Vojna za Tihi ocean je potekala od 7. decembra 1941 do 2. septembra 1945 in je bila ena najbolj obsežnih in krvavih vojn druge svetovne vojne. Obsegala je boje na Pacifiku, Avstraliji, vzhodni in južni Aziji. Vanjo so bile vpletene; Japonska, Združeno kraljestvo, ZDA, Avstralija, Nova Zelandija, Kitajska, Nizozemska, Francija, Tajska in Rusija. Vojna je bila posledica japonskega militarističnega imperializma, ki se je kazal že desetletje pred začetkom vojne, šele decembra 1941 pa je postal resna grožnja za evropske kolonialiste in ZDA. V samo nekaj mesecih vojne je japonsko cesarstvo segalo od Aleutskih otokov na severu do Guadalcanala na jugu ter otoka Wake na vzhodu in Indije na zahodu.
Glavni delež v bojih za Pacifik so prevzeli Američani, ki so sredi leta 1942 dobili svojo prvo bitko. V naslednjih letih se je obroč okoli Japonske začel vedno bolj ožiti, dokler Američani v drugi polovici leta 1945 niso prišli do same Japonske. Takrat se je postavilo vprašanje, ali Japonsko napasti s klasičnimi silami in tvegati življenje dveh milijonov ameriški vojakov ali uporabiti novo čudežno orožje. Odločili so se za drugo možnost in 6. avgusta 1945 odvrgli atomsko bombo na Hirošimo, tri dni kasneje pa še na Nagasaki. Vojna se je uradno končala 2. septembra 1945, natanko šest let po tistem, ko se je začela druga svetovna vojna.
Dogodki pred vojno
Konec 19. stoletja je Japonska postajala nova azijska velesila. Bliskovit razvoj japonskega gospodarstva je na majhnem otočju povzročil kronično pomanjkanje strateških surovin, zato je začela iskati nove vire in kmalu prišla v spor s Kitajsko in Rusijo. To je Japonsko leta 1904 pripeljalo do japonsko-ruske vojne, iz katere je izšla kot zmagovalka. Njene ambicije po tujih ozemljih so se pokazale tudi med prvo svetovno vojno, ko je prestopila na stran antante in zasedla nekatere nemške azijske in tihomorske kolonije. Nato so se razmere za nekaj časa umirile, dokler Japonska leta 1931 ni zasedla kitajske Mandžurije. S tem pa ni prišla le v spor s Kitajsko, ampak tudi z ZDA in kolonialnimi velesilami Evrope. Vendar jo to ni kaj dosti zmotilo, leta 1937 je zasedla še severno Kitajsko, naslednje leto pa se je na rusko-mandžurski meji spustila v nepremišljen boj z Rdečo armado. Napetost med ZDA in Japonsko pa je naraščala, ta se je še povečala, ko so ZDA začele politično in denarno podpirati Čankajškovo vlado ter evropsko kolonialno politiko, del katere je bila tudi sama (Filipini so bili takrat last ZDA).
Padec Francije junija 1940 je dal Japonski nov zalet, in tako je ta praktično brez boja zasedla francosko Indokino. Sedemindvajsetega septembra je bil podpisan trojni pakt z Nemčijo in Italijo, kar je zelo ujezilo ZDA. Ta je spor poizkušala rešiti po diplomatski poti, ker pa so bila pogajanja neuspešna, so ZDA do konca leta prepovedala na Japonsko izvoz vseh surovin in vojnega materiala. Izjema je bila le nafta. Leta 1941 je Japonska še bolj zaostrila svojo politiko v Aziji, zato so ZDA na listo prepovedanega blaga dodale še nafto, ki pa jo je Japonska takrat krvavo potrebovala. Pogajanja so se kljub temu nadaljevala, ZDA so bile optimistične, vendar pa je Japonski vedno bolj postajalo jasno, da je vojna postala neizbežna, zato je ta začela pripravljati načrte za napad.
Načrt je bil sestavljen iz petih ključnih točk, ki bi Japonski na Pacifiku in Južni Aziji zagotovili zmago: 1. napad na ameriško pacifiško floto zasidrano v Pearl Harborju, 2. napad na Filipine ter na Guam in Wake s čimer bi bile prekinjene komunikacije, 3. napad na Hong Kong in Malajo, 4. napad na Nizozemsko vzhodno Indijo in Bismarckov arhipelag, 5. izolacija Avstralije in Nove Zelandije.
