Tájska (, Prathet Thai, }} je obmorska država, ki leži na Indokitajskem polotoku v jugovzhodni Aziji. Uradno je znana kot Kraljevina Tajska in zgodovinsko Siam do leta 1939. S skoraj 66 milijoni prebivalcev se razteza na 513.115 kvadratnih kilometrih. Tajska na severozahodu meji na Mjanmar, na severovzhodu in vzhodu na Laos, na jugovzhodu na Kambodžo, na jugu na Tajski zaliv in Malezijo, na jugozahodu pa na Andamansko morje; na jugovzhodu si deli tudi morsko mejo z Vietnamom ter na jugozahodu z Indonezijo in Indijo. Bangkok je glavno in največje mesto države.
Tajci so se od 6. do 11. stoletja selili iz jugozahodne Kitajske v celinsko jugovzhodno Azijo. Regiji so vladala poindizirana kraljestva, kot so Monsko kraljestvo, Kmerski imperij in malajske monarhije, ki so tekmovala s tajskimi državami, kot so kraljestva Ngoenyang, Sukhothai, Lan Na in Ayutthaya, ki so si prav tako tekmovala. Stiki z Evropo so se začeli leta 1511 s portugalsko diplomatsko misijo v Ayutthayi, ki je do konca 15. stoletja postala regionalna sila. Ayutthaya je doseglo vrhunec v 18. stoletju, dokler ni bila uničena v burmansko-siamski vojni. Kralj Taksin Veliki je hitro ponovno združil razdrobljeno ozemlje in ustanovil kratkotrajno kraljestvo Thonburi (1767–1782), katerega edini kralj je bil. Leta 1782 ga je nasledil Phutthayotfa Chulalok (Rama I.), prvi monarh sedanje dinastije Chakri. Skozi celotno obdobje zahodnega imperializma v Aziji je Siam ostal edina država v regiji, ki se je izognila kolonizaciji s strani tujih sil, čeprav je bil pogosto prisiljen sklepati teritorialne, trgovinske in pravne koncesije v neenakopravnih pogodbah. Siamski sistem vladanja se je centraliziral in preoblikoval v moderno unitarno absolutno monarhijo med vladavino Chulalongkorna (Rama V.) med letoma 1868 in 1910. V prvi svetovni vojni se je Siam postavil na stran zaveznikov, kar je bila politična odločitev, sprejeta z namenom spremembe neenakopravnih pogodb. Po revoluciji brez krvi leta 1932 je postal ustavna monarhija in spremenil svoje uradno ime v Tajska, s čimer je postal zaveznik Japonske v drugi svetovni vojni. Konec 1950-ih je vojaški udar pod vodstvom Sarita Thanarata oživil zgodovinsko vplivno vlogo monarhije v politiki. Med hladno vojno je Tajska postala pomembna zaveznica Združenih držav Amerike, ki ni članica NATA, in je kot članica SEATO, ki je bila razpuščena leta 1977, igrala protikomunistično vlogo v regiji.
Razen kratkega obdobja parlamentarne demokracije sredi 1970-ih in 1990-ih je Tajska občasno izmenično prehajala med demokracijo in vojaško oblastjo. Od leta 2000 je država v nenehnem političnem konfliktu med podporniki in nasprotniki dvakrat izvoljenega tajskega premierja Thaksina Shinawatre, kar je povzročilo dva državna udara (leta 2006 in 2014), vzpostavitev sedanje ustave, nominalno demokratične vlade po tajskih splošnih volitvah leta 2019 in velike prodemokratične proteste v letih 2020–2021, ki so vključevali brez primere zahteve po reformi monarhije. Od leta 2019 je nominalno parlamentarna ustavna monarhija; v praksi pa so strukturne prednosti v ustavi zagotovile nadaljnji vpliv vojske v politiki.
Tajska je ustanovna članica Zveze držav Jugovzhodne Azije (ASEAN), zunanjepolitično pa je tudi tesna zaveznica Združenih držav Amerike. Ima visok indeks človekovega razvoja in je druga najpomembnejša gospodarska sila v Jugovzhodni Aziji. Uvrščajo jo med novo industrializirane države; najpomembnejše gospodarske panoge so industrija, kmetijstvo in turizem.The Guardian, Country profile: Thailand, 25 April 2009.
Etimologija Tajska je bila pred letom 1939 znana tujcem kot Siam. Po besedah Georgea Cœdèsa beseda Thai () v tajskem jeziku pomeni »svoboden človek«, kar Tajce razlikuje od domačinov, ki so bili v tajski družbi obravnavani kot tlačani. Po besedah Chita Phumisaka Thai () preprosto pomeni »ljudje« ali »človeško bitje«; njegova raziskava kaže, da so nekatera podeželska območja namesto običajne tajske besede khon () za ljudi uporabljala besedo Thai. Po mnenju Michela Ferlusa bi se etnonimi Thai-Tai (ali Thay-Tay) razvili iz etimona *k(ə)ri: 'človek'.
