Turkmenistan (, ), lahko tudi Turkmenija, uradno Republika Turkmenistan (, , Respublika Turkmenija), je država v Srednji Aziji. Leži vzhodno od Kaspijskega jezera, na severu meji na Kazahstan, na severu in severovzhodu na Uzbekistan, na jugovzhodu na Afganistan, na jugozahodu na Iran.
Geografija Turkmenistan obsega Turansko nižavje s puščavo Karakum (»Črni pesek«), kjer se pojavljajo manjša slana jezera in sipine, na severozahodu sega Ustjurtska planota do Kaspijskega jezera. Proti meji z Iranom leži pogorje Kopet Dag z najvišjim vrhom Reza (2942 m). Jugovzhodni del pokriva rodovitna polpuščavska ravnina.
Ob meji z Uzbekistanom teče največja reka Amu Darja, ki je dolga 2540 km in je skoraj v celoti izkoriščena za namakanje. Velik del njenih voda je speljan v 1400 km dolg umetni kanal Türkmenbaşy, zgrajen v letih 1954–67 (prej imenovan Karakuumski kanal), kar ima za posledico skoraj osušeno Aralsko jezero. Na jugovzhodu se, 970 km dolga reka Murgap, prav tako izgubi v puščavi.
Puščava Karakum (tudi Kara-Kum, turkmensko: Garagum ali Gara Gum (»Črni pesek«), rusko: Karakumy (Каракумы)), je velika peščena regija v Srednji Aziji. Zavzema okoli 70 % območja Turkmenistana. Velika je 350.000 km² in se razteza 800 km v smeri zahod – vzhod in 500 km v smeri sever – jug. Na severu meji na kotlino Sarykamysh, na severovzhodu in vzhodu na Amu Darjo (starodavno ime reka Oxus), na jugovzhodu na gorovje Garabil v stepski regiji Badkhyz. Na jugu in jugozahodu puščavo omejuje gorovje Kopet Dag, na zahodu in severozahodu meji na dolino reke Uzboy. Razdeljena je na tri dele: višji severni Trans-Unguz Karakum, nizko ležeči centralni Karakum in jugovzhodni Karakum, skozi katerega teče veriga slanih močvirij in kjer so od vetra preoblikovane kotanje. Višine, od vetra nakopičenih in pol zaraščenih peščenih grebenov, se gibljejo od 75 do 90 metrov, odvisno od starosti in moči vetra. Nekaj manj kot 10% območja pokrivajo srpaste sipine, nekatere med njimi so visoke 9 m in več. Pred približno 30 milijoni let je bila celotna regija Karakum pod morjem. Najnižja točka puščave je -81 m. V južnem delu Turanske nižine so Orogenski (gorotvorni) procesi povzročili postopno upadanje morja in na koncu njegovo izginotje. Nato je Amu Darja stekla čez Karakum, od časa do časa spreminjala svojo strugo in odlagala velike količine aluvialnih sedimentov (večinoma pesek in glino). Pesek Karakuma vsebuje več kot 40 različnih mineralov.
Podnebje Podnjebje je puščavsko. Puščava Karakum je ena izmed najbolj sušnih puščav na svetu s samo 12 mm padavin povprečno na leto. Najvišja zabeležena temperatura v Ašhabadu je bila 48,0 °C, v mestu Kerka, ki leži na bregovih reke Amu Darja pa celo 51,7 °C, vse v juliju 1983. Na obrobju puščave, bližje goram, na leto pade poprečno 80 – 300 mm padavin, pozimi pa sneg lahko zapade tudi v puščavi. Sicer znašajo poprečne temperature med 2,2 °C v januarju in 30,9 °C v juliju.
Rastlinstvo in živalstvo Vegetacija je precej raznolika, sestavljajo jo predvsem trave in majhno grmičevje. Vlaga zgodaj spomladi omogoča rast efemernih (rastlina, ki hitro doraste in odmre) rastlin (glavne krme za živali), medtem ko je na sipinah vegetacija sestavljena iz trave, pelinovih grmov in dreves v vrste Ammodendron conollyi (to so puščavski gozdovi, omejeni na nestabilni pesek v puščavi Karakum – drevesa Ammodendron lahko rastejo do višine 10 m in živijo 60 let ali več).
Država se trudi pogozdovati ozemlja v bližini naselij, da bi zadržala širjenje peska. Tako je že posajenih 20 milijonov dreves predvsem bora, cipres in nekaterih listavcev. Z akcijo bo nadaljevala.
V puščavi Karakum ni veliko živali, vendar je veliko različnih vrst. So žuželke, mravlje, termiti, klopi, več vrst hroščev in pajki kot tudi različne vrste kuščarjev, kač in želv. Najpogostejše ptice so poljski škrjanci in vrabci (Passer ammoderdri) in pastirice. Med glodavci so svizci in miši. Sesalci pa so zajci, ježi, mačke in lisice ter gazele, ki navadno živijo na ravnicah.
