Honduras, uradno Republika Honduras, je obmorska država v severni Srednji Ameriki, ki na zahodu meji na Gvatemalo in Salvador, na jugu na Nikaragvo, na severu na Honduraški zaliv in na Karibsko morje, ter na jugozahodu tudi Tihi ocean. Država Belize (včasih »Britanski Honduras«) leži kakšnih 75 km severozahodno prek Honduraškega zaliva. Ime države pomeni Globočine v španščini. Njeno glavno in največje mesto je Tegucigalpa.
Honduras je bil pred špansko kolonizacijo v 16. stoletju dom več pomembnim mezoameriškim kulturam, predvsem majevskim. Španci so uvedli katolištvo in danes prevladujoč španski jezik, skupaj s številnimi običaji, ki so se zlili z avtohtono kulturo. Honduras je postal neodvisen leta 1821 in je od takrat republika, čeprav je dosledno prenašal veliko družbenih sporov in politične nestabilnosti ter ostaja ena najrevnejših držav na zahodni polobli. Leta 1960 je Meddržavno sodišče iz Nikaragve v Honduras preneslo severni del tistega, kar je bilo Moskitska obala.
Narodno gospodarstvo je predvsem kmetijsko, zaradi česar je še posebej ranljivo za naravne nesreče, kot je orkan Mitch leta 1998. Nižji razred temelji predvsem na kmetijstvu, medtem ko je bogastvo skoncentrirano v urbanih središčih države. Honduras ima indeks človekovega razvoja 0,625, kar ga uvršča med srednje razvite države. Ko je prilagojen glede na dohodkovno neenakost, je njegov indeks človekovega razvoja, prilagojen neenakosti, 0,621.
Honduraško družbo sestavljajo pretežno mestici; vendar pa je v Hondurasu tudi veliko ameriških staroselcev, črno-belih skupnosti. Narod je imel razmeroma visoko politično stabilnost do državnega udara leta 2009 in ponovno do predsedniških volitev leta 2017.
Honduras obsega približno 112.492 km² in ima več kot 10 milijonov prebivalcev. Njeni severni deli so del zahodnega karibskega območja, kar se odraža v demografiji in kulturi območja. Honduras je znan po svojih bogatih naravnih virih, vključno z minerali, kavo, tropskim sadjem in sladkornim trsom, pa tudi po svoji rastoči tekstilni industriji, ki služi mednarodnemu trgu.
Etimologija Dobesedni pomen izraza Honduras je v španščini 'globina'. Ime bi se lahko nanašalo na zaliv Trujillo kot sidrišče, fondura v leonskem narečju Španije ali na Kolumbov domnevni citat, da »Gracias a Dios que hemos salido de esas honduras« ('Hvala bogu, da smo odšli iz teh globin').
Šele ob koncu 16. stoletja je bilo ime Honduras uporabljeno za celotno provinco. Pred letom 1580 je Honduras označeval le vzhodni del province, Higueras pa zahodni del.
Drugo zgodnje ime je Guaymuras, oživljeno kot ime za politični dialog leta 2009, ki je potekal v Hondurasu v nasprotju s Kostariko.
Hondurašane v španščini pogosto imenujejo Catracho ali Catracha (fem).
Zgodovina
Predkolonialno obdobje V predkolumbovski dobi je bil sodobni Honduras razdeljen med dve pankulturni regiji: Mezoameriko na zahodu in istmo-kolumbijsko območje na vzhodu. Vsak kompleks je imel 'osrednje območje' znotraj Hondurasa (dolina Sula za Mezoameriko in La Mosquitia za istmo-kolumbijsko območje), vmesno območje pa je bilo območje postopnega prehoda. Vendar ti pojmi v sami predkolumbovski dobi niso imeli pomena in predstavljajo izjemno raznolika področja. Ljudstvo Lenca iz notranjega visokogorja prav tako na splošno velja za kulturno Mezoameriško, čeprav se je obseg povezanosti z drugimi območji sčasoma spreminjal (na primer širitev med zenitom Tolteškega imperija).
Na skrajnem zahodu je civilizacija Majev cvetela več sto let. Prevladujoča, najbolj znana in najbolje raziskana država znotraj meja Hondurasa je bila v Copánu, ki je bil v pretežno nemajevskem območju ali na meji med majevskimi in nemajevskimi območji. Copán je nazadoval z drugimi nižinskimi središči med požari Terminal Classic v 9. stoletju. Maji te civilizacije preživijo v zahodnem Hondurasu kot Ch'orti', izolirani od svojih choltskih jezikovnih vrstnikov na zahodu.
