Riga (, ; ) je glavno mesto Latvije v katerem živi 633.000 prebivalcev (stanje 2019), kar je tretjina prebivalstva, v urbanem (metropolitanskem) območju, kamor sodi tudi letoviško mesto Jūrmala, pa več kot milijon, to je več kot polovica prebivalcev države. Riga je bistveno večja od vseh drugih mest v Latviji in obenem največje mesto v vseh treh baltskih državah. Leži ob Riškem zalivu ob ustju reke Daugave, kjer se ta izliva v Baltsko morje. Ozemlje Rige obsega 307 km2 in leži na ravni in peščeni planoti, ki je 1 do 10 m nad mojem.
Riga je bila ustanovljena leta 1201 in je nekdanja članica Hanzeatske lige. Zgodovinsko središče Rige je na seznamu Unescove svetovne dediščine, ki je znano po svoji arhitekturi Art nouveau / Jugendstil in leseni arhitekturi 19. stoletja. Riga je bila leta 2014 evropska prestolnica kulture, skupaj z Umeo na Švedskem. Gostila je vrh zveze Nato 2006, tekmovanje za pesem Evrovizije 2003, svetovno prvenstvo v hokeju na ledu za moške IIHF leta 2006 in svetovno prvenstvo v ženskem curlingu leta 2013. V mestu je urad evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC).
Leta 2016 je Rigo obiskalo več kot 1,4 milijona turistov. Mesto ima mednarodno letališče Riga, največje in najbolj obremenjeno letališče v baltskih državah. Riga je članica Eurocities, Zveze baltskih mest (UBC) in Zveze prestolnic Evropske unije (UCEU) .
Etimologija Ena teorija o izvoru imena Riga je, da gre za pokvarjeno izposojenko iz livonščine ringa, ki se nanaša na starodavno naravno pristanišče, ki ga tvori pritočna zanka z reko Daugava . Druga teorija je, da je Riga dolžna imenovanje po že uveljavljeni vlogi v trgovini med Vzhodom in Zahodom, kot izposojenka latvijske rija, skedenj za mlatenje, j pa je zlasti v nemščini postal g. Rigo angleški geograf Richard Hakluyt (1589) imenuje Rie Pronouncing the "i" and "e" separately, REE-eh, is the best approximation to the Latvian rija, as "Ria" would result in an "i" not "ee" sound., nemški zgodovinar Dionysius Fabricius (1610) pa potrjuje izvor Rige iz rije Fabrius, D. Livonicae Historiae Compendiosa Series, 1610: Riga nomen sortita est suum ab aedificiis vel horreis quorum a litus Dunae magna fuit copia, quas livones sua lingua Rias vocare soliti.. Še ena teorija bi lahko bila, da je Riga dobila ime po Riegeju, nemškem imenu reke Rīdzene, pritoka Daugave .
Možna teorija je, da je ime Riga uvedel škof Albert, pobudnik kristjanizacije in osvajanja livonskih in baltskih prebivalcev. Prav tako je predstavil razlago imena mesta, ki izhaja iz latinske rigata ('namakana'), ki simbolizira »namakanje suhih poganskih duš s strani krščanstva« .
Zgodovina
Mesto Riga je bilo ustanovljeno v okviru Hanse leta 1201 in je bilo pod oblastjo mnogih držav. Prvi nasprotnik mestne državice je bil Latvijski viteški red, ki je bil veja tevtonskih vitezov. Pod pretvezo pokristijanjevanja so se vitezi stoletja borili za nadoblast in čeprav so jih prebivalci Rige nekajkrat tudi premagali, so napadi prenehali samo po livonski vojni (1558-1582), ko je red prenehal obstajati. Takrat so opustošeno deželo zasedli Poljaki, a že leta 1621 so zavzeli Rigo Švedi. Med Veliko severno vojno (1700-1721) so se potegovali za Rigo Poljaki, Sasi in Rusi, dokler je ni leta 1710 zasedel ruski car Peter Veliki. Rusi so ostali na oblasti več kot dve stoletji, a pravi gospodarji Rige so bili Nemci, ki so popolnoma prevzeli mestno gospodarstvo. Med svetovnima vojnama so bile Baltske države v ospredju dogodkov. Leta 1917 so zasedli Latvijo Nemci, naslednje leto je država proglasila samostojnost, a že čez dva meseca jo je zasedla Rusija. Proti njej so nastopili spet Nemci, a tudi njih so premagali domačini s pomočjo estonske vojske (julija 1919). Naslednjega leta je Latvija podpisala mirovno pogodbo z Rusijo, ki je sporazum prekršila takoj ob izbruhu druge svetovne vojne leta 1940. Čeprav so že naslednje leto nemške čete vkorakale v Rigo, so jo Sovjeti spet pridobili ob koncu vojne. Latvijci so spet proglasili neodvisnost leta 1990, ko so izrecno obnovili državnost iz leta 1918 in razglasili vmesno obdobje za okupacijo. Riga je bila izbrana za glavno mesto države.
