Sanssouci () je zgodovinska stavba v Potsdamu blizu Berlina. Zgradil jo je pruski kralj Friderik II. Veliki kot svojo poletno palačo in jo pogosto prištevajo med nemške tekmece Versajski palači. Medtem ko je Sanssouci v bolj intimnem rokokojskem slogu in je veliko manjša od svoje francoske baročne dvojnice, je tudi znana po številnih templjih in neumnostih v okoliškem parku. Palačo je zasnoval in zgradil Georg Wenzeslaus von Knobelsdorff med letoma 1745 in 1747, da bi zadostil Friderikovi potrebi po zasebni rezidenci, kjer bi lahko pobegnil od pompa in slovesnosti kraljevega dvora. Ime palače je francoska fraza (sans souci), ki pomeni 'brez skrbi' ali 'brezskrbno', kar poudarja, da je bila palača mišljena kot kraj sprostitve in ne kot sedež moči.
Sanssouci je malo več kot velika enonadstropna vila – bolj podobna Château de Marly kot Versaillesu. Vsebuje le deset glavnih sob in je bila zgrajena na bregu terasastega hriba v središču parka. Vpliv osebnega okusa kralja Friderika na oblikovanje in dekoracijo palače je bil tako velik, da je njen slog označen kot fridericijanski rokoko, njegova čustva do palače pa so bila tako močna, da si jo je zamislil kot »kraj, ki bo umrl«.Berliner Zeitung: Spröde Fassadengeschichten, 19 February 2003. Zaradi nestrinjanja o mestu palače v parku je bil Knobelsdorff leta 1746 odpuščen. Jan Bouman, nizozemski arhitekt, je dokončal projekt.
V 19. stoletju je palača postala rezidenca Friderika Viljema IV. Najel je arhitekta Ludwiga Persiusa, da je obnovil in povečal palačo, medtem ko je bil Ferdinand von Arnim zadolžen za izboljšanje terena in s tem razgleda iz palače. Mesto Potsdam s svojimi palačami je bilo priljubljeno prebivališče nemške cesarske družine do padca rodbine Hohenzollern leta 1918.
Po drugi svetovni vojni je palača postala turistična atrakcija Vzhodne Nemčije. Po ponovni združitvi Nemčije leta 1990 je bilo Friderikovo truplo vrnjeno v palačo in pokopano v novi grobnici s pogledom na vrtove, ki jih je ustvaril. Sanssouci in njeni obsežni vrtovi so leta 1990 postali svetovna dediščina pod zaščito Unesca; leta 1995 je bila ustanovljena Fundacija pruskih palač in vrtov Berlin-Brandenburg, da bi skrbela za Sanssouci in druge nekdanje cesarske palače v in okolici Berlina. Te palače vsako leto obišče več kot dva milijona ljudi z vsega sveta.
Etos Sanssoucija
Lokacija in postavitev Sanssoucija nad vinogradi sta odsevali predromantični ideal harmonije med človekom in naravo, v pokrajini, ki jo ureja človeški dotik. Vinarstvo pa naj bi zavzelo drugo mesto pri oblikovanju palače in vrtov za zabavo. Hrib, na katerem je Friderik ustvaril svoj vinograd na terasi, naj bi postal osrednja točka njegove posesti, okronana z novo, a majhno palačo - mein Weinberghäuschen ('moja mala zidanica'), kot jo je imenoval Friderik.Potsdam from above . S svojimi obsežnimi razgledi na podeželje sredi narave je Friderik želel tam prebivati sans souci ('brez skrbi') in slediti svojim osebnim in umetniškim interesom. Zato je bila palača namenjena uporabi Friderika in njegovih zasebnih gostov - njegova skica (ilustracija) je nakazala uravnotežene apartmaje pour les etrangers in pour le roy - le v poletnih mesecih, od konca aprila do začetek oktobra.
