, ki so oddaljeni od celine. Mnoge vrste živijo le na omejenih območjih zaradi sprememb podnebja ali neugodnega okolja, kot so morja, gorske verige, puščave, posekani gozdovi ali ceste. Tropska območja imajo običajno več vrst brezrepcev kot zmerno tople regije, kot je Evropa. Nekateri brezrepci živijo tudi v suhih območjih, na primer v puščavah, in imajo posebne prilagoditve za preživetje. Avstralski brezrepci iz rodu Cyclorana se zakopljejo pod zemljo, kjer si ustvarijo vodotesen ovoj in med sušnimi obdobji počivajo. Ko dežuje, pridejo na površje, poiščejo lužo in se razmnožujejo. Jajčeca in paglavci se v primerjavi z večino drugih brezrepcev razvijejo zelo hitro, zato se razmnoževanje lahko zaključi, preden luža izhlapi. Nekatere vrste brezrepcev so prilagojene hladnemu okolju. Lesna žaba (Rana sylvatica), ki živi v arktičnem krogu, se pozimi zakoplje v zemljo. Čeprav večina njenega telesa med tem obdobjem zmrzne, visoka koncentracija glukoze v pomembnih organih prepreči poškodbe.

Rast in razvoj thumb|240px|Rast in razvoj Anura: Paglavec brez pljuč, b) z enim parom okončin, c) z dvema paroma okončin in še vedno z repom, d) mlada žaba z izginjajočim repom, e) žaba brez repa Ličinke brezrepcev, znane kot paglavci, se hranijo z algami in drugimi rastlinami ter imajo značilno kroglasto telo z dolgim zavitim črevesjem za prebavo rastlinske hrane. Odrasle živali so brez repa, ki se pri ličinki (drugače kot pri drugih dvoživkah) med preobrazbo razgradi.

Taksonomija thumb|Nižinski urh (Bombina bombina) thumb|Parjenje

Približno 87% vrst dvoživk je spada v red Anura. Ta red vključuje več kot 7.700 vrst v 59 družinah, pri čemer so Hylidae (rege, 1062 vrst), Strabomantidae (807 vrst), Microhylidae (ozkoustke, 758 vrst) in Bufonidae (krastače, 657 vrst) družine z največ vrstami.

Brezrepe dvoživke v splošnem delimo v tri podredove: Archaeobatrachia, kamor spadajo štiri družine primitivnih brezrepcev; Mesobatrachia, ki vključuje pet družin brezrepcev na vmesni evolucijski stopnji; in Neobatrachia, daleč največja skupina, kamor spada preostalih 24 družin »sodobnih« brezrepcev, tudi večina najpogostejših vrst. Neobatrachia se dalje delijo v Hyloidea in Ranoidea. Ta klasifikacija temelji na morfoloških značilnostih, kot npr. število vretenc, struktura medeničnega obroča in morfologija paglavcev. Čeprav je taka klasifikacija splošno uveljavljena, pa so razmerja med družinami še vedno nejasna. Pri nadaljnjem raziskovanju evolucijske povezanosti med družinami si veliko obetajo od molekularne genetike.

Nekatere vrste brezrepcev se lahko križajo. Tako je zelena žaba (Pelophylax esculentus) hibrid pisane žabe (R. lessonae) in debeloglavke (R. ridibundus). Podobno se lahko križata nižinski (Bombina bombina) in hribski urh (Bombina variegata), vendar so njuni potomci manj plodni, zato se oblikuje hibridna cona.

Filogenija Kladogram spodaj prikazuje sorodstva med različnimi družinami brezrepcev v kladu Anura. Ta diagram v obliki drevesa prikazuje, kako je vsaka družina brezrepcev povezana z drugimi družinami, pri čemer vsako vozlišče predstavlja točko skupnega prednika. Temelji na delih Frost et al. (2006), Heinicke et al. (2009) ter Pyron in Wiens (2011).

Sklici

Zunanje povezave

Dvoživke na cesti - spletni dnevnik AmphibiaWeb

Kategorija:Dvoživke * Kategorija:Taksoni, opisani leta 1820 Kategorija:Redovi dvoživk