Erwin Rudolf Josef Alexander Schrödinger (), avstrijski fizik, nobelovec, * 12. avgust 1887, Dunaj, Avstro-Ogrska, † 4. januar 1961, Dunaj.
Schrödinger je deloval na področju kvantne mehanike. Pojasnil je obstoj ločenih tirov elektronov v atomu, kjer je znana njegova Schrödingerjeva valovna enačba. Iz osnov kvantne mehanike je znan njegov miselni paradoks z mačko, ki je vplival na podobne paradokse in probleme v zvezi z osnovami kvantne mehanike.
Kot fiziku mu je bilo jasno, da je zgradba žive snovi drugačna od snovi, ki jo proučujejo njegovi kolegi. Sestavni del življenja, takrat ga še niso imenovali DNK, je bil aperiodičen kristal. »V fiziki smo se dotlej ukvarjali le s periodičnimi kristali. Pohlevnemu umu fizika le-ti predstavljajo zelo zanimive in zapletene predmete in so med najbolj očarljivimi in zapletenimi zgradbami snovi, s katerimi narava draži njegove umske sposobnosti. Vendar pa so v primerjavi z aperiodičnimi kristali kar nekako preprosti in dolgočasni.« Razlika je bila podobna razliki med tapetami in tapiserijo, torej med rednim ponavljanjem vzorca in bogato, skladno spremenljivostjo umetnikove stvaritve. Fiziki so se naučili razumevati le tapete. Zato ni čudno, da so tako malo prispevali k biologiji. Njegov pogled je bil neobičajen. Obrabljena fraza je, da je življenje hkrati urejeno in zapleteno. Videti aperiodičnost kot vir posebnih značilnosti življenja pa je mejilo že skoraj na mistično. V njegovem času niti matematika niti fizika nista nudili resnične podpore za take zamisli. Nobenih orodij ni bilo, s katerimi bi se analizirala neurejenost kot gradbeni sestavni del življenja. Danes ta orodja obstajajo.
Ko je večino svojega življenja preživel kot akademik s položaji na različnih univerzah, je Schrödinger skupaj s Paulom Diracom leta 1933 prejel Nobelovo nagrado za fiziko za svoje delo na področju kvantne mehanike, istega leta, ko je zapustil Nemčijo zaradi nasprotovanja nacizmu. V svojem osebnem življenju je živel tako z ženo kot z ljubico, kar je lahko povzročilo težave, zaradi katerih je zapustil svoj položaj v Oxfordu, sporna pa so bila tudi njegova razmerja z mladoletnicami. Nato je do leta 1938 bil na položaju v Gradcu v Avstriji do nacistične okupacije, ko je pobegnil in končno našel dolgoročno ureditev v Dublinu, kjer je ostal do upokojitve leta 1955. Umrl je na Dunaju zaradi tuberkuloze v starosti 73 let.
Življenje
Zgodnja leta
Schrödinger se je rodil 2. avgusta 1887 v , Dunaj v Avstriji. Njegov oče je bil (proizvajalec vreč, botanik) in Georgine Emilia Brenda Schrödinger (rojena Bauer) (hči , profesorja kemije, TU Wien). Bil je njun edini otrok.
Njegova mati je bila avstrijskega in britanskega rodu, luteranka; njegov oče je bil katolik. Čeprav je bil vzgojen kot luteran, je postal ateist. Citat: »V nečem pa ni romantik: ne idealizira ljubljene osebe, njegova največja pohvala je, da jo ima za sebi enako. 'Ko občutiš sebi enakega v telesu lepe ženske, ki je prav tako pripravljena pozabiti na svet zate, kot ti zanjo – o moj dobri Gospod – kdo lahko opiše, kakšna sreča je potem. Lahko jo živiš, zdaj in znova – ne moreš govoriti o tem.' Seveda on govori o tem in skoraj vedno z religioznimi podobami. Toda takrat je tudi zapisal, 'Mimogrede, nikoli se nisem zavedal, da je biti nevernik, biti ateist, stvar, na katero je treba biti ponosen. Bilo je tako rekoč samoumevno.' In na drugem mestu ob približno istem času: 'Naša vera je res čudna vera. Vi drugi, kristjani (in podobni ljudje), menite, da je naša etika veliko nižja, pravzaprav odvratna. Obstaja ta majhna razlika. Mi se držimo naše v praksi, vi ne.'« Kljub temu so ga močno zanimale vzhodne religije in panteizem, in v svojih delih je uporabljal versko simboliko. Verjel je tudi, da je njegovo znanstveno delo pristop k božanskosti, čeprav v intelektualnem smislu. Quote: »Tradicionalna verska prepričanja (judovsko, krščansko in islamsko) ni zavračal na podlagi kakršnihkoli utemeljenih argumentov, niti z izrazom čustvene antipatije, ker je rad uporabljal verske izraze in metafore, ampak zgolj z besedami, da so naivna.« ... »Trdil je, da je ateist, vendar je vedno uporabljal versko simboliko in verjel, da je njegovo znanstveno delo pristop k božanskemu.«
Angleško se je lahko učil tudi zunaj šole, saj je bila njegova babica po materini strani Britanka. Doktorski študij je opravil med letoma 1906 in 1910 na Univerzi na Dunaju pri fizikih Franzu Serafinu Exnerju (1849–1926) in Friedrichu Hasenöhrlu (1874–1915) ter doktoriral pod Hasenöhrlovim mentorstvom. Izvajal je tudi poskuse s Karlom Wilhelmom Friedrichom »Fritzom« Kohlrauschom. Leta 1911 je Schrödinger postal Exnerjev asistent.