Dvajset let po ustanovitvi Sanssoucija je Friderik v zahodnem delu parka zgradil Novo palačo (Neues Palais). Ta veliko večja palača je bila v neposrednem nasprotju s sproščenim etosom Sanssoucija in je v baročnem slogu svetu razkazovala Friderikovo moč. Zasnova Nove palače je bila namenjena dokazovanju, da so bile zmogljivosti Prusije nezmanjšane kljub skorajšnjemu porazu v sedemletni vojni.Stiftung Preussische Schlösser und Gärten Berlin - Brandenburg: The New Palace in Sanssouci Park. Friderik ni skrival svojega namena, novo gradnjo je celo označil za svojo fanfaronnado ('razkazovanje').Stiftung Preussische Schlösser und Gärten Berlin - Brandenburg:"The New Palace at Sanssouci", Potsdam 2003, p. 3
Ta koncept velike palače, zasnovane za vtis, je privedel do primerjave palač Potsdama z Versaillesom,UNESCO: Schlösser und Parks von Potsdam-Sanssouci (German) pri čemer je bil Sanssouci potisnjen v vlogo enega od Trianonov. Ta analogija, čeprav je lahko razumljiva, ne upošteva prvotnih prednosti koncepta Sanssoucija, palače, za katero sta bila ustvarjena celoten park in okolica. Za razliko od Trianonov Sanssouci ni bil naknadna misel, da bi se izognili večji palači, iz preprostega razloga, ker večja palača ni obstajala v času Sanssoucijeve zasnove; in ko se je to zgodilo, Friderik skoraj nikoli ni ostal v Novi palači, razen ob redkih priložnostih, ko je gostil diplomate, na katere je želel narediti vtis. Res pa je, da je bil Sanssouci mišljen kot zasebni kraj za umik in ne kot razkazovanje moči, moči in arhitekturnih zaslug. Za razliko od Trianonov je bil Sanssouci zasnovan kot celota zase.
Sanssouci je majhen, glavni blok (ali Corps de Logis) pa je ozka enonadstropna enfilada s samo desetimi sobami, vključno s službenim prehodom in sobami za osebje za njimi. Friderikova amaterska skica iz leta 1745 (ilustrirana zgoraj)Powell, Nicolas. (Sanssouci - pages 95–101) "Great Houses of Europe". 1961. George Weidenfeld and Nicolson Ltd. London. . dokazuje, da je bil njegov arhitekt Knobelsdorff bolj risar v Sanssouciju kot popoln arhitekt. Zdi se, da Friderik ni sprejel nobenih predlogov za spremembo svojih načrtov in je zavrnil Knobelsdorffovo zamisel, da bi morala imeti palača polkletno nadstropje, ki ne bi samo zagotavljalo servisnih prostorov bližje dosegu roke, ampak bi glavne prostore postavilo na dvignjen piano nobile. To bi palači dalo ne le bolj ukazovalno prisotnost, ampak bi tudi preprečilo težave z vlago, h kateri je bila vedno nagnjena. Vendar pa je Friderik želel intimno palačo za bivanje: na primer, namesto da bi se povzpel po velikem številu stopnic, je želel vstopiti v palačo takoj z vrta. Vztrajal je pri stavbi v pritličju, katere podstavek je bil hrib: skratka, to naj bi bila zasebna hiša užitka. Njegova ponavljajoča se tema in zahteva sta bila hiša s tesno povezavo med njenim slogom in svobodno naravo. Glavni prostori, osvetljeni z visokimi vitkimi okni, gledajo proti jugu nad vinograde; severna fasada je vhodno pročelje, kjer sta dve segmentirani korintski stebrišči ustvarili polkrožni cour d'honneur.
V parku, vzhodno od palače, je Galerija slik Sanssouci, zgrajene od 1755 do 1764 pod nadzorom arhitekta Johanna Gottfrieda Büringa. Stoji na mestu nekdanjega rastlinjaka, kjer je Friderik gojil tropsko sadje. Galerija slik je najstarejši obstoječi muzej, zgrajen za vladarja v Nemčiji. Tako kot sama palača je dolga, nizka staba, ki ji dominira osrednji kupolasti lok treh obokov.
Na zahodu so Nove dvorane, zgrajen med letoma 1771 in 1775 kot namestitev za goste, s prostori za zabavo. Stavba navzven zrcali Galerijo slik in tako prispeva k simetriji ansambla Sanssouci.
Po Friderikovi smrti se je začela nova doba, katere vidni znak je bila sprememba arhitekturnih slogov. Neoklasicizem, ki je bil priljubljen drugod po Evropi, a ga je Friderik ignoriral, je zdaj našel pot v Potsdam in Berlin med vladavino novega kralja Friderika Viljema II. Ukazal je zgraditi novo palačo, Marmorpalais, v novem bolj modnem slogu, v Sanssouciju pa je ostal le občasno.
Recepcija in spalnice so bile prenovljene in popolnoma spremenjene takoj po Friderikovi smrti. Friderik Viljem von Erdmannsdorff je prejel naročilo za prenovo. Medtem ko je Friderik med letoma 1763 in 1769 gradil Novo palačo v baročnem slogu, je Erdmannsdorff, zagovornik novega neoklasicističnega sloga, v parku Wörlitz zgradil Schloss Wörlitz, prvo neoklasicistično palačo v Nemčiji. Zaradi njegovega vpliva je Sanssouci postala prva palača v Potsdamu in Berlinu, ki je bila preurejena z neoklasicistično notranjostjo. Leta 1797 je Friderika Viljema II. nasledil Friderik Viljem III. Pruski; Sanssouci je obiskoval še redkeje kot njegov oče, poletne mesece je raje preživljal v palači Paretz ali na Pfaueninsel v Berlinu.
