thumb|right|300px|Zemljevid Rimski imperij okoli 395, ki ga je izdal William R. Shepherd leta 1911, prikazuje Stridon kot škofijsko mesto na področju rimske province Dalmacije, v današnji Bosni in Hercegovini
Stridon je bilo rimsko mesto (oppidum), ki se je nahajalo na danes neznani lokaciji. Kraj je znan predvsem kot rojstni kraj svetega Hieronima (okoli 347 – 419 ali 420), cerkvenega učitelja in prevajalca Svetega pisma.
Ime
thumb|right|300px|Kraška burja (Janez Vajkard Valvasor)
Točno latinsko ime mesta ostaja domneva, saj v nobenem latinskem besedilu ni zapisano v imenovalniku, pač pa vselej z »rodilniško« končnico -nis. Tako naj bi se po eni izmed domnev mesto imenovalo Strido (podobno, kot se sklanja na primer regio → regionis ali Strabo → Strabonis, torej tudi Strido → Stridonis). Nekateri raziskovalci, med njimi Rajko Bratož, menijo, da gre pri imenovalniku za množinsko obliko Stridonae, saj končnica -ona(e), zapisana v mestniški sklanjatvi oppido Stridonis, spominja na vrsto toponimov v zaledju severnega in vzhodnega Jadrana, na primer, Verona, Cremona, Emona (danes Ljubljana), Flavona (danes Plomin) in drugi.Rafko Valenčič, Sveti Hieronim – mož s Krasa (v nadaljevanju Valenčič), Družina, Ljubljana 2007, stran 62 .
Etimološki pomen imena naj bi bil domnevno izpeljan iz glagola stridere v pomenu sikati, žvižgati, bučati, škripati, zavijati, kar naj bi nakazovalo na primorsko lokacijo mesta, za katero je značilno izrazito vetrovno vreme oziroma burja.Valenčič, stran 116.Dragica Fabjan, Bojana Tomc, Priročni latinsko-slovenski slovar, DZS, Ljubljana 2003, stran 336.
Zgodovina
Stridon je bil oppidum, kar je bila v pozni antiki splošna oznaka za urbano utrjeno naselje. je menil, da gre za utrjen trg, ne za mesto v pravem pomenu. pa je menil, da gre kljub vsemu za manjše trgovsko mesto, v katerem je vladalo blagostanje. Stridon je vsekakor imel strateški pomen, zato je tudi postal tarča Gotov. Hieronim ga opisuje kot podeželskega (»zaplankanega«), kar je bliže ruralnemu kot urbanemu izgledu naselja. Mesto ni bilo nikoli škofijski sedež, kot meni Marijan Mandac, čeprav Frane Bulić temu oporeka. Kot oppidum je nujno spadal pod neko bližnjo civitas (regionalno središče), morda Tarsatico. Slednje sicer Hieronim nikjer ne omenja niti kakršnekoli povezave z njo.Valenčič, strani 65, 89.
Mesto so porušili Goti leta 378 ali 379 na enem izmed pohodov po bitki pri Odrinu (378).
Od prebivalcev Stridona so poimensko znani še člani Hieronimove družine: oče Evzebij, bogat posestnik, ki se je ukvarjal pretežno z živinorejo, mlajši brat Pavlinijan ter teta Kastorina, materina sestra. Ime matere in mlajše sestre nista znani. Hieronimov sosed in dober prijatelj iz mladosti je bil Bonoz, pravtako iz ugledne in premožne družine.Valenčič, stran 17. Duhovnik Lupicin, ki ga Hieronim omenja v svojem pismu Julijanu, bi lahko bil Stridonec, vendar je možno, da bi v Stridon samo prihajal iz kakšnega večjega krščanskega središča, morda Tarsatice.Valenčič, stran 115.
V nekaterih sekundarnih virih se omenja tudi škof Domen iz Stridona, ki naj bi bil eden izmed samo petih udeležencev prvega nicejskega koncila (leta 325), ki so prihajali iz zahodnega dela cesarstva. Obstoj škofa Domna bi skoraj zagotovo bil zadosten dokaz, da je bil Stridon škofijski sedež, saj so v seznamih koncilskih očetov skoraj vsi škofje imenovani skupaj z mestom, v katerem so opravljali škofovsko službo (na primer Aleksander iz Aleksandrije ali Makarij iz Jeruzalema ali Longin iz Aškelona). Primerjava seznamov – te so na pregleden način zbrali in kritično obdelali , in v knjigi Patrum Nicaenorum nomina – pokaže, da gre za pomoto. Med koncilskimi očeti, ki pridejo v upoštev, sta namreč navedena samo Budij iz Stobija v današnji Makedoniji (kraj je zapisan kot Stubi ali Strubi, kar so nekateri kasnejši uredniki zaradi napačnega sklepanja popravili v Stribo in nadalje Strido) ter Domen iz Panonije, naveden takoj za njim. Kombinacija teh dveh imen je urednike pripeljala do Domna iz Stridona, ki kot tak sicer nikjer ni izrecno omenjen.Heinrich Gelzer, Heinrich Hilgenfeld in Otto Cuntz, Patrum Nicaenorum nomina, B. G. Teubner Verlag, Leipzig 1898, strani XLIV, 56, 247. Ker je Domen iz Panonije v enem izmed seznamov omenjen tudi kot metropolitanus (metropolit, to je škof metropole – prestolnice province),Prav tam, stran 56. je nemogoče, da bi bil lahko Stridon kandidat za mesto Domnovega službovanja. Na to pomoto je že leta 1920 opozoril Frane Bulić v svojem članku Stridon (Grahovopolje u Bosni): Rodno mjesto Svetoga Jeronima.Frane Bulić, Stridon (Grahovopolje u Bosni): Rodno mjesto Svetoga Jeronima, Zemaljska štamparija, Sarajevo 1920, stran 13. Domen iz Stridona se je tako izkazal na neresnično osebnost brez kakršnekoli zgodovinske osnove.