Tajci pogosto za svojo državo uporabljajo vljudnostno obliko prathet Thai (). Uporabljajo tudi bolj pogovorni izraz mueang Thai () ali preprosto Thai; beseda mueang, ki se arhaično nanaša na mestno državo, se običajno uporablja za označevanje mesta ali vasi kot središča regije. Ratcha Anachak Thai () pomeni 'kraljestvo Tajske'.
Etimološko so njegove sestavine: ratcha (, rājan, 'kralj, kraljevski, kraljestvo'), ana- (pali āṇā 'avtoriteta, poveljstvo, moč', sama iz sanskrtske , ājñā, istega pomena) in -chak (iz sanskrtske cakra- 'kolo', simbol moči in vladavine).
Tajska nacionalna himna (), ki jo je napisal Luang Saranupraphan v patriotskih 1930-ih, se nanaša na tajski narod kot prathet Thai (). Prva vrstica državne himne je: prathet thai ruam lueat nuea chat chuea thai (), Tajska je ustanovljena na krvi in meso.
Prejšnje ime Siam je morda izviralo iz sanskrta श्याम (śyāma, 'temno') ali Mon ရာမည (rhmañña, 'tujec'), verjetno istega korena kot Shan in Assam.Barend Jan Terwiel, Chaichuen Khamdaengyodtai, Shan Manuscripts. Franz Steiner, 2003, p. 9. Beseda Śyâma morda ni pravi izvor, temveč vnaprej načrtovano odstopanje od njenega pravilnega, prvotnega pomena. Druga teorija pravi, da ime izvira iz Kitajcev, ki so to regijo imenovali Šjan.
Stari Kmeri so besedo Siam uporabljali za označevanje ljudi, naseljenih v zahodni dolini reke Chao Phraya, ki obdaja starodavno mesto Nakhon Pathom v današnji osrednji Tajski; verjetno izvira iz imena boga Krišne, ki se imenuje tudi Shyam, saj napis Wat Sri Chum iz 13. stoletja n. št. omenja, da je Phra Maha Thera Sri Sattha prišel obnoviti Phra Pathommachedi v mestu boga Krišne (Nakhon Pathom) v zgodnjem obdobju kraljestva Sukhothai.
Zgodovina Prazgodovina in izvor Obstajajo dokazi o neprekinjenem človeškem prebivališču na ozemlju današnje Tajske od pred 20.000 leti do danes. Najzgodnejši dokazi o gojenju riža izvirajo iz leta 2000 pr. n. št. Območja, ki sestavljajo današnjo Tajsko, so bila del Pomorske žadaste poti, kot so ugotovile arheološke raziskave. Trgovska mreža je obstajala 3000 let, med letoma 2000 pr. n. št. in 1000 n. št. Bron se je pojavil okoli leta 1250–1000 pr. n. št. Najdišče Ban Chiang na severovzhodu Tajske se trenutno uvršča med najstarejše znano središče proizvodnje bakra in brona v jugovzhodni Aziji. Železo se je pojavilo okoli leta 500 pr. n. št.
Kraljestvo Funan je bilo prvo in najmočnejše kraljestvo jugovzhodne Azije v tistem času (2. stoletje pr. n. št.). Ljudstvo Mon je v 6. stoletju ustanovilo kneževini Dvaravati in kraljestvo Hariphunchai. Kmersko ljudstvo je v 9. stoletju ustanovilo kmersko cesarstvo s središčem v Angkorju. Tambralinga, malajska država, ki je nadzorovala trgovino skozi Melaški preliv, se je dvignila v 10. stoletju. Na Indokitajski polotok je od časa kraljestva Funan do Kmerskega imperija močno vplivala kultura in religije Indije.Thailand. History . Encyclopædia Britannica
Tajci so pripadniki etnične skupine Tai, za katero so značilne skupne jezikovne korenine. Kitajske kronike prvič omenjajo ljudstva Tai v 6. stoletju pr. n. št. Čeprav obstaja veliko domnev o izvoru ljudstev Tai, je David K. Wyatt, tajski zgodovinar, trdil, da so njihovi predniki, ki danes naseljujejo Laos, Tajsko, Mjanmar, Indijo in Kitajsko, prišli z območja Điện Biên Phủ med 5. in 8. stoletjem.