Arhitektura
Ni bilo naključje, da je Friderik za Sanssouci izbral rokokojski slog arhitekture. Lahkoten, skoraj muhast slog, ki je bil takrat v modi, je natančno ustrezal lahkotnim namenom, za katere je potreboval ta umik. Rokokojski slog umetnosti se je v Franciji pojavil v zgodnjem 18. stoletju kot nadaljevanje baročnega sloga, vendar so ga v nasprotju s težjimi temami in temnejšimi barvami baroka zaznamovali razkošje, gracioznost, igrivost in lahkotnost. Motivi rokokoja so se osredotočali na brezskrbno aristokratsko življenje in na lahkotno romantiko, ne pa na junaške bitke in verske osebe. Prav tako se vrtijo okoli naravnih in zunanjih okolij; to je spet ustrezalo Friderikovemu idealu narave in oblikovanja v popolni harmoniji. Palača je bila dokončana tako, kot je Friderik predvideval v svojih predhodnih skicah.
Palača ima enonadstropni glavni blok z dvema bočnima stranskima kriloma. Stavba zavzema skoraj celotno zgornjo teraso. Morebitno monotonost fasade razbije osrednji lok, katerega kupola se dviga nad štirikapno streho, z imenom palače, zanimivo, napisanim z vejico in piko, tj. Sans, Souci—Frieze magazine Issue 75, May 2003 .Das Komma von Sans, Souci, H.D. Kittsteiner, 2011 na njej s pozlačenimi bronastimi črkami. Sekundarni stranski krili na sprednji strani vrta zastirata dve simetrični vrsti dreves, od katerih se vsaka konča v prostostoječih rešetkah, bogato okrašenih s pozlačenimi okraski.
Vrt pred palačo krasijo izrezljani atlanti in kariatide; združeni v parih med okni, se zdi, da podpirajo zgornjo balustrado. Te figure obeh spolov, izdelane v peščenjaku, predstavljajo Bakante, spremljevalce boga vina Bakha, in izvirajo iz delavnice kiparja Friedricha Christiana Glumeja.Stiftung Preussische Schlösser und Gärten Berlin - Brandenburg: Schutz der Putten von Sanssouci (German). V isti delavnici so nastale vaze na balustradi in skupine kerubov nad okni kupole.
Nasprotno pa je severna vhodna fasada bolj zadržana. Segmentirana stebrišča z 88 korintskimi stebri – dva globoka – se vijejo navzven od stavbe palače, da obdajajo polkrožni cour d'honneur. Tako kot na južni strani okrasi balustrada z vazami iz peščenjaka streho glavnega korpusa logov.
Corps de logis obkrožata dve sekundarni krili, ki zagotavljata velike službene namestitve in domače pisarne, potrebne za služenje monarhu iz 18. stoletja, tudi ko se umika od sveta. V Friderikovem času so bila ta enonadstropna krila prekrita z listjem, da bi zakrili njihov vsakdanji namen. V vzhodnem traktu so bili prostori za tajnike, vrtnarje in služabnike, v zahodnem traktu pa palačna kuhinja, hlevi in remis (garaža za kočije).
Friderik je redno zasedal palačo vsako poletje vse svoje življenje, toda po njegovi smrti leta 1786 je ostala večinoma prazna in zanemarjena do sredine 19. stoletja. Leta 1840, 100 let po Friderikovem nastopu na prestol, sta se v sobe za goste preselil njegov pranečak Friderik Viljem IV. in njegova žena. Kraljevi par je ohranil obstoječe pohištvo in nadomestil manjkajoče kose s pohištvom iz Friderikovega časa. Sobo, v kateri je umrl Friderik, so nameravali povrniti v prvotno stanje, vendar ta načrt zaradi pomanjkanja verodostojnih dokumentov in načrtov ni bil nikoli izveden. Toda fotelj, v katerem je Friderik umrl, je bil leta 1843 vrnjen v palačo.
Friderik Viljem IV., risar, ki ga zanimata tako arhitektura kot krajinsko vrtnarjenje, je palačo preoblikoval iz zatočišča svojega samotnega prastrica v popolnoma delujočo in modno podeželsko hišo. Mala službena krila so povečali med letoma 1840 in 1842. To je bilo potrebno, ker je Friderik, medtem ko je filozofiral in igral glasbo v Sanssouciju, rad živel skromno brez sijaja. Ko se je staral, se je njegova skromnost razvila v skopuštvo. Zunanje fasade ni dovolil popravljati in je le z velikim zadržkom dovolil v prostore. To je bilo pripisano njegovi želji, da bi Sanssouci trajal le do konca njegovega življenja.