Atlántski oceán, krajše imenovan tudi Atlántik, je drugi največji ocean na Zemlji, saj pokriva približno petino njene površine. Ime oceana izhaja iz grške mitologije in pomeni »Atlasovo morje«.
right|Severni in Južni Atlantski ocean
Atlantski ocean od severa proti jugu napolnjuje razvlečen bazen v obliki črke S, ki ga ob ekvatorialnih protitokovih na približno 8° severne širine lahko razdelimo na Severni in Južni Atlantski ocean. Ocean, ki ga na zahodu omejujeta Severna in Južna Amerika, na vzhodu pa Evropa in Afrika, je prek Arktičnega oceana na severu in Drakovim prelivom na jugu povezan s Tihim oceanom; umetno pa od leta 1914 tudi prek plovne poti skozi Panamski prekop. Na vzhodu razmejitvena črta med Atlantskim in Indijskim oceanom poteka na 20° vzhodne dolžine. Meja z Arktičnim oceanom poteka po lomljeni črti od Grenlandije do najjužnejših delov Svalbarda in nazaj na sever do Norveške.
Geografija
Atlantski ocean je omejen na zahodu s Severno in Južno Ameriko. Povezuje se z Arktičnim oceanom skozi Dansko ožino, Grenlandsko morje, Norveško morje in Barentsovo morje. Na vzhodu je meja oceana Evropa, Gibraltarska ožina (kjer se združi s Sredozemskim morjem - enim od svojih robnih morij, in Črnim morjem, ki se dotakne tudi Azije) in Afrika.
Na jugovzhodu Atlantski ocean prehaja v Indijski ocean. Vzhodni poldnevnik 20 °, ki poteka južno od rta Agulhas definira mejo z Antarktiko. Nekatere inštitucije pravijo, da se razteza na jug do Antarktike, druge pa, da je omejen z 60 ° vzporedikom v Južnem oceanu. Limits of Oceans and Seas. International Hydrographic Organization Special Publication No. 23, 1953.
Pokriva približno 22% površine Zemlje in je drugi po velikosti za Tihim oceanom. S svojimi sosednjimi morji zaseda površino okoli 106.400.000 kvadratnih kilometrov, brez njih pa ima površino 82.400.000 kvadratnih kilometrov. Površina kopnega, ki odteka v Atlantik zajema štiri kratnik bodisi Tihega ali Indijskega oceana. Obseg Atlantika s sosednjimi morji je 354.700.000 kubičnih kilometrov in brez njih 323.600.000 kubičnih kilometrov.
Povprečna globina Atlantika s sosednjimi morji je 3.339 metrov, brez njih je 3.926 metrov.Amanda Briney, Največja globina Milwaukee Deep s 8.380 metrov je v Portoriškem jarku. Širina Atlantika se giblje od 2.848 km med Brazilijo in Sierre Leone do več kot 6.400 km na jugu.
Morja znotraj Atlantskega oceana Atlantik ima pomembno osrednje morje, robna morja in celinsko morje:
Oznaka Tip Površina (km²) Globina (m) Norveško morje Robno 1.380.000 ~1.750 Sredozemsko morje Robno 2.500.000 1.720 Irmingerjevo morje Robno 800.000 2.800 Severno morje (ob Veliki Britaniji) Robno 575.000 94 Baltsko morje Celinsko 413.000 52 Južnoatlantsko osrednje morje Osrednje 4.354.000 2.216 Baffinov zaliv Robno 689.000 861 Labradorsko morje Robno 841.000 1.898 Biskajski zaliv Robno 223.000 Rokavski preliv Robno 75.000 63 Keltsko morje Robno < 100 Irsko morje Robno 104.000 < 175 Hebridsko morje Robno < 260 Beltsko morje Robno 22.000 80 Sargaško morje Robno 5.300.000 5.000 Škotsko morje Robno 900.000 Zaliv Maine (zaliv Fundi) Robno 93.000 Zaliv svetega Lovrenca Robno 240.000 Gvinejski zaliv RobnoKaribsko morjeRobnoMehiški zalivrobnoCádiški zaliv (Bahía de Cádiz)robnoHudsonov zalivcelinsko1.230.000
Naravne povezave do drugih oceanov Danski preliv med Grenlandijo in Islandijo ter Davisov preliv v Baffinovem zalivu med Kanado in Grenlandijo, ki povezuje Atlantik in Arktični ocean. Vzhodno od Islandije, v Norveškem morju vstopi v Arktični ocean. Največji stik povezuje Atlantik z drugimi oceani južno od rta Agulhas. Poldnevnik skozi ta kraj ločuje Atlantik od Indijskega oceana. Južno od 60. vzporednika velja meja iz pogodbe o Antarktiki na Južnem oceanu. Naravne povezave do Tihega oceana so Magellanov preliv, preliv Beagle in vode okoli Rta Horn.
Umetne povezave Umetni povezavi do drugih oceanov sta Sueški prekop in Panamski kanal.
Otoki Nekateri večji otoki na Zemlji ležijo v Atlantskem oceanu: Britansko otočje, Grenlandija, Nova Fundlandija. Otočja so Azori, Bahamsko otočje, Bermudski otoki, Falklandi, brazilska otoška skupina Fernando de Noronha, Veliki Antili, ob kamerunski obali skupina Sveti Tomaž in Princ (São Tomé in Príncipe), Kanarski otoki, Mali Antili, otočje svetega Petra in svetega Pavla, otoki Scilly in otoška država Zelenortski otoki, otočje Bijagos pred obalo Gvineje Bissau, osamljeni otoki so Annobón, Ascension, Bioko, Bouvetov otok, Goughov otok, Madeira, Sveta Helena, otoki Martina vaza Trindade in najbolj osamljeni otoki v Atlantiku, Tristan da Cunha.
Oceansko dno
Glavna značilnost batimetrije (meritve oceanskega dna) je podmorsko gorovje imenovano Srednjeatlantski hrbet. Ta sega od Islandije na severu do približno 58 ° južne zemljepisne širine in doseže največjo širino približno 1590 km. Velik jarek se razteza tudi po sredini grebena na večini njegove dolžine. Globina vode na vrhu grebena znaša manj kot 2700 metrov na večini mestih, medtem ko je dno grebena trikrat globlje. Nekateri vrhovi se vzpnejo nad vodo v obliki otokov. Južni Atlantski ocean ima dodaten podmorski hrbet, imenovan Walviški hrbet. National Geographic Atlas of the World: Revised Sixth Edition, National Geographic Society, 1992
Srednjeatlantski hrbet ločuje Atlantski ocean v dve veliki dolini z globino 3.700-5.500 metrov. Prečni grebeni teče med celinami in Srednjeatlatskim hrbtom in razdelijo oceansko dno v številne kotline. Nekatere izmed večjih kotlin so Blake, Gvajanska, Severnoameriška, Zelenortska in kotlina Kanarskih otokov v severnem Atlantiku. Največje v južnem Atlantiku pa so Angolska, Argentinska in Brazilska kotlina Globoko dno oceana je dokaj ravno z občasnimi morskimi globelmi, abisalnimi ravnicami, jarki, podvodnimi gorami, kotlinami, planotami, soteskami in nekaterimi jarki. Različne police ob robu celin predstavljajo približno 11% od spodnje topografije z nekaj globokimi kanali, ki prerežejo kontinentalni dvig.
Oceanski jarki in podvodne gore so: Portoriški jarek v severnem Atlantiku je najgloblji jarek na 8.605 metrov Milwaukee Deep . sea-seek.com Lavrencijski jarek se nahaja ob vzhodni obali Kanade Južni Sandwichev jarek doseže globino 8.428 metrov Romanche jarek se nahaja v bližini ekvatorja in doseže globino približno 7.454 metrov
Oceanski sedimenti so sestavljeni iz: Terigeni sedimenti so kopenskega izvora, sestavljeni iz peska, blata in kamnitih delcev ustvarjenih z erozijo, preperevanjem in vulkansko aktivnostjo na kopnem, oprani v morje. Ti materiali se nahajajo večinoma na celinskih policah in so najdebelejši v bližini velikih rečnih ustij ali ob puščavskih obalah. Pelagični sedimenti, ki vsebujejo ostanke organizmov, ki so se potopili do dna oceana, vključujejo rdeče gline in globigerine, pteropoda in silikatno blato. Zajema večino oceanskega dna in sega v debelini od 60-3.300 metrov, so najdebelejši v konvergenčnih pasovih, predvsem na Hamiltonovem hrbtu in naraščajočih conah. Autigenični sedimenti so sestavljeni iz takih materialov, kot so manganovih gomolji. Pojavljajo se, kjer sedimentacija poteka počasi ali če tokovi razvrščajo sedimente, kot je primer v Hewett Curve
Lastnosti vode
V povprečju je Atlantik bolj slan velik ocean; slanost površinske vode na odprtem morju se giblje od 33 do 37 delov na tisoč (3,3-3,7%) glede na maso in se razlikuje glede na zemljepisno širino in sezono. Izhlapevanje, padavine, rečni dotok in taljenje morskega ledu vplivajo na vrednosti površinske slanosti. Čeprav so najnižje vrednosti slanosti le severno od ekvatorja (zaradi močnega tropskega dežja), so na splošno najnižje vrednosti v visokih zemljepisnih širinah in ob obalah, kjer vstopijo velike reke. Najvišje vrednosti slanosti se pojavijo pri približno 25 ° proti severu in jugu, v subtropskih regijah z nizko količino padavin in visokim izhlapevanjem.
Površinske temperature vode se razlikujejo glede na zemljepisno širino, sedanjih sistemov in sezone in odražajo porazdelitve sončne energije; so v razponu od pod -2 ° C do več kot 30 ° C. Najvišje temperature se pojavljajo severno od ekvatorja, minimalne vrednosti najdemo v polarnih območjih. V srednjih zemljepisnih širinah je območje nihanja temperature največje, vrednosti se lahko razlikujejo za 7-8 ° C.
Atlantski ocean je sestavljen iz štirih glavnih vodnih mas. V Severnem in Južnem Atlantiku tvorijo površino centralne vode. Sub-Antarktična posredniška voda sega do globine 1000 metrov. Severnoatlantska globoka voda ( North Atlantic Deep Water – NADW) doseže globino okoli 4.000 metrov. Antarktična zgornja voda ( Antarctic bottom water (AABW) zavzema oceanske kotline v globinah več kot 4000 metrov.
V severnem Atlantiku, oceanski tokovi izolirajo Sargaško morje, veliko podolgovato telo z nadpovprečno slano vodo. Sargaško morje vsebuje velike količine morskih alg in je tudi drstišče tako za evropske kot ameriško jeguljo.
Coriolisova sila vrti severnoatlantske vode v smeri urinega kazalca, v Južnem Atlantiku voda kroži v nasprotni smeri urinega kazalca. Južna plimovanja so pol-dnevna; torej prideta dve plimi med vsakih 24 Luninih ur. V zemljepisnih širinah nad 40 ° severno se pojavi nekaj nihanja vzhod-zahod.
Klima
Podnebje vpliva na temperature površinskih voda in vodnih tokov, kot tudi na vetrove. Ker ima ocean velike zmogljivosti za shranjevanje in sprostitev toplote, je morsko podnebje bolj zmerno in ima manj ekstremnih sezonskih nihanj kot celinsko podnebje. Padavine lahko ocenimo iz obalnih vremenskih podatkov in temperature zraka ter temperature vode.
Oceani so glavni vir zračne vlage, ki nastane z izhlapevanjem. Podnebne cone se razlikujejo glede na zemljepisno širino; najtoplejša območja se raztezajo čez Atlantik severno od ekvatorja. Najhladnejša območja so v visokih zemljepisnih širinah, najbolj mrzle regije, ki ustrezajo področjem, ki jih pokriva morski led. Oceanski tokovi vplivajo na podnebje, saj prevažajo tople in hladne vode v druge regije. Vetrovi, ki so ohlajeni ali segreli, ko pihajo preko teh tokov, vplivajo na sosednja kopna območja.
Zalivski tok in njegov severni podaljšek proti Evropi, severnoatlantski tok na primer, grejeta atmosfero na Britanskem otočju in v severni Evropi in vplivata na vreme in podnebje tako na jugu kot na severu Sredozemlja. Hladni vodni tokovi prispevajo k megli ob obali vzhodne Kanade (območje Nove Fundlandije) in afriški severozahodni obali. Na splošno velja, da vetrovi prenašajo vlago in zrak nad kopno. Orkan se razvije v južnem delu Severnega Atlantskega oceana. Več lokalnih posebnih vremenskih primerov je mogoče najti kot je na primer Azorski anticiklon, Benguelski tok in Nor'easter.
Zgodovina
Atlantski ocean se zdi, da je drugi najmlajši izmed petih oceanov. Ni obstajal do pred 130 milijoni let, ko so kontinenti, ki so nastali iz razpadlega prednika super kontinenta Pangee, začeli potovati narazen. Atlantik je obširno raziskan od časa nastanka prvih naselij ob njegovih obalah.
Vikingi, Portugalci in Španci so bili prvi, ki so raziskovali in ga prečkali sistematično iz Evrope v Ameriko in od Severnega do Južnega Atlantika, kot tudi njene otoke in otočja. Po potovanjih Krištofa Kolumba leta 1492 v imenu Španije, je postala Amerika v Evropi dobro znana in raziskovanje so Evropejci hitro pospešili, kar je vodilo do številnih novih trgovskih poti in kolonizacijo Amerik.
Atlantik je postal in ostaja glavna arterija med Evropo in Amerikama (znan kot čezatlantska trgovina). Znanstvena raziskovanja vključujejo ekspedicijo Challenger, nemško ekspedicijo Meteor, Columbia University's Lamont-Doherty Earth Observatory in United States Navy Hydrographic Office.
Pomembna prečkanja
Okoli 600 - 400 pred našim štetjem je kartažanski raziskovalec Hanno Navigator raziskoval zahodno Afriko in morda dosegel in prečkal Gvinejski zaliv in ekvator. Okoli 980 - 982 je Erik Rdeči odkril Grenlandijo, geografsko in geološko del Amerik.