Ustanovitev Reka Zahodna Dvina (Daugava) je bila trgovska pot že od antike, del plovne poti Vikingov Dvina-Dneper do Bizanca.Bilmanis, A. Latvia as an Independent State. Latvian Legation. 1947. Zaščiteno naravno pristanišče 15 km od ustja Daugave - lokacija današnje Rige - je bilo zapisano kot Duna Urbs že v 2. stoletju. Naselili so ga Livonci, starodavno pleme Fincev.
Riga se je v srednjem veku začela razvijati kot središče trgovine z Vikingi. Prebivalci so se ukvarjali predvsem z ribolovom, živinorejo in trgovino, kasneje pa so razvijali obrti (kost, les, jantar in železo).
Henrikova Livonska kronika (latinsko Heinrici Cronicon Lyvoniae) priča o tem, da je bila Riga do 12. stoletja trgovsko središče, ki jo navaja kot portus antiquus (starodavno pristanišče), in opisuje stanovanja in skladišča, ki se uporabljajo za shranjevanje večinoma lanu in kož. Rigo so začeli obiskovati tudi nemški trgovci in leta 1158 ustanovili bližnjo podružnico.
Skupaj z nemškimi trgovci je prišel menih Meinhard iz SegebergaVauchez et al. Encyclopedia of the Middle Ages. Routledge, 2001, ki je livonske pogane spreobračal v krščanstvo. Katoliško in pravoslavno krščanstvo je v Latvijo prišlo že več kot stoletje prej in mnogi Latvijci so bili krščeni. Meinhard se je naselil med Livonci in zgradil grad in cerkev v Uexküllu (danes znanem kot Ikšķile), gorvodno od Rige in tam ustanovil svojo škofijo. Livonci so še naprej prakticirali poganstvo. Meinhard je leta 1196 umrl v Uexküllu, potem ko ni uspel v svoji misiji Germanis, U. The Latvian Saga. 10th ed. 1998. Memento, Stockholm.. Leta 1198 je s kontingentom križarjev prišel škof Berthold in začel kampanjo prisilne kristjanizacije. Berthold je kmalu zatem umrl in njegove sile so bile poražene.
Cerkev se je mobilizirala, da bi se maščevala izdaji bule papeža Inocenca III. Razglasil je križarski pohod proti Livoncem. Škofa Alberta je leta 1199 razglasil za livonskega škofa njegov stric Hartwig iz Uthleda, knezo-nadškof v Bremenu in Hamburgu. Albert je pristal v Rigi leta 1200 s 23 ladjamiLaffort, R. (censor), Catholic Encyclopedia, Robert Appleton Co., 1907 in 500 vestfalskimi križarjiTolstoy-Miloslavsky, D. The Tolstoys: Genealogy and Origin. A2Z, 1991. Leta 1201 je prenesel sedež livonske škofije iz Uexkülla v Rigo in za to izsiljeval soglasje starešin v Rigi.
Pod škofom Albertom Leto 1201 je zaznamoval tudi prvi prihod nemških trgovcev v Novgorod preko Dvine Dollinger, P. The Emergence of International Business 1200–1800, 1964; translated Macmillan and Co edition, 1970. Za obrambo ozemlja Reiner et al. Riga. Axel Menges, Stuttgart. 1999. in trgovine je Albert leta 1202 ustanovil red Livonskih bratov meča, ki je bil odprt za plemiče in trgovce.
Nadaljevalo se je pokristjanjevanje. Leta 1207 je Albert začel utrjevati mesto. Cesar Filip Švabski je Albertu Livonijo dodelil kot fevdMoeller et al. History of the Christian Church. MacMillan & Co. 1893. in kneževino Svetega rimskega cesarstva. Za spodbujanje stalne vojaške navzočnosti je bilo teritorialno lastništvo razdeljeno med Cerkev in red, pri čemer je Cerkev prevzela Rigo in dve tretjini vseh dežel, red pa tretjino Palmieri, A. Catholic Origin of Latvia, ed. Cororan, J.A. et al. The American Catholic Quarterly Review, Volume XLVI, January–October 1921. Philadelphia.. Do takrat so križarji služili eno leto, nato so se vrnili domov.