Tajci so se začeli postopoma seliti na današnjo Tajsko od 6. do 11. stoletja, ki so ga takrat zasedali Moni in Kmeri. Tako je bila tajska kultura pod vplivom indijske, monske in kmerske kulture. Tajci so se prepletali z različnimi etničnimi in kulturnimi skupinami v regiji, kar je povzročilo številne skupine današnjih Tajcev. Genetski dokazi kažejo, da etnolingvistika ne more natančno napovedati izvora Tajcev. Sujit Wongthes je trdil, da Tajci niso rasa ali etnična pripadnost, temveč kulturna skupina.
Po besedah francoskega zgodovinarja Georgea Cœdèsa »Tajci prvič vstopijo v zgodovino daljne Indije v enajstem stoletju z omembo sužnjev ali vojnih ujetnikov Syam v epigrafiki Champa«, »v 12. stoletju pa so na bas reliefih Angkor Wata« opisani »skupina bojevnikov« kot Syam, čeprav zapisi Chamov ne navajajo izvora Syamov ali etnične skupine, ki so ji pripadali. Izvor in etnična pripadnost Syamov ostajata nejasna, saj nekatera literatura nakazuje, da se Syam nanaša na ljudstvo Shan, ljudstvo Bru ali ljudstvo Brau. Vendar pa so viri iz celinske jugovzhodne Azije izpred 14. stoletja besedo Syam uporabljali predvsem kot etnonim, ki se nanaša na tiste, ki so pripadali ločeni kulturni kategoriji, ki se razlikuje od Kmerov, Chamov, Baganov ali Monov. To je v nasprotju s kitajskimi viri, kjer se je Šjan uporabljal kot toponim.
Zgodnja Tai konfederacijska mesta: (691 pr. n. št. – 13. stoletje n. št.)
Teoretično so se tajsko govoreči ljudje oblikovali že v 12. stoletju pr. n. št. v sredini porečja Jangce. Nekatere skupine so se kasneje preselile proti jugu v Guangši. Vendar pa je bilo po več krvavih stoletjih proti kitajskemu vplivu v Guangšiju med letom 333 pr. n. št. in 11. stoletjem ubitih več sto tisoč Taijev, zato so se Tai začeli seliti proti jugozahodu vzdolž rek in čez spodnje prelaze v gorski sever jugovzhodne Azije in rečne doline v današnjem Asamu v Indiji. Nekateri dokazi kažejo, da so se predniki Tajcev množično selili proti jugozahodu iz Junana šele po mongolski invaziji na Dali leta 1253; vendar to ni splošno sprejeto.
Tai so premagali domorodna plemena in se pojavili kot nova sila v novi regiji. Posledično je bilo ustanovljenih več mestnih držav Taijev, raztresenih od Điện Biên Phủ v današnjem severozahodnem Vietnamu in visokogorju jugovzhodne Azije do severovzhodne Indije.
Glede na legendo Simhanavati, ki jo najdemo v več kronikah, je bila prva tajska mestna država na severu Tajske, Singhanavati, ustanovljena okoli 7. stoletja. Vendar pa je več sodobnih geoloških in arheoloških študij ugotovilo, da njeno središče, Yonok Nahaphan, izvira iz obdobja 691 pr. n. št.–545 n. št.; to približno sovpada z ustanovitvijo držav Shan, še ene tajske federativne kneževine na območju današnjega severovzhodnega Mjanmara, pa tudi Muang Sua (Luang Prabang) na vzhodu.
Potem ko je bil Singhanavati zaradi potresa leta 545 potopljen pod jezerom Chiang Saen, so preživeli ustanovili nov sedež v Wieng–Pruekshi. Kraljestvo je obstajalo še 93 let.
Poleg Singhanavatija je bila leta 638 kot naslednica Singhanavatija ustanovljena še ena severna kneževina, Ngoenyang, ki jo je leta 638 ustanovil Lavachakkaraj, prav tako s središčem v Wieng–Pruekshi (današnje okrožje Mae Sai, Chiang Rai). Njen sedež je leta 1262 kralj Mangrai preselil v Chiang Mai, kar je veljalo za temelj kraljestva Lan Na. Mangrai je združil okoliško območje in ustvaril mrežo držav s političnimi zavezništvi vzhodno in severno od Mekonga. Njegova dinastija je kraljestvu neprekinjeno vladala naslednji dve stoletji. Lan Na je razširil svoje ozemlje proti jugu in leta 1292 priključil Mon Hariphunchai iz Dvaravatija.
V poznem 10. stoletju so se Tajci začeli seliti dlje proti jugu, v današnjo zgornjo osrednjo Tajsko. Okoli 1100-ih let so Tajci več mest na tem območju, kot so Songkwae, Sawankhalok in Chakangrao, vladali in sčasoma sprožili več bitk proti že obstoječemu Mon Lavo, ki je bil od 7. stoletja pod vplivom Chenla in Kmerov, kar je leta 1238 privedlo do ustanovitve neodvisne države Tajcev, kraljestva Sukhothai, v zgornji dolini reke Chao Phraya.