Anton Erberg (tudi Anton ErberEnciklopedija Slovenije. (1989). Knjiga 3. Ljubljana: Mladinska knjiga.), slovenski jezuit, teolog, filozof in pravnik, * 21. oktober 1695, grad Dol pri Ljubljani, † 3. oktober 1746, Ljubljana.
sličica|left|page=5|Topographia ducatus Styriae (1727) Leta 1713 je vstopil med jezuite. Teologijo je končal 1724 v Gradcu. Bil je 4 leta profesor na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, kasneje je bil profesor filozofije, prava in teologije na Univerzi na Dunaju (1729-1735) in v Gradcu (1736-1744); na slednji je bil tudi veliki kancler univerze. Leta 1744 je postal rektor Jezuitskega kolegija v Ljubljani, to delo je opravljal med 8. decembrom 1744 in 3. oktobrom 1746. Kot filozof je prevzel sholastično misel španskega filozofa Francisca Suáreza in združeval nekatere teze nominalistično usmerjenega skotizma s tomizmom. Blizu mu je bilo obravnavanje obstoja univerzalij, polemiziral in zavračal pa je racionalistično filozofijo Renéa Descartesa, posebno njegov metodični dvom in teorijo resnice. Ukvarjal se je tudi z nekaterimi problemi fizike (teorija teles, vprašanje končne in neskončne deljivosti). Od filozofskih spisov so po njegovi smrti izšla 1750 na Dunaju dva v latinščini napisana spisa Institutiones dialecticae in Cursus philosophicus.
Glej tudi seznam slovenskih filozofov seznam slovenskih teologov seznam rektorjev Jezuitskega kolegija v Ljubljani
Sklici
Viri
Zunanje povezave
Kategorija:Slovenski jezuiti Kategorija:Slovenski teologi Kategorija:Slovenski filozofi Kategorija:Filozofi med renesanso in razsvetljenstvom Kategorija:Predavatelji na Univerzi na Dunaju Kategorija:Predavatelji na Univerzi v Gradcu Kategorija:Veliki kanclerji Univerze v Gradcu Kategorija:Predavatelji na Jezuitskem kolegiju v Ljubljani Kategorija:Rektorji Jezuitskega kolegija v Ljubljani Kategorija:Erbergi Kategorija:Slovenski univerzitetni učitelji