Albert je zagotovil trgovsko prihodnost Rigi s pridobitvijo papeških bul, ki so določale, da morajo vsi nemški trgovci nadaljevati svojo baltsko trgovino prek Rige. Leta 1211 je Riga kovala svoj prvi kovanec in Albert je postavil temelj za Riško stolnico Doma vēsture (history). Retrieved 29 July 2009.. Riga še ni bila varna, saj jo je ogrožala zveza plemen. Leta 1212 je Albert vodil pohod, da bi prisilil Polotsk, da bi nemškim trgovcem dovolili brezplačen prehod preko reke. Polotsk je odstopil Kukenoisu (Koknese), Jersiko Albertu, s čimer so Livonci tudi končali plačevanje davka Polocku.Kooper, E. The Medieval Chronicle V. Radopi, 2008.
Riško trgovsko državljanstvo se je obrestovalo in si od Cerkve prizadevalo za večjo avtonomijo. Leta 1221 so v Rigi pridobili pravico do samostojne samouprave in sprejeli mestno ustavo.Wright, C.T.H. The Edinburgh Review, The Letts, 1917
Istega leta je bil Albert prisiljen priznati dansko oblast nad deželami, ki so jih osvojili v Estoniji in Livoniji Murray, A., Crusade and Conversion on the Baltic Frontier, 1150–1500. Ashgate, London. 2001.. Danci so pristali v Livoniji, zgradili trdnjavo v Revalu (Talin) in se lotili osvajanja estonskih in livonskih dežel. Nemci so poskusili atentat na Valdemarja, vendar je Valdemar leta 1222 vrnil vse livonske dežele in posesti pod nadzor Alberta.Fonnesberg-Schmidt, I. The Popes and the Baltic Crusades, 1147–1254. Brill. 2006.
Nadaljevale so se Albertove težave z državljani v Rigi; s papeškim posredovanjem je bila leta 1225 dosežena poravnava, po kateri jim ni bilo treba plačati davka riškemu škofu, riški državljani pa so pridobili pravico voliti svoje magistrate in mestne svetnike. Leta 1226 je Albert posvetil stolnico, zgradil cerkev svetega Jakoba, (zdaj stolnico) in ustanovil župnijsko šolo pri cerkvi svetega Jurija.
Leta 1227 je Albert osvojil Oesel Fletcher, R.A., The Conversion of Europe: From Paganism to Christianity, 371–1386AD. Harper Collins. 1991., mesto Riga pa je sklenilo pogodbo s kneževino Smolensk, ki je Rigo prepustila Polotoku.Michell, Thomas. Handbook for Travelers in Russia, Poland, and Finland. London, John Murray, 1888.
Albert je umrl januarja 1229. Ni si prizadeval, da bi bil maziljen kot nadškof, vendar bo nemška hegemonija, ki jo je vzpostavil nad Baltikom, trajala sedem stoletij.
Hansa Leta 1282 je Riga postala članica Hanzeatske lige. Hansa je pomagala Rigi zagotoviti gospodarsko in politično stabilnost, s čimer je mestu zagotovila močne temelje, ki so zdržali politične spremembe, ki bodo prihajale vse do sodobnega časa.
Sveto rimsko cesarstvo, Republika obeh narodov, Švedsko cesarstvo in Ruski imperij Z zmanjševanjem vpliva Hanse je Riga postala predmet tujih vojaških, političnih, verskih in gospodarskih stremljenj. Riga je sprejela reformacijo leta 1522, s čimer se je končala oblast nadškofov. Leta 1524 so ikonoklasti ciljali na kip Device Marije v stolnici, da bi pokazali nestrinjanje z verskimi ikonami. Obtožena je bila čarovništva in obsojena na utopitev v reki Daugavi. Ker je kip plaval, so ga v Kubsbergu označili za čarovnega in ga zažgali . Z razpadom Livonskega reda med Livonsko vojno je imela Riga dvajset let status svobodnega cesarskega mesta Svetega rimskega cesarstva, še preden je pod vplivom poljsko-litovskega zveze leta 1581 z Drohiczynsko pogodbo končala vojna za Rigo. Leta 1621, med poljsko-švedsko vojno (1621–1625), je bila Riga in obdajajoči trdnjava Daugavgriva pod oblastjo švedskega kralja Gustava Adolfa, ki se v tridesetletno vojno ni vmešal le zaradi politične in gospodarske koristi, pa tudi v prid nemškega luteranskega protestantizma. Med rusko-švedsko vojno (1656–1658) je Riga zdržala obleganje ruskih sil.