Srednja leta
Leta 1914 so Schrödingerju priznali habilitacijo (venia legendi). Med letoma 1914 in 1918 je sodeloval v vojni kot častnik v avstrijskem topništvu (Gorica, Devin, Sesljan, Prosek, Dunaj). Del leta 1915 je kot topniški častnik preživel v Šempetru pri Gorici in tam pisal dnevnik. V njem se razkrivajo avtorjeva razmišljanja, kritične misli o vojni in miru, razvidno je tudi zanimanje za eksperimentalno psihologijo.
Leta 1920 je postal pomočnik Maxa Wiena v Jeni, septembra 1920 pa je dobil v Stuttgartu položaj ao. Prof. (ausserordentlicher Professor, izredni profesor). Leta 1921 je postal o. (ordentlicher Professor, tj. redni profesor) na Univerzi v Breslauu (sedaj Vroclav, Poljska).
Leta 1921 se je preselil na Univerzo v Zürichu, leta 1927 pa je nasledil Maxa Plancka na Univerzi Friderika Viljema v Berlinu. Leta 1933 se je Schrödinger odločil zapustiti Nemčijo, ker ni odobraval nacističnega antisemitizma. Postal je štipendist na Magdalen College Univerze v Oxfordu. Kmalu po prihodu je skupaj s Paulom Diracom prejel Nobelovo nagrado. Njegovo nekonvencionalno privatno življenje, ko si je delil stanovanje z dvema ženskama, na Oxfordu ni bilo dobro sprejeto. Leta 1934 je Schrödinger predaval na Univerzi Princeton; tam so mu ponudili stalno mesto, a ga ni sprejel. Spet je verjeto težavo povzročila njegova želja, da bi si uredil hišo skupaj z ženo in ljubico. Dobil je možnost zaposlitve na Univerzi v Edinburgu, vendar je prišlo do zamud pri izdaji vizumov in na koncu je leta 1936 prevzel položaj na Univerzi v Gradcu v Avstriji. Sprejel je tudi ponudbo za mesto predstojnika Oddelka za fiziko Univerze v Alahabadu v Indiji.
Leta 1935, po obsežni korespondenci z Albertom Einsteinom, je ustvaril predlog za tisto, kar se danes imenuje miselni preizkus Schrödingerjeve mačke. sličica|Erwin Schrödinger kot mladenič
Kasnejša leta
Leta 1938 je imel Schrödinger po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu težave v Gradcu zaradi bega iz Nemčije leta 1933 in znanega nasprotovanja nacizmu. Podal je izjavo, v kateri se je odrekel svojemu stališču (kasneje je to obžaloval in Einsteinu pojasnil razlog). Vendar to ni povsem pomirilo graške univerze, ki ga je zaradi politične nezanesljivosti razrešila s položaja. Dobil je navodila, naj ne zapusti države. Z ženo sta kljub temu pobegnila v Italijo. Od tam je šel na Oxford in Univerzo v Gentu. sličica|Schrödinger (sprednja vrsta 2. z desne) in De Valera (sprednja vrsta 4. z leve) na Dublinskem inštitutu za napredne študije leta 1942 Istega leta je prejel osebno povabilo od takratnega irskega taoiseacha Éamona de Valera, ki je bil tudi matematik, da biva na Irskem in pristal na to, da bo pomagal ustanoviti Inštitut za napredne študije v Dublinu. Preselil se je na Kincora Road, Clontarf, Dublin. Na njegovi rezidenci v Clontarfu in na naslovu njegovega delovnega mesta na trgu Merrion so postavili ploščo. Schrodinger je verjel, da ima kot Avstrijec edinstven odnos do Irske. Oktobra 1940 je pisec iz Irish Press intervjuval Schrodingerja, ki je govoril o keltski dediščini Avstrijcev, rekoč: "Verjamem, da obstaja globlja povezava med nami, Avstrijci in Kelti. Imena krajev v avstrijskih Alpah naj bi bila keltskega izvora." Leta 1940 je postal direktor Šole za teoretično fiziko in tam ostal 17 let. Leta 1948 je postal naturaliziran irski državljan, ohranil pa je tudi avstrijsko državljanstvo.
