Volitve predsednika Republike Slovenije 2007 so potekale z namenom izvolitve naslednika drugega predsednika Slovenije Janeza Drnovška za petletni mandat. Takratni Predsednik Državnega zbora France Cukjati je volitve razpisal 20. junija 2007.
V prvem krogu volitev 21. oktobra 2007 se je za izvolitev potegovalo sedem predsedniških kandidatov, trije neodvisni in štirje strankarski. Več političnih dogodkov in tudi napetosti med vlado in opozicijo je zasenčilo volilno kampanjo. Lojze Peterle, eden od favoritov za izvolitev, ki ga je podpirala konservativna vladna koalicija, je zmagal v prvem krogu volitev, toda s precej manjšim številom glasov, kot so jih napovedovale predvolilne javnomnenjske ankete. V drugem krogu, ki je potekal 11. novembra 2007, se je Peterle pomeril s kandidatom levice, Danilom Türkom. Slednji je prepričljivo zmagal z 68,03 % glasov v drugem krogu.
Na referendumu, ki ga je zahteval Državni svet in je potekal na isti dan kot drugi krog volitev, so volivci zavrnili zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic s skoraj tremi četrtinami glasov. Po objavi rezultatov predsedniških volitev in referenduma je tedanji premier Janez Janša napovedal svoj morebitni odstop zaradi velikega poraza vlade, kot je sam ocenjeval razplet glasovanja. Vlada je v parlamentu prestala glasovanje o zaupnici.
Ozadje left|150px|thumb|Dotedanji predsednik Janez Drnovšek se ni odločil za vnovično kandidaturo. Vloga predsednika Slovenije je predvsem častna. Ena od predsednikovih zadolžitev je imenovanje novega predsednika vlade po posvetovanju s predsedniki poslanskih skupin. Predsednik tudi predlaga kandidate za različne državniške položaje, kot na primer za mesto ustavnega in vrhovnega sodnika, kar mora nato potrditi še državni zbor. V redkih okoliščinah ima predsednik moč sprejetja zakonov in razpustitve parlamenta. Je tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. Za razliko od vlade, ki je izbrana z izvolitvijo v parlamentu in izvoljena preko proporcionalnega volilnega sistema, je predsednik izvoljen na neposrednih volitvah.
Predhodne predsedniške volitve leta 2002 so prinesle občutno spremembo v slovensko politiko. Nekdanji predsednik Milan Kučan, ki je bil na tem položaju od prvih volitev aprila 1990 (pred osamosvojitvijo od Jugoslavije), zaradi določil ustave ni smel vnovič kandidirati za položaj ter je napovedal svojo upokojitev in umik iz politike. Nekdanji premier Janez Drnovšek iz Liberalne demokracije je v drugem krogu premagal konservativno kandidatko Barbaro Brezigar.
Državnozborske volitve leta 2004 so prinesle nadaljnje spremembe s političnim zasukom v desno. Janez Janša, voditelj desnosredinske koalicije, je sestavil novo vlado. Tako se je prvič v Sloveniji za več kot nekdaj mesecev pripetilo, da sta predsednik in premier predstavljala nasprotni politični prepričanji. Med letoma 2002 in 2004 je odnos med predsednikom Drnovškom in Janšo, tedanjim voditeljem opozicije, veljal za zglednega, tudi v prvem letu po državnozborskih volitvah pa ni prišlo do večjih trenj.
V začetku svojega mandata se je Drnovšek, ki je zbolel za rakom, umaknil iz javnega življenja. Ko se je leta 2005 vanj vrnil, je spremenil svoj življenjski slog: postal je vegan, se umaknil iz prestolnice na vas ter se umaknil iz strankarske politike z ukinitvijo že tako zamrznjenega članstva v Liberalni demokraciji. Zaradi Drnovškove nove politične drže mu je eden od političnih komentatorjev nadel vzdevek »slovenski Gandhi«.