Japonska ofenziva
thumb|left|250px|USS Arizona v plamenih, nekaj ur po napadu na Pearl Harbor. V nedeljo, 7. decembra 1941, je Japonska na Pacifiku in vzhodni Aziji sprožila svojo veliko ofenzivo. Japonska letala so okoli osme ure zjutraj napadla ameriško pomorsko oporišče Pearl Harbor. Ameriška mornarica je bila na napad iz zraka in morja popolnoma nepripravljena. V dveh zaporednih letalskih napadih je bilo uničenih 188 letal, 18 ladij je bilo potopljenih ali težje poškodovanih, mrtvih in ranjenih je bilo čez 3.000 vojakov in civilistov. Napad je bil iz vidika zmage popoln uspeh japonske cesarske mornarice, vendar pa ni imel nobene resne taktične vrednosti, saj letalonosilk, ki so bile glavne tarče napada, tistega usodnega dne ni bilo v pristanišču. Dejansko sta bili v napadu uničeni le dve relativno stari ladji, vse ostale ladje pa je Američanom v naslednjih mesecih vojne uspelo popraviti. Nedotaknjena so ostala številna skladišča goriva in pristaniška infrastruktura. Napad na Pearl Harbor je bil povod, da so ZDA vstopile v vojno, kar je povzročilo, da je vojna postala svetovna.
Istočasno z napadom na Pearl Harbor Japonci napadejo tudi otoka Guam in Wake, s čimer so želeli prekiniti komunikacijo med Filipini in ZDA. Guam pade po dveh dneh bojev, saj 547 marincev ni bilo kos japonski vojski, ki je štela 5.900 vojakov. Boji za otok Wake trajajo dalj časa, 449 ameriških marincev se kar petnajst dni upira petkrat močnejši japonski vojski. Japonski ofenzivi se ni izognila niti britanska kolonija Hong Kong, ki kapitulira na božični dan 25. decembra. Nad nenadnim japonskim napadom so presenečeni tudi na ameriških Filipinih. General MacArthur je poizkušal na hitro organizirati obrambo glavnega otoka Luzona, vendar zaman. V nenadnem letalskem napadu na letališče Clark Field je bilo uničenih večina ameriških letal. Glavni napad je prišel proti koncu decembra, ko so se japonske čete izkrcale na severu in jugu glavnega otoka Luzon. Nepripravljena in pomanjkljivo opremljena ameriška vojska ni bila kos dobro opremljeni in motivirani japonski cesarski vojski, ki je po izkrcanju nezadržno napredovala proti Manili. Ameriško vojno in trgovsko ladjevje se je zaradi nenehnih letalskih napadov umaknilo na jug v varnejše vode. Konec decembra ameriška vojska ni bila več sposobna braniti Manile niti preostalega ozemlja na Filipinih, zato se je umaknila na polotok Bataan, kjer naj bi organizirala krožno obrambo in počakala na pomoč. Umik ni kaj dosti pomagal, saj so Japonci v divjem jurišu dobesedno pregazili ameriško prvo bojno črto, pri drugi pa so se Američanom izkrcali za hrbtom. Dvaindvajsetega februarja 1942 je Roosevelt MacArthurju ukazal naj zapusti Bataan in odide v Avstralijo, kjer naj bi organiziral novo zavezniško ofenzivo proti Japonski. Medtem se je boj za obkoljeni Bataan nadaljeval, dokler Američanom 8. aprila ni zmanjkalo kopnega pod nogami. Takrat je general Wainwright, namestnik MacArthurja, ukazal umik na otoško trdnjavo Corregidor. Trdnjava se je vdala mesec dni kasneje po močnem topniškem in letalskem bombardiranju ter japonskim desantom. Po končanih spopadih so Japonci zbrali vse ameriške in filipinske vojake ter jih poslali na t. i. pohod smrti. Med pohodom do zaporniških taborišč je zaradi utrujenosti in surovosti japonskih stražarjev umrlo več tisoč ujetnikov. thumb|250px|right|Predaja britanske vojske v Singapurju,15. februar 1942. thumb|250px|left|Japonci se veselijo zmage po padcu ameriške otoške trdnjave Corregidor, Filipini 6. maj 1942.