Navedbe o Stridonu
thumb|right|250px|Sveti Hieronim pri študiju(Domenico Ghirlandaio, 1480)
O Stridonu je na voljo zgolj nekaj skopih navedb, ki pa so kljub vsemu pomembne za študij zgodovine tega mesta. Sveti Hieronim je edini od pisateljev svojega časa, ki Stridon sploh omenja. V svojem delu O slavnih možeh (De viris illustribus) iz leta 392 se predstavi s temi besedami:
»Hieronim, rojen očetu Evzebiju v mestu Stridon, ki so ga porušili Goti in je bilo nekdaj na meji med Dalmacijo in Panonijo.«»Hieronymus natus patre Eusebio, oppido Stridonis, quod, a Gothis eversum, Dalmatiae quondam Pannoniaeque confinium fuit.«
Ta navedba je med strokovnjaki sprožila vrsto ugibanj, v kakšni relaciji je bil dejansko Stridon z rimskima provincama Dalmacijo in Panonijo. Najbolj jih je zmotila postavitev besede quondam (nekdaj), ki pušča več odprtih možnosti:
Nekdaj, pred gotskim opustošenjem, se je nahajal na meji Dalmacije in Panonije. Nekdaj, še pred Hieronimovim rojstvom, se je nahajal na meji Dalmacije in Panonije, sedaj pa so politične meje drugačne. Nahajal se je na meji obeh, hkrati pa še tretje province, ki bi bila pravzaprav ozemlje Italie (ta formalno ni bila provinca). Nahajal se je v Italii, ob tromeji z Dalmacijo in Panonijo. Bil je dalmatinsko mesto, ki je ležalo na meji Panonije – slednje naj bi bilo ravno zaradi omembe Dalmacije pred Panonijo.Valenčič, strani 62–64.Programm des kais. königl. Gymnasiums, Gimnazija Novo mesto, Ljubljana 1865, strani 3–8; na: Dlib.si, pridobljeno 17. oktober 2016.
Hieronima kot duhovnika in Dalmatinca sicer na dveh mestih označuje Paladij Galat, škof v Helenopolisu v Bitiniji, ki je bil sprva njegov prijatelj, kasneje pa nasprotnik:
»Neki Hieronim duhovnik«»Hieronymos tis presbyteros« »Neki Hieronim Dalmatinec«»Hieronymos tis apo Dalmatias«Valenčič, strani 59–60.
Tu je treba nujno dodati še, da pogosto navajane Hieronimove izjave, ki naj bi jo bojda izrekel zaradi svojega vročekrvnega temperamenta, ni najti nikjer med njegovimi spisi in mu je bila (napačno) pripisana kasneje:
»Odpusti mi, Gospod, ker sem Dalmatinec.«»Parce mihi, Domine, quia Dalmata sum.«Valenčič, strani 49, 59.
Hieronim je domači kraj omenil tudi v nekaterih drugih spisih. V Pismu Julijanu, diakonu v Antiohiji (pismo 6, iz leta 374) pravi:
»Veseli me, da moja sestra, tvoja hči v Kristusu, vztraja v tem, kar se je namenila – to ti povem kot prvemu. Tu namreč, kjer sem sedaj, ne vem niti, kaj se godi doma, kaj šele, če moj rojstni kraj sploh še obstaja.«»Sororem meam, filiam in Christo tuam, gaudeo, te primum nuntiante, in eo permanere, quod coeperat. Hic enim ubi nunc sum, non solum quid agatur in patria, sed an ipsa patria perstet, ignoro.«Valenčič, stran 105.Letter 6: To Julian, a Deacon of Antioch, Newadvent.org, pridobljeno 17. oktober 2016.Epistolae: Prima classis, Patrologia-lib.ru, pridobljeno 17. oktober 2016.