Vendar Copán predstavlja le delček honduraške predkolumbovske zgodovine. Ostanke drugih civilizacij najdemo po vsej državi. Arheologi so preučevali najdišča, kot so Naco in La Sierra v dolini Naco, Los Naranjos na jezeru Yojoa, Yarumela v dolini Comayagua, La Ceiba in Salitron Viejo (obe zdaj pod rezervoarjem jezu Cajón), kmetija Selin in Cuyamel v dolini Aguan, Cerro Palenque, Travesia, Curruste, Ticamaya, Despoloncal in Playa de los Muertos v dolini spodnjega toka reke Ulúa ter mnoga druga.
Leta 2012 je skeniranje LiDAR razkrilo, da je v La Mosquitii obstajalo več prej neznanih naselij z visoko gostoto, ki ustrezajo legendi o La Ciudad Blanca. Izkopavanja in študije so od takrat izboljšale poznavanje zgodovine regije. Ocenjuje se, da so te naselbine dosegle svoj vrhunec med letoma 500 in 1000 našega štetja.
Špansko osvajanje (1524–1539)
Na svojem četrtem in zadnjem potovanju v Novi svet leta 1502 je Krištof Kolumb pristal blizu sodobnega mesta Trujillo, blizu lagune Guaimoreto, in tako postal prvi Evropejec, ki je obiskal Bay Islands na obali Hondurasa. 30. julija 1502 je Kolumb poslal svojega brata Bartolomeja raziskati otoke in Bartolomej je naletel na majevsko trgovsko ladjo iz Jukatana, ki je prevažala dobro oblečene Maje in bogat tovor. Bartolomejevi možje so ukradli tovor, ki so ga želeli, in ugrabili ostarelega kapitana ladje, da bi služil kot tolmač v prvem zabeleženem srečanju med Španci in Maji.
Marca 1524 je Gil González Dávila postal prvi Španec, ki je vstopil v Honduras kot konkvistador. sledil mu je Hernán Cortés, ki je pripeljal sile iz Mehike. Velik del osvajanja je potekal v naslednjih dveh desetletjih, najprej s strani skupin, zvestih Cristóbalu de Olidu, nato pa tistih, ki so bile zveste Franciscu de Monteju, predvsem pa tistih, ki so sledile Alvaradu. Poleg španskih virov so osvajalci se je močno zanašal na oborožene sile iz Mehike - Tlaxcalance in mehiške vojske tisočev, ki so ostali v garnizijah v regiji.
Odpor proti osvajanju je vodil zlasti Lempira. Številne regije na severu Hondurasa nikoli niso pripadle Špancem, zlasti kraljestvo Miskito. Po španski osvojitvi je Honduras postal del ogromnega Španskega imperija v Novem svetu znotraj Kraljevine Gvatemale. Trujillo in Gracias sta bili prvi prestolnici mesta. Španci so tej regiji vladali približno tri stoletja.
Španski Honduras (1524–1821)
Honduras je bil organiziran kot provinca Kraljevine Gvatemale, glavno mesto pa je bilo določeno, najprej v Trujillu na atlantski obali, kasneje v Comayagui in končno v Tegucigalpi v osrednjem delu države.
Kopanje srebra je bilo ključni dejavnik pri španski osvojitvi in poselitvi Hondurasa. Sprva so v rudnikih delali domačini po sistemu encomienda, a ker je zaradi bolezni in odpornosti ta možnost manjša, so pripeljali sužnje iz drugih delov Srednje Amerike. Ko se je konec 16. stoletja lokalno trgovanje s sužnji ustavilo, so afriški sužnji, večinoma iz Angole, so bili uvoženi. Po približno letu 1650 je v Honduras prispelo zelo malo sužnjev ali drugih zunanjih delavcev.
Čeprav so Španci dokaj hitro osvojili južni ali pacifiški del Hondurasa, so bili manj uspešni na severni oziroma atlantski strani. Uspelo jim je ustanoviti nekaj mest ob obali, zlasti v Puerto Caballosu in Trujillu, niso pa uspeli osvojiti vzhodnega dela regije in številnih žepov neodvisnih staroselcev. Kraljestvo Miskito na severovzhodu je bilo še posebej učinkovito pri upiranju osvajanju. Kraljestvo Miskito je našlo podporo severnoevropskih zasebnikov, piratov in zlasti britanske nekdanje angleške kolonije Jamajke, ki je velik del območja po letu 1740 dala pod svojo zaščito.