Prebivalstvo Večina prebivalstva živi v oazah in kotlinah vzdolž reke Amu Darja. Nacionalnost: Turkmenci. Število prebivalcev (stanje julija 2009 ): 4,884,887. Etnične skupine (stanje 2003): Turkmenci – 85%, Uzbeki – 5%, Rusi (živijo v glavnem v mestih) – 4%, drugi – 6%. Religija: sunitski muslimani – 89%, pravoslavni – 9%, neznano – 2%. Jezik: Turkmenski – 72% iz turške jezikovne skupine, ruski – 12%, uzbeški – 9%, drugo – 7%.
Do leta 1927 so uporabljali arabsko pisavo, nato latinico, po letu 1940 cirilico, od leta 1993 pa spet latinico.
Državna ureditev Tip: Predsedniška republika. Neodvisnost: 27. oktober 1991 (od Sovjetske zveze). Ustava: 18. maj 1992; Nazadnje spremenjena 26. september 2008. Izvršna oblast – predsednik, zakonodajna oblast – Medžilis (parlament), pravosodna oblast – Vrhovno sodišče. Politične stranke: Demokratična stranka Turkmenistana; opozicijske stranke so prepovedane. Administrativne enote: thumb||miniatur|right|250px| Turkmenistanske province
Št. Provinca Sedež Površina (km2) Štev. prebivalcev 1 Ahal welaýaty Änew 95.100 892.000 2 Balkan welaýaty Balkanabat 138.500 563.000 3 Daşoguz welaýaty Daşoguz(prej Dashowuz) 73.600 1.391.000 4 Lebap welaýaty Türkmenabat(Turkmenabat, prej Chardjou / Charjew) 93.800 1.431.000 5 Mary welaýaty Mary 86.800 1.584.000 – Aşgabat şäheri (Glavno mesto) Aşgabat 947.221
Čeprav ustava pravi, da je država sekularna demokracija in predsedniška republika, je Turkmenistan avtoritarna država, kjer je prvi predsednik, Saparmyrat Nijazov z vzdevkom Türkmenbaşy, ohranil monopol politične oblasti vse do svoje smrti 21. decembra 2006. Na volitvah 11. februarja 2007 je predsednik postal Gurbanguly Berdimuhamedov.
Čeprav ustava zagotavlja svobodo tiska in združevanja, praktično te svobode ni. Vlada ima popoln nadzor nad vsemi domačimi mediji in omejuje tuje publikacije. Ustava zagotavlja svobodo veroizpovedi in ne vzpostavlja državne religije, v praksi pa vlada budno spremlja vse oblike verskega izražanja. Do leta 2004 so bile uspešno registrirane religije samo sunitski islam in rusko pravoslavno krščanstvo. Od avgusta 2010 do danes je bilo registriranih še 11 drugih verskih skupnosti.
V letu 2008 spremenjena ustava zagotavlja večja pooblastila parlamentu(Mejlis), odpravljene so bile številne samovoljne dopolnitve nekdanjega predsednika Nijazova. in vsebuje nekatere pravice, ki jih je predlagala Mednarodna skupnost. Predvsem je odpravila Halk Maslahaty (»svet ljudstva«), ki je bil prevelik, birokratski in v veliki meri organ za žigosanje, pristojnosti pa so prenesli na Mejlis. Korupcija je zelo razširjena.
Zapuščina sovjetskega tipa gospodarstva močno omejuje enake možnosti. Industrijo skoraj v celoti obvladujejo osebe iz vladnih krogov. Storitve so zdaj že večinoma v zasebnem sektorju. V kmetijstvu prevladuje sistem državne ureditve (predvsem za pšenico in bombaž), sicer pa je približno 50% proizvodnje hrane v zasebnih rokah.
Ljudje in zgodovina Večina državljanov Turkmenistana so etnično Turkmenci; druge etnične skupine so ruska, uzbeška in kazaška. Uradni jezik v Turkmenistanu je turkmenski, čeprav še precej ljudi govori rusko kot "jezik medetnične komunikacije" (ustava iz leta 1992). Izobraževanje je splošno in obvezno do srednje šole, skupno pa traja 10 let.
Razna plemena, ki so prišla iz Perzije, Sirije in Anatolije čez gorovje Altaj, so turkmenske konje vzrejala na ozemlju današnjega Turkmenistana in po obrobju puščave Karakum že v paleolitiku. Prve sledi kmetijstva v Srednji Aziji so odkrili okoli 32 km severno od Ašhabata v neolitski civilizaciji Jeitun, ki je datirana v 5. tisočletje pr. n. št. Civilizaciji Jeitun je sledila vrsta drugih neolitskih kultur. V južnem Turkmenistanu je prišlo kulturno poenotenje v zgodnji bronasti dobi (2500–2000 pr. n. št.). V naslednjega pol tisočletja so nastala nekatera mestna središča, o čemer pričajo ruševine Namazga-Tepe (velikost 60 hektarjev).
Aleksander Veliki je ozemlje osvojil v 4. stoletju pr. n. št. na poti v Indijo. Od 6. – 4. stoletja pr. n. št. je bil Turkmenistan del ahemenidske Perzije, naslednje stoletje pa del partske države ter vladavine dinastije Sasanidov s sedežem v Nisi, ki se danes nahaja v predmestju glavnega mesta Ašhabat. V 7. stoletju so to regijo osvojili Arabci, uvedli islamsko vero in vključili Turkmence v kulturo Bližnjega vzhoda. V tem času je Turkmenistan ležal na glavni trgovski poti med Azijo in Evropo, na slavni Svilni cesti.
V sredini 11. stoletja Seldžuki (1038-1194 Seljuq) osredotočajo svojo moč na ozemlju Turkmenistana in se poskušajo razširiti v Afganistan. Cesarstvo se sesuje v drugi polovici 12. stoletja, ko Džingiskan, na svojem pohodu proti zahodu, prevzame nadzor nad vzhodno regijo ob Kaspijskem morju. Plemena Oguzov so mongolske vdore (13. stoletje) precej dobro prenesla, južna plemena so postala del imperija Il-Khanidov (1256–1353), severna plemena pa so pripadla Zlati hordi (1227–1395). V naslednjih sedmih stoletjih so ljudje živeli v različnih državnih tvorbah in se stalno borili v vojnah.
Od 16. stoletja dalje, turkmenski jahači na konjskih hrbtih napadajo karavane, plenijo in ugrabljajo ljudi za trgovino s sužnji. Turkmensko ozemlje je del Hivskega kanata in Buharskega emirata, ki sta ji vladali dve uzbeški rodbini Šajbanidov. Leta 1868 Buharski emirat, leta 1873 pa Hivski kanat postaneta Ruska protektorata.
Po velikem turkmenskem uporu leta 1881 Rusija zasede Turkmenistan. V spopadih v puščavski trdnjavi Gokdepe, v bližini današnjega Ašhabada, pobije 7.000 Turkmencev; drugih 8000 je bilo ubitih ko so poskušali pobegniti čez puščavo. Leta 1894 cesarska Rusija tako prevzame nadzor nad Turkmenistanom. Posledica Oktobrske revolucije je bila, da so leta 1920 ustanovljene: Buharska in Horezmska ljudska republika in Turkestanska ASSR. Nadaljnji politični nemiri privedejo 27.10.1924 do ustanovitve Turkmenske SSR kot ene od 15 republik Sovjetske zveze. V tem času so se oblikovale sodobne meje Turkmenistana.
6. oktobra 1948 je Ašhabat prizadel močan potres 7,3 Mw stopnje, ki je imel epicenter 25 km JZ od glavnega mesta v vasi Gara-Gaudan. Potres je povzročil izjemno škodo v Ašhabatu in bližnjih vaseh, kjer so bile porušene skoraj vse opečne stavbe, betonske konstrukcije so bile močno poškodovane in iztirili so tovorni vlaki. O človeških žrtvah so krožili različni podatki, sporočilo za javnost 9. decembra 1988 je bilo, da je bilo 110.000 mrtvihMost Destructive Known Earthquakes on Record in the World kar je znašalo 10% vseh prebivalcev v državi. Poročilo iz leta 2007 tiskovne agencije države Turkmenistan pa govori o skupno do 176.000 mrtvih. Ta potres je terjal tudi smrt matere in celotne družine (oče je padel v 2. svetovni vojni) bodočega predsednika Saparmurata Niyazova.
Po koncu hladne vojne in razpadu Sovjetske Zveze, je Turkmenistan 27. oktobra 1991 razglasil svojo neodvisnost. Saparmurat Nijazov je postal prvi predsednik nove republike in je bil »dosmrtni predsednik« do svoje smrti leta 2006.
UNESCO-va dediščina Oaza Merv članica zgodovinskih in kulturnih parkov Mervu je najstarejše in najbolj ohranjeno azijsko mesto ob Svilni cesti v Srednji Aziji. Ostanki prikazujejo 4000 let človeške zgodovine. Številni spomeniki so še vedno vidni, še posebej tisti iz obdobja zadnjih dveh tisočletij. Mesta v oazi Merv so imela znaten vpliv na kulturo v tem delu sveta. Mesto Seldžuški je predvsem znamenito po arhitekturi in arhitekturni dekoraciji in je predstavnik znanstvenega in kulturnega razvoja.
Oaza Merv v puščavi Karakum je v 3. tisočletju pr. n. št. omogočala razvoj vrste mestnih središč. Prvi bronastodobni centri (2500–1200 pr. n. št.) so se nahajali na severu oaze, kjer izvira reka Murghab in jo je bilo mogoče brez težav izkoriščati. Z razvojem naprednejših namakalnih tehnik so se centri preselili južneje, kjer je nastala vrsta pomembnih zgodnjih mest starejše železne dobe.