V Pismu Kromaciju, Jovinu in Evzebiju (pismo 7, iz leta 374), ki ga je pisal v Oglej, pravi:
»V mojem rojstnem kraju namreč, kjer je doma zaplankanost, je bog trebuh in se živi tja v en dan: svetejši je, kdor je bogatejši.«»In mea enim patria, rusticitatis vernacula, deus venter est et de die vivitur, sanctior est ille qui ditior est.«Valenčič, stran 59.Letter 7: To Chromatius, Jovinus, and Eusebius, Newadvent.org, pridobljeno 17. oktober 2016.
V Komentarju k preroku Sofoniju je zapisal o Božji jezi, ki je doletela različna področja:
»Priča je Ilirik, priča Trakija, priča je zemlja, v kateri sem rojen, kjer je razen sonca in zemlje, rastočega trnja in goščatih gozdov vse drugo uničeno.«»Testis Illyricum est, testis Thracia, testis in quo ortussum solum: ubi praeter coelum, et terram, et crescentes vepres, et condensa silvarum, cuncta perierunt.«Valenčič, stran 66.
V Pismu Heliodorju (pismo 60, iz leta 396) pravi:
»Srh me spreletava ob misli na grozote našega časa. Že dvajset in več let se med Carigradom in Julijskimi Alpami dan za dnem preliva rimska kri. Po Skitiji, Trakiji, Makedoniji, Dardaniji, Dakiji, Epiru, Dalmaciji in obeh Panonijah se klatijo, pustošijo in plenijo Got, Sarmat, Kvad, Alan, Huni, Vandali, Markomani.«»Horret animus temporum nostrorum ruinas prosequi. Viginti et eo amplius anni sunt, quod inter Constantinopolin et Alpes Iulias cotidie Romanus sanguis effunditur. Scythiam, Thraciam, Macedoniam, Thessaliam, Dardaniam, Daciam, Epiros, Dalmatiam, cunctasque Pannonias Gothus, Sarmata, Quadus, Alanus, Huni, Vandali, Marcomanni vastant, trahunt, rapiunt.«Valenčič, strani 66, 105.Letter 60: To Heliodorus, Newadvent.org, pridobljeno 17. oktober 2016.Epistolae: Tertia classis, Patrologia-lib.ru, pridobljeno 17. oktober 2016.
V Pismu Pamahiju (pismo 66, iz leta 397) omenja, kako je zašel v finančne težave glede gradnje samostana in gostišča v Betlehemu:
Zato se mi je zgodil tisti nauk iz Evangelija, saj si nisem vnaprej preračunal stroškov gradnje stolpa (), zaradi česar sem bil primoran poslati svojega brata Pavlinijana v domovino, da proda napol podrte hiše, ki so utekle rokam barbarov, in tudi posesti najinih staršev, da ne bi služenje svetim, ki sem ga začel, zamrlo, in ne bi s tem ponudil nasprotnikom razloga za posmehovanje in sramotitev.«»Unde quia pene nobis illud de Euangelio contigit, ut futurae turris non ante supputaremus expensas, compulsi sumus fratrem Paulinianum ad patriam mittere, ut semirutas villulas, que barbarorum effugerunt manus; et parentum communium census venderet, ne coeptum sanctorum ministerium deserentes, risum maledicis et aemulis praebeamus.«Valenčič, stran 68.Letter 66: To Pammachius, Newadvent.org, pridobljeno 17. oktober 2016.
V Pismu Rufinu (pismo 81, iz leta 399) nadaljuje poročilo o Pavlinijanovem poslanstvu:
»Moj brat Pavlinijan se še ni vrnil iz domovine, vendar sem prepričan, da se bosta spet videla v Ogleju pri svetem očetu Kromaciju.«»Frater meus Paulinianus necdum de patria reversus est, et puto ad eum Aquileiae apud sanctum papam Chromatium videris.«Letter 81: To Rufinus, Newadvent.org, pridobljeno 17. oktober 2016.
V Pismu Agerokiji (pismo 123, iz leta 409) pravi:
»Že zdavnaj od Črnega morja do Julijskih Alp ni bilo naše, kar je naše. In že trideset let [barbari] vpadajo čez mejo na Donavi in se bojujejo sredi ozemlja Rimskega imperija.«»Olim a mari Pontico usque ad Alpes Iulias, non erant nostra, quae nostra sunt. Et per annos triginta fracto Danubii limite in mediis Romani imperii regionibus pugnabatur.«Letter 123: To Ageruchia, Newadvent.org, pridobljeno 17. oktober 2016.Epistolae: Quarta classis, Patrologia-lib.ru, pridobljeno 17. oktober 2016.
Od ostalih navedb, ki so dosti kasnejšega datuma, omenimo le še Tomaža Arhidiakona (okoli 1200–1268), splitskega diakona, zgodovinarja in politika. V delu Zgodovina salonskih in splitskih škofov (Historia Salonitanorum atque Spalatinorum pontificum) je zapisal: