Vektor je v genskem inženirstvu prenašalni sistem za vnos tuje dednine (običajno določen odsek DNK) v gostiteljsko celico. Kot vektorji se najpogosteje uporabljajo plazmidi, bakteriofagi, kozmidi in umetni kromosomi kvasovk (YAC - angleško Yeast Artificial Chromosome). Cilj uporabe vektorjev je vnos tujega odseka dednine v gostitelja na način, da gostiteljska celica sprejme vnešeni segment za del svoje dednine.
Lastnosti vektorjev
Vektorji so DNK-molekule, v katere vgradimo odsek tuje DNK. Vektor mora v svojem nukleotidnem zaporedju vsebovati mesto, ki predstavlja začetek podvojevanja. Takšno mesto imenujemo ORI-mesto (angleško origin of replikation - začetek podvojevanja). Vektorji se namreč v gostiteljevi celici podvojujejo sami, neodvisno od gostiteljskega genoma. ORI-mesto je nujno, saj je to signal za začetek podvojevanja. Če ORI-mesto ne bi bilo prisotno, se vektor v gostiteljski celici ne bi namnoževal in se ne bi prenašal hčerinske celice.
Vsaka gostiteljska celica ne sprejme vektorja z vključeno tujo DNK, nekatere pa sprejmejo vektor, ki pa nima vgrajenega želenega odseka tuje DNK. Za ugotavljanje prisotnosti vektorja s tujo DNK se zato uporabljajo tako imenovani selekcijski označevalci. Gre za določene lastnosti, zapisane v nukleotidnem zaporedju vektorja, ki se nato v celici izrazijo in omogočajo raziskovalcu, da ugotovi prisotnost vektorja s tujim DNK-segmentom v gostiteljevi celici. Pogosto uporabljeni vektorji vsebujejo zapis za odpornost na določen antibiotik; celice, ki so sprejele vektor, izkazujejo odpornost na ta antibiotik in so zato zmožne preživeti na gojišču, v katerega je vgrajen dotični antibiotik. Celice brez vektorja odmrejo oziroma se vsaj ne morejo razmnoževati.
Vektorji morajo vsebovati tudi mesta, kamor vgradimo tujo DNK. Gre za mesta s specifičnim nukleotidnim zaporedjem, ki jih prepoznajo encimi restrikcijske endonukleaze ter na tem mestu razrežejo vektor. Z enakim encimom izrežemo želen tuj segment DNK in da nato vgradimo v vektor s pomočjo DNK-ligaze - encima, ki zopet vzpostavi fosfodiestrske vezi med nukleotidi.
Vektorji morajo v čim večji meri vstopiti v gostiteljevo celico ter se neodvisno od gostiteljevega genoma podvajati, da dobimo v celici čim več kopij vektorja in s tem tuje DNK. Pomembna lastnost vektorja je tudi njegova velikost. Manjši vektorji načeloma v večji meri in lažje vstopajo v gostiteljsko celico, vendar niso primerni za vgrajevanje večjih segmentov tuje DNK.
Seznam posameznih vektorjev ter maksimalna velikost tuje DNK, ki so jo zmožni sprejeti: DNK-vektormaks. kapaciteta v kilobazah vzrokplazmidi 10-15 kbp sicer ne poteče ponovna ciklizacijafagi (lambda)< 25 kbpsicer se tuj segment ne more vgraditi v viruskozmidi35-52 kbpsicer se tuj segment ne more vgraditifag P1ca. 90 kbp?BAC100-300 kbp?PAC100-300 kbp?YAC200-800 kbpnestabilnost pri mitozi in mejozi
Kategorija:Genetsko inženirstvo
ca:Vector (biologia) cs:Přenašeč da:Vektor (biologi) eo:Vektoro (epidemiologio) es:Vector biológico fr:Vecteur (biologie) ht:Vektè byolojik id:Vektor (biologi) it:Vettore (biologia) nds:Vekter (Biologie) no:Smittebærer pl:Wektor (medycyna) pt:Vetor (epidemiologia) sk:Nosič infekčnej choroby su:Véktor (biologi)