Odnos med Drnovškom in vlado je hitro postal napet. Razhajanja so se začela z Drnovškovimi iniciativami v svetovni politiki, s katerimi je želel rešiti nekatere svetovne spore, med drugimi v Darfurju in na Kosovu. Na začetku iniciativam ni javno nasprotoval premier, temveč jih je kritiziral zunanji minister Dimitrij Rupel, Drnovškov politični zaveznik do leta 2004. Spori so se oktobra 2006 nadaljevali tudi v domači politiki, ko je Drnovšek javno kritiziral reševanje problema romske družine Strojan. Okoliški prebivalci so Strojane prisilili v preselitev, zaradi česar so bili podvrženi še policijskem nadzoru in omejitvi gibanja. Nesoglasja so se še zaostrila, ko je parlament večkrat zapored zavrnil predsednikove kandidate za guvernerja Banke Slovenije, začenši z dotedanjim guvernerjem Mitjo Gasparijem. Trenja so se nadaljevala tudi ob naslednjih imenovanjih na državniške položaje, tudi sodnikov na Ustavno sodišče. Čeprav je predsednik po osebnostni preobrazbi izgubil na politični podpori, pa je bilo javno mnenje v konfliktu z vedno manj priljubljeno vlado na njegovi strani. Napetosti so dosegla vrhunec maja 2007, ko je novoimenovani direktor obveščevalno-varnostne agencija Matjaž Šinkovec razkril več dokumentov iz obdobja pred letom 2004, ki so med drugim razkrivali, da je Drnovšek uporabljal skrivni črni fond za osebne namene med letoma 2002 in 2004. Predsednik se je odzval s hudo kritiko vladne politike, ki da zlorablja svojo moč za osebno maščevanje, in označil premiera kot »vodjo negativcev«. Po letih špekulacij o njegovem zdravju in namerah je Drnovšek februarja 2007 razkril, da ne bo vnovič kandidiral za predsednika.
Kandidati Pogoji kandidature Po slovenski volilni zakonodaji lahko kandidata za predsednika predlaga: 10 poslancev, ena ali več političnih strank ter trije poslanci ali 3.000 volivcev ali 5.000 volivcev.
Vsaka politična stranka lahko podpre le enega kandidata. Predsednik je izvoljen na neposrednih volitvah z večino glasov. Če nobeden izmed kandidatov v prvem krogu ne dobi več kot polovice glasov, se kandidata z največ glasovi pomerita v drugem krogu volitev.
Glavni kandidati Prvo uradno kandidaturo je napovedal Lojze Peterle, član konservativcev v evropskem parlamentu in prvi demokratično izvoljeni premier Slovenije (1990–1992), ki je svojo kandidaturo napovedal novembra 2006. Podprle so ga tri desnosredinske vladne stranke, Nova Slovenija (NSi), Slovenska demokratska stranka (SDS) in Slovenska ljudska stranka (SLS).
Drnovškova napoved, da ne bo kandidiral za vnovično izvolitev, je vzbudila pričakovanja, da bodo Socialni demokrati (SD) za predsednika predlagali svojega voditelja Boruta Pahorja, ki je potrdil svojo pripravljenost za kandidaturo. Socialni demokrati so postali najbolj priljubljena stranka v javnomnenjskih anketah in so veljali za verjetne zmagovalce državnozborskih volitev leta 2008, prav tako so javnomnenjske ankete napovedovale prepričljivo zmago Pahorja na predsedniških volitvah. Toda po mesecih različnih signalov je Pahor napovedal osredotočenje na državnozborske volitve in izjavil, da ne bo kandidiral za predvsem častni položaj predsednika.
Socialni demokrati so nato podprli kandidaturo Danila Türka, nekdanjega slovenskega veleposlanika in visokega uradnika v Organizaciji združenih narodov, ki je bil v tistem času zaposlen kot profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Türkovo kandidaturo so podprli tudi v stranki Zares in Demokratični stranki upokojencev Slovenije (DeSUS). Ob tem sta ga podprli tudi zunajparlamentarni stranki Aktivna Slovenija (AS) in Stranka ekoloških gibanj (SEG).
Liberalna demokracija Slovenije (LDS), ki je razpravljala o podpori kandidaturi Danila Türka, je na koncu podprla kandidaturo Mitje Gasparija, nekdanjega guvernerja Banke Slovenije. Gaspari se je že pred tem za podporo kandidature pogovarjal s Socialnimi demokrati.