Leta 1941 in 1942 ni nič bolje kazalo Britancem in Nizozemcem. Francoska Indokina je bila že okupirana, Tajska je bolj ali manj prostovoljno pristopila na stran Japoncev. Istočasno z napadom na Pearl Harbor se je začel napad na britansko Malajo. Britanci so japonski desant poizkušali preprečiti z ladjama Repulse in Prince of Wales vendar zaman, ladji sta bili potopljeni v nekaj urah. Japonskega napredovanja se ni dalo ustaviti, vsak odpor je bil nesmiselen, med umikom proti jugu so Britanci kar naprej ugotavljali, da imajo sovražnika za hrbtom. Po šestih tednih bojev je malajski polotok padel. Britanci so se umaknili v Singapur, trdnjavo, ki jo po njihovem mnenju ni bilo mogoče zavzeti. Mesto je po kratkem boju na presenečenje vseh padlo 15. februarja 1941. Japonci so se nato usmerili proti Indiji in Nizozemski vzhodni Indiji. Največ so si obetali od Nizozemske vzhodne Indije, ki je bila polna naravnih virov. Da bi zavezniki preprečili zavzetje otokov, so zbrali majhno bojno floto sestavljeno iz avstralskih, nizozemskih in ameriških bojnih ladij, ki se je spopadla z Japonci 27. februarja 1942 v javanskem morju. V tridnevni bitki je bilo zavezniško ladjevje popolnoma razbito, Japonci pa so zavzeli Javo brez večjega odpora. Konec marca je bila večina Nizozemske vzhodne Indije že v japonskih rokah. Naslednji cilj je bila Nova Gvineja in Bismarckov arhipelag, ki so ju zavzeli brez večjega odpora. Nekoliko se je zalomilo le na Novi Gvineji, ki je Japonci niso morali v celoti zavzeti, saj je teren in gosto rastje to onemogočalo. Tako je južni del otoka ostal v avstralskih rokah. Takrat je v Avstraliji in Novi Zelandiji zavladala panika. Državi sta bili odrezani od zaveznikov in tako praktično obkoljeni. Avstraliji je grozilo izkrcanje japonskih čet in to ravno v trenutku, ko je ta svoje vojake poslala na druga bojišča po svetu (Afrika, Indija ...). Februarja je bil bombardiran Darwin, Broome ter še nekaj manjših mest. Avstralija je pričakovala pomoč od ZDA, vendar jo je ta zavrnila, saj je imela sama dosti težav. Šestega avgusta 1942 je japonsko cesarstvo doseglo svoje skrajne meje in od takrat naprej je šlo samo še navzdol.
Zavezniki vrnejo udarec
thumb|left|250px|Ameriška letalonosilka USS Lexington v plamenih, med bitko v Koralnem morju. Sredi leta 1942 so se zavezniki že opomogli od začetnega šoka, zato so začeli organizirati odpor. Sprva so bile to manjše operacije v japonskem zaledju, ki so jih vodili večinoma avstralski komandosi in posebne enote ameriške vojske. Februarja so Američani z letali napadli japonska oporišča na Marshallovih in Gilbertovih otokih, 18. aprila 1942 je šestnajst letal B-25 iz letalonosilke Hornet bombardiralo Tokio. Avgusta so marinci izvedli vpad na atol Makin in pri tem uničili dve letali in dva čolna, napadi na japonska oporišča so v naslednjih mesecih postajali vedno bolj pogosti.
Maja so zavezniki izbojevali svojo prvo večjo bitko. Japonci so s pomorskim desantom poizkušali zasesti strateško pomembno mesto Port Moresby na vzhodu Nove Gvineje. Da do tega ne bi prišlo, so zavezniki sestavili floto, sestavljeno iz dveh letalonosilk, devetih križark in trinajstih rušilcev. Četrtega maja sta se zavezniška in japonska flota srečali v Koralnem morju, prišlo je do bitke, v kateri so ključno vlogo odigrala letala in letalonosilke. V štiridnevni bitki so Američani potopili eno japonsko letalonosilko ter štiri spremljevalne ladje, pri tem pa so sami izgubili eno letalonosilko in en rušilec. Čeprav je bila bitka neodločena, so Američani dosegli pomembno taktično zmago, saj so preprečili japonski desant na jugu Nove Gvineje. Medtem so Američani začeli naglo kopičiti svoje čete v Avstraliji in Novi Zelandiji. thumb|right|250px|Ameriški marinci na Guadalcanalu. thumb|right|250px|Napad marincev na japonski bunker, Tarava november 1943
Junija 1942 je prišlo do druge velike bitke na Tihem oceanu. Japonska mornarica je želela zasesti majhen koralni otok Midway na koncu Havajskega otočja z namenom, da bo ogrozila Havajsko otočje in zahodno obalo ZDA. Američani so se pravočasno dokopali do japonskih načrtov, zato so se na napad dobro pripravili. Do bitke je prišlo med 4. in 7. julijem zahodno od atola Midway. V trodnevni bitki, v kateri so glavno vlogo ponovno odigrala letala in letalonosilke, je japonska mornarica izgubila štiri letalonosilke in dve bojni ladji, Američani pa so izgubili eno letalonosilko in en rušilec. Bitka za Midway je predstavljala preobrat v vojni, saj je po njej začela moč japonske vojske vidno upadati, medtem ko se je moč ameriške vojske iz dneva v dan bolj povečevala. thumb|left|250px|Avstralske čete med boji za Novo Gvinejo.