Leta 1944 je napisal What Is Life?, ki vsebuje razpravo o negentropiji in konceptu kompleksne molekule z genetskim kodom za organizme. Glede na spomine Jamesa Deweya Watsona DNA, the Secret of Life, je Schrödingerjeva knjiga Watsonu dala navdih za raziskovanje genov, kar je leta 1953 pripeljalo do odkritja strukture dvojne vijačnice DNK. Podobno je Francis Crick v svoji avtobiografski knjigi What Mad Pursuit opisal, kako so nanj vplivale Schrödingerjeve špekulacije o tem, da bi lahko bile genetske informacije shranjene v molekulah.
Schrödinger je ostal v Dublinu do upokojitve leta 1955. Leta 1956 se je vrnil na Dunaj (položaj ad personam). Na pomembnem predavanju med Svetovno energetsko konferenco je zavrnil govor o jedrski energiji zaradi skeptičnosti do nje in je namesto tega imel filozofsko predavanje. V tem obdobju se je Schrödinger oddaljil od prevladujoče definicije delčnovalovne dualnosti v kvantni mehaniki in je promoviral samo idejo o valovih, kar je povzročilo veliko polemik.Schrödinger, Are There Quantum Jumps, 1952. http://www.ub.edu/hcub/hfq/sites/default/files/Quantum_Jumps_I.pdf
Tuberkuloza in smrt
Schrödinger je bolehal za tuberkulozo in je v dvajsetih letih 20. stoletja večkrat bival v sanatoriju v Arosi. Tam je nastala njegova valovna enačba. 4. januarja 1961 je Schrödinger umrl na Dunaju zaradi tuberkuloze, star 73 let. Anny je ovdovela. Pokopali so ga v Alpbachu v Avstriji na katoliškem pokopališču. Čeprav ni bil katoličan, je duhovnik, odgovoren za pokopališče, dovolil pokop, potem ko je izvedel, da je bil Schrödinger član Papeške akademije znanosti.: »Bilo je nekaj težav glede pokopa na cerkvenem pokopališču, ker Erwin ni bil katoličan, vendar je duhovnik popustil, ko so ga obvestili, da je član Papeške akademije z dobrim ugledom, tako da mu je bila na voljo parcela na robu Friedhofa.« Njegova žena Anny (rojena 3. decembra 1896) je umrla 3. oktobra 1965. sličica|Grob Annemarie in Erwina Schrödingerja; nad tablico z imenom je vpisana Schrödingerjeva kvantnomehanska valovna enačba:
Zasebno življenje
6. aprila 1920 se je Schrödinger poročil z Annemarie (Anny) Bertel. razpravlja o Schrödingerjevih nekonvencionalnih odnosih, vključno z njegovo afero s Hildegunde March, v sedmem in osmem poglavju, "Berlin" in "Exile in Oxford". Ko se je leta 1938 preselil na Irsko, je pridobil vizume zase, za svojo ženo in še za gospo Hilde March. March je bila žena avstrijskega kolega in Schrödinger je z njo leta 1934 dobil hčerko. Schrödinger je osebno pisal taoiseachu Éamonu de Valera, da bi pridobil vizum tudi za Hilde March. Oktobra 1939 se je ménage à trois preselila v Dublin.
Eden od Schrödingerjevih vnukov, Terry Rudolph, je šel po njegovih stopinjah kot kvantni fizik in poučuje na Imperialnem kolidžu v Londonu.
Obtožbe o spolnih zlorabah
Schrödinger je beležil svoje spolne stike, vključno z otroki, ki jih je morda spolno zlorabljal, v dnevnik, ki ga je imenoval Ephemeridae, v katerem je navedel »nagnjenost k najstnicam z utemeljitvijo, da je njihova nedolžnost idealna kombinacija za njegov naravni genij«.
Schrödinger je pri 39 letih poučeval 14-letno »Ithi« Junger in se glede na poročanje Irsih Daily Mail »domnevno [potegoval] za [njeno] naklonjenost«. John Gribbin je v svoji biografiji Schrödingerja iz leta 2012 zapisal: »Poleg matematike so lekcije vključevale 'precej božanja in crkljanja' in Schrödinger se je kmalu prepričal, da je zaljubljen v Ithi«. Jungerjeva je pri 17 letih zanosila in bila po ponesrečenem splavu nezmožna spet zanositi, Schrödinger pa jo je zapustil in si našel druge tarče. Za eno od njih, s katero je imel Schrödinger otroka na Irskem, je družina uporabljala psevdonim Kate Nolan, da bi zaščitila žrtev.