Neodvisnost (1821) Honduras se je od Španije osamosvojil leta 1821 in je bil del Prvega mehiškega cesarstva do leta 1823, ko je postal del Združenih provinc Srednje Amerike. Je neodvisna republika in ima redne volitve od leta 1838. V 1840-ih in 1850-ih je Honduras sodeloval pri več neuspelih poskusih srednjeameriške enotnosti, kot so Konfederacija Srednje Amerike (1842–1845), Gvatemalska zaveza (1842), Sonsonatska dieta (1846), Nacaomejeva dieta (1847) in Nacionalno zastopstvo v Srednji Ameriki (1849–1852). Čeprav je Honduras sčasoma prevzel ime Republika Honduras, unionistični ideal ni nikoli pojenjal in Honduras je bil ena izmed srednjeameriških držav, ki so si najbolj prizadevale za politiko regionalne enotnosti.
Politike, ki podpirajo mednarodno trgovino in naložbe, so se začele v 1870-ih in kmalu so se vključili tuji interesi, najprej v ladijskem prevozu s severne obale, zlasti tropskega sadja in predvsem banan, nato pa v gradnji železnic. Leta 1888 je za načrtovano železniško progo od karibske obale do glavnega mesta Tegucigalpa zmanjkalo denarja, ko je dosegla San Pedro Sulo. Posledično je San Pedro prerasel v glavno industrijsko središče države in drugo največje mesto. Comayagua je bila glavno mesto Hondurasa do leta 1880, ko se je glavno mesto preselilo v Tegucigalpo.
Od osamosvojitve se je v državi zgodilo skoraj 300 manjših notranjih uporov in državljanskih vojn, vključno z nekaterimi spremembami režima.
20. stoletje in vloga ameriških podjetij V poznem 19. stoletju je Honduras dodelil zemljo in znatne izjeme več sadjarskim in infrastrukturnim podjetjem s sedežem v ZDA v zameno za razvoj severnih regij države. Zaradi tega je na severno obalo prišlo na tisoče delavcev, ki so delali v nasadih banan in drugih podjetjih, ki so zrasla okoli izvozne industrije. Podjetja za izvoz banan, v katerih so do leta 1930 prevladovali Cuyamel Fruit Company, pa tudi United Fruit Company in Standard Fruit Company, so v severnem Hondurasu zgradila gospodarstvo enklave, nadzorovala infrastrukturo in ustvarila samozadostne, davkov oproščene sektorje, ki so relativno prispevali malo za gospodarsko rast. Ameriške čete so se v Hondurasu izkrcale v letih 1903, 1907, 1911, 1912, 1919, 1924 in 1925.
Leta 1904 je pisatelj O. Henry skoval izraz »banana republika« za opis Hondurasa in objavil knjigo z naslovom Cabbages and Kings o izmišljeni državi Anchuria, ki jo je navdihnila njegova izkušnja v Hondurasu, kjer je živel šest let. V Admiralu O. Henry označuje državo kot »majhno pomorsko banana republiko«; seveda je bilo sadje celotna osnova njenega gospodarstva. Po besedah literarnega analitika, ki je pisal za The Economist, »njegov stavek lepo pričara podobo tropske, agrarne dežele. Vendar je njegov pravi pomen ostrejši: nanaša se na sadjarska podjetja iz Združenih držav, ki so prišla, da bi imela izjemen vpliv na politiki Hondurasa in njegovih sosed.« Poleg tega, da so sadjarska podjetja pritegnila delavce iz Srednje Amerike na sever, so spodbujala priseljevanje delavcev iz angleško govorečih Karibov, predvsem Jamajke in Belizeja, ki sta uvedla angleščino afriškega porekla in večinoma protestantsko prebivalstvo v državo, čeprav je veliko teh delavcev zapustilo po spremembah zakona o priseljevanju leta 1939. Honduras se je pridružil zavezniškim narodom po Pearl Harborju 8. decembra 1941 in 1. januarja 1942 podpisal deklaracijo Združenih narodov skupaj s petindvajsetimi drugimi vladami.
Ustavna kriza v 1940-ih je privedla do reform v 1950-ih. Ena reforma je delavcem dovolila, da se organizirajo, splošna stavka leta 1954 pa je ohromila severni del države za več kot dva meseca, vendar je privedla do reform. Leta 1963 je vojaški udar odvrgel demokratično izvoljenega predsednika Ramóna Villedo Moralesa. Leta 1960 je Meddržavno sodišče iz Nikaragve v Honduras preneslo severni del tistega, kar je bilo Moskitska obala.
Vojna in preobrat (1969–1999) Leta 1969 sta se Honduras in Salvador spopadla s tisto, kar je postalo znano kot nogometna vojna. Napetosti na meji so povzročile zajedljivost med državama, potem ko je Oswaldo López Arellano, predsednik Hondurasa, za slabšanje honduraškega gospodarstva okrivil priseljence iz Salvadorja. Odnos je dosegel nizko raven, ko se je Salvador srečal s Hondurasom v treh krogih nogometne izločilne tekme pred svetovnim prvenstvom.