Slovenska nacionalna stranka (SNS) je predlagala svojega predsednika, Zmaga Jelinčiča, ki je bil kandidiral že na volitvah leta 2002, ko je bil zasedel tretje mesto z 8,51 % glasov.
Peterle, Türk in Gaspari so se odločili v volilno tekmo vstopiti kot nestrankarski kandidati s podporo volivcev, Peterle je potrebno število glasov zbral v štirih urah. Jelinčičevo kandidaturo so podprli strankarski kolegi. Zgodnje javnomnenjske ankete so napovedovale zmago Peterletu, ki je bil že več mesecev vodil volilno kampanjo in si je gradil podobo »ljudskega človeka«, zmagal pa naj bi v drugem krogu proti Türku ali Gaspariju.
Ostali kandidati Ostali kandidati, ki jim komentatorji niso napovedovali vidnejšega deleža glasov, so bili Darko Krajnc, nekdanji poslanec Stranke mladih Slovenije, aktivistka za pravice invalidov Elena Pečarič in s podporo Glasu žensk Slovenije Monika Piberl. Eleno Pečarič so podprli Majda Širca, Slavko Gaber in Roberto Battelli, predstavnik italijanske manjšine v Sloveniji. Krajnc in Piberl sta kandidirala s podporo zunajparlamentarnih strank, zato sta potrebovala še 3.000 glasov volivcev.
Še več kandidatov je javno napovedalo svojo kandidaturo. Jože Andrejaš, Jožef Horvat, Matej Sedmak, Marjan Beranič, Marko Kožar in Pavel Premrl niso uspeli zbrati dovolj glasov za kandidaturo ali pa so od nje odstopili. Artur Štern je po neobičajni volilni kampanji razkril, da je v resnici izvajal poskus s skrito kamero. Posnetke sta uporabila Franci Kek in Vojko Anzeljc za film Gola resnica, ki je bil javno predstavljen leta 2009 in obravnava objektivnost medijev, težave z volilno zakonodajo in odzive Slovencev.
Volilna kampanja prvega kroga Uradna volilna kampanja se je pričela ob koncu septembra 2007. Kampanje treh favoritov za zmago so večinoma temeljile na osebnih nastopih kandidatov, z malo konkretnimi odgovori na politične teme. Zmago Jelinčič je vodil agresivno kampanjo, osredotočeno na obtoževanje in nasprotovanje trem glavnih kandidatom, vladi, etničnim in verskim manjšinam, rimskokatoliški Cerkvi ter zahtevo po agresivnejši politiki proti Hrvaški.
Kandidati so se pomerili na televizijskih soočenjih, na katerih so debatirali o različnih temah. Ena izmed njih so bila pravila o glasovanju državljanov stanujočih izven Slovenije, ki jih je Državna volilna komisija spremenila tekom kampanje. Pred začetkom kampanje je veljalo, da morajo državljani stanujoči izven Slovenije, ki bi želeli glasovati v tujini, sami zahtevati glasovnice, po spremembi pa so bile le-te poslani vsem v volilnem imeniku. Strankam opozicije, ki so predstavljale levosredinsko opcijo slovenske politike, ta sprememba ni bila sprejemljiva zaradi nezanesljivosti volilnih imenikov in spremembe volilnih pravil po začetku kampanje. Spremembi so nasprotovali tudi zato, ker so volivci iz tujine bolj naklonjeni desnosredinskim strankam, in bi lahko morda v primeru velike izenačenosti tehtnico nagnili na stran Peterleta.
Kampanjo so zasenčili nekateri odmevni politični dogodki v tem obdobju. Poleti sta novinarja Matej Šurc in Blaž Zgaga začela s Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, ki je vladi očitala vpliv na novinarstvo. Podpisalo jo je 571 slovenskih novinarjev iz tradicionalnih medijev. Poslana je bila predsednikom, premierom in predsednikom parlamentov vseh članic Evropske Unije. Mednarodni inštitut za tisk (IPI) je novembra v Ljubljano poslal delegacijo, da bi preverila obtožbe v peticiji. Poročilo delegacije ostaja zaupno, toda IPI je pozval k ustanovitvi neodvisne komisije za nadaljnje preiskave očitkov.